Komunizem je v Sloveniji med vojno in še desetletja po njej na različne načine hudo prizadel milijon ljudi. Tako je pred leti v nekem pogovoru dejal nezlomljivi zgodovinar dr. Jože Dežman, ki nam zadnje mesece poroča, kako poteka iskanje dela pomorjene slovenske narodne vojske v Rogu.
Razumljivo je, da se ob omembi komunizma vedno spomnimo na desettisoče umorjenih in padlih Slovencev zaradi vsiljene državljanske vojne za potrebe revolucije ter zaradi večinoma neodgovornega gverilskega „upora proti okupatorju“. Toda ljudi, ki jih je nasilni prevzem oblasti prizadel, je bilo še mnogo mnogo več.
Danes bi se politično korektno reklo, da so bile milijonu prebivalcev naše države kršene človekove pravice. Ta pravni termin sicer izhaja iz Deklaracije o človekovih pravicah, sprejete na generalni skupščini Organizacije združenih narodov leta 1948, vendar se nam zdi, da je za vse, kar se je zgodilo Slovencem med revolucijo in po „osvoboditvi“, precej neustrezen.
Posebej za umorjene med vojno in po njej, za priprte in zasliševane, za politično obsojene na dolgoletne zaporne kazni, prisilno delo in „prevzgojo“. In za vse, ki jim je bilo „pri živem telesu“ ukradeno življenje.
To sta bridko izkusila zakonca Justin iz Vižmarij nad Ljubljano. In preštevilni Slovenci, ki so jim podržavili hiše, stanovanja, podjetja in tovarne, gozdove in polja, jih na veliko ropali med vojno in jim požgali kmetije, jim odvzeli službe in pokojnine, onemogočali študij, uničili kariere, jih ovirali, kjer je bilo le mogoče. Da o ideološkem nasilju ali trpljenju v emigraciji ob izgubi domovine in svojcev niti ne govorimo. Življenje v laži in z zločinom je ljudi totalitarno poškodovalo, kar se pozna celo vedno bolj!
Celjska Mohorjeva družba je v Slovenskih večernicah pred leti izdala knjigo pisatelja Janeza Kajzerja z naslovom Ovadba opolnoči.
Danes 81-letni pisatelj je bralcem tako sočutno in doživeto predstavil usodo zasebnega zdravnika dr. Mateja Justina in njegove žene Ane, da si dovolim določene stavke in mednaslove iz njegove knjige zapisati tudi v tem besedilu! Justinova sta živela v Malih Vižmarjah nad Ljubljano. Pisatelj, tudi rojen v tej nekdaj mali vasici pri Šentvidu, je zapisal, da se je v desetletjih, odkar je bila dr. Justinu v začetku petdesetih let odvzeta zasebna ambulanta, večkrat z vznemirjenjem spomnil zločinov, ki so jih „mlade“ oblasti storile njemu in ženi Ani. In po spominu, pričevanju Justinovih bližnjih in dokumentih, ki so preživeli čas, v knjigi obuja njuno v zamolčanost potisnjeno usodo. Eno mnogih podobnih.
Pisatelj uporabi ustrezen termin „zločin“, kajti splošen izraz „človekove pravice“, ki jih v skopih 30 členih navaja Deklaracija OZN iz leta 1948, ne pove nič o tem, kaj je kdo v resnici pretrpel.
Ljudska republika Jugoslavija je sicer bila ustanovna članica OZN, toda skladno s politiko Sovjetske zveze je sramotno sabotirala že samo pripravo deklaracije, vzdržala se je tudi pri glasovanju o sprejemu Deklaracije. Jugoslavija je Deklaracijo o človekovih pravicah podpisala leta 1966, uveljavila pa jo je šele leta 1976. Kaj pa udejanjala v praksi? Kot dandanes v Sloveniji?
