Kaj pa drugi slovenski taboriščniki v Italiji?

V preteklih številkah smo potovali po taboriščnih poteh največje slovenske begunske skupnosti, ki je svoje zatočišče pred komunizmom in njegovim nasiljem našla v Italiji. Skoraj tisoč petsto jih je bilo, ki so jih iz nekdanjega fašističnega koncentracijskega taborišča v Monigu prek Forlija avgusta 1945 pripeljali v taborišče v Servigliano, kjer so preživeli leto dni. Konec julija 1946 so jih premestili v taborišče v Senigaliji, kjer so se pridružili večji skupini slovenskih beguncev, predvsem družinam z majhnimi otroki. Te so tja odpeljali že prve tedne po prihodu v Servigliano, saj v taborišču razmere za bivanje niso bile primerne za majhne otroke. No, pravzaprav tistih, ki so po letu dni prišli iz Servigliana v Senigalijo, niso odpeljali v isto taborišče, temveč v taborišče na drugem koncu mesta. Zaradi komunističnega vodstva mesta so bili Slovenci slabše sprejeti, med njimi in domačini pa je večkrat prišlo do nesporazumov ali sporov.

Toda maja 1945 se je znašlo v Italiji še okoli tri tisoč Slovencev, ki so se prav tako umaknili pred morebitnim maščevalnim nasiljem nove komunistične oblasti ali pa so bili tu že med vojno in so se odločili ostati v Italiji, ker se niso želeli vrniti v domovino, v kateri je namesto demokracije in svobode zavladala diktatura. Tudi te so večinoma odpeljali v različna taborišča, razpršena po vsem Apeninskem polotoku, nekateri med njimi pa so odšli v Rim ter od tam na različne načine pomagati slovenskim beguncem v Italiji. Večje skupine slovenskih beguncev najdemo tako v taboriščih v Forliju, Fermu, Riccioneju, Modeni, Jesiju, Lammie Campu, Traniju, Bologni, Barletti in Eboliju, nekaj posameznikov pa je bilo poslanih tudi v druga taborišča. Med temi, ki so se umaknili v Rim, je bilo tudi nekaj članov Narodnega odbora za Slovenijo ter vidnejših slovenskih kulturnikov, med drugim Tine Debeljak, Ruda Jurčec in Bara Remec. V Rimu je nastala tudi Debeljakova Črna maša za pobite Slovence. Številni begunci so bili proti koncu svoje begunske epopeje v Italiji preseljeni še v prehodno taborišče v Bagnoliju, od koder so z ladjami odpluli novih domovinam naproti. Toda tudi Bagnoli ni bil za vse Slovence zadnja postaja taboriščnega življenja. Nekatere so od tam naložili na vlake ter jih odpeljali na sever, v Nemčijo, od koder so lahko končno odšli v svet. Kakšno je bilo življenje slovenskih beguncev v teh taboriščih, bomo na kratko predstavili v naslednjih vrsticah.

Forli

Konec avgusta 1945 so Slovenci, ki so bili v Monigu, izvedeli, da jih zavezniki selijo jugozahodno od Ravene v 250 kilometrov oddaljeno taborišče Forli, v katerem je bilo že pred njihovim prihodom okoli sedemsto Slovencev, predvsem primorskih domobrancev in štajerskih četnikov. Te so sredi maja pripeljali iz taborišča Ceseni. Vojaki so ob prihodu v taborišče ostajali organizirani v vojaške enote, »vse z namenom, da se nekega dne vrnemo in prevzamemo oblast«, ko pa so izvedeli novico o vračanju domobrancev s Koroške, »je morala padla preko noči. Ljudje so začeli bežati iz taborišča, predvsem primorski domobranci, ki so takrat že vedeli, da bodo številne njihove vasi ostale v Italiji«.⁴ Medtem ko so večino civilnih beguncev nastanili v ogromno poslopje vojaške akademije, so bili nekdanji vojaki poslani v staro vojašnico na drugem koncu mesta. K sreči so slovenski civilni begunci tu preživeli le dober teden, saj je bila stavba akademije dotrajana, brez oken in vrat, prav tako pa tudi brez vode in elektrike. Ker v sobah ni bilo postelj, so morali spati na tleh, nekateri srečnejši so dobili tudi slamnjače. Kot že omenjeno, je moniška skupina že po dobrem tednu taborišče zapustila ter odšla naprej v Servigliano, medtem ko so domobranci in četniki ostali tam do konca septembra, ko so jih večino preselili v taborišče Eboli. Tistih nekaj mesecev, ki so jih preživeli v taborišču, so nekdanji vojaki razmišljali, da bi po zgledu Moniga tudi sami v taborišču ustanovili slovensko begunsko gimnazijo, vendar je slovenski taboriščni odbor ugotovil, da ni ne zadosti profesorjev ne dijakov za tak podvig. V Forliju je bilo namreč v tem času vsega štiriindvajset dijakov, ki pa bi se, glede na starost, vsi vpisali v zadnja dva razreda gimnazije. Namesto tega je slovenski taboriščni odbor zaprosil vodstvo zavezniške vojaške uprave, naj vsem dijakom odobrijo enomesečni dopust in jim dovolijo, da odidejo v taborišče v Monigu, kjer bi se vključili v slovensko begunsko gimnazijo. Njihovi pobudi je zavezniška uprava ugodila, namesto gimnazije pa so slovenski begunci svojih rojakom ponudili različne tečaje, tako jezikovne kot strokovne. Slovenski begunci so nato postopno zapuščali taborišče. Poleg tistih, ki so odšli konec avgusta 1945, je taborišče konec septembra zapustila tudi večja skupina (okoli 150), ki se je pridružila beguncem v Senigaliji, preostale pa so postopno poslali v Fermo, Riccione, Eboli ali Modeno.

