Vse fotografije, ki …
Vse fotografije, ki so bile do sedaj objavljene v rubriki Fotografske pripovedi slovenskih beguncev, so avtorsko delo Franca Šetine, ki je na veliko beležil dogodke in ljudi v okolju, kjer se je gibal in živel, večkrat tudi v naglici in brez posebne priprave za posamezen kader, kar je zaznavno na nekaterih posnetkih. V dosegljivem gradivu ni možno najti podatkov o njem in njegovem delu. Bežno je omenjen v knjigah Cvetoči klas pelina in Umik čez Ljubelj. Kot avtorja fotografij ga navaja le Vladimir Kozina v svoji knjigi Komunizem, kot ga jaz poznam, in sicer pod fotografijami svoje nove maše v Anrasu poleti 1945. Večina filmov, ki jih je posnel od prihoda v Avstrijo pa do odhoda v Južno Ameriko, so kot originali ali pa kopije ohranjeni v arhivu fotografij Rafaelove
družbe. Sorodniki imajo iz tega obdobja v lasti le nekaj posameznih primerkov.
Franc Šetina se je kot prvorojenec rodil 2. avgusta 1907 v Gotni vasi pri Novem mestu. Njegov rod je na domačiji, ki je segala skoraj do gotenske cerkvice sv. Lenarta, bival že pred letom 1797. Staršema Francu in Frančiški, rojeni Klevišar, so se rodili še sinovi Jože leta 1909, Alojz 1911, hči Marija 1913 in najmlajši Stanislav 1916. Alojza so 13. junija 1942 komunisti ugrabili in ga čez nekaj dni umorili v gozdovih pri Tolstem vrhu. Zadnja štiri leta je bil Alojz občinski tajnik v Šentjerneju in se je tega junijskega dne vračal iz Gotne vasi, kjer sta si z ženo ustvarila dom s tremi otroki. Vest o umoru je objavil časopis Slovenec 18. septembra 1942. Pokojnikovo ime je vpisano tudi na farni spominski plošči v Šentjerneju. Gotovo je tudi ta dogodek vplival na Franca, da se je med vojno odločno postavil na protikomunistično stran.
Franc se je po končani osnovni šoli izučil za elektromonterja. 24. novembra 1930 se je v župniji Novo mesto – Šmihel poročil z Marijo Mišjak, rojeno 4. septembra 1909 v Boričevem. Po poroki sta živela v Ljubljani na takratni Domobranski cesti 27, danes Roška cesta. Jeseni 1938 je Franc na tem naslovu odprl trgovino in servis z radioaparati. Za različne namene je radioaparate tudi podarjal. Tako je bil leta 1940 eden glavnih donatorjev za nove naročnike Domoljuba. Sorodniki v Gotni vasi hranijo tri gramofonske plošče glasbenih posnetkov, pri katerih tehnični izdelavi je sodeloval Franc. S čim se je Franc Šetina ob trgovski in servisni dejavnosti ukvarjal v letih okupacije, ni najbolj jasno. Skoraj zagotovo je moral na neki način sodelovati s takratno pokrajinsko upravo, sicer v soboto, 5. maja 1945, na poti v begunstvo ne bi dobil prostega sedeža v enem od vladnih av
[Page 103]
tomobilov na poti v begunstvo. Ker se je poznal s Stankom Šušteršičem, ki je deloval na takratnem radiu, je morda zaradi svojega tehničnega znanja opravljal tudi delo na radiu. Sosedje, ki so bili po vojni s strani organov takratne oblasti zaslišani, so namignili na Frančevo prisluškovanje tujim radijskim postajam. V spisu o povojni zaplembi njegovega premoženja, kjer so tudi zapisane omenjene izjave, pa je navedeno, da je »delal v oddajni postaji za motenje« (ZAL_LJU/0086, Okrajno sodišče Ljubljana, TE112). Ni znano, zakaj žena Marija ob koncu vojne ni sledila Francu na Koroško. Iz Ljubljane se je odselila na