Pred nedavnim sem obiskala g. Antona Masnika, dvaindevetdesetletnega duhovnika, nekdanjega dolgoletnega in priljubljenega župnika v Litiji. Prosila sem ga, če lahko za revijo Zaveza opiše svojo pestro življenjsko pot. Brez najmanjšega oklevanja je privolil, vendar s pripombo, če je vredna spominjanja. Mnogi spomini so že obledeli, še več pa jih še danes ostaja zelo živih. Posebno tisti, ki jih je rahločutnemu in poštenemu mladeniču zarezala v srce nepredstavljiva krutost revolucije in sprevrženo življenje po njej. »Rane sta mi ozdravljala čas in božja previdnost, ki me je vodila vse življenje. To spoznavam šele danes, po mnogih letih. Izbrala mi je poklicanost duhovništva, ki se je verjetno rodila že s petim letom ob priljubljenem kaplanu Francu Nahtigalu iz Lašč, zorela pa še mnogo let. Nam, malim ministrantom, je bil kakor oče. Priskrbel nam je celo otroško bandero, da smo ga lahko med procesijami držali vsaj za cofe. Doma pa sem se igral z rdečo cunjo, ki mi je služila za bandero in domačim velikokrat ‘maševal’.«
»Moj oče je bil doma iz Orehovice pri Šentjerneju. Osnovno šolo je obiskoval v Šentjerneju. Bil je dober matematik in je imel lepo pisavo. Izučil se je za financarja in dobil službo na Občini Šentjernej. Leta 1924 je bil prestavljen v Velike Lašče, bil za stražnika v Laščah in drugih krajih. Takoj se je vključil v prosveto, postal igralec ljudskih odrov in pevec – tenorist. Mama je bila lepo dekle, kot vidim na fotografiji gojenk pri Marijinih sestrah v Kočevju. Tudi ona je bila igralka in pevka. Kulturno življenje je bilo pred vojno zelo živahno in pestro. Z očetom sta se zaljubila in leta 1925 poročila. Naslednje leto je bil rojen brat France (3. junija 1926). Bil je zgleden dijak in praktičen fant. Hlače si je ‘likal’ tako, da jih je naravnal pod rjuho v postelji. V letih odraščanja je bil zakristan na Rakovniku, zato se mu je Rakovnik zelo priljubil. Večkrat je govoril: ‘Nikoli ne bom šel z Rakovnika.’ Mislim, da je želel postati duhovnik. Toda hudobna roka ga je leta 1945 umorila v Kočevskem Rogu. Že ko sva bila majhna fantiča, sem smel skupaj z njim hoditi k verouku h kaplanu Nahtigalu. Znal sem vse, kar je znal Franci. Nekaj dni pred njegovim prvim sv. obhajilom mi je g. Nahtigal pokazal različne podobice, češ naj si izberem tisto, ki se mi zdi najlepša. Izbral sem podobico s Križanim. »Zakaj prav to?« me je vprašal g. kaplan. »Ker je Jezus na križu umrl za nas.« To je bilo dovolj, da sem smel skupaj s Francijem k prvemu sv. obhajilu. Takrat sem začel tudi ministrirati. Ministranti so bili še: Tomažev Jože, Jamnikov Martin in Stritarjev Franci, sami dobri fantje. Najraje sem ministriral g. Nahtigalu. Že takrat sem si želel, da bi postal duhovnik. Med vojno je bil Tomažev Jože domobranec in je končal nekje v Kočevskem Rogu, Jamnikov Martin partizan, Stritarjev Franci je postal salezijanec.
Rojen sem bil 2. septembra 1927, a ne v Laščah, temveč na Rakeku, kjer je mamo na obisku pri očetu prehitel porod. Zaradi neustreznega, začasnega bivališča sem dobil vnetje ušes in šele ob vrnitvi v Velike Lašče me je ozdravil dr. Mihelič. V Laščah je živela mamina družina: stari ata in stara mama, stric Albin, pilot, teta Malči in teta Tonka, in naselili smo se pri njih. Tam je bila 24. februarja 1929 rojena tudi moja mlajša sestrica Zora. Ko je privekala na svet, je nekdo rekel: ‘Punca je, škoda da ni fant.’
Pa ga moj oče zavrne: ‘Hvala Bogu, da je punca, kdo pa nam bi sicer srajce pral.’
Ata ni dolgo užival družinske sreče. Dva tedna po Zorinem rojstvu je mami potožil, da nekaj ni v redu z njegovim želodcem. Še istega dne sta odšla v Ljubljano v bolnišnico – in kakšna smola: zdravniki so tisti dan štrajkali. Ob štirih popoldne je bila mama še pri očku, ob sedmih zvečer pa je dobila telegram: »Umrl je Masnik Franc, prinesite obleko.« Naša družinska sreča je bila uničena; s sestro se očeta ne spominjava. Nekaj dni kasneje je bil očetov pogreb, ob treh popoldne. Francija in mene so pustili na peči, Zora je spala v zibelki. Kasneje so nama povedali, de je Franci ravno ob treh pričel glasno jokati, jaz za njim in še Zora v zibelki. Ali je prišel ata k nam po slovo? … Morda so zaradi očetove smrti zdravniki imeli slabo vest. Že naslednji dan so na sestanku sklenili, da bodo mladi materi s tremi majhnimi otroki pomagali, tudi zato, ker je bil oče v državni službi. Spet je božja Previdnost poskrbela za nas: vsak mesec je mama dobivala otroške doklade, da smo preživeli skupaj z njenim skromnim zaslužkom. Vse noči je pletla, da je zaslužila kakšen dinar. Iz nežnih otroških let se spomnim, da me je stara mama imela zelo rada in me je do šestega leta pestovala. Mama me je učila moliti in hitro sem znal vse otroške molitvice. Stari oče pa me je učil delati. V tistem času Lašče še niso imele napajalnikov za živino, zato sva vsak večer našo živino gnala napajat na Cerejo, kjer je tekla čista voda. S starim očetom sem tudi hodil z majhno samokolnico čistit cesto. Odpadke sva odpeljala na določeno mesto. Tako sem bil že od malega vajen dela.