Eboli

Taborišče je bilo od mesta Eboli, ki leži jugovzhodno od Salerma, oddaljeno nekaj kilometrov, v njem pa se je po vojni znašlo okoli sedemsto Slovencev, predvsem primorskih domobrancev in štajerskih četnikov, ki so prišli sem iz Forlija. Med njimi je bilo tudi nekaj več kot deset žena in deklet; nekatere so prišle v taborišče skupaj s svojimi možmi. Skupino sta spremljala tudi dva duhovnika, kurata Ignacij Kunstelj in Peter Robljek, ki sta skrbela za duhovno življenje slovenskih beguncev.

Taborišče je bilo razdeljeno na dva dela: eden je bil postavljen na ravnini, eden pa na hribu. Večina taboriščnikov, z izjemo Slovencev, se je odločila za nastanitev na ravninskem delu, medtem ko so Slovenci pri taboriščni upravi dosegli, da so jim dovolili nastanitev višje na hribu, kar se je kasneje ob številnih nalivih in nevihtah izkazalo za modro odločitev. Pravzaprav je bilo to, da se ob deževju niso ‘namakali’, zasluga primorskega domobranca, majorja Janka Debeljaka. Da bi preseljevanje več tisoč beguncev potekalo kar se da tekoče, so Britanci v taborišča predhodno poslali oglednike, ki so pregledali, kje naj bi se nastanile posamezne skupine. Ti so nato pričakali transport svojih ljudi in jih odpeljali na odrejeno mesto. Slovenski predhodnik je bil prav Debeljak, ki je ob ogledu taborišča spoznal, da »bo v tistih napol tropskih razmerah kakršnokoli občutno deževje igralo močno vlogo za vsakogar, ki bi ‘taboril’ v dolini, ki se je razprostirala sredi oljčnega nasada, v katerem je ležalo taborišče«.⁵

V taborišču, ki je med drugo svetovno vojno služilo kot zbirališče nemških in italijanskih vojnih ujetnikov, je bilo več tisoč ljudi iz različnih koncev Jugoslavije, »vseh stanov in poklicev, pa tudi precej različnih pogledov na nedavno preteklost in negotovo prihodnost. Vezala nas je le lojalnost do kraljevine Jugoslavije«.⁶Taboriščniki so bili večinoma nastanjeni v večjih vojaških šotorih, najti pa je bilo mogoče tudi nekaj pločevinastih barak, v katera se je naselila taboriščna uprava, v njih pa so prav tako uredili kapelo, kantino ter prostore za različna predavanja. Med slovenskimi taboriščniki v Eboliju je bil tudi Pavle Borštnik, ki je leta 2016 pri slovenski založbi Mladika izdal knjigo Moj čas, v kateri je med drugim takole strnil

Figure 1. Pogled na Eboli iz taborišča

življenje v Eboliju: »V Eboliju je bilo vroče in navadili smo se živeti tako, kot so živeli domačini Italiji: čez dan si le redko videl živo dušo med šotori; vse je počivalo v njih ali pa kje v senci pod oljkami. Kakor hitro pa se je se sonce spustilo za griče nad Salernom, smo spet oživeli: drveli smo v mesto in tam je bila prava promenada po tistih ozkih, smrdljivih, pa vendarle nadvse romantičnih ulicah. Odkrili smo tudi kantino, kjer so za bagatelo točili krasno domače vino; oživela je trgovina, razcvetela se je ljubezen in vse je živelo do polnoči in čez …«⁷

Tako kot v drugih taboriščih so bili tudi tu Slovenci med aktivnejšimi prebivalci. Kaj kmalu po prihodu so se organizirali v skupno slovensko bojno enoto, znotraj nje pa v različne pomožne ali tehnične enote, med katerimi je bila pomembnejša tista, ki je bila odgovorna za kulturno delovanje. Ustanovljena je bila kulturno-prosvetna sekcija, v njej pa so delovali primorski domobranec, doma iz Ljubljane, Zvone Žitnik,⁸ po poklicu grafik, Hote (Hotimir) Gorazd, študent »z neomejenim talentom in izredno domiselnostjo«, v taborišču pa je predvsem zaslovel kot odličen ilustrator, Tone (Jaka) Krois, prav tako ilustrator in kaligraf, in že omenjeni Pavle Borštnik. Skupina je dobila šaljivo ime Tehnika Slovenske armade, odgovorni pa so bili za pripravo in tiskanje različnih tiskovin.

