»Življenje ne pozna usmiljenja in tudi zgodovina ne: če sam ne poskrbiš, da se uveljavljen zapišeš vanju, boš zginil bred sledu«, mi je ob priliki trpko razodeval prijatelj. »In ne delaj si iluzij, da bo po tvoji smrti kdo drug mislil nate!«
Pa vendar, ali nismo prijatelji in znanci dolžni poskrbeti prav za to: vsaj tisto malo, kar vemo o tem skromnem, zares, dosti, dosti preskromnem Jožetu Osani, zapisati in zapisano ohraniti, pustiti v vednost zanamcem in vsem, ki ga niso poznali, pa je zanje bil, je in še naprej bo zgolj ime, brez značajnih potez osebnostnega profila. Brez vsega tistega torej, po čemer smo ga razpoznavali mi, ki smo se srečavali z njim.
Čeprav ne dolgo in le poredkoma. Z Jožetom Osano sem se menda prvikrat srečal na sestanku katoliškega kulturno umetniškega kluba »Krog«, verjetno sredi štiridesetega. [Stran 049][Stran 050][Stran 051]Sam sem pripadal že prej našemu, rekli smo kar Kremžarjevemu krožku, a po krajšem obotavljanju sem se z obema Francetoma, Balantičem in Kremžarjem, pridružil temu društvu – če smem to zelo laksno združbo kulturnikov in umetnikov zavezati s takšnim imenom. Najbrž se spomnim prav, da je bil njena gonilna in organizatorska sila germanit in tudi sam pesnik Karel Rakovec, ki mu je uspelo pritegniti vrsto bolj ali manj uveljavljenih literatov, slikarjev, gledališčnikov in glasbenikov. Pa tudi poskrbeti za njihovo »naravno zaledje«, za vrsto ljubiteljev vseh lepih umetnosti. Kot se spomnim, sem tam srečal pesnika Mitjo Šarabona, glasbenika Simonitija, Alenko Gerlovič, Alenko Svetel, naš gledališki ideal gospo Šaričevo, in – ne nazadnje – glasbenika Jožeta Osano. Kot je razvidno, tedaj še ni bilo »ločitve duhov«, ki nas je šele s poletjem sledečega leta, po Hitlerjevem vdoru v Sovjetsko zvezo, začenjala deliti na rdeče, bele in plave.
Na sestankih smo poslušali recitacije pesmi in krajše proze naših članov, največ pa se, mimo živih debat o umetnosti in njenem mestu v našem kulturnem prostoru, prepuščal užitkom ob poslušanju vrhunske klasične pa tudi modernejše muzike. Poleg naših občasno sposojenih »društvenih« prostorov v frančiškanskem kolegiju smo se na take popoldansko večerne umetniško použiteljske sestranke zbirali tudi po domovih nekaterih članov. Spomnim se takšnega snidenja pri Osanovih, Bartolovih, Melikovih, Uraničevih, pri Rakovcu in bržčas še kje, a mi je ušlo iz spomina.
Jože Osana je bil zadolžen za glasbeni del sestankarskega programa. Dostikrat nam je sam zaigral na klavir, ne spomnim se, ali tudi katero svojih skladb ali le tuje mojstre. Predvsem pa je skrbel za sposojanje gramofonskih plošč s kvalitetnimi izvedbami vrhunskih del iz glasbene zgodovine in jih ob predvajanjih tudi strokovno komentiral, z razlagami približeval nam glasbenim laikom.
Nanj pa me veže še droben, a značilen utrinek, ki pa bi naju morebiti tesneje povezal, če se ne bi že iztekel čas za to. Prinesel mi je pesem Otona Župančiča, naslova ne vem, spomnim pa se prvega verza: Devojčica moja, ti davno že spiš … Povedal mi je, da jo je uglasbil in posvetil svoji ljubezni Zdenki Škofovi. Prosil me je, če bi ji domislil likovno spremljavo, primerno ilustracijo, morebiti kar v lesorezu, ki omogoča reproduciranje. Začel sem delati osnutke zanjo, a dokončnega nisem ne izrisal ne izrezal še ničesar. S koncem vojne in umikom na Koroško so se porazgubile tudi te idejne skice, ki so obetale ustvariti med nama trajnejše sodelovanje.
Usoda naju je ločila, nikoli več se nisva srečala.