O Belorusiji sem na …
O Belorusiji sem na teh straneh že veliko pisal, zato se zavedam nevarnosti, da se bom tokrat kdaj močno ponavljal. Vzhodnoevropsko državo sem imel v zadnjih tridesetih letih tudi veliko na ustih. Kar nekajkrat sem jo uporabil za primerjavo s Slovenijo. Čeprav verjetno nisem bil čisto edini, je primerjava pogosto zbudila začudenje. Nagonski odziv je bil, ne, to pa ne, Belorusija je vendar zadnja diktatura v Evropi. Slovenija omenjeno že ni. Ne more biti. Mimogrede, čeprav sem nad Belorusi že kmalu po letu 2000 naredil križ, sem se sam krilatici o zadnji diktaturi stare celine in celo tisti o Aljaksandru Lukašenki kot zadnjem evropskem diktatorju bolj ali manj dosledno izogibal. Z njima se mi ni zdelo primerno zakrivati obstoja še ene, za celino bistveno nevarnejše diktature v Rusiji. Vsaj na tej točki sem, mislim, imel prav.
Podcenjeni simbolni udarci s kladivom
Enako sem se običajno še sam ustrašil primerjave Belorusije in Slovenije. In sem praktično vedno, ko sem jo izustil, hitel pojasnjevati, češ saj ne gre za podobnosti nasploh, nanašajo se samo na enako plitev kolektivni zgodovinski spomin, ki je v obeh primerih osredinjen in v večinski javnosti hkrati omejen na specifično razumevanje časa druge svetovne vojne in povojnega obdobja. V vsem drugem je bila – tudi po mojem mnenju – Slovenija v prednosti.
Intenzivno ukvarjanje z Belorusijo v zadnjih treh letih in razmišljanje o njeni zgodovini in sedanjosti sta mi kajpak razkrila še kakšno podobnost in razliko, na katero prej nisem bil pozoren ali zanjo sploh nisem vedel. Potem pa je prišel letošnji 16. maj z brdavsovsko odločitvijo vlade demokratične slovenske republike o odpravi nacionalnega spominskega dneva na žrtve komunizma. Beloruski in celo lukašenkovski rokopis pri tej odločitvi je bil vsaj meni, ki sem vzhodnoevropski državi namenil veliko misli, takoj razviden. Datumska bližina je postorila preostalo. Kajti danes s polno odgovornostjo trdim, da se je trenutna beloruska tragedija, ki ni na rob obstoja prignala samo neodvisne beloruske države, ampak morda celo samostojen beloruski narod, na neki način začela 14. maja 1995. Seveda bi bilo mogoče njen prvi korak pomakniti skoraj še za leto nazaj, v julij 1994, ko je Aljaksander Lukašenka postal prvi in edini (!) demokratično izvoljeni šef beloruske države, države, ki je na dnu srca ne mara. Ampak maja naslednje leto je postalo jasno, v katero smer jo hoče popeljati.
Takrat je potekal prvi v vrsti pozneje serijskih Lukašenkovih referendumov (zadnji doslej je bil tri dni po začetku ruske agresije na celotno ozemlje Ukrajine). Usodni vprašanji sta zadevali položaj uradnega jezika in državnih simbolov. Z velikansko večino, ki je segala od treh četrtin do petih šestin glasov, so se Belorusi takrat odločili, da bodo dali ruščini vlogo drugega uradnega jezika in da grb in zastavo neodvisne države, ki sta bila enaka simboloma kratkotrajne beloruske državne tvorbe iz obdobja ob koncu prve svetovne vojne, zamenjajo z neznatno spremenjenima grbom in zastavo nekdanje Beloruske sovjetske socialistične republike (brez srpa in kladiva, a z zvezdo v grbu). Kot je večinoma značilno tudi za slovensko javnost, ki simboličnim potezam načeloma pripisuje majhen pomen, je takrat samo manjši del Belorusov, predvsem tistih iz vrst nacionalne opozicije, prepoznal uničujoči potencial referenduma. Vrnitev ruščine na položaj uradnega jezika je pomenil smrtno obsodbo ali natančneje umiranje na obroke za beloruščino, ki je laže dihala komaj kakšnih sedem let. Še zlasti ob razumevanju dvojezičnosti v Belorusiji, kjer zadostuje
objava dokumentov v enem od obeh uradnih jezikov. Praktična posledica je, da je približno 98 odstotkov vseh pravnih aktov danes ruskih.