Pod Borštnikovim uredniškim vodstvom je začela izhajati revija Mi in svet s podnaslovom revija Slovenske armije, ki naj bi združevala »literarne talente in druge razmišljujoče ljudi«. V njej je med drugim objavljal obetajoči mlad pesnik in pisatelj Saša Jerman. Sprva je bil to štirinajstdnevnik, kasneje pa je postal mesečnik. Idejo o tem, da bi začeli izdajati svoje glasilo, se je porodila Žitniku in Gorazdu, prve tri številke pa sta izdala kot rokopise z izvirnimi ilu-

Figure 2. 1945­47 Begunska kapelica v Eboliju

stracijami. Glasilo je bilo taboriščnemu vodstvu všeč, tako da so jima priskrbeli razmnoževalni stroj, kar je omogočalo večjo naklado, izdajati pa so ga začeli celo v barvah, kar je bilo za tiste razmere velik podvig. Žitnik in Gorazd sta sodelovala tudi pri humorističnem stenčasu Rafael, ki je nastal z združitvijo lista Tse-tse in humorističnega lista Logarski bodlikovec (začel izhajati že v Forliju). Poleg tega so tu nadaljevali izdajanje dnevnika Jugoslovanski vestnik, ki je kot prvi dnevnik slovenske povojne emigracije začel izhajati že v taborišču Visco (Palmanova),⁹ namenjen pa je bil vsem pripadnikom slovenskega dela Jugoslovanske vojske v Italiji. Prva številka je izšla 5. maja 1945 kot stenski časopis, nato pa je kot dnevnik izhajal do novembra 1945, ko je postal tednik na osmih straneh in so ga tiskali v 150 izvodih. Tednik je izhajal do konca maja 1946, ko so bili taboriščniki iz Ebolija preseljeni v Nemčijo. V tem taborišču so 10. marca 1946 začeli izdajati edini slovenski begunski mesečnik, ki ni izhajal v slovenščini, temveč v angleščini, namenjen pa je bil »tujemu tisku ter političnim ustanovam in osebnostim svobodnega sveta /…/, ki je skušal prinašati resne in točne informacije o sedanjem jugoslovanskem režimu, njegovih voditeljih, razmerah v Jugoslaviji, o komunizmu nasploh in o njegovih namerah in ciljih v Jugoslaviji in svetu«.¹⁰ Časopis Yugoslav Herald je brez vednosti in soglasja taboriščnega vodstva izhajal do marca 1947.¹¹ V taborišču sta izšli tudi dve pesniški zbirki: prvo z naslovom Iz mojih temnih dni je pod psevdonimom Ljubo napisal Pavle Borštnik, drugo z naslovom Pritaval sem pa Dimitrij

Figure 3. 1946 Eboli, begunska tiskarna

Oton Jeruca; Tehnika, kot so v krajši obliki poimenovali kulturno sekcijo, je izdala še nekaj drugih del.

Slovenski begunci so ustanovili pevski zbor, ki ga je vodil Emil Savelli, ter dramski odsek, ki je v taboriščni kinodvorani uprizoril več gledaliških iger, med drugim enodejanko Trije vaški svetniki Daria Niccodemija in Mrtvaški ples. V taborišču ni manjkalo različnih športnih dejavnosti; najraje so fantje igrali nogomet ali se ukvarjali z lahko atletiko. Večkrat so organizirali različna športna tekmovanja, pri čemer se niso pomerili le z drugimi taboriščniki, temveč tudi z različnimi italijanskimi klubi.¹²

V taborišču je pod okriljem srbske skupine delovala štirirazredna srbohrvaška ljudska šola in popolna jugoslovanska realna gimnazija Kralja Petra II.¹³ Gimnazija je imela 17 oddelkov, od tega štiri slovenske, v njih pa so v slovenskem jeziku poučevali slovenski učitelji. Gimnazijo je obiskovalo nekaj več kot štirideset slovenskih dijakov. Tako kot drugod je tudi tu primanjkovalo osnovnih šolskih potrebščin, papirja, šolskih knjig in učil, vendar so bili kljub temu »dosedanji uspehi slovenskih dijakov zadovoljivi, to pa le vsled požrtvovalnega dela profesorjev [ki za svoje delo niso bili plačani] in volje in ljubezni večine dijakov do šole in učenja«.¹⁴ Čeprav so imeli v taborišču možnost obiskovati gimnazijo, pa so starši teh dijakov želeli, da bi ti obiskovali slovensko begunsko gimnazijo v Serviglianu. Na ravnatelja Ivana Prijatelja so tako naslovili prošnjo, da bi te dijake sprejel. Prošnji je ravnatelj ugodil, vendar je potreboval še soglasje zavezniške uprave v Rimu. Po prejemu tega so se dijaki prepisali v slovensko begunsko gimnazijo v Servigliano. Slovenski taboriščniki so ustanovili tudi Slovenski akademski klub, ki je štel prek devetdeset članov. Klub je deloval predvsem v obliki študijskega krožka.¹⁵

Tako kot v drugih taboriščih so tudi tu Britanci želeli prepričati begunce, da bi se vrnili v Jugoslavijo, vendar niso bili pretirano uspešni. Na njihov račun so se taboriščniki znali tudi pošaliti. Tako so nekje staknili starega osla ter mu na hrbet obesili plakat z napisom ‘Samo jaz se hočem vrniti v Jugoslavijo’. Osel se je s tem napisom nato ves dan sprehajal po taborišču ter med begunce prinesel veliko smeha in dobre volje.¹⁶

Riccione

Taborišče Riccione je bilo od Riminija, italijanskega obmorskega mesta, oddaljeno dvanajst kilometrov. Slovence, večinoma tiste, ki so prebežali s Primorske (z Goriške in s Krasa), so septembra 1945 skupaj s Poljaki nastanili v opuščeni depandansi nekdanje Mussolinijeve vile. Maja 1946 je bilo v taborišču 395 taboriščnikov, od tega okoli tristo Slovencev,¹⁷ kasneje pa so se jim za krajši čas pridružili tudi člani Narodnega odbora.¹⁸ Čeprav je bil očitno prvi vtis o taborišču slab, pa je bilo življenje v njem, glede na druga taborišča, eno prijetnejših. Hotel je bil cel, taboriščnikom ni bilo treba popravljati oken in mašiti prepišnih lukenj, poleg tega je bil postavljen ob peščeni plaži, ki je bila del znanega predvojnega letovišča. Poleg tega je bilo v taborišču še posebej poskrbljeno za otroke, saj so poleg skromne, čeprav redne hrane zjutraj in opoldne dobivali še skodelico mleka in dve rezini belega prepečenca, nekaj sladkorja in marmelade.¹⁹

