Ko pišem te vrstice, …
Ko pišem te vrstice, je ravno 9. maj. Zanj se letos še bolj kot prejšnja leta kaže, da gre za enega najbolj dvoumnih datumov v evropski, celo svetovni zgodovini. Njegova dvoumnost se letos samoumevno poveže z že tretjim mesecem krvoločne Putinove agresije na Ukrajino in z razpletom nedavnih parlamentarnih volitev v Sloveniji. In spomni na številne “posebne operacije”, ki so v mesecih pred in v mesecih po 9. maju 1945 služile popolni podreditvi srednjega in vzhodnega dela stare celine sovjetskim gospodarjem. Poveže pa se tudi z vprašanjem, kako je bilo z dinamiko tranzicijskih procesov v srednji in vzhodni Evropi v zadnjih tridesetih letih, ki so osrednja tema pričujoče vrste člankov. Vnovični jok Ukrajine je med drugim spričevalo o popolnem neuspehu zahodnih demokracij, ki v podpori srednje- in vzhodnoevropski tranziciji niso opravile domače naloge. Po 24. februarju 2022 je to povsem na dlani. Če naj bi se tranzicija vsaj v osnovnih črtah in kakor koli posrečila, bi morali najprej zavarovati neodvisnost Ukrajine, ki je v primeru te države osnova, da je lahko tranzicija v demokracijo sploh stekla. Šele izvitje iz davečega objema večje vzhodne sosede je omogočilo kakršen koli razvoj proč od atavističnih sovjetoidnih modelov. Pa se zdi, da na zahodu Evrope niti te osnovne lekcije niso zmogli doumeti, saj bi bilo sicer vsepovsod manj razumevanja za blebetanje o tem, da je Ukrajina v bistvu Rusija, o čemer bo še kaj govora v nadaljevanju. Pod črto je treba seveda pripomniti, da je morda še bolj kot v primeru Ukrajine demokratični Evropi spodlelelo v Belorusiji. Predvsem ji je spodletelo bistveno manj slišno. Dejansko izgubo neodvisnosti te države je zgolj vzela na znanje in se dve desetletji pretvarjala, da je vse v redu. Seveda pa sta stvarni in simbolni pomen Ukrajine, dežele na meji, toliko izrazitejša, da se grožnje izgube njene državnosti ni dalo preprosto sprejeti. Veliko prepozno se je uveljavilo spoznanje, ki so ga Poljaki (pa še kdo), vsaj tisti v emigraciji, pridobili že v povojnih desetletjih. Samo če je resnično neodvisna Ukrajina, je zaščitena tudi neodvisnost njenih zahodnejših družic. Če ta pogoj ne bi bil izpolnjen, bi tranzicija iz komunizma v vsakem primeru ostala torzo. Zdaj se na prvi pogled zdi, da je dan sv. Matije skoraj čudežno prenesel to osnovno spoznanje v večino kotičkov Evrope. Toda zastavlja se vprašanje, ali ne bo razumevanje resničnih korenin Putinovega lomastenja znova ostalo v senci različnih sekundarnih razlag. Da bi se temu izognili, bi lahko bila Evropejcem v pomoč slovenska izkušnja izpred treh desetletij. Žal omenjene izkušnje niti sami kot skupnost večinsko nismo ponotranjili, zato je bržkone zaman pričakovati, da jo bodo lahko ponotranjili drugi. Najprej pa bom spregovoril o okoliščinah, ki so omogočile zares slabo odčitavanje tranzicijskih resničnosti predvsem v ruskem in sicer v postsovjetskem prostoru.
Putin kot človek za vsakogar
Verjetno bo eden žalostnih simbolov Putinovega uničevanja (p)ostalo mesto Mariupol. Nesmiselno mučeništvo njegovih skoraj izključno rusko govorečih prebivalcev, ki so še nedolgo tega sodili med Rusiji in celo Sovjetski zvezi najbolj naklonjene Ukrajince, bo za vse večne čase pričalo o zlaganosti Putinovega »reševanja« ruskega jezika in ruske kulture. In bo lahko ena od (tragičnih) vstopnih točk za premislek o temeljih režima ruskega samodržca, pri čemer razumnemu človeku ne bo preostalo drugega kot ugotovitev, da so uradno navajane utemeljitve votle, okoli njih pa nič ni.