Odprava litovskega viteza, pahonje, in rdeče-bele zastave, ki ju je Lukašenka dosledno prikazoval kot »fašistična« simbola, je napovedala proces sistematične in brutalne resovjetizacije družbe, ki z manjšimi ovinki traja do danes in je s Putinovo pomočjo dosegla vrhunec po avgustu 2020, ko je postalo jasno, da večni predsednik, ki se je kar dolgo ohranjal na oblasti kot porok položaja Belorusije kot neosovjetskega otoka, kjer ni socialnih nasprotij kot v Ukrajini in drugod po nekdanji Sovjetski zvezi, nima več zaslombe pri ljudeh. Simbolno razgradnjo vsaj delnega slovesa od sovjetske dediščine je njegov režim nadgradil po še enem referendumu novembra 1996. Takrat so ljudje menda glasovali še za to, da dan neodvisnosti ne bo več 25. avgust, ko so leta 1991 z nekoliko dvoumnim dokumentom razglasili samostojnost, ampak 3. julij, v spomin na to, da so na omenjeni dan leta 1944 Sovjeti pregnali Nemce iz Minska. S tem je Lukašenka še okrepil vsenavzočo sovjetsko partizansko mitologijo v nekdanji »partizanski republiki«.
Slovensko vladno rokohitrstvo letošnjega 16. maja skupaj še z nekaterimi drugimi potezami mora upravičeno sprožiti spraševanje, ali se lahko v Sloveniji odvije enak proces »rejugoslavizacije« javnega prostora, kot se je v Belorusiji zgodila resovjetizacija. Ni mogoče zamolčati dejstva, da je vlada z ukinitvijo spominskega dneva za žrtve komunizma kljub vsem pomislekom o načinu, kako je bil leta 2022 uveden, odstopila od tihega kompromisa, ki je bil na Slovenskem uveljavljen v letih demokratizacije in osamosvajanja ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav se nam kot skupnosti ni
uspelo sporazumeti skoraj o nobeni podrobnosti, je nesporno jedro tega družbenega dogovora priznanje, da žrtve komunizma v Sloveniji obstajajo in da imajo pravico do javnega spomina. nikoli opozarjati, sploh težko govoriti o kompromisu.
Seveda je, kot ni nehala Zaveza Danes je povsem jasno, da po drugi svetovni vojni vladajoči komunisti in njihovi dediči prostovoljno niso dali niti milimetra svojih monopolov in javnega prostora. Nobena koncesija ni bila sad iskrene odločitve in prepričanja, marveč je do nje prišlo pod pritiskom. In vse od leta 1992 lahko spremljamo premočrten proces, katerega cilj je razveljaviti še tiste skromne spremembe, do katerih je le prišlo. 16. maj 2023 v tem smislu ni nobeno naključje. Pa tudi brez navedenega je slovenski kompromis, podobno kot beloruski iz leta 1991, nevelikodušen in ohranja močno prevlado tiste strani, ki je Slovenijo po vojni upravljala kot svoj fevd.
Tolažilne razlike
A preden se posvetim trem točkam, na katerih se Slovenija od Belorusije nikakor ne bi smela učiti, pa ni rečeno, da se ne bo, moram vendarle še enkrat opozoriti na tiste velike razlike med državama, ki postavljajo našo republiko v bistveno boljši položaj.
Prvič, kot sem zapisal, se trenutno bije boj za obstoj samostojnega beloruskega naroda in samostojne beloruske kulture. Da bi bila nesreča še večja, nimajo Belorusi na ta proces skoraj nobenega vpliva (več). Zanje bo odločilen razplet vojne v Ukrajini. Njihova rešitev vodi prek padca Lukašenkovega režima, tega pa ne bo brez tektonskih premikov v Kremlju, ki jih lahko prinesejo praktično samo ukrajinski uspehi proti ruski invaziji. Še celo v primeru teh uspehov ostaja sicer malo verjetni scenarij Belorusije kot nekakšne tolažilne nagrade za ranjeno moskovsko zver.