Kot smo že omenili, so Slovenci povsod, kamor so prišli, veliko pozornosti namenili kulturnemu življenju. Tudi tu so ustanovili svoj pevski zbor, ki je gojil predvsem cerkveno petje ter ob nedeljah redno pel pri maši v župnijski cerkvi, imeli pa so tudi svoj džezovski orkester. Marca 1946 je na povabilo YMCA v taborišču gostoval Emigrantski pevski zbor Slovenija; vabilo je bilo natisnjeno v štirih različnih jezikih, poleg Slovencev pa so zbor prišli poslušat tudi Angleži, Italijani in Poljaki. Nič nenavadnega ni, da so se ukvarjali tudi z gledališčem. Pod vodstvom Eme Kessler Blejec so v taborišču uprizorili Sneguljčico, Pepelko, Postruška, Zgubljenega in spet najdenega moža ter izvirno delo Cirila Kočevarja z naslovom Življenje v kampu, ki je bilo napisano v taborišču.²⁰ V taborišču so, tako kot slovenski taboriščniki drugod, ob pomembnejših praznikih in obletnicah organizirali različne akademije.

Slovenski taboriščniki so kmalu po prihodu začeli izdajati list z naslovom Slovenski glas, vendar je bil ta kasneje prepovedan; izdajali so tudi list Slovenija v Campu. Redno so prebirali časopis Zedinjena Slovenija, otrokom pa je bil namenjena Begunčkova lučka (skupaj naj bi sicer izšlo le šest številk).

Čeprav je bilo v taborišču malo otrok, so zanje organizirali otroški vrtec in ljudsko šolo. Slovenci so v otroški vrtec vključili tudi hrvaške otroke, saj je primanjkovalo hrvaških učnih moči, prav tako pa tudi niso imeli zadosti prostora za več oddelkov. Ljudska šola je imela zaradi majhnega števila šolarjev le dva razreda, vendar v nasprotju z drugimi taborišči tu niso imeli težav z učnimi knjigami in pripomočki. Te so jim namreč darovali primorski rojaki, ki so jeseni 1945 odšli v cono A. Tudi tu so se slovenskim otrokom pridružili hrvaški otroci, zaradi česar je pouk potekal dvojezično. Kot zanimivost naj se omeni, da je imela ljudska šola v Riccioneju še eno posebnost: namenjena je bila tudi odraslim slovenskim beguncem. V taborišču je bilo namreč več primorskih Slovencev, ki med obema vojnama niso hodili v slovenske šole (Primorska je bila takrat del italijanskega ozemlja), zaradi italijanske raznarodovalne politike pa so imeli nekateri težave tudi z maternim jezikom. V taborišču so večkrat gostovali tudi slovenski profesorji z goriške gimnazije, ki so za taboriščnike pripravili različna predavanja.²¹

Na pobudo taboriščnega vodje je svoja vrata odprla tudi obrtna šola, saj je vodja želel pritegniti »k resnemu delu vso mladino, vsaj do 20. leta, s tem da ji da priliko za zaposlitev in izobrazbo«. Jasno mu je bilo, da bo vsak begunec moral prej ali slej iti v svet in da bo z ustrezno izobrazbo in obrtniškim znanjem laže našel delo. V obrtno šolo se je vpisalo 14 dijakov, od tega jih je prvi razred obiskovalo osem (sedem Slovencev in en Hrvat) ter drugi razred šest (pet Slovencev in en Hrvat) dijakov. Dijaki so dopoldne kot vajenci delali v taboriščnih delavnicah (mizarski, kovaški, čevljarski delavnici, v brivnici in pri elektroinštalaterjih),²² popoldne pa so imeli teoretični pouk. Tako pri pouku kot praktičnem delu so se predvsem zaradi pomanjkljive opremljenosti samih delavnic soočali z velikimi težavami. Razpisali so tudi tečaj radiotelegrafije, h kateremu se je vpisalo kar trideset Slovencev in pet Srbov, vendar so morali pouk že po dveh tednih opustiti, saj taboriščno vodstvo iz vojaških skladišč ni moglo dobiti med vojno zaplenjenih nemških radio-sprejemnikov in oddajnikov ter drugega materiala, ki bi bil potreben za izvedbo takega pouka.²³

Taborišče je bilo 22. avgusta 1947 razpuščeno, slovenske taboriščnike pa so preselili v Reggio Emilio, Senigalijo in Bologno. Ko so prišli v Senigalijo, jih je slovenski taboriščni odbor posebej pozdravil: »Taboriščni odbor iskreno pozdravlja vse rojake in rojakinje, ki so včeraj in danes prispeli v naše taborišče in postali člani naše skupnosti. Želimo jim, da bi se med nami počutili kot bratje in sestre, da bomo tako vsi skupaj lažje prenašali dnevne težave in skrbi in kot ena družina složno in z zaupanjem šli nasproti bodoči usodi.«²⁴