Razlog, da dolga leta podobnega zatrjevanja mnogih niso nič zalegla, je v zelo raznolikih motivih, ki so doslej navdihovali pozitivno gledanje na Putina. Morda je za največ navdušenja, tudi med preprostimi ljudmi, poskrbela njegova skrbno negovana podoba voditelja, ki nima težav z udarjanjem po mizi. Celo njegovo precej lahkotno poseganje po umoru kot sprejemljivem političnem sredstvu je želo vsaj pridušeno občudovanje. Logika je šla nekako v smeri, on je vsaj »dedec«, ki si upa, ne pa mehkužec kot naši menda demokratični politiki. Le malo manj naklonjenosti je Putinu prinesla predstava o njem kot genialnem geopolitičnem strategu. Geopolitika sodi med besede, ki jo je diktatorjev kremeljski dvor največkrat zlorabljal. Precej uspešen je bil najprej pri tem, da velike dele svetovne javnosti prepriča o tem, da je »geopolitika« vse in da ni nikakršnih razlik med političnimi ureditvami po svetu. Drugi korak je bila stvaritev vsesplošne predstave, da se Vladimir Putin kot Vnovični jok Ukrajine prerok geopolitike bojuje zgolj za docela upravičene cilje zanemarjene ruske velesile, da je pravzaprav bolj pošten od svojih zahodnih sogovornikov, ker vsaj jasno pove, za kaj mu gre. Neizčrpen vir pozitivnih točk je bilo nadalje vešče kremeljsko žongliranje z mokrimi sanjami tolikih Evropejcev in Američanov o Rusiji kot prvi deželi socializma. Medtem ko je v srednji in vzhodni Evropi ruskemu režimu to zagotavljalo veliko naklonjenost med pripadniki nekdanjih nomenklatur, med poraženci tranzicije in med dežurnimi nezadovoljneži s kapitalistično preobrazbo, je bilo na zahodu velik magnet za intelektualne elite, ki se nikoli niso znale prav ločiti od filostalinističnih blodenj nekaterih osrednjih zahodnoevropskih intelektualnih korifej druge polovice 20. stoletja. Še močnejše propagandno orodje je bilo in je poigravanje s sovjetskim prispevkom k zmagi nad nacifašizmom. Sovjetski in za njim ruski režim sta brezobzirno »privatizirala«
[Page 88]
dvajset milijonov žrtev in jih spremenila v topovsko hrano za uresničevanje svojih geopolitičnih fantazij. Značilen primer je bil recimo spor z Estonijo o spomeniku sovjetskim »osvoboditeljem« v središču Talina leta 2007. Spet je bila zahodna intelektualna elita, ki ima nekakšno slabo vest zaradi ogromnih sovjetskih žrtev med drugo svetovno vojno, obenem pa nima neposredne izkušnje s sovjetskim družbenim modelom, motor razumevanja za domislice Putinovega dvora. Tako ni zmogla vedno primerno razmejiti brezsramnega izrabljanja od upravičenega spoštovanja do antifašističnega boja. Vse je dopolnjevala vešča ikonografska scenerija Rusije v 21. stoletju. Tudi zaradi tega nikakor ne moremo povsem zamahniti z roko nad obljubami o »denacifikaciji« Ukrajine, s katerimi opravičujejo vojno, kar bi bil edini pravilni odziv. Prav nasprotno, v zadnjih mesecih je nastalo že ničkoliko traktatov, intervjujev in predavanj, posvečenih razmisleku, zakaj neki Putinovi poudarjajo to potrebo in kaj vse so groznega v preteklosti zakrivili Ukrajinci, da so si zaslužili bombardiranje Mariupola. Lažnost kremeljskega priseganja na antinacizem in antifašizem so doslej morda najbolj razkrile retorične akrobacije Putinovega zunanjega ministra Sergeja Lavrova. Potem ko se je ruski režim ves čas Putinovega vladanja postavljal v pozo prvega svetovnega branika pred antisemitizmom, so možakarju začeli v stiski in revi uhajati najbolj ceneni antisemitski stereotipi. Kako dramatično je s tem ogrozil temeljni propagandni narativ Kremlja, se je pokazalo v dejstvu, da se je Putinu, ki se od začetka napada na Ukrajino ni opravičil za nič, zdelo potrebno izreči opravičilo predstavnikom izraelske vlade.