Seveda eksistenčna ogroženost beloruske samobitnosti ni padla z neba, ampak je
posledica šibke podlage beloruskega narodnega gibanja, ki ga je intenzivno dušila zlasti sistematična rusifikacija v 19. in 20. stoletju in v večini Lukašenkovih mandatov. O tem sem že pisal. Zato je osnovna kulturna in narodna infrastruktura nerazvita, v zadnjih treh letih pa je doživela še dodatne hude udarce. O ničemer podobnem v slovenskem primeru ni mogoče govoriti. Slovenci smo osnovno kulturno infrastrukturo – po zaslugi habsburškega okvira – imeli zdavnaj pred državo, medtem ko so bili Belorusi praktično še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v podobnem položaju kot porabski ali vsaj koroški Slovenci. Ravno tako Slovenci po drugi svetovni vojni nismo bili izpostavljeni večjim poskusom kulturne kolonizacije s tujci v glavnih vlogah. Velikosrbskih poskusov hegemonizacije ni mogoče primerjati z dolgotrajno in kar naprej se vračajočo rusko grožnjo kulturni samostojnosti Belorusov in vrste drugih narodov. Celo več, trdim, da se je slovenski vstop v južnoslovansko tvorbo po prvi svetovni vojni zgodil ob vsaj implicitnem dogovoru o ohranitvi jezikovnega in kulturnega statusa quo. Ko se je v osemdesetih letih zdelo, da se ta dogovor ob krepitvi velikosrbskih in jugoslovanskih centralističnih teženj maje, je bil to pomemben kamenček v mozaiku slovenskega slovesa od socialistične federacije.
Naslednja velika razlika je, da je imela Belorusija vsaj nekoliko demokratične razmere zgolj sedem let, od leta 1988 do leta 1995. Lukašenkov režim je veliko večino pridobitev razgradil v rekordnem času. Ni časa niti ni pomembno razpravljati o tem, koliko je k temu prispevala gospodarska beda devetdesetih in koliko neprožnost demokratične opozicije, ki je iz sicer razumljivih razlogov dajala jezikovnim in kulturnim vprašanjem prednost pred gospodarskimi. Zato se je v izjemno občutljivem trenutku beloruske zgodovine vzpostavilo nezdravo enačenje ruščine in sovjetskega sistema z znosnim in beloruščine ter liberalne demokracije z neznosnim življenjem. Ampak kakor koli, po letu 1995 ali najpozneje po letu 1996, ko so v tujino pobegnili prvi predstavniki opozicije in ko je Lukašenka lastnoročno izbral člane svojega novega parlamenta, ni bilo v politični areni nikakršnega prostora za alternativo. Na ravni spominske krajine je bilo nekoliko drugače, ker so otočki ohranjanja nesovjetske in nepartizanske dediščine obstajali vsaj do konca leta 2020. Seveda pa nikoli niso bili posebej vidni niti nikoli povsem varni.
Slovenski prostor seveda tepe dejstvo, da je bila volja po spremembah veliko večina časa šibka in da je zato tudi prelom s komunističnim režimom obstal na pol poti. Razen obdobja med letoma 1988 in 1992 in potem morda za kratek čas še enkrat ali dvakrat o njegovi nujnosti ni bilo soglasja. Vendar je tudi res, da je lahko politična in družbena alternativa v zadnjih tridesetih letih institucionalno svobodno delovala, tako da ima v celoti razvite vse organizacijske strukture. V Belorusiji ni od režima neodvisnih političnih strank, kar se je – seveda poleg ruskega vmešavanja – izkazalo za usodno tudi ob beloruskem demokratičnem gibanju pred tremi leti.