Dolenjsko, na dom na Boričevo. Prva tri leta po vojni si je prizadevala dobiti nazaj radioaparat Philips, ki je bil njena last in ga je Franc pred koncem vojne posodil domobranskemu oficirju Jožetu Hočevarju, ta pa ga je ob umiku maja 1945 pustil pri sorodnikih. Ker Marija pri njih s svojo zahtevo ni bila uspešna, je zadevo prijavila narodni milici. Narodna milica je vzela primer zares, pa ne za to, da bi ji iskani radioaparat vrnila, ampak da bi ga zaplenila v korist Uprave ljudske imovine, saj je bil del premoženja »narodnega sovražnika«. Tako je v dveh spisih v letih 1948/49 za en radioaparat nastalo kar 65 strani dokumentov. Družinsko pohištvo in inventar iz trgovine so si takoj po koncu vojne prilastili sosedje. Marija je do svoje smrti 2. marca 1989 živela v Novem mestu, kjer je tudi pokopana. Franc se je po prihodu v Avstrijo najprej zadrževal v Lienzu, nato pa se je skupaj s Stankom Šušteršičem preselil v Anras. Tam je ob vsakodnevnem delu za preživetje in s pomočjo pri delu na kmetijah še naprej veliko fotografiral. S fotoaparatom je beležil dogodke in ljudi. Eden pomembnejših je bila nova maša Vladimirja Kozine s pripravami. Zabeležil je tudi molitev križevega pota pod vodstvom škofa Gregorija Rožmana, katerega postaje še danes stojijo na griču nad vasjo Anras, besedilo pa je bilo kasneje izdano v knjižni obliki. Naredil
[Page 104]
je tudi veliko posnetkov kraja, pokrajine in domačinov ter slovenskih beguncev, ki so v Anrasu dobili zatočišče. Oboji so se radi fotografirali. V pozni jeseni 1945 se je z večino Slovencev preselil v taborišče Peggetz in v njem ostal vse do skupinske preselitve v Špital sredi novembra 1946, kar je tudi obširno fotografiral. Spretnosti elektrotehničnega znanja so mu prišle prav v obeh taboriščih in je z veseljem pomagal tam, kjer so ga potrebovali: pri ozvočenju, električnih napeljavah, taboriščnem radiu in še kje. Po potrebi pa je pristopil kot birmanski boter ali pa bil poročna priča. Franc se je že v Peggetzu seznanil s Faniko Šebenik, ki je na Koroško prišla s prijateljicami. Tja sta z domačo konjsko vprego pod prisilo morala peljati nemške ranjence tudi njen oče in brat Anton. Brat se je šele v Vetrinju preoblekel v domobransko uniformo, saj si je mislil, da se bo skupaj z Angleži boril proti komunizmu. Skupaj z drugimi je bil vrnjen v Šentvid in je zaradi svoje mladoletnosti preživel. Domov se je srečno vrnil tudi oče, uspelo mu je rešiti celo konjsko vprego. Ko so Angleži začeli vračati domobrance v domovino, se je hotela z njimi vrniti tudi Fanika, vendar so ji to zadnji hip preprečili domači in njen fant Albin, ki je že bil na kamionu. Albin Košir je bil doma v desetčlanski družini iz Stranske vasi pri Dobrovi. S svojimi brati domobranci Francem, Vinkom in Tonetom je bil leta 1945 vrnjen in ubit neznano kje. Tudi njihova imena so zapisana na spominski farni plošči na Dobrovi. Bratu Pavlu Koširju je leta 1955 skupaj z očetom uspelo oditi v ZDA, kjer je v državi Ohio postal uspešen in znan podjetnik. Fanika Šebenik se je rodila 30. julija 1926 v vasi Kozarje ob današnji Tržaški cesti v Ljubljani, ki je takrat spadala v občino Dobrova. Mimo hiše so leta 1941 proti Ljubljani korakali italijanski okupatorji, maja 1945 pa partizani. Oče