Lažna večkulturnost
A obstaja še druga plat inscenacije Putinovega režima, ki nagovarja drugačno občinstvo. Tudi čisto razumni možakarji so mi še pred nedavnim pripovedovali, da je Putin Rusijo dvignil s tal in jo postavil spet vsaj blizu mestu, ki ji v svetu gre. »Obnova ruske veličine« je bila vseh dvajset let pomembna mantra ob njegovih dejanjih. Rad se je stiliziral kot dedič ruskih carjev, kot novo utelešenje v bistvu plemenite ideje o ruskem imperiju. S tem je po eni strani ustvaril priročno nadomestilo za pomanjkanje osebnih svoboščin in tudi višjega standarda za domače državljane, pač v duhu D’Annunzievega reka, da narod, ki osvaja svet, ne potrebuje notranje svobode. Po drugi strani je svoje imperialistične podvige opremil z nekakšnim romantičnim pridihom. Sanjarije o veliki Rusiji s Kijevom Jaroslava Modrega kot simbolno prestolnico delujejo vsaj malo pravljično in manj škodljivo, kot če bi jih prevedli v sivo resničnost. Za izjemno eksplozivno se v tem oziru kaže sicer tradicionalna, v osrednjo Rusijo ob koncu 17. stoletja, po priključitvi Ukrajine na levem bregu reke Dnipro, iz Kijeva uvožena mantra o enem ruskem narodu, od katerega sta po spletu zgodovinskih okoliščin odpadli maloruska in beloruska veja. Ker gre pri njunem podrejanju domnevni zgodovinski matici torej zgolj za združevanje ločenih bratov, je čisto navaden ruski imperialistični nacionalizem, podoben svojim predhodnikom in vrstnikom iz drugih evropskih okolij, neupravičeno povzdignjen na nadnacionalno, skoraj večkulturno raven, vsiljevanje ruskega jezika in ruskih političnih modelov pa za obliko tega lažnega večkulturnega projekta. V sodobni politični debati omenjeno omogoča ruskemu režimu, da svoj radikalni nacionalizem prikazuje kot internacionalizem, za nacionaliste pa žigosa zgolj predstavnike objektov svojega poželenja: Ukrajince, Beloruse, Litovce, Poljake. Rus v takšni izkrivljeni optiki namreč sploh ne more biti nacionalist. Kot ob Putinovi prilastitvi sovjetskih žrtev boja proti nacizmu je tudi na tej točki nevarnost, da dobi kdo na zahodu mehka kolena ob domnevnem razločku med
ruskim nadnacionalnim in ukrajinskim ozko nacionalnim ali menda kar krvavooko nacionalističnim projektom. Povrhu vsega je narativ o »vračanju bratov k skupnemu izviru« nekako izumila in posvojila Ruska pravoslavna cerkev. Da patriarth Kiril v zadnjih tednih ne zmore ničesar drugega od jecljanja puhlic, ki so na moč podobne kremeljskim, sicer ni veliko presenečenje, v pomoč pa tudi ni. Postavljanje moskovskega patriarhata v pozo nadnacionalne in večkulturne ustanove v trenutku, ko se morda najbolj kaže kot nesamostojna podaljšana roka ruskega nacionalizma, je v kontekstu ukrajinske vojne in že prej zapletenih cerkvenih razmer v Ukrajini naravnost groteskno. Za docela upravičena so se izkazala svarila pred evforijo, izrečena ob medijsko prenapihnjenem srečanju patriarha Kirila s papežem Frančiškom v Havani leta 2016. Zdaj je dokončno jasno, da je bila takrat mestoma ustvarjana podoba Kirila kot velikega duhovnega voditelja sodobnega sveta popolnoma napačna, čeprav je bilo dejansko že pred šestimi leti dovolj nastavkov za odpoved tovrstnemu pretiravanju. Po drugi strani seveda ruskemu pravoslavju ob govorjenju o Putinovi Rusiji nasploh radi pripisujemo prevelik pomen. Tudi to je hoten učinek kremeljske ikonografije. In dobrodošla posledica krvave agresije na sosedo je, da je pokazala vso brezzobost vrhov največje pravoslavne skupnosti na planetu. S tem je razgalila njihov značaj figovega lista oziroma na hitro napleskane fasade na stavbo drugačnih temeljev. Krščanska ornamentika, za katero so bili res porabljeni milijoni in je v marsičem dala ruskim (pa tudi beloruskim) mestom podobo, sumljivo spominjajočo na tisto iz časov carjev, ni zgrešila svojega namena. Na milijone ljudi na zahodu, zlasti zafrustrirane konservativce, ki pogosto z upravičeno nejevero opazujejo drsenje svojih domačih okolij proč od nekdanjih gotovosti v družbenem življenju v popolno prevlado socialnega liberalizma, je prepričala, da se v Rusiji zares dogaja krščanska renesansa. Če sklepamo zgolj po besedilu proslule izjave iz Havane, je omenjenemu manevru nasedel celo papež Frančišek s svojim krogom.