Rekvizicija 15. maja ob 9.45
Zasebna ordinacija 58-letnega zdravnika dr. Mateja Justina v Vižmarjah 89. Predirljivo zvonjenje; pacienti so običajno le blago pritisnili na zvonec. Tisti dan jih še ni bilo …. “Morda je kak Gorenjec, ti so bolj samozavestni.“ Stopil je proti vratom, spet zvonec in še trkanje. Zunaj dva v partizanski uniformi. „Tovariš doktor Justin, a ste to mogoče vi?“
Na papirju, ki sta mu ga molela v roke, je pisalo, da se „Vam začasno rekvirira osebni avto in motor, za potrebe ljudske oblasti“ … V nekaj minutah sta mu oboje odpeljala; razlaga, da sta vozili potrebni za obisk in prevoz pacientov, je bila seveda zaman.
„Kako naj to povem ženi Anici,“ je najbolj skrbelo dr. Justina. Ženi, ki je zgledno skrbela za takrat dvajset let staro primestno vilo in ordinacijo in za čudovit vrt, poln cvetja, sadnega drevja, zelenjave, hkrati pa kot nekdaj učiteljica na svojem domu otroke iz soseščine učila tujih jezikov. Seveda zastonj. Kot je tudi dr. Justin marsikomu malo zaračunal zdravniško pomoč ali pa sploh nič.
Figure 1. slika: Ana Justin v rosni mladosti
Maj 1945
Čas po koncu vojne je bil v Šentvidu vse prej kot miren. V bližini je bilo v Škofovih zavodih po odhodu Nemcev zloglasno komunistično koncentracijsko taborišče, „kjer so ugašale luči“ – vsak večer so fante in može vozili na morišča. V globeli Šentviškega hriba je zakrvavel potok, ljudje so šepetali o nočnih krikih iz mogočnega poslopja nekdanje klasične gimnazije, od leta 1905 prve gimnazije s slovenskim učnim jezikom v Avstro-Ogrski, govorilo se je o dolgih kolonah iz Kranja proti Ljubljani in Škofji Loki. Ljudje so bili preplašeni, a zadovoljni, da so živi in je vojne konec.
Dr. Matej Justin (1886–1974) se je rodil v Lescah na Gorenjskem. Že upokojeni sanitetni polkovnik je po službovanju v avstrijski in starojugoslovanski vojski ves čas vojne zdravil okoličane in pomagal tudi ranjenim partizanom. Kljub temu so že med vojno nanj organizirali sicer spodletel atentat.
V njegovo ordinacijo so prihajali iz vseh okoliških vasi, iz Dravelj in Pržana, iz Mednega in Pirnič, Vikrčani in Gameljčani, iz Stanežič in Tacna … Bil je spoštovan in cenjen.
Zdravnikov je bilo takrat malo. Dr. Justin je dobro razumel, kaj pomeni komunistični prevzem oblasti in kakšne so razmere. Kljub temu pa je bil presenečen nad „učinkovitostjo“ mlade oblasti, ki ga je znova obiskala še isti dan, torej 15. maja. Ob pol dveh sta ga dva, tokrat po obleki sodeč civilista, obtožila, da ni spoštoval Hipokratove prisege, ni pomagal ranjenemu partizanu. Potem so ugotovili, da niso prišli pozvonit na prava vrata. Ste začutili, kakšni ljudje so prevzeli oblast?
Tisti majski dan je doktorju dal vedeti, da sta z ženo „izločena“ iz novega občestva.
Zasebni zdravnik, meščansko življenje, ugled, za tisti čas lepa hiša z vrtom, praktična katoličana, poznanstva z nekaterimi duhovniki.
Mračne misli mu je za hip pregnal običajen hrup iz kuhinje in smeh mladih ljudi. Gospodova volja je bila, da sta ostala brez svojih otrok, pri njima pa so bivali Anin nečak in dve nečakinji, mlajša Milka je želela po njegovi poklicni poti.
Nanjo je pomislil, ko je tisti večer zapisal svojo poslednjo voljo, tudi če ga odvedejo in ga ne bo nazaj – kot da je umrl. Vse, kar je v ordinaciji, namenja ženini nečakinji, tudi rentgen, ki ga imajo le redki zdravniki. Vse naj takoj prevzame v svojo last, tudi ukradeni avto … Danes 90-letna zdravnica dr. Ljudmila Miklavčič seveda ničesar ni dobila, ne avta, ne ordinacije, ne rentgena, tudi hiša je še danes v državni lasti. Le pritličje je po Jazbinškovem zakonu vendar postalo last njenega nečaka.