Anton Šebenik, rojen 3. decembra 1892, in mati Frančiška Dolničar, rojena 28. novembra 1897, sta se poročila 1. julija 1923. Rodilo se jima je deset otrok. Marija 1924, nato so sledili Ana 1925, Rozalija 1928, Anton 1929, Janez 1931, Ljudmila 1933, Franci 1936, Elizabeta 1939 in zadnja Jožica 1941. Elizabeta se spominja vznemirjenja v domači hiši, ki je nastalo ob izstrelku iz okupatorjeve puške, ki je priletel skozi okno in jih zelo prestrašil, ko je Fanika v času obvezne zatemnitve v sobi prižgala luč. Marija je kot medicinska sestra delala v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Po naročilu dr. Graparja je organizirala spremstvo na enem od vlakov za domobranske in druge ranjence. Za pomoč pri tem je nagovorila tudi sestri Ano in Rozalijo. V nedeljo, 6. maja 1945, je vlak z ranjenci odpeljal iz Ljubljane, a so jih 11. maja pri Radovljici zajeli partizani in spremljevalno osebje ločili od bolnikov. Vse tri sestre Šebenik so morale v okolici Radovljice pod nadzorom in prisilo domačih terencev opravljati razna dela še približno tri mesece. Po vojni je Rozalija imela zaradi tega težave pri vpisu na medicinsko fakulteto. Njihov brat Janez se je zaradi eksplozije najdene bombe 16. julija 1945 smrtno ponesrečil.
[Page 105]
Fanika, ki je bila krščena kot Frančiška, v šolskih dokumentih tudi Franja, je bila v družini tretji otrok po vrsti. Po z odliko končani višji ljudski šoli 1940 se je vpisala na Trirazredno trgovsko strokovno nadaljevalno šolo Združenja trgovcev v Ljubljani in jo 31. januarja 1943 uspešno zaključila. 1. julija 1943 je pričela delati kot trgovska pomočnica v trgovini Fani Jager Černe na Kongresnem trgu 10, kjer je 30. septembra 1943 prekinila delo zaradi groženj, ki jih je bila deležna od neznanca. 1. januarja 1944 je kot poslovodkinja pričela delati na občinskem prehranjevalnem uradu občine Dobrova, kjer je med drugim skrbela tudi za razdeljevanje živilskih nakaznic ter si zaradi svoje načelnosti in poštenosti nakopala jezo terenskih aktivistov. Na domačih slovesnostih se je rada oblekla v narodno nošo, ki jo je ob različnih priložnostih nosila tudi na Koroškem. To je storila kot botra birmanki Jožici Frelih na binkoštno nedeljo 1946. V šoli pridobljeno strokovno znanje ji je prišlo zelo prav v taborišču Peggetz, kjer je intenzivno sodelovala pri šiviljskih tečajih in izdelovanju izdelkov iz tekstila. Bila je znana po lepi kaligrafski pisavi. Franc in Fanika sta v Peggetzu postala prijatelja in se zbližala. V Seebodnu pri Špitalu se jima je 26. maja 1947 rodila hči Frančiška, Cveti, kot so jo kasneje klicali. Krščena je bila 16. junija v bližnjem Steinfeldu-Radlachu, kjer sta takrat starša zasebno bivala pri domačinih. Franc Šetina se je namreč z dovoljenjem zasedbenih oblasti lahko gibal po Koroški, iskal delo in si urejal bivanje zunaj špitalskega taborišča. Mlada družina se je kasneje preselila v zaselek Wimm v neposredni bližini kraja Seekirchen pri Salzburgu. Franc je po rojstvu hčere več fotografiral življenje družine in manj dogajanje v špitalskem taborišču. V arhivu Rafaelove družbe je shranjenih več kot 250 družinskih fotografij. V Špitalu je pustil večino filmov, ki jih je posnel po maju 1945. Franc in Fanika sta si za novo domovino izbrala Brazilijo. Morda ju je k takšni odločitvi nagovoril plakat, ki je visel v špitalskem taborišču in vabil begunce. V tem času sta nekako
