Peggetz – 1. del

Slovenski begunci, k …

Slovenski begunci, ki smo jih v naši rubriki s pomočjo fotografij iz arhiva Rafaelove družbe spremljali na poti umika pred komunističnim nasiljem v Lienz in kasneje v Anras, so se pozno poleti 1945 preselili v Peggetz. Pravzaprav se je preselil le del njih, saj so se nekateri že prej bolj ali manj ilegalno umaknili v Italijo ali druge države, študentje pa poiskali možnost za nadaljevanje študija. V Anrasu so ostali le posamezniki, med njimi Vuk Rupnik, dokler si ni uredil varnega odhoda v Južno Ameriko. V Peggetz se je preselil tudi Franc Šetina in naprej fotografiral. Taborišče Peggetz je bilo kakšna dva kilometra vzhodno od Lienza. Danes je to že del mesta. Zgradili so ga nemški vojaki za svoje potrebe in za nastanitev ruskih emigrantov. Ko je vanj prispela anraška skupina, je v njem bivalo ob nekaterih drugih narodnostih že približno 2600 Slovencev, ki so bili tja preseljeni konec junija 1945 ob razpustitvi vetrinjskega taborišča. Dr. Rozina Švent ga je v knjigi Slovenski begunci v Avstriji 1945–1950 takole opisala: »Taborišče je bilo sestavljeno iz 34 velikih barak /…/, ki so bile razvrščene levo in desno od glavne poti, ki so jo begunci imenovali »Aleksandrova cesta«. Barake so bile razdeljene na bivalne, ki so bile namenjene prebivanju beguncev, in na službene, kjer so bile urejene posamezne pisarne, uprava, šola itn. Bivalne barake so bile razdeljene na več ločenih sob, v katerih so praviloma prebivali člani posameznih družin ali sorodniki, skupine znancev (strogo ločeno po spolu), umivalnico in stranišče. Posamezne sobe so bile opremljene s pogradi (včasih tudi v treh nadstropjih) in praviloma naj bi imel vsak begunec zagotovljeno vsaj svoje lastno ležišče. V vsakem prostoru je bila tudi manjša peč (gašperček) in nekaj osnovnega inventarja – miza, stoli in ponekod tudi manjša omara /…/. Zlasti v zimskih mesecih je bilo v barakah težko zagotoviti primerno bivanjsko temperaturo – pomanjkanje drv in slabo izolirane barake, kjer je skozi vse možne špranje pihalo, zato so si ljudje prostore dodatno ogrevali z električnimi grelci in kuhalniki. Ker pa je to povzročalo težave z električno oskrbo, so jih taboriščne oblasti prepovedale in kasneje celo zaplenile. Ob barakah so bili urejeni tudi manjši vrtovi, kjer so begunci za svoje lastne potrebe pridelovali zelenjavo in cvetje. Glede na uradno objavo taboriščne uprave – poljedelskega odbora – so bili glavarji barak zadolženi, da so vodili točno evidenco te pridobitvene dejavnosti: obdelovalec vrta, koliko članov šteje družina in s čim je vrt zasajen. Prav tako pa so vodili seznam oseb, ki vrta niso imele, s pojasnilom, zakaj ne – za opravičilo so štele le bolezen, zaposlenost in če od uprave niso dobili vrta (premalo razpoložljive zemlje).« V nadaljevanju je opisala službene barake. Baraka št. 2 je bila osrednja upravna zgradba, kjer je imelo prostore vodstvo taborišča in je bila nameščena oglasna deska z razglasi Vojaške uprave, UNRRA in taboriščnega poveljstva. V posameznih pisarnah so begunci lahko dvigovali posebne dovolilnice za potovanje zunaj desetkilometrskega pasu in osebne legitimacije. V tej baraki so bili tudi urad za evidentiranje beguncev, delovni urad, pravni odsek in urad za razdeljevanje oblačil. Baraka št. 14 je bila središče taborišča, v njej je bila skupna kuhinja. V manjšem delu so bili kapela s sliko brezjanske Marije Pomagaj, ki jo je naslikal slikar Friderik Jerina, in dve preprosti spovednici. Nasproti vhoda je stal iz tramov narejen zvonik, v katerem so visele železniške tračnice, ki so služile za pritrkavanje namesto zvonov. V baraki št. 17 so bile na obeh straneh

Figure 1. Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

osrednjega hodnika sobe, namenjene otroškemu vrtcu, ljudski šoli, gimnaziji, strokovnim šolam in knjižnici. V baraki je bila tudi šolska poliklinika. Baraka št. 18 je bila namenjena glasbeni šoli, št. 19 pa begunski tiskarni, ki jo je vodil dr. Blatnik. Tukaj so tiskali dnevne časopise, učbenike za potrebe begunskih šol in različne tiskovine, vključno z živilskimi kartami in različnimi obrazci. Baraki št. 22 in št. 27 sta bili dijaška konvikta za dekleta in fante. V baraki št. 25 sta bili delavska kuhinja in dvorana, v kateri so prirejali številne igre, akademije, pevske nastope, predavanja in v zimskem času tudi športne prireditve. Dvorana je bila bogato okrašena, Jerina pa jo je poslikal z motivi iz kmečkega življenja. Dve posebni baraki sta bili namenjeni različnim rokodelskim dejavnostim (mizarska, mehanična, kovaška, čevljarska, krojaška, šiviljska itd.). Te delavnice so oskrbovale osnovne potrebe beguncev. V posebni trgovini so si begunci lahko kupili nekaj drobnarij, ki so jih potrebovali za vsakdanje življenje.

