Farne spominske plošče.

Kaj so in kaj pomenijo?

Skrben kronist gotovo ne bo mogel mimo tega, kar se je letos nedeljo za nedeljo dogajalo po slovenskih farah. Ime, ki se je za to dogajanje uveljavilo, je: odkrivanje farnih spominskih plošč. Tako temu pravijo ljudje sedaj in nič drugače temu ne bodo rekli pozneje, ko se bodo teh dogodkov spominjali. Farne spominske plošče so stopile v slovenski jezik in bodo v njem ostale. Ne obeležja, ne spomeniki, ampak plošče – farne spominske plošče. Kaj so te plošče in kaj pomenijo za slovenski svet?

To so obdelane kamnite ploskve, na katerih so zapisana imena tistih slovenskih ljudi, ki so izgubili življenje v državljanski vojni. Ko ne bi bilo državljanske vojne, bi mnoga od teh imen danes tudi bila kje zapisana, a to verjetno ne bi bile plošče, ampak kamnita znamenja na družinskih grobovih. Mnogo imen pa ne bi bilo zapisanih še nikjer, ker bi se njihovi nosilci še veselili življenja, ki ga ima vsakdo rad, pa naj bo za tuje oči še tako revno in slabotno. A ker je državljanska vojna bila, se nobena fara, če bo v njej vsaj nekaj ljudi z občutljivo vestjo, ne bo ne mogla ne hotela izogniti temu, da zbere imena njenih žrtev in jih vkleše v kamen, da se ne pozabijo.

Slovenskemu bralcu ni treba razlagati, zakaj se ta imena zapisujejo šele danes, toliko let po vojni. Rajši povejmo, zakaj se je zmagovalec tako zelo trudil, da bi se ta imena pozabila. To bomo mogoče še najlaže in najbolje naredili tako, da si prikličemo v spomin, da za način, kako so umirali, rabimo tri besede. Normalno bi bilo, da bi za vse rekli, da so padli. A ni tako. Nekateri so bili umorjeni in nekateri pobiti. Natanko tako pravimo: ne pomorjeni, ampak umorjeni in ne ubiti, ampak pobiti. Jezik, ki povzema raznolikost življenja in mu, se zdi, nič ne uide, je kot tenek zapisovalec ohranil spomin na njihovo različno smrt: eni so omahnili v boju in zanje pravimo, da so padli; po druge so prišli domov in jih posekali ali v hiši ali na pragu ali kje zunaj in zanje pravimo, da so bili umorjeni; tretji – in teh je bilo daleč največ – pa so bili zmagovalcem izročeni, niso bili premagani v boju, ampak so jim bili izročeni in nekaj tednov za tem zvečine že niso bili več živi – zanje pravimo, da so jih pobili, da so to bili poboji. Zato torej so zmagovalci hoteli, da se spomin nanje izbriše: ker se niso samo borili, ampak so tudi morili in pobijali.

Figure 1. Farna spominska plošča – Polje pri Ljubljani

Imena so torej poglavitna reč. Poleg imena pa še dve bistveni stvari: letnica rojstva in letnica smrti. Te številke nam namreč, če jih malo dlje opazujemo, povedo dvoje: prvič nam iz njih zablesti mladost teh ljudi, drugič pa se naš pogled ujame in ustavi na letnici 1945 – kar naprej 1945. Bolj kot vse besede in vse razprave in vse pisanje bo s teh preprostih plošč rodovom za nami kričala letnica 1945. In ker ji ne bo mogoče uiti, bodo ljudje, vedno novi ljudje, ki bodo prihajali, hoteli vedeti: kaj pa je bilo tedaj – leta 1945? Ime torej in rojstvo in smrt. K temu pride še kraj ali vas. Brez tega zapis nikakor ne bi bil popoln. Kaj boš s človekom, če ne veš, od kod je! Poleg tega so imena slovenskih krajev in vasi najlepše besede v jeziku. Če jih prav razumeš, jih občutiš kot pesem; saj tudi so pesem – ko je [Stran 058]naš človek dajal imena svojim krajem, je moral vedeti, da je lastnik lepe dežele.

