Memorandum NSZ Slovenski škofovski konferenci

M

Člani Slovenske škofovske konference, spoštovani gospodje!

S tem pisanjem vas želimo seznaniti z našim gledanjem na mesto, ki ga imajo v slovenski zavesti različna dogajanja, ki jih v enoto povezujemo z metaforo Kočevski Rog. Duhovne, moralne, kulturne in politične razmere, ki obstajajo v Sloveniji že vse od teh dogodkov, so takšne, da niso omogočile, da bi se Kočevski Rog naselil v naši zavesti v pomenu, ki bi ustrezal njegovi, zgodovinsko presežni velikosti. Dve stvari branita, da bi slovenska zavest mogla sprejeti Kočevski Rog v njegovih prvinskih razsežnostih: na eni strani je to stanje duha, ki bi mu lahko rekli totalitarna poškodovanost, na drugi pa postmoderni relativizem, ki ne dovoljuje, da bi se nujno pokorili pripovedi, pa naj bo še tako neznanskega obsega in pomena. S tem, da slovenska misel ni registrirala velikega umora, je ta misel povedala o sebi reči, ki bi se jih morali zelo ustrašiti.

Kaj pa ta misel sploh lahko še razume, če zmore neprizadeta obstajati ob takšni velikosti? Kaj pa ljudje sploh morejo še razumeti? Zakaj pa hodijo na koncerte in v gledališča, poslušat simfonije in gledat tragedije? Ali ni vse to le družabni kič, če je Kočevski Rog lahko zunaj dometa njihove duhovne senzibilnosti? Kam pa je šlo usmiljenje, ki postavlja človeka od začetka, kakor nas poučuje zgodba o usmiljenem Samarijanu? Ali nam ostaja samo še solidarnost, ki ostaja nekaj zunanjega in se notranjega človeka ne dotakne? Kakšni ljudje – kakšen narod – pa smo, da smo mogli, ne po težkih notranjih bojih, ampak z nemarno in sito gesto poriniti na rob zavesti, če ne čez, spomin na to, kar bi moralo biti kriterij slehernega narodovega samozavedanja? Ali bo nekoč tako, da se ne bomo ničesar več spominjali? Ali bomo postali ali že postajamo – narod, ki mu bosta inventar njegovega spomina določali slučajnost in poljubnost? Narod, ki mu je vseeno, kaj je, in narod, ki v odsotnosti temeljnega spomina ne bo več zmogel povedati ne sebi na drugim, kaj hoče biti? Ali ni že nekoliko tako? Ali ne čutite že prvih obrisov tega stanja?

Kako pretresljive reči se dogajajo, bi vam lahko ponazorili s semantično genezo pojma prezir. Prezirati izvorno pomeni gledati čez, ne-videti ali celo hoteti ne-videti. In ko enkrat to traja dovolj dolgo, tako dolgo, da postane navada ali celo norma, potem nenadoma obvelja, da je kaj videti nespodobno in nedostojno. Nekaj, kar od začetka samo opaziti nismo hoteli, je nazadnje obveljalo za predmet prezira – simpliciter.

Ko se je v nedeljo 14. oktobra lani Saul Friedländer zahvaljeval za Mirovno nagrado nemškega knjigotrštva (vsi vemo, za kaj jo je prejel), je rekel: »Glasovi ljudi, ki so stali pred uničenjem, nas še danes ganejo predvsem zaradi svoje popolne nemoči, zaradi svoje brezkrivdnosti, zaradi svoje skrajne samote in odsotnosti vsakega upanja.« In ko prihajajo s Kočevskega Roga, s Hrastniškega hriba, iz Brezigarjevega brezna glasovi »popolne nemoči in zadnje samote,« kdo jih sliši? Kdo od tistih, ki jim tako rekoč vsak dan podeljujejo nagrade za imenitna dela, ljudje, obdarjeni z esprit de finesse? Koliko strun, tako finih in tako tenkih, se v teh ljudeh zatrese ob strašnem zboru tisočerih in tisočerih predsmrtnih krikov? Kako je moglo priti do tega? Po naravni poti ne. Po naravi človek ni tak. Ali stoji za tem kaka odločitev? Kakšna zapisanost? Skoraj si ne upamo več misliti naprej.

Zakaj vam vse to pripovedujemo? Zato, ker smo katoličani zavezani, da se tej zaroti upremo – da nanjo pokažemo in se ji upremo. Samo katoličani smo danes v posesti besedil, v posesti poučenosti, ki nam omogoča videti duhovno izrojenost, ki lega na Slovenijo. Ali mar ni mogoče tako, da nam je Kočevski Rog bil milostno dan zato, da bi ob njegovi velikosti prišli k sebi. Saj bo prihodnost terjala mogoče predvsem to, da bomo pri sebi: zvesti, pametni, modri – boljši ljudje, ljudje za vse čase. Ali ni več kot deset tisoč mladih ljudi sprejelo vlogo, ki jim jo je predvidel scenarij za to strašno dramo zato, da mi, potem ko jo v spominu obnovimo, odidemo na svoje kraje, vedoč, kaj se pravi živeti, kaj se pravi obstajati v zgodovini. Ali je kdo, ki se upa reči, da nazadnje ni tako?

In v kakšnem času smo? Kakšen svet se je ustvaril? Takšen, če ga hočemo označiti z eno njegovih potez, v katerem je ubijanje lastnih potomcev postalo prvina, ki je bila dvignjena v katalog[Stran 080] človekovih pravic! Iz izkustva vemo, da se v življenju in zgodovini nekatere stvari kaznujejo. Neke nedelje nam v cerkvi preberejo tudi tole vrstico iz prvega pisma Tesaloničanom: »Ko bodo govorili ‘mir in varnost’ jim pride nagla poguba … «. Pax et securitas – mir in varnost – če ti dve besedi povemo v nekoliko modernizirani obliki, v obliki, v kateri so ju izgovarjali nekaj stoletij pozneje – peace and security – se znajdemo zlovešče blizu moderni evropski politični retoriki. Res, kaj čaka to civilizacijo? Ob tem vprašanju ne bi bila nerazumna misel, da smo bili posvarjeni. Ali drugače: moramo priti k sebi, moramo postati boljši ljudje.

Tudi ni nerazumna misel, da bi to lahko dosegli tako, da bi Kočevski Rog postal središče naše pozornosti. Zato vam, cenjeni slovenski škofje, pošiljam to besedilo. Ne kakor da vi tega ne bi samo vedeli, ampak zato, da vidite, da niso tako redki, ki to od vas pričakujejo. Če na veliki petek rimski škof in papež vesoljne Cerkve gre v Kolosej in tam obhodi štirinajst postaj križevega pota, bi se nam zdelo primerno, da bi se to zgodilo tudi v slovenskem Koloseju. Da bi ga tako priznali za kraj Bolečine – komaj to besedo izgovorimo, že vemo, da ne vemo, kaj govorimo – in kraj slavnega Mučeništva. In če bi vsako prvo nedeljo v juniju prišlo na Kočevski Rog deset tisoč ljudi, bi jih bilo dovolj, da bi poučenost, ki bi jo odnesli s seboj, duhovno tako razvnela deželo, da bi se začela na novo postavljati.

To bi bilo tedaj, če bi Kočevski Rog postal vseslovenski romarski kraj. Vsi lahko nekaj naredimo za to, nihče pa toliko kakor vi. S tem pisanjem smo vam hoteli povedati, da to ni stvar, o kateri bi se lahko šele odločali.

Avtor NA