Krščanski lev brez grive
Odnos tega kroga do vojne v Ukrajini pri Srednjeevropejcu moje baže tudi sicer zlahka poskrbi za kak glavobol. Skušam sicer dojeti, da so, kot sem sam vkopan v letu 1989 kot temeljnem izhodiču za razumevanje Evrope in sveta, Frančišek in njegovi na enak način vkopani v letih okoli leta 1968, ko so bili mladi. Če je izhodišče ta čas, predstavlja Putinov napad na sosedo zanje seveda popoln tujek. Za ljudi, vzgajane leta 1968, je namreč nepredstavljivo, da bi lahko z zahoda, predvsem iz ZDA, prišlo kaj dobrega. Po drugi strani v njihovih učbenikih ni poglavja, v katerem bi lahko kaj slabega zakrivili predstavniki “zdravih sil” iz nekdanjega sovjetskega ali neuvrščenega obnebja. Samo tako si lahko pojasnimo Frančiškovo mnenje, da mora pot k agresorju, v Moskvo, priti pred potjo k žrtvi, v Kijev. Izgovarjanje, da bi si z obiskom Ukrajine (na katerega se zaradi zdravstvenih razlogov očitno sicer res ne more odpraviti) zaprl vrata za diplomatsko posredovanje, je v povezavi z zatrjevanjem, da je duhovnik, ne politik, na trhlih nogah. Po drugi strani se je daleč onkraj meja Frančiškovega kroga v zadnjem desetletju močno razmahnilo govorjenje o Putinu kot krščanskem levu ali zadnjem branilcu krščanskih vrednot pred zahodno dekadenco. In celo ob očitni odpovedi patriarha Kirila kot pastirja lastne črede, kristjana in človeka v letošnjem marcu se marsikomu ni bilo lahko odreči oklepanja rešilne bilke, da pa je imel prav vsaj, ko je bentil nad gejevsko parado kot simbolom (kvarnih) zahodnih vplivov v Ukrajini. Če prej ni bilo, je zdaj jasno, da v Putinovem sistemu nikoli ni bilo predvideno samostojno ali avtonomno mesto za rusko pravoslavje in njegova izročila. Celo če bi bilo, slednje vsaj na vrhu svoje piramide, ki je še veliko manj kot njeni katoliški kolegi prevprašala svojo navezavo na sovjetski režim in njegov ustroj, takega mesta ne bi bilo zmožno zasesti. Ampak ključ je vendarle v tem, da je bilo vseskozi nerealno pričakovati krščansko renesanso od dvora samih kagebejevcev. Kaj takega bi podcenilo globino civilizacijskega in kulturnega padca, ki ga je povzročilo sedemdesetletno bolj ali manj sistematično uničevanje pristnega ruskega pravoslavja, ki je v Rusiji zaradi celo v pravoslavnem svetu neobičajno močne odvisnosti od državnih oblasti že tako pričakalo revolucijo z močno okrnjenim družbenim in moralnim kapitalom. In tukaj končno pridemo do jedra »problema Putin«. Res je možakarjev sistem namerno puščal opazovalce v negotovosti ob dilemi, ka Opustošen Mariupol kšni so pravzaprav njegovi globlji temelji. Vešče je žongliral z uporabo socialistične ikonografije, romantičnih nasledkov ruskega carizma in lažne nadnacionalnosti ruske ideje ter z bogato opremljeno in vzdrževano pravoslavno fasado. Še leta 2017 se je to pokazalo ob obeleževanju stoletnice ruske revolucije, čeprav se je takrat že zgodil močan odmik od očitno neiskrenih kritičnih tonov do Stalinovega paktiranja s Hitlerjem iz leta 2010, sovjetsko ravnanje med letoma 1939 in 1941 pa je uradna propaganda že zdavnaj razglašala za povsem neproblematično. Vsa omenjena navlaka v končni fazi ni mogla prekriti spoznanja, da Putin ni dedič tradicionalnih ruskih avtokratov niti ni v prvi vrsti okoreli ruski nacionalist, marveč je sovjetoidni diktator na čelu neosovjetskega sistema.