To so torej farne spominske plošče. Seveda ne smemo pozabiti spremnega besedila, ki bo na kratko povedalo bodočim obiskovalcem, kdo so ti ljudje bili. To bo, kakor smo rekli, narejeno na kratko, a zato še ni treba, da ni natančno. Nobenega dvoma ne sme biti v tem pisanju, da so bili eni napadalci in da so se drugi branili. Povedano mora biti tudi, da niso branili samo sebe, ampak tudi očetne navade in omiko, v katero so bili rojeni: z eno besedo, svobodo. Nova Slovenska zaveza, ki želi, da bi vse bilo opravljeno tako, da bi nas upravičeno veselil občutek, da smo opravili dobro delo in ne bi bilo ne nam ne poznejšim rodovom nerodno, ko bi hodili mimo teh plošč, je predlagala besedilo, ki bi se ga splačalo ogledati, preden se odločite za svojega.

To so torej farne spominske plošče. A kaj pomenijo za slovenski svet? O marsičem govorijo te plošče. Prvič govorijo o moralni moči slovenskega človeka. Pomislite, petdeset let zatiranja – če smemo za katero področje rabiti to besedo, ga smemo za to, kajne – petdeset let, lahko rečemo, znanstveno vodenega zatiranja ni moglo opustošiti pokrajine njihovega spomina do te mere, da ne bi vedeli, kaj ta spomin zahteva. To ne pomeni samo, da ljudje vedo, kaj je prav, ampak govori tudi o tem, da je v ljudeh dovolj neuklonljivosti in zvestobe, da lahko hodijo pokonci.

Poleg tega pa ta dejanja spomina govorijo o tem, da je v slovenskem človeku tisti potrebni zgodovinski čut, ki mu ne dovoljuje, da bi živel samo sedaj in za trenutek, ampak mora to sedanjost vzporediti s tem, kar je bilo. To je tisto nezavedno občutje, da človek ne more reči, kdo je, če ne ve, od kod prihaja. Mogoče je to tisti naravni instinkt, ki človeka varuje pred muko izgubljenosti. Če je to tako, potem v tem lahko vidimo jamstvo, da se ta človek ne bo odločal zgolj po logiki koristi, ki jo narekuje vsakokratni položaj, ampak se bo vedno čutil vezanega tudi na svoj jezik in na svojo domovino.

Spominske plošče nam poleg drugega prinašajo tudi svojevrstno svobodo. Ko smo namreč naredili to, kar je prav, še več, to, za kar smo najgloblje zadolženi, čutimo neko odrešenost, kakor da bi bili v novem miru s seboj in svetom. Če bi rekli, da smo tako bolj svobodni, potem mislimo, da bi našli za to razpoloženje najboljšo besedo. Farne spominske plošče niso edino dejanje na poti do notranje slovenske svobode, lahko pa mirno rečemo, da so nujno dejanje. Seveda ga moramo prav opraviti. Moramo se potruditi, da ga bomo razumeli v tem, kar je njegovo bistvo: kot poravnavo z našimi mrtvimi, ki mora biti tako globoka in resnična, da bo iz nje sama od sebe rastla potreba po vsaki drugi poravnavi. Če bomo tako stali pred odkritimi ploščami, da se bo videlo, da se v nas vzpostavlja svoboda, bodo tudi tisti, ki nas opazujejo izza plotov in okenskih zaves, jezno in mrko, začutili, da se na neki način začenja nov svet.

Odlike in pomanjkljivosti plošč

Nova Slovenska zaveza je sprožila dejavnost, ki se je razvila v pravo gibanje, ki je bolj vzburkalo slovensko politično sceno, kot je videti na zunaj. Mediji, z izjemo Slovenca in Družine, se namreč vedejo kot otroci: zadeve, ki jim ni všeč, obenem pa je ne morejo ponuditi trgu kot senzacijo ali škandal, zanje ni. Čeprav gre za simbolne pokope padlih in pomorjenih na protikomunistični strani med vojno in po njej, jih slovenska družba sprejema kot politično dejanje in ima po svoje prav. K spravi ne [Stran 059]vodijo prazne deklaracije, ampak dejanja, ki izenačujejo strani, udeležene v spopadu v času državljanske vojne, kar pomeni rušenje dosedanjega navideznega in lažnega ravnovesja.