Študent naj bo!
Tako je odločil stari ata. Iz osnovne šole mi je v najlepšem spominu ostala učiteljica Žitkova. Ko sem zbolel zaradi vnetja ušesa, mi je prinesla zavitek vate, saj je doma nismo imeli. Že zaradi njene dobrote sem se začel bolj pridno učiti. Niti ona niti druge učiteljice nas niso nikoli teple. Njen sin je bil zdravnik in kot domobranec je bil ubit nekje v Kočevskem Rogu. V lepem spominu mi je ostala tudi vožnja s skirojem v šolo in nazaj. Učitelji so vedeli za moje prijateljevanje s kaplanom Nahtigalom, ki je bil prestavljen v Dobrepolje. Izbrali so me, da sem mu deklamiral ob slovesu. Deklamacijo me je naučila učiteljica Francka, ki je bila prav tako dobra in plemenita ženska. Kasneje me je za razne slovesnosti še večkrat naučila deklamacije. Žal je med vojno vso njeno družino pobila skrivnostna Črna roka. V petem razredu je bil eden od predmetov ročno delo. Izbral sem si, da bom napravil bandero, pravo bandero, ki ga nosijo trije možje. Uspelo mi je, razumljivo, le s pomočjo starega očeta. Moja odločitev, da postanem duhovnik, je vedno bolj zorela. Še naprej sem ‘maševal’ v cimru ali na vrtu in domači so mi morali odgovarjati kakor pri sv. maši, seveda latinsko, obhajal pa sem jih s kocko sladkorja.
Po končani osnovni šoli je stari ata odločil: ‘Študent naj bo!’ in pričeli smo se pripravljati za sprejem na klasično gimnazijo v Šentvidu. Poleg mene še Jamnikov Tine, Gačnikov Džovi in Gačnikov France. Naši inštruktorji so bili dobrosrčni prostovoljci: matematiko nas je poučeval kaplan iz Lašč, ki je bil po izobrazbi tudi profesor matematike. Spominjam se, da me je nekajkrat peljal celo s svojim motorjem v šentviško gimnazijo. Slovnico nam je vtepal v glavo gospod Prijatelj, učitelj v Velikih Laščah. Branja in še dopolnilno slovnico nas je učila gospa Darinka Stupic. Vsi smo bili sprejeti v gimnazijo. Brat France in ministrant Tomažev Jože sta bila že leto prej sprejeta na Rakovniku. Mene so sprejeli v Knobleharjev zavod v Šiški. Pater Musar nam je dostikrat predaval o misijonskem delu v Transilvaniji. Pater Stanislav Drnovšek nam je pri vzgojnih urah pojasnjeval zakonitosti razvoja dečka v fanta, predvsem pa govoril o misijonskem delu v tujih deželah in o nujnosti znanja tujih jezikov, zlasti francoščine. V škofijski gimnaziji smo imeli dobre, a stroge profesorje: prof. Strupi nas je poučeval latinščino, prof. Jakob Šolar slovenščino, prof. Pengov matematiko, prof. Glinšek francoščino in nas ob spremljavi violine naučil tudi nekaj francoskih pesmi. Spominjam se tudi nekaj verzov ‘pesmi’ maturantov, ki so prepevali: ‘Sveta Polona, pros’ za Čepona, sveta Agata, pros’ za Jakata, sveta Katarina, pros’ za Pavlina …’
Prišli so hudi časi
Pričela se je druga svetovna vojna. Ne vem, od kod ideja, da smo dijaki šli po ulicah in vpili: »Bolje rat nego pakt.« Ljubljano so okupirali italijanski vojaki, šentviško gimnazijo pa nemški. Ti so nam ukazali, da moramo v desetih minutah izprazniti poslopje in oditi. Nismo imeli veliko stvari; tisto revščino, ki smo jo premogli, smo zavezali vsak v svojo rjuho in naložili na ‘tramvaj drvarnico’. Kdor je svojo culo slabo zavezal, se mu je njena vsebina raztresla po ljubljanskih ulicah. Preden smo odšli iz Šentvida, nas je zbral profesor Tomc. Skupaj smo šli v kapelo in zapeli: ‘Strašno razsajajo bojni viharji, daleč po svetu nebo se temni. Jezus pomagaj nam, ti nas otmi.’ Nato nas je še blagoslovil. Takrat smo za vedno zapustili gimnazijsko poslopje in si niti v sanjah nisem predstavljal, da se bom po koncu vojne vanj vrnil v povsem drugačnih okoliščinah. Po nemirnih počitnicah sem odšel jeseni na slepo srečo v Ljubljano v šolo, ki je bila zdaj v poslopju redovnic na Poljanski cesti. Ostal pa sem brez stanovanja, ker so Knobleharjev zavod zasedli. Moja popotnica od doma je bila le šolska torba in majhen hlebček kruha. Noči sem nekako prespal v čakalnici kolodvora in tudi tu delal naloge. Po naključju sva se čez nekaj časa srečala z Jamnikovim Martinom. Opazil je, da sem bled, shujšan, neprespan in zanemarjen. ‘Pojdi k meni za nekaj dni,’ se me je usmilil. Zasmilil sem se tudi dvema dekletoma iz Lašč, ki sta bili zdaj sobarici v Ljubljani in se prebijali iz dneva v dan. Ponudili sta mi kosilo, ki sta se mu verjetno sami odrekli. Z Martinom sva se še nekajkrat srečala, dokler ni odšel k partizanom. Nagovarjal je tudi mene, češ da imajo le partizani bodočnost. Seveda sem že misel na to odklonil. Odšel je za vedno. Padel je v prvih borbah z Nemci nekje na Hrvaškem.