Sovjetoidnost kot prisilno popolno enoglasje
Dolga leta sem si razbijal glavo, kako slovenskemu in širšemu občestvu pojasniti razliko med (tudi potranzicijskim) sovjetoidnim in drugimi, predvsem bolj tradicionalnimi in konservativnimi avtokratskimi modeli, kakršen je bil tudi ruski carizem, ki si je avtokracijo, samodrštvo, ponosno pisal na zastavo. Izhodišče za razlago mi je nazadnje ponudil beloruski vrhovni državni tožilec, ko je v prvih tednih septembra 2020, ko so bili protesti v Belorusiji še množični, napovedal, da bo kaznovan čisto vsak Belorus, ki si je drznil protestirati. Ob več kot sto tisoč udeležencih zgolj rednih nedeljskih demonstracij se mi je zdela napoved čista znanstvena fantastika. Dogajanje v Belorusiji v zadnjem letu in pol me je prepričalo, da je možakar mislil resno. Nasploh je Aljaksander Lukašenka tudi tokrat odigral vlogo Putinovega , ki je eksperimentalno preizkusil, ali je mogoča popolna resovjetizacija družbe, kot je na svojem manjšem mussolinija fevdu sovjetoidne prvine začel uvajati že leta 1994, dolgo pred Putinovim vzponom na oblast. Škoda je, da Evropska unija kljub veliko deklarativne podpore beloruski opoziciji tamkajšnjih razmer ni vzela bolj zares. Tudi zelo počasno in obotavljivo uvajanje sankcij proti režimu, za katerega je v uradnem jeziku Unije še tik pred avgustovskimi volitvami veljalo, da se postpoma »liberalizira«, je omogočilo dosledno izvajanje obračuna z »notranjim sovražnikom«, kar je bila, kot zdaj vidimo, skupna Putinova in Lukašenkova generalka za obsežnejši obračun z »zunanjim sovražnikom«, z Ukrajino. Tolažilno je pri stvari morda zgolj to, da Lukašenka brez Putinove podpore sploh ne bi mogel obstati, kar kaže, da se njegovo mussolinijevstvo bliža koncu in da je beloruski sovjetoidni režim vstopil v fazo »salojske republike«, čemur ne more slediti nobena druga faza več. A nazaj k Lukašenkovemu generalnemu državnemu tožilcu in njegovemu smelemu načrtu uničenja vsakršne opozicije. Kar nam njegova septembrska napoved pove, je bistvena točka sovjetoidne diktature. Slednji ne gre zgolj za to, da bi si družbo podredila, marveč se zgrozi že ob misli na najmanjše javno, morda celo zasebno izražanje drugačnega mnenja od mnenja oblastnikov. Priznanja, da je proti njej trideset ali štirideset odstotkov državljanov, ni zmožna. Po dokaze ni treba iti daleč. Zadošča pogled na »izide« krimskega referenduma leta 2014, ko za rusko aneksijo ni smelo biti manj kot 97 odstotkov udeležencev, ali na beloruske peedsedniške volitve avgusta leta 2020. Takrat bi si diktator Lukašenka prihranil veliko večino težav, če bi si prigoljufal »samo« kakšnih 60 odstotkov glasov. Da je (verjetni) poraz spremenil v zmago z več kot osemdesetimi odstotki, je bila kaplja čez rob. Čeprav je rezultat na prvi pogled na koncu enak in avtokrat povsod ostane na oblasti, sovjetoidnih posebnosti ne smemo podcenjevati. Izhajajo iz razlike v temeljih sovjetoidnega in drugih avtokratskih modelov. Seveda je bila tudi ruska carska