[Page 106]
morala urediti tudi civilne poročne formalnosti, saj ima Fanika na izselitvenih dokumentih, izdanih v Salzburgu z datumom 1. september 1948, že priimek Šetina. Dan kasneje so od brazilskega predstavnika na Dunaju pridobili še vstopno vizo. Franc, Fanika in Cveti so še z nekaj znanci in drugimi begunci z ladjo General Black odpotovali iz Bremerhavna na začetku septembra 1948 in po 25 dneh plovbe 30. septembra prispeli v pristanišče Ilha das Flores, Rio de Janeiro. Znašli so se sredi tujega sveta, zgolj z ročno prtljago in brez znanja jezika. Franc je na ulici slišal nekoga govoriti nemško in mu povedal svojo begunsko zgodbo. Ta neznanec, s katerim so se spoprijateljili, jim je ponudil prostor za bivanje, dokler se niso sčasoma postavili na svoje noge. Franc je na začetku opravljal priložnostna dela, ker pa je bil spreten in iznajdljiv, je hitro napredoval. Kmalu je našel delo na področju elektrotehnike in fotografije. V Campinasu, mestu v notranjosti Brazilije, približno 500 km od Ria de Janeira, jim je uspelo kupiti zemljišče za hišo in na njem postaviti stolp, ki
so ga zaradi ugodne lege ponudili v najem za oddajanje radijskega signala različnim radijskim postajam in kasneje tudi televizijam. Fanika, ki si je v Braziliji privzela ime Fany, je Francu pomagala pri delu kot operaterka. V lokalnem časopisu Correio Popular je 12. maja 1968 o njej izšel članek, v katerem je bila predstavljena kot v poklicu in družini uspešna žena. V Braziliji sta se Francu in Faniki rodila še sinova Franc 29. julija 1949 in Toni 18. aprila 1953. Sin Franc se spominja očetovih besed, da »lahko človek v življenju vse izgubi, le znanja, védenja, od kod je, in tega, kar nosi v srcu, ne«. Slovenci v Braziliji niso bili tako močno povezani in organizirani kot njihovi rojaki v sosednji Argentini. Šetinovi so se z rojaki občasno srečevali v Sao Paulu. Franc se ni nikoli naturaliziral, Fanika pa je naturalizacijo sprejela leta 1987. On tudi ni nikoli obiskal domovine oz. Evrope, medtem ko je bila žena v Evropi štirikrat: prvič je prišla na obisk leta 1971 samo v Avstrijo, na Koroško, kjer se je srečala s sorodniki, ki so prišli k njej iz Slovenije, ter
[Page 107]
[Page 108]
obiskala kraje in znance iz časa begunstva. V Sloveniji je bila prvič v božično-novoletnih praznikih 1988, naslednjič pa še 1999 in 2001. Na enem od obiskov v Sloveniji je šla v Gotno vas pogledat moževo domačijo. Franc je umrl 12. decembra 1989, Fanika pa 26. septembra 2021. Skupaj s sinom Tonijem, ki je zaradi težke bolezni umrl že 9. februarja 1980, so pokopani na pokopališču Saudade v Campinasu. Franc Šetina ni bil poklicni fotograf. Ko se je po sili razmer znašel v prostoru in času, ki je bil mnogim njegovim rojakom v težko breme, se gotovo ni zavedal, kako pomembno delo je opravil za slovenski zgodovinski spomin. Veliko krajev, ki jih je ujel v objektiv, je spremenilo podobo, mnogo oseb s fotografij je že med pokojnimi. Nam, ki zremo v njegove fotografije, pa je s tem dana možnost, da z empatijo podoživimo čas, za katerega si želimo, da se ne bi ponovil nobenemu narodu.