Hud dan je bil za zdravnikom, pa ne v ordinaciji. Zvečer je imel moreče sanje, ki so se uresničile, saj je bilo pročelje vile ponoči popisano z veliki rdečimi gesli:
Dol z reakcijo, Fuj dohtar, Klerofašisti, Farška sodrga, Kapitalisti nam ne bodo vladali, Kdor dela po navodilih Vatikana izdaja domovino, Živela OF in delovno ljudstvo …
Ni da ni. Žena Anica je bila še huje prizadeta.
Nečak je hotel brisati napise, doktor ni dovolil … Mlada oblast je prišla pogledat, vprašat, če so kaj slišali, da pa so brez moči, ker da „so ljudje razjarjeni“. Nista pa povedala, zakaj. Tako se je začelo …
Figure 2. slika Ana in Matej Justin leta 1939, birmanska botra
Viharen množični sestanek
29. marca 1949
V času „izgradnje“ porušene domovine – le kdo je bil največji rušitelj – je ves čas potekal protikatoliški boj. Že „zgrajeni“ so v Ljudskem domu v Šentvidu (nekdaj Orlovski, torej katoliški dom) organizirali zbor krajanov o takrat še šolskem verouku. Velika množica ljudi, tudi doktorjeva žena Ana, čeprav ni imela svojih otrok. Zgovoren profesor iz Ljubljane je po razlagi o novih časih, industrializaciji, zadrugah in podobnem prešel na Cerkev in verouk v šolah, otroci da tam poslušajo pravljice. Končno: Jezusa nihče ni videl, nobenih dokazov ni za njegov obstoj …
Ženska z dvignjeno roko je medtem, ne da bi ji dal besedo, vstala in se predstavila: „Anica Justin, po izobrazbi učiteljica. Pravite, da ne moremo verjeti v Jezusa Kristusa, ker ga nihče od nas ni videl,“ se je zaslišal njen jasen in odločen glas. „Tudi Napoleona ni videl nihče od nas, pa verjamemo, da je obstajal.“
Poslušalstvo je v hipu vzvihralo, zaslišal se je smeh, tudi ploskanje. Sestanek se je za ljudsko oblast klavrno končal.
„Ta hudičeva baba, vse nam je pokvarila …“
Figure 3. slika Zakonca Justin pred vojno
Zoper ljudstvo in državo
30. marca 1949
Že dopoldne naslednjega dne so tovariš in dva miličnika prišli po Ano in jo odpeljali v „preiskovalni“ zapor. Šele 29. avgusta je bilo „sojenje“ za vsa storjena „hudodelstva“. za „tovarišico Justin“ je bilo pet mesecev zaslišanj in vsega, česar so bili zmožni. Nobenih stikov z možem Matejem. Do sojenja tudi njemu na isti dan, ko sta se videla vsaj od daleč.
Zapomljiv sprevod
10. julij 1949
Več kot štiri leta po „osvoboditvi“, ko ni bilo mogoče več ničesar opravičevati z „maščevanjem, razjarjenostjo ljudi, naravnim pravom …“, sta miličnika sredi dopoldneva prišla po dr. Justina. „Le kaj so naprtili našemu doktorju, kdo nas bo zdaj zdravil, ali ni dovolj, da so mu vzeli avto, pokracali hišo, zaprli ženo, le česa ga lahko obtožijo,“ so se spraševali mimoidoči, Šentviščani … Novica o aretaciji je hitro obšla okoliške kraje.
Sodni dan
29. avgusta 1949
Ni bilo časnikarjev, nič zvočnikov, malo ljudi v majhni dvorani. Na videz nepomemben, a vseeno skrbno zmontiran proces. V sodnika izučen politični funkcionar s podeželja je predsedoval senatu.