Figure 2. Del farne spominske plošče v Strugah

Bliža se zima, delo bo za nekaj mesecev zastalo in počakalo, za spomlad pa se že napovedujejo nove slovesnosti ne samo po farah na Dolenjskem in Notranjskem, ampak tudi na Gorenjskem. Zdaj, ko je četrtina dela za nami, imamo čas, da presodimo, koliko smo bili uspešni.

Figure 3. Farna spominska plošča – Loški Potok

Ponosni smo, saj je bilo opravljenega ogromno dela, ki je bilo vse prej kot prijetno. Hoja od hiše do hiše in trkanje na vrata, ki so jih pogosto odpirali nepoznani ljudje mrkih obrazov, ki niso skrivali, da bi radi mir in jim je vsako nadlegovanje odveč, sestavljanje seznamov, pobiranje denarja enkrat, dvakrat, trikrat, včasih zaman, je bilo pogosto neznosno. To delo je zahtevalo ljudi posebnega kova, morali so biti iz takega lesa, da so znali prenašati žaljivke in očitke in niso vzkipeli, kadar so naleteli na brezbrižnost najbližjih svojcev, celo žena in otrok pomorjenih. Pa iskanje lokacij, letanje za dovoljenji, zahteve arhitektov in nadzor nad izvajalcem.

Nismo prosili in zahtevali preveč, samo nekaj reči: plošče, izkoriščenje že obstoječe možnosti, razporeditev po vaseh, letnica rojstva in smrti, napis in Balantičevi verzi. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Najlepše so tiste nagrobne plošče, ki se jih je dalo arhitektonsko in krajinsko vplesti v že obstoječe tkivo cerkve in pokopališča. Pomenijo novo kvaliteto in obogatitev obstoječega.

Prav je, da pohvalimo najlepše iz te skupine. Po našem pripada prvo mesto farnim nagrobnim ploščam na pokopališču v Polju pri Ljubljani. Elementi so skladni, spoštovani so bili vsi naši nasveti, srečno izbrani pokopališki zid pa daje občutek trdnosti in trajnosti. Našteli bomo nagrobne plošče iz te skupine, ki zaslužijo posebno pohvalo, čeprav smo našli pri vsaki kakšno pomanjkljivost, ki bi se ji dalo izogniti: Ambrus, Dolenja vas pri Ribnici, Loški Potok, Preserje, Sv. Križ–Podbočje, Sv. Trojica–Šivče, Sv. Vid nad Cerknico, Šentvid pri Stični.

Upamo, da bosta v najvišji razred uvrščeni tudi nagrobni plošči v Sodražici in Horjulu. Odbora sta izbrala nedokončani kapelici na pokopališčih, od katerih je prva posvečena padlim v 1. svetovni vojni, druga pa nima posebne funkcije. Žal pa so plošče na pokopališki kapelici v Šmihelu pri Novem mestu okrnjene, saj iz napisov sploh ne izveš, komu so namenjene. Podobno ne pove nič zapis na ploščah, pritrjenih na steno cerkve v Zagradcu. Neopravičljiva previdnost jih vseeno ni obvarovala pred uničenjem.

Posebej želimo pohvaliti nagrobne plošče na podružnični cerkvi v Samotorici. Iz priložene fotografije je razvidno, da jim ni bilo žal žrtvovati polovico razpoložljive površine za napis in Balantičevo kitico. Dru[Stran 060]ga plošča nosi imena umrlih, letnico rojstva in smrti, na koncu pa pripis, da so ju postavili vaščani. Komaj 5 km zračne črte je na podružnični cerkvi Sv. Urha, ki varuje Zaklanec in Podolnico, diametralno drugačna nagrobna plošča. Marsikaj je tu narobe, pa naj gre za napis »žrtve komunizma« ali opustitev letnice smrti. Ne vemo, zakaj je na prvi plošči spodaj samo ime družine, ni pa podatkov o članih, in na koncu, kot da gre za privatno stvar, »Svojci 1993«.