Ni skupnega temelja
Po tem nujnem opomniku na razlike pa nekaj besed o podobnostih. Plitev skupnostni zgodovinski spomin sem v preteklosti že omenjal. Z njim je povezana bistvena vzporednica. Ne Aljaksander Lukašenka in njegova okolica ne na oblast abonirana postkomunistična politična opcija nimata skupnega idejnega temelja s skupnostjo, ki ji vladata. Njuna tragika je v tem, da kot fevd upravljata državo, ki je v bistvu nista želela. Seveda se oba zavedata koristnosti samostojne politične enote za lastne koristi. Ampak v resnici bi bila najraje v drugi in drugačni politični enoti. Lukašenka je to bolj pokazal. Slovenski postkomunistični oblastniki česa takega niso mogli, ker je socialistična Jugoslavija razpadla brez ostanka in se dobesedno sesedla zaradi lastne gnilobe, kar je v drugi polovici leta 1991 presenetilo celo zahodnoevropske in ameriške »partnerje«, ki so do zadnjega stavili na domnevne »zvezne strukture« in aparatčike tipa Ante Marković in Budimir Lončar. Poskusi obujanja jugoslovanskega trupla bi se celo za slovenske mojstre praktične politike nujno končali neuspešno. V beloruskem (in ruskem) primeru je drugače. Možnost obnove Sovjetske zveze za okorele aparatčike ni samo mitična. Lukašenka ni le ustoličil ruščine kot uradnega jezika, marveč je iz svoje dežele zelo hitro naredil »državo na preklic«, ko jo je spravil v pogubno španovijo z Rusijo v okviru državne unije. S tem je kot prvi beloruski predsednik že postal potencialni grobar beloruske neodvisnosti.
Ampak dejstvo samostojnih Slovenije in Belorusije ni odpravilo dvojnosti med njunimi temelji in idejnimi predstavami večnih voditeljev. Za Lukašenko ni onkraj sovjetske, rusko govoreče Belorusije ničesar. Končni izid je, da se je v zadnjih treh letih povsem sprijaznil z mislijo, da bo po Putinovi milosti do smrti ostal ruski gubernator v Minsku, potem pa naj Belorusijo pohrusta sovjetoidna Rusija. Lukašenkov odnos je skrajni odsev pomanjkanja skupnega temelja.
Zagovorniki povojne politične mitologije pri nas so (bili) v težjem položaju od njega. A njihove zadrege niso manjše. S Slovenijo, ki je globoko vkopana v svojo srednjeevropsko in katoliško krščansko preteklost in ki je dedinja velikega političnega in družbenega vzpona Slovencev v zadnjih desetletjih Habsburške monarhije, nimajo kaj početi. Temu se pridružuje še neprijetna okoliščina, da je bila njihova vloga pri nastanku današnje države mnogo manjša od njihovega sedanjega vpliva. In zdi se, da se je po treh desetletjih zasilnega prilagajanja in neveselega vključevanja osamosvojitvene plasti v javno krajino zadnja generacija gospodarjev domovine iz jugoslovanskih časov odločila, da poskuša narediti »red« tudi na tem področju. Izrivanje spomina na osamosvojitev in poskusi minimaliziranja osamosvojitvene vojne, ki je neposredno zanikanje njihovega mita o socialistični Jugoslaviji, nesporno kaže v navedeno smer. Seveda pa je uspeh njihove operacije negotov, česar se vsaj modrejši med njimi zavedajo. Zato občasne pomiritvene »bombice«.
Privid depolitizacije in civilne družbe
Druga točka, na katero je treba biti pri Belorusiji ob misli na Slovenijo pozoren, je vsesplošna »depolitizacija« družbe. Belorusija je dežela, kjer imajo politične stranke najmanjši pomen v Evropi (če ne štejemo Vatikana). Lukašenkov sovjetoidni um je občutil do političnega organiziranja ljudi tako močno antipatijo, da vse do danes ni vzpostavil niti režimske, državne stranke. Prav tako se ni naslonil na komuniste. V tem se Belorusija razlikuje od Rusije, kjer v parlamentu sedijo pripadniki marionetnih strank. Vedno bolj sem prepričan, da je marginalizacija strank eden ključnih korakov k vzpostavitvi Lukašenkove absolutne oblasti. V srednje- in vzhodnoevropskem okolju, tudi v Sloveniji, se je večkrat pokazalo, da je bilo sorazmerno lahko oblikovati vsaj delno alternativo v politični sferi, veliko teže pa je bilo po desetletjih totalitarizma pluralizirati družbene podsisteme. Če pa vsaj osnovnega pluralizma ni niti v politiki, na kaj takega sploh ni mogoče računati. In kult nestrankarske »demokracije« je trideset let služil utrjevanju Lukašenkove osebne oblasti.