Obtoženka naj bi podpirala združbe, ki rušijo ustavni red FLRJ, tako je neugotovljenega dne – nekam znano – dovolila Ivanki Velikonja (nečakinji škofa Jegliča), da je na pisalnem stroju v Vižmarjah natipkala svojemu bratrancu dr. Prešernu pismo, ki je prek Rima prišlo v ameriško revijo Ave Maria. Navedli so vsebino pisma, ki ga je vdova po na montiranem procesu konec junija 1945 na smrt obsojenem Narteju Velikonji napisala le kak dan potem, ko so ustrelili njenega moža, pravnika, pisatelja in nasprotnika komunizma, ki si je drznil pomagati beguncem iz partizanskih ozemelj in je pisal o medvojnih likvidacijah. Za to pismo je bila Ivanka Velikonja obsojena na daljšo zaporno kazen. Ani Justin je „sodišče v imenu ljudstva“ očitalo tudi, da v pogovorih z raznimi osebami nenaklonjeno in kritično govori o dogajanju v državi, o sovražnem odnosu do Cerkve in vere, da posluša tuje radijske postaje, marsikaj so na tak ali drugačen način izvlekli iz raznih prič ali pa so slišali, kar jim je ustrezalo. Nobene priče seveda ni bilo na sojenju, to bi postopek le zavleklo, itak pa je vse dokazano. Navsezadnje je Anin nasprotujoč odnos do državne ureditve in prezir do ljudske oblasti jasno razviden tudi v njenem osebnem dnevniku, ki so ga zasegli v hišni preiskavi. Dnevniku, ki ga sicer ni nikomur pokazala …
Nič pa niso Ani Justin očitali njenega nastopa v Ljudskem domu, čeprav je bil gotovo povod za njeno aretacijo.
Še manj „kaznivih dejanj“ so očitali doktor Justinu. Najhujši prestopek je bil, da je neka priča povedala, da je doktor Justin v pogovoru omenil, da je s strani papeža Pija XII. leto 1950 – po ustaljenem redu – razglašeno za sveto leto in da bo v tem letu satan izgubil moč nad ljudmi. V tem satanu se je očitno prepoznala ljudska oblast in je tako napoved označila za protidržavno dejanje.
Zakaj so aretirali in sodili ter obsodili dr. Justina, je ostalo vprašanje, ne gleda na stanje duha nekaj let po revolucionarnem prevzemu oblasti. Je bila vzrok njegova zasebna ordinacija kot nelojalna konkurenca, to, da je bila aretirana že njegova žena, ali res zgolj njegov svetovni nazor?
Sodba in izvršitev sodbe takoj
Že sklepne misli predsedujočega „sodnika“ o družbeni opasnosti, o odporu obtožencev napram družbeni ureditvi, o delovanju v propagandne svrhe so povedale, da gre za enega od mnogih montiranih političnih procesov. Ana Justin je bila obsojena na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, Matej Justin pa na eno leto. Obema so zaplenili celotno premoženje. Sodišče je poudarilo, da je treba obtožencu onemogočiti bivanje v kraju, kjer je protiljudsko deloval, zato se kazen poostri z zaplembo premoženja. Je bila komu res napoti Justinova ordinacija?
Ali všeč primestna vila – ob toliko mogočnejših bliže centru glavnega mesta, ki so si jih že razdelili? Ali znamo premisliti in se vživeti v to, kar se je takrat dogajalo ljudem? In se je strah naselil v mnoge ljudi …, kar je bil tudi cilj preganjanja drugače mislečih.