Lammie Camp

Septembra 1944 se je v bližini Neaplja znašlo okoli osemsto slovenskih fantov, ki so bili v času druge svetovne vojne mobilizirani v nemško vojsko. Nekateri med njimi so bili kot nemški vojaki zaprti v italijanskih taboriščih ali pa so bili v Italijo internirani. Večina si je kasneje poiskala zaposlitev znotraj R. A. F., nekaj pa se jih je vrnilo v domovino. Ob koncu vojne jih je v Italiji ostalo še okoli štiristo, predvsem s Štajerske in Gorenjske, ki so jih poslali v taborišče Lammie Camp. To je bilo zelo dobro urejeno, za ‘prebivalce’ pa je bilo lepo preskrbljeno, saj so v njem bivali tudi britanski demobilizirani vojaki, ki so se od tu vračali do-

Figure 4. Lammie camp 1945 Arhiv Ivan Žnidar

mov v Anglijo (čeprav so se tudi tu opazile razlike med ravnanjem z Britanci in drugimi taboriščniki). Taboriščniki so bivali v zelo dobro opremljenih šotorih, na razpolago so imeli kino, gledališče, restavracije in različne klube. Slovenci so se pod vodstvom nekdanjega mariborskega trgovca Perhavca, ki je prišel v taborišče z družino, organizirali v 2. bataljon 1. kraljevega pešpolka. Skupaj z njimi je bil tudi vojaški kurat Ignacij Kunstelj, kasneje eden od ustanoviteljev Zveze izseljenskih duhovnikov, ki je nastala leta 1951.

Čeprav je šlo za taborišče, kjer je bila večina taboriščnikov nekdanjih vojakov, so slovenski taboriščniki veliko pozornost namenjali kulturnemu življenju. Pod vodstvom Janeza Plahute so že 28. oktobra 1945 ustanovili pevski zbor Triglav, štirinajst dni kasneje pa je bil pod vodstvom Borisa Pavšerja ustanovljen še drugi pevski zbor, ki si je nadel ime Slovenec. Svoj prvi koncert Večer slovenskih pesmi so imeli februarja naslednje leto. Večjo prireditev so pripravili za božič leta 1945, nato pa še na pustni večer. Poleg teh prireditev so ob večjih praznikih pripravili tudi posebne akademije, kjer je bil poudarek bolj na petju in igranju. Januarja 1946 so ustanovili kulturno društvo Prosvetna sekcija 2. bataljona 1. kraljevega pešpolka, izdajati pa so začeli tudi svoj kulturno-vzgojni satirični stenski časopis Triglav. Po Kunstljevem prihodu so dobili še dnevnik Naš list, v katerem je bilo mogoče prebrati novice iz domovine in iz sveta, pošiljali pa so ga tudi v druga taborišča, kjer je bilo Slovencev manj in niso imeli možnosti izdajati svojih časopisov. Uredili so tudi manjšo knjižnico, v kateri si je bilo mogoče izposoditi slovenske knjige, delovala pa je tudi skupina godcev z imenom Domači godci, ki je poleg zabavnih igrala tudi resnejše in zahtevnejše skladbe.

27. septembra 1946 so vse Slovence preselili v taborišče Trani.²⁵

Trani

Poleg Barlette je bilo največje povojno taborišče v Italiji v Traniju, saj je lahko sprejelo do tri tisoč beguncev.²⁶ Mesto leži okoli štirideset kilometrov severno od mesta Bari na jugu Italije, taboriščnike pa so nastanili v nekdanjih vojašnicah. V tem taborišču se je po vojni sprva znašlo okoli sto Slovencev,²⁷ ki so bili še v času po

Figure 5. Trani 1947 Arhiv Ivan Žnidar

demobilizaciji italijanskega polotoka poslani v različna taborišča, nato pa so se jim jeseni 1946 pridružili še Slovenci iz taborišča v Eboliju. Tu so vsi taboriščniki dobili status civilnih beguncev, tudi tisti, ki so bili še v predhodnem taborišču vodeni kot vojaško osebje. Kasneje so se jim pridružile tudi slovenske družine, ki so jih zavezniki pripeljali iz severnejših taborišč. Marca 1947 je bilo tako v sicer izrazito narodnostno pisanem²⁸ taborišču okoli štiristo Slovencev:²⁹ »Slovenska begunska družina v tranijskem taborišču je ves čas svojega bivanja v Italiji živela v miru, skupnem delu in v medsebojnem prijateljstvu. Kljub temu da so tu taboriščniki morali preživeti marsikatero težko uro in preboleti mnoga ponižanja, pa so vsi vzdržali, ker so vedeli, zakaj so se odločili za tujino.«³⁰

Kmalu po prihodu so Slovenci uredili svojo kapelo, ki so jo posvetili brezjanski Mariji. Sliko Marije, ki je bila na glavnem oltarju, je narisal eden od taboriščnikov. V taborišču je bil sprva župnik lazarist Ciril Demšar, za njim pa je versko oskrbo prevzel Stanko Skvarča.³¹ Tudi sicer so bili v taborišču vedno vsaj dva ali trije slovenski duhovniki.

V taborišču je svoje delo nadaljevala v Lammie Campu ustanovljena prosvetna sekcija, ki se je tu preimenovala v Slovensko prosvetno društvo, znotraj katerega so delovali različni odseki: pevski, godbeni, dramski, telovadni, šahovski in knjižni odsek, ki ga je vodil Maks Jesih, znotraj tega odseka pa je bila organizirana tudi čitalnica ter knjižnica, v kateri si je bilo mogoče po zaslugi Jesiha izposoditi kar nekaj slovenskih knjig.