Figure 4. Farna spominska plošča – Velike Lašče

Med najboljše spadajo tudi nagrobne plošče, za katere se ni dalo najti že obstoječega nosilca in je bilo treba posebej postaviti nosilni zid ali pa prave spomenike. Sem spadajo Bloke, Dobrnič, Črni vrh nad Idrijo, Lipoglav, Notranje Gorice, Vnanje Gorice, Veliko Mlačevo – Boštanj, Vrh – Sv. Trije kralji. Spomenik v Begunjah pri Cerknici, ki nosi 202 imeni, je tako zgneten med druge grobove, da komaj diha. Takoj zraven je dovolj prostora, pa ga niso izkoristili.

Poglavje zase so spomeniki v obliki knjige: so neprimerna rešitev in bi smeli biti samo izhod v sili. Prvi se je v najslabši varianti pojavil že maja leta 1992 na Dobrovi pri Ljubljani: »Žrtvam komunizma« kar na križu, opuščene letnice smrti in štirje listi, na katerih so na obeh straneh vklesana imena. Taka rešitev je upravičena samo ob hudi prostorski stiski, te pa na Dobrovi ni bilo. Vse bi še šlo, če ne bi začeli spomenika-knjige posnemati še drugod. Tako stoji v Strugah kopija dobrovskega, sicer bistveno izboljšana. Dostojno so napisani vsi spremljajoči teksti, ne manjkajo tudi letnice smrti. Obenem pa razpoložljivi prostor ravno zadošča in je za razgrnjene plošče premajhen. Manj srečno roko so imeli v Dobrepolju, kjer mora spomenik–knjiga tekmovati s Kraljevim spomenikom, posvečenim padlim v 1. svetovni vojni. Zapisalo se jim je »civili«, napravili so skrajno dvomljivo zamenjavo in namesto Balantičeve kitice izbrali Prešernovo »Slovenec že mori …«. Malo bolj korektno so opremili svojo knjigo v Velikih Laščah, popolnoma jim je spodletelo v Škocjanu pri Turjaku, kjer so sicer knjigo razprli, pozabili pa na letnice smrti. To je še odpustljivo tam, kjer je razmerje med skupinami umrlih uravnovešeno v razmerju 1:1:12 (umori na začetku, poboji ob italijanski kapitulaciji in veliki poboj ob koncu vojne), za Škocjan pa je nedopustno. Škocjanski vaški stražarji so bili septembra 1943 jedro turjaške obrambe, večinoma postreljeni kar za velikolaško železniško postajo in kasneje prekopani na domače pokopališče. Skoraj pri polovici imen bi morala stati letnica smrti 1943!

Na nerešljive težave smo naleteli ob nagrobnih ploščah in spomenikih po Gorenjskem. Nanje je treba zapisati tako imena fantov, ki so padli v nemški vojski, kot ljudi, ki so umrli nasilne smrti na protikomunistični strani. V Trbojah so prepustili vsaki skupini posebno ploščo, v Cerkljah so jih pomešali, enako v Predosljah pri Kranju, pri tem pa pozabili na letnice rojstva. Pa še napis na plošči: Padlim žrtvam 2. svetovne vojne. Priznamo, da je krivda za zmedo tudi naša, ker se nismo pripravili na možnost sožitja enih in drugih na istem spomeniku oziroma nagrobniku. O tem se bomo morali podrobno pogovoriti do pomladi.

Figure 5. Notranje Gorice – Za sprejem zbrani

Še o drugih nagrobnih ploščah, ki so že bolj spomeniki. Žvirče bi zaslužile višje mesto, če ne bi bilo napisa, ki premalo pove, zlasti pa motijo verzi, ki se daleč skrijejo pred Balantičevimi. Na Krki ni letnic smrti, v Hinjah se naš spomenik tepe s tistim iz 1. svetovne vojne. Preveč masiven je, postavljen preblizu prvega, da ga naravnost duši. Moti tudi napis, na katerem so besede, ki se jim želimo izogniti, če se le da: žrtve, komunistični, nasilje, mučenci, svojci.