Še vedno sem bil brez stanovanja. Obupan in objokan sem nekoč odšel v stolnico, pokleknil pred podobo sv. Juda Tadeja in do kraja obupan goreče molil in jokal. V takem stanju me je našel Stane Dolšina, semeniščnik. Povedal sem mu, v kakšni stiski sem: brez hrane, brez stanovanja, brez denarja, da bi se lahko z vlakom vozil od doma v Ljubljano v šolo. Napotil me je na škofijo k svojemu bratu duhovniku Ivanu Dolšinu, po rodu iz Podsmreke. Napisali so mi priporočilno pismo, da sem z njim odšel k ravnatelju Marijanišča dr. Jožetu Pogačniku. Verjetno sem zgledal tako borno, da me je takoj poslal k redovnicam na Poljansko cesto. Pri njih sem se lahko okopal in svoje cunje zamenjal z bolj spodobno in čisto obleko. Zatem so me poslali k Narteju Velikonji, da mi je dal obleko, ki sem jo lahko obdržal. Prefekta Marijanišča dr. Strle in dr. Lenič sta mi priskrbela posteljo v spalnici, kjer so spali učiteljiščniki. Toda skupaj s Cirilom Armenijem in Drobničevim Ludvikom, doma od Sv. Gregorja, smo imeli skupaj spalnico. Eden od učiteljiščnikov je bil še Martin Grdin, takrat že v vojaški uniformi. Bil je sin mežnarice iz Šmarja, Ciril Armeni pa sin novomeškega organista.
Škofijsko klasično gimnazijo iz Šentvida zamenja klasična gimnazija v Ljubljani
Na klasični gimnaziji v Ljubljani je bilo kar lepo. Dijaki iz nekdanje škofijske gimnazije v Šentvidu smo imeli dobro osnovo iz latinščine in grščine, zato smo zlahka napredovali. Toda prišel je tisti nesrečni dan: 15. marec 1945, ko smo nekateri dobili pozive za kopanje protitankovskih jarkov pod Rožnikom. Takrat smo še bolj občutili, kaj nam prinaša vojna. Ali bomo morali za vedno zapustiti šolske klopi? Pozive smo pokazali profesorju Južniču, ki je bil začuden: ‘Kaj vse bo še z vami, revčki!’ Nekaj dni smo hodili kopat iz šole, dokler nas niso domobranci odpeljali v t. i. dopolnilno četo, ki je bila v draveljski šoli. Tu sem se srečal z nekaterimi fanti mojih let iz Lašč. Učili so nas streljati s hitrim orožjem. Naš poligon je bil nekje pri Podutiku. Opazili smo, da med nami ni nobenega oficirja, pa nam je naš narednik, bogoslovec Kastelic pojasnil, da so šli ustanavljat Novo slovensko vojsko in da dobimo novega generala. Vstajal sem ob petih zjutraj, da sem šel ministrirat g. Smerkolju v draveljsko šolo. Pri maši nas je bilo vedno kar lepo število fantov. Iz meni neznanega razloga se je dopolnilna četa razformirala in vsak je lahko odšel, kamor je hotel. Odšel sem v četo k bratu Francetu v Veliki Gaber, kjer je bilo tudi nekaj fantov iz Velikih Lašč. Še danes ne vem, kako sem čisto sam pripešačil do tja. V Velikem Gabru sem se takoj javil župniku, da bi mu ministriral, pa me je zavrnil: ‘Nič ne hodi okoli mene! Boš še mene spravil v nesrečo!’
Naslednji dan sem hotel oditi v vas Občine na hribčku. Med potjo sem srečal neko dekle. ‘Nikar ne hodite gor!’ me je posvarila. ‘Tam je že vse polno partizanov!’
Seveda sem jo ubogal. V Občine sem nameraval samo zato, da bi dobil nekaj jajc in moke, da bi dekleta kaj spekla za g. Šparhaklja, domobranskega kapetana, ki so ga Nemci zaprli, češ da je organiziral vojake, ki naj bi se uprli poraženim Nemcem ob koncu vojne.
Začetek konca
Prišel je peti maj 1945. Dobili smo povelje, naj se umaknemo iz postojanke v Velikem Gabru in gremo proti Višnji Gori. Natlačili smo nahrbtnike z vso navlako, ki bi jo morda potrebovali. Prišli smo do železniške postaje. Zaregljal je mitraljez. Do zob oborožena partizanska četa nas je divje obstreljevala: vrgli smo se po tleh med tračnice in videli, kako so padali naboji tik ob nas, da je kamenje frčalo po zraku: ‘Marija pomagaj, reši nas!’