Slovenski taboriščniki so se angažirali tudi na področju dramskih aktivnosti. Vodja gledališke skupine je bil, tako kot v taborišču Lammie Camp, Maks Planinc. Pod njegovim vodstvom so skupaj z godbo in pevskim zborom priredili več akademij in priložnostnih prireditev, poleg tega so uprizorili nekaj dramskih iger, predvsem enodejank, z njimi pa so gostovali tudi v drugih taboriščih. Z igro Trije vaški svetniki so se predstavili tako v Barletti kot v Serviglianu. Imeli so tudi svoj orkester, delovati je začel pevski zbor, ki je redno pel pri svetih mašah, imel pa je tudi nekaj zelo dobro obiskanih samostojnih koncertov. Zboru je sprva dirigiral Janez Plahuta, nato pa Boris Pavšer. Skupaj s taboriščniki je iz Lammie Campa prišel tudi stenčas Naš list, ki je izhajal vse do decembra 1947, ko je njegov urednik, duhovnik Ignacij Kunstelj zapustil taborišče. Po njegovem odhodu so bili slovenski begunci nekaj časa brez časopisa, nato pa so začeli izdajati štirinajstdnevnik Naši upi.

Tako kot v drugih taboriščih so se tudi tu tako mladi kot stari radi ukvarjali s športom; najraje z odbojko, nogometom in lahko atletiko, svojo telovadno skupino pa so imela tudi dekleta. Najboljši so sestavili športno ekipo, ki je tekmovala znotraj taborišča, pomerili pa so se tudi z moštvi iz drugih taborišč.

V taborišču so pogosto organizirali prosvetne večer ter številna predavanja, na katerih so predavali duhovnik Mavsar, Stanko Skvarča, dr. Franc Bajlec, Edi Gobec, Aleksander Pirc, Maks Planinc in drugi. Planinc je v svojih predavanjih predvsem govoril o tem, kako je treba delovati v javnosti, Pirc je predstavil in analiziral pomembne dogodke doma in po svetu, Gobčevi govori so bili »polni idejnih pobud in zbujanja narodne zavesti«, dr. Bajlec je predaval o politični zgodovini Slovencev, še posebej s poudarkom na polpretekli zgodovini, medtem ko je Mavsar predvsem govoril o pomenu vzgoje in izobrazbe. Večkrat se je zgodilo, da so imeli v istem večeru celo več predavanj, ki pa so jim taboriščniki kljub temu z veseljem in v velikem številu prisluhnili. Kasneje, že v Argentini, je Marijan Marolt o njih zapisal: »Želja po izobrazbi je bila v fantih prav tako velika in iskrena kot želja po izpopolnitvi v skupinskih umetniških pa športnih nastopih.«³²

Jesi

Taborišče, ki je lahko sprejelo do tisoč petsto taboriščnikov, je bilo postavljeno na poti med Ancono in Rimom, in sicer v bližini mesta Jesi. Do taborišča je iz mesta vodila strma, vendar lepo urejena cesta z drevoredom. Taborišče je bilo razdeljeno na tri dele: na kampe A, B in C, vsi trije deli so bili razmeščeni okoli nekakšnih graščinskih stavb, tam so bile postavljene barake. V taborišču A naj bi bili večinoma Dalmatinci z družinami, v B jugoslovanski mornarji, ki so bili med vojno zaposleni predvsem v RAF (med njimi naj bi bilo tudi nekaj slovenskih častnikov), glavna uprava taborišča, bolniška kuhinja, katoliška kapela in vozni park, v taborišču C, ki je bilo tudi največje, pa so bili večinoma Srbi. Slovencev v tem taborišču ni bilo prav veliko, večinoma se je številka gibala okoli petdeset ljudi, nastanjeni pa so bili v taborišču A, ki je bilo tudi najlepše urejeno, kasneje pa so bili preseljeni v taborišče Trani.

Vsako taborišče je imelo svojo kantino in kuhinjo, zagotovljen stalen dostop do vode, dovažati so jo morali zgolj za potrebe kuhinje. Slovenci so skrbeli za kuhinjo v taborišču A, zato naj bi bila to tudi »najboljša kuhinja v taborišču«. Tudi sicer so si Slovenci, čeprav jih je bilo v taborišču najmanj, kmalu pridobili ugled, kar se je kazalo tudi v tem, da so skoraj vsi v taborišču zasedali kakšno od pomembnejših funkcij. Tako je bil za policijskega poveljnika vseh treh delov taborišča (vsako taborišče je imelo namreč še svojega policijskega vodjo) imenovan Slovenec Marinčič, predsednik vseh treh taborišč je bil slovenski taboriščnik Ponikvar.³³ Duhovno oskrbo za vse katoličane v taborišču je prevzel slovenski salezijanski duhovnik Ciril Demšar, ki je imel v taboriščni kapeli vsak dan mašo za begunce in je bil med vsemi begunci, ne le med slovenskimi, zelo lepo sprejet. V taborišču je bilo nekaj porok, vendar iz dostopnih gradiv ni mogoče ugotoviti, ali sta se poročila tudi kakšen Slovenec ali Slovenka. Morda je dobro omeniti še dogodek, ki se je zgodil v mestni bolnišnici in govori o tem, kako zgodovina zaznamuje tudi življenja posameznikov. V mestni bolnišnici je umrlo dekle, o smrti katere je bilo, ker je bila Jugoslovanka, obveščeno tudi taboriščno vodstvo. Po različnih poizvedovanjih so izvedeli, da poleg tega dekleta živi v bližini Jesija še več deklet, starih med osem in petnajst let, ki so jih med drugo svetovno vojno iz Jugoslavije v razne zavode pripeljali Italijani. Tu so jim nato prepovedali rabo maternega jezika, zaradi česar je večina deklet nanj pozabila. Še posebej mlajše niso niti vedele, od kod so prišle niti kdo so njihovi svojci. Na smrt tega dekleta, ki je bilo staro petnajst let, ter na usodo drugih je taboriščno vodstvo opozorila italijanska usmiljenka.³⁴