avtokracija represivna in Timothy Snyder je upravičeno opozoril na kontinuiteto med njenimi prijemi in prijemi njenih sovjetskih učencev. Toda stala je (ali je vsaj mislila, da stoji) na temelju starodavnega izročila. Sovjetoidna diktatura takega temelja nima. Že v njen temelj je vzidana laž. Ruski carji niso razglašali, da so bolj pravi demokrati od Britancev, pač pa so se na vsa urbi et orbi usta hvalili z avtokracijo. Sovjetoidom gre (ob nacistih) največ zaslug za izum sveta, v katerem pojmi in njihovi praktični pomeni tečejo vzporedno in med njimi skoraj ni stične točke. Oblast delavskega razreda pomeni oblast sovjetske oligarhije. Kar se imenuje ljudska demokracija, je v resnici enopartijska diktatura. Svoboda veroizpovedi je sopomenka za državni borbeni ateizem. Zavedanje o zlaganosti temeljev družbenega modela sovjetoide hkrati sili k stalnemu posnemanju tujih vzorcev.
V zadnjem letu smo videli nekaj pravih (sicer tragičnih) mojstrovin sovjetoidne imitacije. Zdi se, da inscenacije migrantske krize v Belorusiji oziroma na belorusko-poljski meji lansko jesen še nismo vzeli dovolj zares. Četudi sta Putin in Lukašenka v njej vešče porabila vse strahove, notranja protislovja in medsebojne spore zahodnih držav. Očitno ju je to po eni strani zazibalo v napačno gotovost, da bo možno enako kombinacijo mobilizirati ob napadu na Ukrajino. Toda po drugi strani doživljamo med agresijo na to državo celo nadgradnjo beloruskega morbidnega norčevanja. Putin je milijonom na zahod bežečim ljudem postavil nasproti »prisilne begunce« iz Donbasa, ki naj bi pomagali zloščiti docela izgubljeno verodostojnost njegovega režima. Ne posebno prepričljiva laž kot najgloblji temelj sovjetoidnosti za seboj potegne morda ne čisto pričakovano, čeprav po svoje razumljivo posledico. Ker je v bistvu vse zlagano, mora biti javno soglasje v tej zlaganosti popolno. Vsak najmanjši javni ugovor bi celoto podrl kot hišico iz kart. In v tem je velika krivda Ukrajine v očeh Putinovega režima. Vsaj dvakrat se mu je namreč pred celotno svetovno javnostjo postavila po robu. Prvič leta 2004 in drugič dobrih devet let pozneje, ko so si Ukrajinci privoščili celo nepredstavljivo in strmoglavili sovjetoidnega vladarja. Seveda je Putin ob utemeljevanju agresije posegel po vsej orožarni ruskega nacionalizma in imperializma. Mobiliziral je predstave o Ukrajini kot zibelki Rusije, mobiliziral strah pred utopitvijo v zahodnem (beri Natovem) morju, ki so gotovo prepričljivi za široke plasti ruske javnosti. Uničevanje Mariupola predstavlja kot korak k obnovi zaslužene ruske veličine. Toda gorje, če bi mu verjeli in s tem njegovemu podvigu nehote podelili bolj romantične poteze, kot jih ima. Gre namreč za osebno maščevalno vojno sovjetoidnega diktatorja, porojeno iz patološkega sovraštva do države, ki je daleč od idealne, ki pa je vendar le storila marsikaj v svoji moči, da bi sovjetoidnosti ubežala. In tega je Putina in njegov krog bolj strah, kot je Ukrajince strah njegove armade.