‘Na juriš!’ se je oglasi pijani desetar, naš poveljnik. Sam je skočil s svojo pištolo v bunker in menda pokončal mitraljezca. Mi pa naprej v dir proti Litiji in Prežganju. Partizani so še nekaj časa streljali za nami. Bila je polnoč, ko smo se približali neki hiši. Zaslišali smo jok. Z napetimi brzostrelkami smo se približali. Jokala je mati, ki se je poslavljala od svojega sina, tudi domobranca. Naš prihod jima je bil dobrodošel in njuno slovo je bilo lažje. Verjetno je zadnjikrat videl svoje starše in sestre. Nadaljevali smo pot od Litije in naprej proti Prežganju. Bila je noč. Čeprav smo prehodili kar lep kos poti, nismo bili utrujeni. Hiteli smo proti Ljubljani. Od Prežganja dalje smo šli po soteski: na eni strani hrib, na drugi deroča voda. Bili smo že nekako na pol poti skozi sotesko, ko nas je ustavil močan glas: ‘Stoj, kdo tam?’
Bili so naši, domobranci. Njihovi skupini je pripadal tudi moj brat, vendar ga takrat ni bilo med njimi, ker je malo prej odšel iz Velikega Gabra. Od veselja smo se objemali, potem pa skupaj nadaljevali pot in pri tovarni ARBO hitro prišli do Ljubljane. Nameravali smo kreniti kar po glavni cesti, a so nas objokani ljudje svarili: ‘Ne hodite po glavni cesti, ker z oken hiš partizani streljajo na vse, ki bežijo.’
Skozi Prule smo se prebili do Ljubljane, tihi in z žalostjo v srcu. Dobili smo povelje, da se 5. maja zberemo v Spodnji Šiški in umaknemo prek Ljubelja na Koroško. Sedmega maja smo se že bližali Ljubelju. Ceste so bile natrpane z ubežniki, mnogi so bili s konjsko vprego. Nad nami so ves čas krožila letala. Ko smo se pomikali skozi Tržič, so s hribov partizani z bacači obstreljevali vse ubežnike. Poročnik Presetnik je zbral nas, domobrance, in ukazal, naj jih preženemo, kar nam je tudi uspelo.
Ko smo prišli do Ljubelja, je pred predorom zavladala velika zmeda. Nemški oficir, ki je stražil pred predorom, je dovolil umik le nemškim vojakom. ‘Tako ne ide,’ se je oglasil srbski oficir Vučičević, ‘ovdje nemate nikakve povlastice!’
Nemški oficir pa ga je zavrnil: ‘Vi nimate nobenega dovoljenja.’
Vučičević pa: ‘Dovoljenja? Vi nam ne boste več ukazovali. The war is over.’
Približal se je nemškemu oficirju, ta je pogledal svoje vojake, ki so bili razporejeni nad predorom in mirno opazovali dogajanje. Vučičević je v trenutku ustrelil nemškega oficirja. Njegovi vojaki so skupaj z našimi ljudmi odšli proti predoru. Nam, domobrancem, so o tem dogodku kasneje pripovedovali drugi. Velikokrat je bila že opisana mukotrpna pot množice – tudi mater z majhnimi otroki v naročju ali vodečih jih za roko – skozi temo pravkar prebitega predora, polnega vode in blata. Kdorkoli bi omahnil v srhljivi temi predora, bi ga lahko množica, ki se je valila za njim, pomendrala.
Vetrinj
Ko se je naš žalostni sprevod pomikal po prelazu navzdol, nas je že pred Borovljami pričakala množica oboroženih partizanov, ki so stražili most čez Dravo. Veliko je bilo vkopanih tudi na pokopališču, od koder smo jih domobranci pregnali pod vodstvom poročnika Habiča, znanega že iz postojanke v Velikih Laščah. Most čez Dravo so napadli Rupnikovi domobranci. Tu je bil ranjen v nogo Jelenčev Jože, osmošolec iz šentviške gimnazije in znan Velikolaščan. Odpeljali so ga v celovško bolnišnico, a se je kmalu vrnil v svojo četo. Če bi ostal v bolnišnici dalj časa, bi morda ostal živ. Na nasprotni strani Drave so nas pričakali Angleži v tovariški družbi s partizani. Vsi smo morali odložiti orožje. Na Vetrinjsko polje sem prišel med zadnjimi in zato dobil počivališče pod hruško v bližini šole ob cerkvi. V šoli so stanovali oficirji. Med znanci sem naletel na sošolca, bodočega frančiškanskega patra Silvestra, ki je postal mnogo let kasneje duhovni voditelj klaris v Nazarjah. S Koroške se je rešil s pomočjo dveh frančiškanov, ki sta prišla ponj iz Ljubljane. Še z dvema drugima znancema smo legli na gola tla pod hruško. Bili smo brez odeje ali kakšnega drugega pregrinjala. Samo da smo končno na varnem! Tako smo takrat mislili. Sredi maja je pričelo deževati. Mladi fantje smo skušali priti v cerkev, pa nam niso dovolili, ker je bil v njej prostor najprej za matere z otroki. Zaradi dežja smo bili do kože premočeni, obleka, ki se je na nas sušila, je bilo edino, kar smo imeli. Skupaj s Cirilom Armenijem in Stanetom Lovšinom, bila sta sošolca iz gimnazije in domobranca, smo našli neko lopo, toda pod njo je bila voda. Ko smo legli, so začele pokati deske. ‘Tla se bodo podrla, bežimo iz lope!’ Res so se podrla. In spet smo bili brez strehe nad glavo. K sreči je zjutraj posijalo sonce. Bil sem tako premočen, da se je kar kadilo iz mene. Že pred dnevi je bilo v taborišču oznanjeno, da dr. Janež deluje kot zdravnik. Kakih deset metrov od šole, kjer je stanoval naš štab, je stal njegov tovornjaček. Vedeli smo, da je vozilo njegovo. Silvester je predlagal, naj stopimo do njega: ‘Saj vendar vidiš, da se kar kadi iz tebe.’ Šel sem in zdravnik mi je takoj izmeril temperaturo, dal dve precej veliki tableti in rekel: ‘Sleci srajco, saj vidiš, da se kar kadi iz tebe!’ Ponudil mi je nekaj čaja in me vprašal, kje sem nastanjen. Pokazal sem mu hruško v neposredni bližini. S sedeža v tovornjačku je potegnil odejo: ‘Vzemi jo, da ne boste spali na golih tleh,’ in mi še naročil, naj se čez eno uro vrnem, da vidi, kako je učinkovala tableta. Spet mi je dal tableto in me vprašal, s čim smo pokriti. Ker nismo imeli ničesar, da bi se pokrili, nam je dal še eno odejo: ‘S to pa se pokrijte.« V dlan mi je natresel še nekaj tablet in naročil, naj po eno zaužijem opoldne in zvečer z mlačno vodo. Njegova dobrota me je tako presenetila, da sem se mu pozabil zahvaliti. Naslednji dan sem takoj odšel na mesto, kjer je bil nastanjen, a ga ni bilo več tam. Hvala bogu, da sem se kmalu pozdravil.
Domobranci smo načrtno hodili zdaj v eno zdaj v drugo skupino med ljudi in jim prepevali. Po mami in očetu sem podedoval lep glas in znal sem zelo veliko pesmi. Zato je v taborišču med izgnanci velikokrat odmevala slovenska pesem in lajšala našo skrb in bolečino. Velik blagoslov za nas je bila neka nedelja, ko nam je maševal škof Rožman. Srečni smo bili, da je bil naš škof vsaj enkrat med nami. Počutili smo se tudi bolj varne in upali smo, da nam bo lahko kako pomagal iz stiske. Kako smo bili takrat še naivni!
Usodni časi so šele prihajali
24. maja smo zvedeli, da gremo v Italijo. Kakšna sreča! Tam bom lahko mami kupil perilo, saj je bila brez vsega. Prvi naj bi odšli pevci in godbeniki, da bi s petjem in godbo pozdravili domobransko vojsko, ki bo prišla za njimi. Veselo novico sem povedal mami in bratu Francetu. Toda oba sta želela, da bi šli skupaj, in njima na ljubo nisem odšel s prvo skupino. To odločitev imam za velik čudež. Na rojstni dan maršala Tita, 25. maja 1945, so prvo skupino, pevce in godbenike odpeljali, toda ne v Italijo, ampak v Hrastnik in od tam še nekoliko dlje, na Hrastniški hrib. (Civiliste so odpeljali v Novo mesto.) Skupina za skupino se je morala pod kozolcem ob vznožju hriba sleči do golega v navzočnosti brutalnih stražnikov – rabljev. Na pragu hiše ob kozolcu sta stala Lidija Šentjurc in Stane Dolanc. Kaže, da ju je prizor pod kozolcem zelo zabaval, saj sta se krohotala in s prostaškimi psovkami norčevala iz izmučenih mladih fantov, še vedno srčnih, poštenih in domoljubnih. Že so se zaslišali streli na prve žrtev, ki so se potem mukoma privlekle na hrib in ustreljene popadale v opuščene rudniške jaške. Vso pot do hriba so bili zvezani po dva in dva. Enemu je uspelo, da se je v zadnjih trenutkih rešil naveze in divje zdirjal po bregu navzdol. Za njim se je vsula toča krogel, toda vse so švigale mimo njega, niti oplazila ga ni nobena … Kasneje sem zvedel, da je bil ta srečnež oče Pedra Opeke. Za množico pobitih sem mnogo let po vojni vodil pogrebno svečanost na Hrastniškem hribu, ker se je hrastniški župnik po poboju 1945 ni upal. Takrat so mu grozili z linčanjem, če bi to storil.