Peggeško taborišče je bilo vzorno urejeno in je v angleški okupacijski coni veljalo kot kulturno in vzgojno središče slovenskih beguncev v Avstriji. K temu sta pripomogli delavnost in dobra samoorganizacija Slovencev. Taboriščna samouprava je dosegla največji obseg, ko je taborišču ravnateljeval angleški kapetan Ryder Young. V tem času je delovalo več kot deset različnih odborov, med njimi Mednarodni odbor za vzgojo (predsednik odbora Marko Bajuk), Zabavni odbor (predsednik salezijanski duhovnik Ivan Matko), Stanovanjski odbor (predsednik Valentin Meršol), Športni odbor (predsednik dr. Edvard Vračko), Poljedelski odbor (predsednik Jože Lekan), Trgovinski odbor (predsednik Pavle Masič), Mednarodni kuhinjski odbor – v taborišču so zraven Slovencev bivali še Hrvati, Srbi, Rusi in nekatere druge narodnosti (predsednik Jože Lekan). Različni ugledni gostje so taborišče pogosto obiskovali, npr. nekateri britanski parlamentarci, razne vojaške in politične osebe ter predstavniki UNRRA. Škof Gregorij Rožman je taborišče obiskal že 1. julija 1945. Duhovnik Vladimir Kozina v svojih spominih omenja, da so mu to nedeljo Slovenci pripravili prijazen sprejem. Škof je maševal in imel spodbudno pridigo. Zvečer so mu rojaki priredili koncert, škof pa se je z njimi zadržal v pogovoru.

Fotografije, ki jih objavljamo v tej številki, so izbrane z več filmov z različnimi serijami posnetkov. V celoti je objavljen le film, ki prikazuje slovenske begunce pri priprave hrane na prostem. Ti posnetki so zaradi slabe kvalitete in premaknjenosti kadrov delno obrezani. Avtor večine je zagotovo Franc Šetina, ki je – sodeč po vsebini posnetkov – nekajkrat obiskal Peggetz, preden se je tja preselil iz Anrasa. To je bilo morda že pred 29. avgustom 1945, saj je s tem datumom v taborišču začela veljati prepoved novega doseljevanja beguncev.

[Page 120]

Figure 2. Barake begunskega taborišča Peggetz pri Lienzu. Desno zadaj cerkev v vasi Tristach, nad njo na robu gozdne meje leži jezero, kamor so radi zahajali slovenski begunci.

Figure 3. Glavni vhod v taborišče

[Page 121]

Figure 4. slika

Figure 5. slika

[Page 122]

Figure 6. slika

Figure 7. Pogled proti mestu. V daljavi se vidi zvonik lienške župnijske cerkve.

[Page 123]

Figure 8. Prve dni se je kuhalo še na prostem.

Figure 9. slika

[Page 124]

Figure 10. slika

Figure 11. slika

[Page 125]

Figure 12. V ozadju je Nussdorf.

Figure 13. slika

[Page 126]

Figure 14. Mnogo žena je žalovalo za bližnjimi.

Figure 15. slika

[Page 127]

Figure 16. slika

Figure 17. slika

[Page 128]

Figure 18. slika

Figure 19. Levo Ančka in Micka Novak iz Moravč

[Page 129]

Figure 20. V objektiv zre Micka Novak. Desno je Mirko Glavan, vodja 28. barake.

Figure 21. slika

[Page 130]

Figure 22. Ob pomanjkanju hrane in posode je bila potrebna iznajdljivost.

Figure 23. Skrajno desno Marija Kimovec iz Lahovč.

[Page 131]

Figure 24. Sorodniki in znanci so si delili borno hrano.

Figure 25. Za posodo so služile tudi prazne vojaške konzerve.

[Page 132]

Figure 26. slika

Figure 27. slika

[Page 133]

Figure 28. Levo Micka Novak, v sredi Mirko Glavan.

Figure 29. Taboriščne barake

[Page 134]

Figure 30. slika

Figure 31. slika

[Page 135]

Figure 32. slika

Figure 33. Vsak, še tako majhen kos zemlje je bil obdelan.

[Page 136]

Figure 34. Skladiščna baraka z vrtnarijo. Pred vrati stoji varnostnik, oblečen v dele nemške uniforme.

Figure 35. Taboriščna vrtnarija, v ozadju pa se vidi tristaška cerkev.

[Page 137]

Figure 36. Poleti je bilo treba poskrbeti za zimsko kurjavo.

Figure 37. Skrb za krmo, morda tudi žimnice.

[Page 138]

Figure 38. Hodnik v notranjosti ene od barak.

Figure 39. Posamezne prostore v baraki si je delilo več družin. Moški v sredini je šofer Luka Milharčič.

[Page 139]

Figure 40. Čas za pomenek

Figure 41. V taborišču niso bivali samo Slovenci. Dobrodušen mož na levi je bil ruske narodnosti in so ga najbrž zaradi njegove dejavnosti klicali Čili puci.

Figure 42. Prihodnost je še negotova.