Barletta

Mesto Barletta leži severozahodno od Barija, taborišče, ki je bilo največje povojno taborišče v Italiji, sprejelo je lahko do štiri tisoč beguncev, pa je bilo urejeno v njegovi bližini. Do mesta je vodila pot, po kateri so se »v mesto vsak dan pomikale družbe Slovencev in se po njej vračale. Kdo bi jo mogel imenovati z njenim uradnim imenom: Timava, temno zelena voda vseh kraških voda sredi smaragdno zelenih bregov, oaza pod kraškim kamenjem, pa ta – kozja gasa. Da, kozja gasa, le pod tem imenom bo živela, dokler bo zadnji slovenski begunec tlačil tla.«³⁵ Slovenci so se v tem taborišču dobro počutili, še posebej tisti, ki so prišli sem iz Senigalije. Tu so jih namreč domačini lepo sprejeli, svoje je naredila tudi ugodnejša klima, predvsem bolj mile zime. Okolica je bila bogata z oljkami, pomarančevci, mandljevci ter vinogradi, kar so begunci s pridom izkoristili. Begunci so se razveselili tudi tega, da so lahko taborišče neomejeno zapuščali. Šele kasneje so postopno vzpostavili nadzor, ki pa je bil milejši, kot so ga bili taboriščniki navajeni do takrat. Zanimivo je tudi, da so policijsko uro najprej uvedli za Albance, ki so bili v taborišču močno zastopani, ne pa za druge taboriščnike.

Prva slovenska skupina je sem prišla septembra 1946, in sicer iz taborišč Anversa in Lammie Camp. V tistem času je bilo v taborišču tudi več sto Albancev, ki so v taborišču zasadili veliko tobaka, ki pa so ga po njihovem odhodu večinoma obrali Slovenci. Novembra istega leta je iz Senigalije št. 7 prišlo v Barletto 375 Slovencev, od tega osemdeset družin. Selitev se je začela v nedeljo, 17. novembra 1946. Taboriščnike so večinoma naložili na dva živinska vagona, ki so ju priključili vojaškemu vlaku, nekateri pa so potovali tudi v osebnih vagonih. V vsak vagon je šlo približno trideset ljudi, selitev pa je trajala dober teden. Sprva sta bili obe skupini Slovencev druga do druge nezaupljivi, kar se je kazalo tudi v tem, da se v prvih tednih fantje iz prve skupine niso množično udeleževali dejavnosti, ki jih je organizirala skupina iz Senigalije. Seveda to ni dolgo trajalo in kasneje se je veliko fantov poročilo z dekleti iz senigalske skupine. V naslednjih mesecih je bilo v taborišču zelo živahno, saj so begunci prihajali in odhajali. Tako so bili v taborišču Hrvati, prišla je tudi večja skupina Grkov. Še pred prihodom skupine Judov, ki so začeli prihajati oktobra 1947, so izselili Albance. Iz Tranija je v Barletto prišlo tudi kakih sto fantov, večinoma Srbov in Slovencev, vendar so se morali kasneje zaradi prihoda Judov zopet vrniti v Trani. V tem času je število slovenskih taboriščnikov preseglo število petsto.

Taborišče je bilo v veliki dvojni vojašnici paviljonskega tipa, poleg tega je bilo tam še nekaj manjših zgradb. Bilo je dobro urejeno, imelo je elektriko in vodo, pri čemer je bilo pomembno predvsem to, da je oboje tudi delo

Figure 6. Pred vhodom v taborišče v Barletti

valo. Slovence so ob prihodu naselili v zasilni blok, ki je tudi kasneje ostal nekakšen ‘hotel de immigrantes’, po nekaj tednih pa so jih preselili v nova, vendar nedokončana stanovanja, tako da so jih morali ti še urediti. Med taboriščniki je nekaj nezadovoljstva povzročilo pomanjkanje prostora, saj so si morali stanovanja deliti, poleg tega so informacijo o tem, da se morajo preseliti, dobili šele na dan, ko so se morali preseliti. Taboriščno vodstvo jim je odmerilo le nekaj ur časa za preselitev, tako da so si lahko nove prostore le za silo uredili. Sama selitev je potekala zvečer, razloga za tako hitenje pa taboriščnikom ni uspelo izvedeti. Tistega večera so bili deležni še enega neljubega presenečenja. Ker stanovanja za slovenske duhovnike še niso bila pripravljena, je bila odločitev taboriščnega vodje, da ti počakajo v prostorih, kamor so jih nastanili ob prihodu v taborišče. Sredi noči pa so duhovnike zbudili ter zahtevali, da se kljub obilnemu dežju še v isti noči preselijo v stanovanja preostalih Slovencev (ne pa v ločena stanovanja). Ker se dekan Ciril Milavec, ki je bil vodja slovenskih duhovnikov v Barletti, na tako ravnanje ni pritožil, prav tako pa ni pustil, da bi se zoper tako ravnanje pritožil slovenski taboriščni odbor, lahko sklepamo, da je vendarle vedel, kakšni so bili razlogi za takšno ravnanje.³⁶