Množični pokol domobrancev v domovini
Do konca maja so večino domobrancev in civilistov že odpeljali iz Vetrinja v domovino, nekaj prek Pliberka, nekaj prek Jesenic. Vse v smrt. Dan pred sv. Rešnjim telesom se je nekaj tovornjakov z domobranci iz Vetrinja ustavilo pred železniško postajo v Pliberku, češ da jih bodo z vlakom odpeljali v Italijo. Dr. Janež se je pripeljal s svojim tovornjačkom in se prepričal, da vozijo vagoni ob spremstvu partizanov domobrance v Jugoslavijo in v smrt. Splazil se je v njivo z ržjo, ostal skrit do noči in se vrnil v Vetrinj. Povedal je, kar je videl. Pri odgovornih v Vetrinju je dosegel, da se je pošiljanje transportov v Jugoslavijo končalo. Z bratom Francijem sva bila še med tistimi, ki se vračanju nismo izognili. V upanju, da odhajamo v Italijo, nas je množica domobrancev in civilistov že čakala na travniku pred železniško postajo Maria Elend v bližini ženskega samostana. Na postaji so nas angleški vojaki strpali v vagone. Še pred tem so nam pokradli ure ali kakšne druge vredne stvari. Vse do takrat smo mislili, da so naši zavezniki, zdaj pa so pokazali pravi obraz. Pričeli so zapirati vagone in v svojo veliko grozo smo opazili, da jih zapirajo – partizani. Silna moč in junaštvo je nenadoma prevzelo nekatere domobrance: na živinskih vagonih so trgali železne ograje, lezli skozi odprtine in poskakali v prostost. Niso so menili, če padejo pod kolesa vagonov, in slišali smo pokanje njihovih kosti. Bilo je srhljivo. Med ubežniki je bil tudi brat poznejšega jezuitskega patra Miha Žužka, ki se je rešil v Italijo in kasneje postal ravnatelj na rimskem kolegiju Russicum. Znašel sem se v vagonu, v katerem je eden mladih fantov ponorel. Na Jesenicah so prišli ponj partizani in ga verjetno ustrelili. Na postaji nas je pričakal kordon sramotilcev. Zmerjali so nas z različnimi psovkami, da smo švabski hlapci in nas bodo zato pobili. Pomislil sem, da še nikoli v življenju nisem z nemškim vojakom spregovoril besede. Vlak je potegnil in že je čakal enak in še hujši ‘sprejem’ nekaterih v Škofji Loki, drugih v Kranju. Mene je čakal v Kranju. Izmučeni smo šli po klancu navzgor. ‘Švabske svinje, peljite jih v zakol!’ nas je hrulil neki mesar. Prignali so nas na travnik nad mestom v nekdanje nemške barake in razporedili v dve grupi. Stopil sem v vrsto, v kateri je bil moj brat, a ta me je hitro napodil v drugo vrsto. ‘Mi gremo v smrt,’ mi je šepnil. ‘Le povej mami, naj me ne pričakuje.’ (Civiliste so odpeljali v Novo mesto). Le kako je mogel Franci s tako gotovostjo vedeti, da bodo vse iz prve vrste pobili?«
(O najbolj strašnem dogodku v kranjskem taborišču gospod Anton Masnik ni pripovedoval, verjetno je bil zanj najstrašnejši v vseh letih vojne. Postrojeni v dveh četah, so morali prisostvovati mučenju in strašni smrti komaj sedemnajstletnega fanta, ki naj bi imel v nahrbtniku v vojaški fetki skrit revolver. Tisto jutro je neki oficir z visokimi vojaškimi čini na elegantni vojaški uniformi in v pološčenih škornjih prijezdil v taborišče. Že iznakaženega od mučenja so privlekli fanta s prestreljenim kolenom na dvorišče in ga privezali k drogu. Visoki oficir ga je brcal in kričal najbolj prostaške psovke, ki so preglasile krike fanta. Ko si je kočno dal duška, je fantu ukazal, naj leže na trebuh. Mukoma se je nekaj časa prekopicaval po tleh. Oficir je nameril revolver in ga ustrelil v tilnik, da je kri brizgnila visoko v zrak. Mrtvemu fantu se je približal oficirjev pes, a ga je gospodar takoj poklical, češ naj ne voha krvi narodnega izdajalca. V vseh letih vojne fantje niso videli tako groznega prizora. Je bil to ‘opomin’, kaj se vsakemu od njih lahko zgodi v ‘svobodni’ domovini? In to ob koncu vojne morije, kot so takrat mislili?) – Gospod Masnik nadaljuje: »Lepega dne smo dobili komando, da moramo oddati ure in vse, kar imamo vrednega, drugače bo vsak ustreljen. Zbrali smo ure, vseh skupaj devet, toda zmenili smo se, da jih bomo vrgli v stranišče. Kdo jih bo tja nesel? Določili so mene, ki sem spal v prvi baraki pri vratih skupaj z Lovšinovim Janezom. Ob devetih zvečer, ko se je že stemnilo, sem nesel tistih devet ur in jih vrgel v stranišče. Nazaj grede nisem našel poti v barako. Bila je že tema, in namesto da bi zavil na desno, nazaj proti baraki, sem odtaval naravnost in vedno dlje od barake. ‘Stoj, streljam!’ sem nenadoma zaslišal stražarja. Zajokal sem, da sem moral na stranišče, nazaj pa ne znam.
‘V kateri baraki si?’
‘V prvi pri cesti.’
Ko sem prišel v barako, mi je Janez rekel: ‘Kje si bil toliko časa? Bal sem se že, da si se izgubil.’
Stražar je pobesil puško: ‘Po pravici si povedal, drugače bi te že ustrelil.’ Božja roka me je spet čudežno ohranila pri življenju!