Figure 4. slika Zakonca Justin z nečakinjo Milko leta 1948
Neoseba
V začetku septembra 1949 z železniške postaje v Rajhenburgu ženejo v hrib skupino novih kaznjenk, političnih in obsojenih za druga kazniva dejanja. Ana Justin je svoje dveletno (amnestija ji je skrajšala kazen za eno leto) prestajanje odvzema prostosti označila s tremi besedami – smrad, mraz, neoseba. Kaj to pomeni, vedo le tisti, ki so sami skusili taborišča ali zapore v totalitarnih režimih 20. stoletja, nihče drug. Režim na „pravi strani Berlinskega zidu, kjer so gradili socializem s človeškim obrazom pod vodstvom po celem svetu cenjenega državnika je tudi po petih letih „svobode“ dokazoval, da je vreden družbe obeh propadlih totalitarizmov. Ana je bila v mislih ves čas povezana s svojim možem, ki je kazen prestajal v delovni skupini v zloglasnem Strnišču pri Ptuju, kamor je večina prišla celo brez kakršnega koli sojenja. Dr. Justin je stoično prenašal vse razmere. Zase ga ni skrbelo, veliko bolj za Ano, ki jo je spoznal na Koroškem, kjer je v času plebiscita služboval kot vojaški zdravnik. Njegova prva žena Malka je umrla zaradi španske gripe.
Milostne prošnje in nemilostne zavrnitve
Od septembra 1949 do decembra 1967, tudi že v času prestajanja zaporne kazni, ki se je prvi hip zdela hujša kot zaplemba premoženja, odvzem pokojnine in denimo živilskih kart, ki so jih potrebovali tudi Anini nečaki, ki so živeli pri njima, so bile vložene mnoge pritožbe in prošnje. Na Vrhovno sodišče, Skupščino FLRJ, Okrajno sodišče, Mestni ljudski odbor, na velespoštovanega tovariša maršala, Vrhovno tožilstvo v Beogradu, Ustavno sodišče v Ljubljani … Vse zavrnjeno, vse je zakonito ali prepozno.
Figure 5. slika Na domačem vrtu 1949
Do jeseni 1951 sta se zakonca Justin vrnila iz zapora v ne več svojo hišo. Z nečaki se nista hotela preseliti v manjše stanovanje v bližini, v delu svoje hiše so nekako ostali. Morali so plačevati najemnino, ki je bila, kot so kasneje ugotovili, celo nezakonita, nezakonita je bila tudi zaplemba hiše ob samo enoletni zaporni kazni … Toda sodbi nista bili nikoli razveljavljeni.
Zaradi česa sta že bila obsojena in zaprta, zaradi česa so jima vzeli premoženje in uničili življenje? Dr. Justinu, ker je nekomu omenil, kar je napovedala nemška redovnica Katarina Emmerich v začetku 19. stoletja – da bo štirideset ali šestdeset let pred letom 2000 satan spuščen na svet in da bo svojo moč kasneje vendar izgubil; sam je upanje gojil za sveto leto 1950.
Njegova žena Ana, ker je njena prijateljica na njenem pisalnem stroju natipkala pismo, ki je bilo objavljeno v Ameriki? Ali vendarle zaradi odločne besede za svojo vero v Ljudskem domu v Šentvidu? Morda tudi zato, ker se je škof Rožman ob odhodu na Koroško v začetku maja 1945 prišel na kratko poslovit pred njuno hišo in je to kdo opazil?
Morda komu ni bila všeč Justinova zasebna ordinacija?
Vsekakor pa zato, ker se nista ideološko uklonila novi oblasti, ampak sta ostala pokončni, samostojni osebi. S svojimi vrednotami in vero.
Kaj se je zgodilo z zdravnikovo vilo v Vižmarjah?
Dr. Justin je kljub vsem ponižanjem doživel lepo starost. Umrl je leta 1974, kmalu zatem je žena Ana odšla v dom starostnikov v Trnovem.
[Stran 68]
Nikoli več se ni vrnila na svoj vrt, ki je bil kmalu po njenem odhodu divje razdejan. Umrla je v visoki starosti leta 1987. Pokopana sta na šentviškem pokopališču.
Ker sta bila hiša, v kateri so se poleg Justinovih menjavali drugi stanovalci, in velik vrt okoli nje ljudsko premoženje, so samoupravljalci bližnje mizarske delavnice v zgodnjih osemdesetih letih tovarniško dvorišče razširili čez velik del vrta, ograjo pa premaknili zelo blizu hiše.
Tiste makadamske ulice in prijetne podeželske vile z velikim vrtom danes ni več. Podobo ulice kazi neestetska tovarnica zraven Justinove vile; hiša je sicer prenovljena, ulica pa asfaltirana.