Zaradi nenadnega povečanja števila beguncev v taborišču je nekaj tednov po prihodu druge skupine Slovencev začelo primanjkovati hrane. Tudi potem ko se je stanje glede hrane nekoliko izboljšalo, so obroki še vedno ostajali manjši, kot so jih bili navajeni iz Senigalije, prav tako pa je bila hrana iz dneva v dan enaka (skoraj vsak večer so dobili zelje), za otroke, ki so bili v taborišču, pa neprimerna. Šele ko je

Figure 7. Skavti pri igri, Barletta 1947

v taborišče prišla predstavnica britanskega Rdečega križa, so pri taboriščnem vodstvu z njeno pomočjo dosegli, da so izboljšali vsaj hrano za najmlajše. Tudi tu so zelo kmalu večino vodstvenih mest, ki so jih lahko zasedli begunci, dobili Slovenci, čeprav so bili v taborišču tudi predstavniki drugih narodnosti.

Večina taboriščnikov, ki ni dobila zaposlitve v taborišču, je pomagala pri gradnji bolnišnice, tako v svojem taborišču kot v Traniju, kamor so jih vsak dan vozili na delo. S tem so taboriščniki vsaj nekaj malega zaslužili, kar je bilo več kot dobrodošlo, toda zaradi celodnevne odsotnosti je bilo okrnjeno kulturno in prosvetno življenje. Delavci so se namreč z gradbišča zvečer vračali preutrujeni, da bi se lahko bolj angažirali tudi na tem področju, »za redne pestre nastope pa tudi med Slovenci samimi ni bilo povsod prave volje, razen kadar je potreba tako nanesla: če je prišel papežev Marjeta2017-11-29T10:36:00.12MNote: Nekaj malenkostnih popravkov si včasih privoščim tudi v citatu. Upam, da nima nihče nič proti temu.odposlanec ali če je kak praznik kot npr. Božič, terjal, da se zberejo k skupnemu praznovanju. Tudi časa je bilo manj, ker so bili skoraj vsi zaposleni«.³⁷ Kljub temu je gledališka skupina vendarle pripravila nekaj gledaliških predstav, organizirali so nekaj prosvetnih večerov ter predavanj. Za Miklavžev večer in za božičnico je Mirko Kunčič napisal nekaj novih iger, pod njegovim vodstvom pa so pripravili tudi poseben božični program. Ob koncu predstave je otroke obiskal tudi sveti Miklavž. Zanimivo pri tem je, da so v tem delu dvorano zapustili tisti taboriščniki, ki so bili muslimani, z opravičilom, »da jim vera ne dovoljuje prisostvovati katoliškim obredom«.³⁸ Pod Kunčičevim vodstvom so jeseni 1947 pripravili še judovski večer, ki je požel velik uspeh. V taborišču prav tako ni šlo brez pevskega zbora, ki je pripravil tudi nekaj uspešnih koncertnih nastopov. Da bi tudi tuji gostje razumeli vsebino slovenskih pesmi, so vsako pesem pred izvedbo na kratko predstavili v italijanščini.³⁹

Slovenski begunci, ki so prišli iz Senigalije, so tu nadaljevali tudi šolsko delo. V taborišču so tako odprli otroški vrtec in ljudsko šolo, vrata je znova odprla slovenska begunska gimnazija (tista iz Senigalije št. 7), vanjo pa se je vpisalo 57 dijakov. V profesorskem zboru še vedno najdemo nekatera znana imena, kot so Rudolf Smersu, Marijan Marolt, dr. Franc Gnidovec in dr. Milan Pavlovčič. Učitelji so veliko pozornost, zavedajoč se, da odhajajo na tuje, dali slovenščini in slovenski zgodovini ter zemljepisu z izrazitim poudarkom na Sloveniji.

Bistvenega pomena za Slovence je bilo versko življenje, ki so ga organizirali tako, da je bilo čim bolj podobno tistemu, kar so poznali in živeli doma. V taboriščni kapeli so tako na oltar postavili sliko brezjanske Marije ter križev pot, v zvoniku kapele pa so ob zvoncu, ki je že bil tam, »napravili iz ne vem kakšnih surogatov še druga tolkala, iz katerih se je ob zori velikonočnih praznikov razlegalo potrkavanje, ki celo flegmatičnim Angležem ‘spati ni pustilo’«.⁴⁰ V taborišču je bilo sicer sedem slovenskih duhovnikov, med njimi dekan Milavec in dr. France Gnidovec, vendar je večina morala novembra 1947 oditi. Ker je vedno bolj kazalo, da se taboriščno življenje bliža koncu, se je v Barletti poročilo kar nekaj slovenskih parov, v taborišču pa se je rodilo tudi osemnajst otrok.

Bo treba v svet

Na kratko smo predstavili življenje slovenskih beguncev v posameznih taboriščih v Italiji, v katerih so preživeli od nekaj tednov do več mesecev in let. Za prihodnjič nam ostanejo le še študentje, ki so prav tako množično prišli v Italijo in tu iskali možnosti za nadaljevanje študija ter odhod v svet. Počasi se je bilo namreč treba odločiti, kako naprej – ali se vrniti v domovino, ki so jo imeli neizmerno radi, ter sprejeti totalitarni red ali pa oditi v tuj, vendar svoboden svet. Večina je, čeprav s težkim srcem, izbrala svobodo. Toda o tem prihodnjič.