Pot v taborišče smrti v šentviškem zavodu
Po nekaj dneh smo odšli na dolgo pot proti Ljubljani. Bili smo tako izčrpani, da smo komaj hodili. Nekateri so se onesvestili in ne vem, kaj je bilo z njimi. Verjetno so jih postrelili. Končno smo se privlekli na cilj. Šentvid! Zagledal sem zidovje mogočnega poslopja naše nekdanje gimnazije. Kako lepa in srečna leta smo tu preživeli! Zdaj pa vstopamo v taborišče smrti! Celo operne pevke, kot gospa Valerija Heybalova, so bile tu zaprte in naši nekdanji profesorji: Alojz Strupi, Franc Fric, Stane Jeglič in verjetno še kakšen. Iz kleti se je ponoči razlegalo vpitje trpinov, ki so jih mučili. Takrat smo se zavedeli, da smo resnično v taborišču strašnega trpljenja in smrti. Bilo nas je groza, saj lahko vsak od nas kadarkoli pride na vrsto. Enkrat na dan smo dobili ‘juho’ iz listov pese, brez koščka krompirja ali kruha. Včasih je bila neslana, včasih pa tako slana, da je bila neužitna. Če si jo prestradan pojedel, si bil strašno žejen, vode pa nisi dobil. Ko je vstopil kakšen častnik, smo morali vstati, toda večina je pocepala po tleh. V kotu sobe je bil kotel, ki je služil za stranišče. Ko je Lovšinov Janez zaprosil za stranišče zunaj dvorane, ga je brat Stane želel spremljati. ‘Pelji ga, da ga tam ustrelim,’ mu je zabrusil stražar. Stane pa: ‘Oba tam ustrelite.’ Sestradani, žejni, polni uši, ničvredni, vsak trenutek lahko ustreljeni, smo izgubili voljo do življenja. Veliko smo molili, rožni venec je bil naš stalni spremljevalec; zmolili smo vse tri dele po dvakrat na dan. Tako smo se pripravljali na smrt.
Nekoč so iskali prostovoljce za neko delo, nismo vedeli, za kakšno. Javilo se je le nekaj domobrancev. Peljali so jih k breznu v Podutiku, kjer je bilo na delu že veliko nemških ujetnikov. Vanj so metali trupla pobitih iz šentviškega zavoda, ki so pordečila potok. Nazadnje so vanj zmetali še trupla pobitih nemških ujetnikov. Zaradi zgražanja okoliških ljudi je bilo treba vsa trupla odkopati in zmetati v jamo na bolj oddaljeno in skrito mesto.
V dvorani smo bili dokaj varni pred krvniki. Najhuje se je začelo, ko so nas prestavili v kapelo, nadstropje više. Bila je brez oken in zmrzovali smo na golih tleh. Kadar se je prikazal oficir in ukazal: ‘Zbor!’ smo postali trdi od strahu. Oficir je izbral dva, ki sta se morala klofutati do onemoglosti, dokler se ni eden od njiju izmučen zvrnil po tleh. Prišlo je jutro, ko je name prišla vrsta za klofutanje. Klofutal naj bi Lovšinovega Staneta, svojega gimnazijskega sošolca. Zaprosil sem oficirja: ‘Prosim, ne morem pretepati sošolca, saj mi nikoli ni nič slabega storil.’ V trenutku je stegnil svojo močno roko in mi dal tako močno zaušnico, da sem se zvrnil na prvo stopnico z zlomljeno desno ključnico in se valil še dvanajst stopnic navzdol in pri tem zlomil še levo ključnico. V ambulanto so me morali odnesti. Nekako so me povili. Bojan Pipp je bil izredno plemenit fant in srčno dober. Ves mesec ali še dlje je presedel ob meni tako, da sva sedela s hrbtoma drug proti drugemu. S tem mi je lajšal bolečine, ključnici pa sta se hitreje zarastli. Tudi Stane Lovšin in Ciril Armeni, oba moja sošolca, sta bila srčno dobra in po vojni postala zdravnika. Koliko dobrih fantov pa je bilo pobitih! Take še danes pogrešamo.
Po enem mesecu je prišlo povelje, naj se javi vsak, ki je šel prostovoljno k domobrancem. Javil se je tudi Bojan, poleg njega še trije drugi. Nobenega ni bilo več v dvorano, toda Bojan Pipp je ostal živ in bil dodeljen med civiliste. Zasliševanje vsakega posameznika je bilo dolgotrajno. Moj zasliševalec se mi je zdel znan. Vprašal me je, od kod sem.
‘Iz Velikih Lašč.’
‘Pa praviš, da si rojen na Rakeku?’
‘Slučajno samo rojen.’
‘So ti dobro znane Velike Lašče?’
‘Še kako dobro.’
‘Si bil kdaj tudi v Malih Laščah?’
‘Seveda, kot petošolec sem obiskoval sošolko Danico.’
Bila je lepo dekle in sem bil vanjo do ušes zaljubljen. Zasliševalec je ob njenem imenu postal pozoren. Morda je bila simpatična tudi njemu? Hitro je končal zasliševanje in me odslovil. Ali me je rešila čista in nedolžna ljubezen do Danice? Razen mene so morali vsi, ki jih je zaslišal, v sosednjo sobo, da so jih tam znova pretepli. Zasliševalec je bil sodnik, edini, ki je imel takrat diplomo.
Bili smo še v zavodu, ko je na ljubljanskem kolodvoru eksplodiral vlak z municijo. Zaslišalo se je strašno pokanje. Nismo vedeli, kaj se dogaja. Morda so se prišli bojevat Angleži, da nas osvobodijo in rešijo komunistov? Joj, kako zelo smo bili naivni! Mi pa smo trpeli še naprej. Pomagali smo si, kot smo vedeli in znali. Domobranec iz Litije je naredil komoro, ki naj bi uničila mrčes, ki smo ga bili vsi polni in smo ga noč in dan pobijali. Vse, kar smo imeli na sebi ali pod seboj, smo zvezali in dali v paro. Dal sem tudi odejo, dar dr. Janeža v Vetrinju. V komori so mi skoraj zgorele hlače. Fant, po rodu z Dolenjske, je bil tako dober, da mi je sešil nove hlače. Hvala ti, dobri krojač! Le kje si dobil sukanec, šivanko in škarje? Kljub vsej hudobiji, ki se je v tistih strašnih poletnih mesecih zgrnila nad naš narod, so med stenami zavoda neslišno lebdele tudi dobrota, molitev, darovano mučeništvo, mučeniške smrti … Čez leta sem dobrega krojača večkrat srečal, ko sem obiskoval Pleterje.
