Tokratni film je zad …
Tokratni film je zadnji iz vrste teh, ki prikazujejo življenje slovenskih beguncev v mestu Lienz v maju 1945. Na posnetkih je nekaj ljudi iz družbe, ki je bila zbrana in nastanjena v gostišču ali hotelu okoli dr. Tineta Debeljaka. Fotografa so pritegnili tudi motivi z lienškega pokopališča, saj je v kamero zajel nekaj zanimivejših nagrobnikov domačinov. Kot vemo, je v drugi polovici maja večina slovenskih študentov še z nekaterimi drugimi odšla v vas Anras in okolico, nekaj se jih je legalno ali ilegalno umaknilo v ameriško okupacijsko cono in naprej v Italijo ali drugam, drugi pa so se pridružili slovenskim beguncem v bližnjem Peggetzu, kakšna dva kilometra vzhodno od Lienza, kamor se je v barake, v katerih so bili
[Page 95]
med vojno nastanjeni nemški vojaki, konec junija preselil del beguncev iz razpuščenega vetrinjskega taborišča. Vseh posnetkov na filmu je 29. Zdi se, da avtor ni imel težav z nabavo filmov, saj se kar nekaj posnetkov ponavlja in so zato izpuščeni; svojega prijatelja Stanka Šušteršiča je npr. Slavko Žižek na istem mestu ovekovečil kar petkrat. Prav tako so izpuščeni posnetki s pokopališča. Zadnje fotografije tega filma so bile narejene že v Anrasu, kjer je nekaj časa bival tudi avtor fotografij Franc Šetina in kamor se bo v prihodnji številki naše revije preselila tudi ta rubrika.
Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.
[Page 96]
[Page 97]
[Page 98]
[Page 99]
[Page 100]
[Page 101]
[Page 102]