V zadregi smo, kako bi ocenili spomenika v Rovtah in Zaplani, ki ne skrivata posebnih ambicij in tudi ne, da se pri njuni postavitvi ni varčevalo z denarjem. Po našem sta dokaz, da so pravi spomeniki zelo tvegano dejanje. Potrebujejo več in drugačnega prostora. Tako pa je sporočilna moč omenjenih dveh, če upoštevamo vloženi trud in znanje, prešibka. Strokovnjaki naj oceni[Stran 061]jo, koliko se ujemata z okoljem in kakšen je estetski vtis, ki ga dajeta.

Figure 6. Spominska plošča na podružnični cerkvi Sv. Mihaela na Samotorici

Kot zadnje bi našteli spomenike, ki ne ustrezajo. Nekaj smo jih že omenili. Žal nam je, ker bomo prizadeli poštene in požrtvovalne ljudi, katerih greh je bil samo v tem, da so si izbrali napačne svetovalce. Sem spadajo spomenik v Št. Juriju pri Grosupljem, na Kopanju, Igu in Robu. Ustavili se bomo samo še ob nagrobni plošči–spomeniku v Želimljem. Na njem ni prav ničesar, kar bi lahko pohvalili. Načrtovalci so si naravnost prizadevali, da ne bi upoštevali nobenega od naših priporočil in nasvetov. Edina odlika, s katero se lahko pohvalijo, je, da stroški niso bili veliki. Vendar pa 24 umrlih, mučenih in pomorjenih, o katerih ne vemo, kje so pokopani, vseeno zasluži nekaj spodobnejšega.

Ocenjevali nismo naslednjih farnih plošč: Ljubljana–Stožice, Ljubljana – Šentvid, Polica, Prečna, Rakek, Rakitna, Tomišelj in Trebelno.

Morda še nekaj besed o slovesnostih ob blagoslovitvi plošč. Središčni dogodek je cerkveni del z mašo in blagoslovitvijo plošče. Želimo, da ne bi trajala dalj ko eno uro, kulturni del pa 45 minut. Za zgled bi vas spomnil na blagoslovitev nagrobnih plošč na farni cerkvi pri Sv. Trojici. Župnik je imel nedeljsko pridigo in se oprl na nedeljski evangelij in prav na kratko pojasnil, zakaj tokratna slovesnost. Čeprav ni bilo ozvočeno, se je govornike in recitatorje dobro slišalo, še bolj pa pevce, ker je vladala spoštljiva tišina. Pomagalo je tudi vreme, ki je bilo ravno pravšno, toplo, a ne prevroče, saj je julijsko sonce samo občasno pokukalo skozi oblake. V uri in pol smo opravili vse.

Ob kulturnem delu slovesnosti moramo čutiti, da gre za pogreb. Ne zahtevamo, da na teh pogrebih kažete žalost, saj praznujemo. Vračajo se ljudje, o katerih se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Pogrebna svečanost ne more biti strankarski shod, kot se je zgodilo v Dobrepolju, ali miting, kot smo ga doživeli v Velikih Laščah. Tudi ne more biti javna tribuna za vsakogar, ki bi se želel oglasiti, kot je bilo v Rovtah. Sploh se morajo govorniki časovno omejiti in tudi slavnostni govor ne sme biti daljši kot 10 minut. Skrbno je treba izbirati pesmi za recitacije, ne morejo biti ekshibicije domačih ljudskih pesnikov in tudi ni prav, da recitatorji ne govorijo pesmi na pamet. Pevske točke ne smejo biti predolge. V Rovtah so peli »Nebo žari« kar vseh 24 kitic ali kolikor jih je. Navadili smo se tudi, da se v sprevodu na pogrebih med seboj pogovarjamo in to počnemo tudi ob blagoslovitvi plošč, kakor hitro je pot do pokopališča malo daljša. Med kulturnim programom se na obrobju že pogovarjajo, nekje so še pred koncem začeli razdeljevati pecivo in nuditi pijačo.