V Sloveniji ima sanjarjene o »nestrankarstvu« in »nestrankarski demokraciji« sorazmerno dolgo tradicijo. Vendar nestrankarstvo v razmerah, kjer je desetletja obstajala ena sama stranka, služi izključno ohranjanju njene moči. Zato so zamisli o »depolitizaciji« ali »nestrankarstvu« v kmetijsko-gozdarski zbornici v praktičnem smislu kratkoročno nevarnejše od simbolnega lomastenja na zgodovinskem področju. S takšno »depolitizacijo« bi vladajoči namreč nevtralizirali še en družbeni podsistem, ki ga še ne nadzirajo. Tovrstnih primerov iz Belorusije predvsem iz devetdesetih let mrgoli.
Tretja iz Belorusije znana zadeva, za katero, kot rad priznam, še pred sorazmerno kratkim nisem niti pomislil, da bi lahko bila relevantna za našo državo, je pojav lažne oziroma marionetne civilne družbe. Po tem orodju je Lukašenka posegel zgodaj, že pred referendumom leta 1996. Mislim, da je bila maškarada takrat namenjena predvsem ruskim sponzorjem. Čeprav sta se Boris Jelcin in njegov takratni premier Viktor Černomirdin pretvarjala, da sta nepristranska posrednika med predsednikom in opozicijo, je bila njuna strategija enaka kot pozneje pri Putinu. Vse je bilo podrejeno ohranjanju Lukašenke na oblasti, saj sta očitno že onadva presodila, da bo Rusija težko našla bolj rusofilskega Belorusa, ki bi tako zavzeto žagal vejo samostojne Belorusije in s tem brez neposrednega ruskega posega uresničeval ruske interese. Ampak ne glede na jasno smer, Lukašenka očitno ni bil prepričan o ruskih namenih. Zato je poskušal ustvariti vtis široke priljubljenosti svojega režima. Omislil si je vsebelorusko ljudsko skupščino, ki naj bi bila širši predstavniški organ od dekadentnega zahodnjaškega parlamenta. Skupščina je imela med zadnjim, šestim zasedanjem leta 2021, po zatrtju vroče faze demokratičnega gibanja, kar dva tisoč sedemsto članov. Na papirju naj bi bili zastopani vsi sektorji in celotna paleta pogledov v beloruski družbi, od delavcev, umetnikov in kulturnikov do visokih cerkvenih predstavnikov. A na vseh zasedanjih skupščine so vsi trobili v isti, Lukašenkov rog.
Parodijo civilne družbe je v postkomunističnih družbah mogoče vzpostaviti sorazmerno lahko predvsem zato, ker je imelo tako po-
četje predhodnice v režimskih, domnevno civilnodružbenih organizacijah, ki so tako v Jugoslaviji kot v Sovjetski zvezi pokrivale vsa področja družbenega življenja. V jugoslovanskem kontekstu je dovolj omeniti samo uradne (in vse do konca osemdesetih let edine obstoječe) sindikate, ki so močno vplivali na podobo sindikalnega prizorišča v demokratični Sloveniji.
Če sklenem, je po mojem mnenju od vseh treh navedenih točk najbolj škodljiva široka »depolitizacija« pod krinko izganjanja nezdravega strankarskega zdraharstva. Nevarna je, ker lahko vsaj začasno naleti na naklonjen prijem pri ljudeh kot domnevni korak k večji učinkovitosti delovanja vladnih organov, ki naj bi jim bile nepotrebne demokratične procedure zgolj na poti. Sočasno ukinja pluralizem na tistem področju, kjer ga je še najlaže vzpostaviti, in s tem pred njim, kot omenjeno, »zaščiti« družbene podsisteme.
Seveda je beloruskemu demokratičnemu gibanju leta 2020 kljub izjemni številnosti, ustvarjalnosti in odpornosti, ki je režimu, nevajenemu vsakega ugovora, sapo jemalo več mesecev, spodletelo predvsem zaradi ruskega vmešavanja. Toda če bi se lahko – kot v Ukrajini – naslonilo vsaj na organizirano politično opozicijo, bi imelo bistveno več možnosti za uspeh.
[Page 118]