Slovenski nauki
Če se bodo na zahodu zadovoljili zgolj s površnim razumevanjem pojava Putin in za vso velikorusko, avtokratsko ali imperialistično vrhnjo plastjo ne bodo zmogli videti globokih sovjetoidnih temeljev, ki izvirajo iz porevolucionarne Rusije, bodo nauki ukrajinskega žrtvovanja ostali pomanjkljivi. V bistvu pa bi za dojetje tistega, kar se trenutno dogaja na vzhodu Evrope, zadoščal pogled na dogajanje v Sloveniji in širše v nekdanji Jugoslaviji pred tremi desetletji, kot sem zapisal na začetku. Na tem mestu bi rad opozoril samo na dve vzporednici. Prva je seveda, da je vojna, ki trenutno poteka v Ukrajini, ukrajinska osamosvojitvena vojna, kot je bila vojna leta 1991 osamosvojitvena za Slovence. Takšna trditev zlahka zveni paradoksno, ko je vendar znano, da je sodobna Ukrajina neodvisna skoraj toliko časa kot naša podalpska republika. Da je vojaška grožnja njeni državnosti in samemu obstoju dosegla strahovite razsežnosti šele leta 2022 ali vsaj leta 2014, je povezano z obrnjenim razmerjem med gradnjo države in nacije, če jo primerjamo s slovensko. Medtem ko so Slovenci ustvarili državo na podlagi nacionalne infrastrukture, ki je bila v glavnem zgrajena že v avstrijski ustavni dobi, se je lahko v Ukrajini smiselna gradnja te iste infrastrukture začela šele z vzpostavitvijo samostojne države, saj je bil prej pritisk uradno podprte rusifikacije in uničevanja ukrajinske kulture premočan (to ni veljalo samo za sorazmerno majhen del ukrajinskega ozemlja, ki je med letoma 1772 in 1918 prav tako pripadal Habsburški monarhiji). Zato je ločevanje Ukrajine od Rusije potekalo dalj časa, ko je postalo jasno, da je
nepovratno (in takšno je v veliki meri postalo zaradi povsem zgrešene Putinove politike do Ukrajine), pa je prišlo do ruskega vojaškega posega. Druga pomembna vzporednica se nanaša na sovjetoidnim podobne elemente slovenske osamosvojitvene zgodbe. Poudariti je treba, da je bilo že v Jugoslaviji leta 1990 in 1991 iluzorno pričakovati, da mislijo vladajoče partijske strukture z reformami v smeri demokracije in gospodarskega odpiranja zares ali da so v tem kakor koli iskrene. Bile so pripravljene na popuščanje, a le do tiste mere, ko je bilo slednje potrebno za ohranjanje čim večjega kosa oblasti. Dolga desetletja pretiranega zahodnega razumevanja za Putina in pogost narativ o njem kot racionalnem geostrateškem igralcu, ki navsezadnje zagovarja stabilnost, spominja na skoraj otroško zaupanje, ki ga je na zahodu užival jugoslovanski zvezni premier Ante Marković. Ta si je v pravem trenutku nadel kožuh jugoslovanskega Gorbačova, pri čemer na zahodu praktično nihče ni pomislil, da gre za okorelega aparatčika iz zlate generacije “glajhšaltanih” hrvaških komunističnih politikov iz časa po zatrtju hrvaške pomladi. V vlogi Sergeja Lavrova je bil takrat njegov zunanji minister, še en Hrvat Budimir Lončar. Seveda je ravno gniloba zveznih institucij, v katere so na zahodu Evrope upe polagali še, ko je bile že zdavnaj povsem nefunkcionalne, precej pomagala Slovencem pri hitri mednarodni uveljavitvi slovenske neodvisnosti. Vmes pa je Brionska deklaracija jasno pokazala, kako zelo so politiki iz sredice Evropske skupnosti povezovali stabilnost oziroma svojo brezskrbnost s klinično že mrtvo državo. Dvajset let odnosa do Putina so kljub jugoslovanski in slovenski lekciji napajale enake zgrešene predstave, predvsem pa slepota za betonske predpostavke sovjetoidnega političnega modela. Slovenci bi lahko zato proslavljane “jedrne države” Evropske unije marsikaj naučili. Ampak tudi glede na zadnji volilni izid se res zdi, da bi morali “snov” najprej dojeti sami.
[Page 94]