Kot pri drugih subjektivnih ocenah smo bili morda tudi mi v tem zapisu do koga krivični. Pustili se bomo prepričati o nasprotnem, če bodo argumenti prepričljivi. Želimo, da bi vsi bolje razumeli svoje naloge in upamo, da bomo delo nadaljevali z vso resnostjo, saj postavljamo nekaj, kar bo postalo del slovenske kulture, obenem pa preživelo stoletja.

Pregled opravljenega dela

Ocenjujemo, da je v času državljanske vojne umrlo na protikomunistični strani 15.000 ljudi. Od tega jih je bilo 1000 pomorjenih še pred osnovanjem vaških straž, 500 vaških stražarjev je do 9. septembra 1943 padlo v boju ali je bilo pobitih ob padcu postojanke, 1000 jih je bilo pomorjenih v nekaj tednih po kapitulaciji Italije, pol od teh je bilo branilcev Turjaka, 1000 domobrancev je padlo v boju, 11.500 pa je bilo pomorjenih po koncu vojne, od teh tudi manjši del civilistov.

Četrtina dela je za nami. Čaka nas še nekaj župnij z velikim številom umrlih, več pa z manjšim, in ravno pri njih računamo na težave: po župnijah na Primorskem in Štajerskem, hudo bo tudi v mestih, zlasti v Ljubljani, Kočevju in Novem mestu, še bolj po mestih, ki niso spadala pod Ljubljansko pokrajino. Težko bo namreč s seznami, saj se ljudje med seboj slabo [Stran 062]poznajo, v nekaterih naseljih, še bolj pa v mestih, je zamenjana dobra polovica prebivalstva. Bliža se tisto najslabše, da bo večina tistih, ki so umrle poznali, še sama odšla na zadnjo pot.

Po nekaterih farah ali podružnicah so postavili spominske plošče pred našim pozivom. Znašli so se, kakor so vedeli in znali: Trebelno nad Mokronogom, Šentvid nad Ljubljano, Lajše pri Cerknem in še kje.

Po naši evidenci so bile v ljubljanski nadškofiji, ki ima 300 župnij, odkrite spominske plošče v 44 župnijah in 17 podružnicah. V drugih škofijah šele začenjajo, omenili bi samo spomenik v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki spada pod koprsko škofijo.

Če seštejemo imena, ki so napisana na teh ploščah (skoraj povsod manjka nekaj imen tistih, za katere so svojci prepovedali, da pridejo nanje) dobimo naslednje številke.

Nad 200 imen je napisanih na ploščah v naslednjih župnijah:

Nad 100 imen:

Farne spominske plošče so bile odkrite tudi v naslednjih župnijah:

Figure 7. Farna spominska plošča – Dolenja vas pri Ribnici

Ponekod so odkrili plošče tudi pri podružnicah:

Figure 8. Krka na Dolenjskem

Tu nismo upoštevali tistih podružničnih plošč, na katerih so zapisana imena vseh vojnih žrtev.

Za skupni seštevek smo upoštevali samo zanesljive podatke, zlasti smo bili previdni pri tistih ploščah, na katerih so napisane vse žrtve vojne:

Kot je razvidno iz našega poročila, imamo velike težave pri sestavljanju skupnih seznamov. Zato prosimo odbore, da upoštevajo naše želje in nam že ob blagoslovitvi pošljejo natančne sezname z vsaj naslednjimi podatki za vsakega umrlega:

Ime in priimek, rojstni datum in kraj, zadnje bivališče,

poklic.

Za nevojake: umorjen pred ustanovitvijo vaške straže oziroma domobranske posadke, če gre za Primorsko in Gorenjsko; umorjen do konca vojne (posebej ljudje, pobiti prve tedne po kapitulaciji Italije); umorjen po vojni.

Za vojake: vaški stražar, padel v boju ali ubit ob padcu postojanke do 8. 9. 1943; vaški stražar, padel ali umorjen ob kapitulaciji Italije. Domobranec: padel v boju; umorjen po koncu vojne.

Letos so se slovesnosti vrstile ena za drugo, veliko vzporedno. Za naslednje leto prosimo odbore, da nam pravočasno sporočijo predvideni datum, da ga bomo skušali uskladiti z drugimi. Prav bi bilo, da je vsako nedeljo samo ena blagoslovitev.