8. avgusta je prišla amnestija
Velika večina mladih domobrancev je bila tedaj že pobita. Spet so me poklicali na zaslišanje. Pred menoj na mizi je bil razgrnjen seznam domobrancev, ki smo bili še živi. Prepričam sem bil, da bom odpuščen, zato sem odvrgel že vse, kar sem imel, tudi žlico in porcijo. Pa sem zaslišal tiste grozne besede, ki jih ne bom nikoli pozabil: ‘Nazaj!’ Enako se je zgodilo tudi Cirilu Armeniju. Sva tudi midva obsojena na smrt? In skupaj z nama vsi preostali, kar nas je še bilo živih? Stražar nas je odpeljal v drugo nadstropje in nas ves dan nadzoroval. Niti jesti nam niso dali tisti groze polni dan! Bil je že večer, ko so odpeljali dva mlada fanta, domobranca. Že čez nekaj minut zaslišimo rafal, ki jima je zapel smrtno pesem. Naslednji dan je spet dva domobranca doletela ista usoda. In tretji dan prav tako. Prepričan sem bil, da naslednji dan pridem še jaz na vrsto. Niti osemnajst let še nisem dopolnil. Toliko različnih misli mi je rojilo po glavi: Ali bom videl kroglo, ki me bo zadela? Ali se bom takoj zvrnil po tleh? Ali me bodo zagrebli kar za zidom poslopja? Pozabil sem že, koliko časa nas je oklepal smrtni strah. Vem pa, da smo se ves groze polni čas z gorečo molitvijo pripravljali na smrt. Bil je že september in smo bili še vedno živi. Nekega dne ob petih zjutraj sem prosil stražarja, če smem na stranišče. Šel sem po dolgem hodniku in nasproti mi je prihajala neka ženska, ki se mi je zazdela podobna moji materi. Bil sem tako izčrpan, da njene podobe nisem dobro zaznal. Pa sem zaklical: ‘Mama!’ Ko me je namesto stražarja ona pazila na stranišču, sem jo prepoznal. Bila je naša soseda iz Lašč! Stražarju sem to zamolčal, on pa je rekel le: ‘Glej, da se jutri ob isti uri tukaj srečamo.’ Ta stražar ni bil podoben prejšnjim krvnikom. Naslednji dan je soseda prinesla veliko kurjih beder in koščkov kruha. Razdelil sem med fante v sobi. Kakšno presenečenje! Od kod na vsem lepem ta sprememba? Bili smo vsaj malo pri močeh, saj smo še tisto popoldne morali ribati dolge hodnike prvega in drugega nadstropja.
Končno na svobodi
Konec septembra so se mi odprla vrata šentviškega zapora. Enako tudi Cirilu Armeniju. Bil sem brez vsega: namesto domobranskih hlač sem imel tiste, ki mi jih je sešil krojač, ki sem ga kasneje videl v Pleterjah. Kam naj grem? Peš do Velikih Lašč? Nemogoče. Bil sem preveč izčrpan. Zamišljen sem se napotil do Babnikovih v Dravlje, kamor sem pred vojno iz Knobleharjevega zavoda hodil po mleko. O sinu niso ničesar vedeli. Potolažil sem jih, da je na varnem, saj bo s škofom Rožmanom odšel v Italijo. Tudi peš do mesta ne bi zmogel, zato sem jih prosil za kakšno liro za tramvaj. Babnikovi so takoj sporočili Lenčkovemu Janezu veselo novico, da sem živ in izpuščen iz zavoda. Okregal me je, zakaj se nisem obrnil za pomoč k njemu. V Ljubljani sem se najprej napotil k ravnatelju semenišča. Dobesedno se me je ustrašil. Poslal me je k redovnicam, kjer sem se lahko okopal in dobil perilo in obleko. Zelo so me ganile njihova dobrota, ustrežljivost in pripravljenost, da mi pomagajo. Poln hvaležnosti in lepih občutij sem se pomudil še v kapeli Marijanišča. Bil sem tako ganjen, da niti prav moliti nisem znal. Zvečer sem z darovanim denarjem kupil vozovnico za vlak in se srečno vrnil domov.
Doma je bilo pusto in prazno, ker smo bili ob vse. Ostali smo brez pohištva, posteljnine, oblačil, posode. Mladi smo bili Bogu srčno vdani: po smrtnih stiskah nam je znova podaril življenje. In življenja smo se veselili. Spet smo prepevali, oživili ljudski oder z deklamacijami in igrami, ustanovili svoj Mladinski krožek.
Naslednje leto je prišel v Lašče g. Mirko Kambič, lazarist. Vedel je, da moramo opraviti maturo in nadaljevati študij. Poleg mene so se pri lazaristih na Taboru zbirali še brata Zbačnik, Lojze Marolt, Justin Stanovnik, Janez Vrhovec, Stane Štrbenk in še drugi. Najprej smo morali dobiti potrdila, da smo lojalni do oblasti, opraviti nostrifikacijski izpit iz angleščine, matematike in slovenščine. Šele potem smo kljub velikim zaprekam maturirali. Med počitnicami je bilo treba v brigado; kdor ni šel, je obsedel v zaporu. Zapustiti smo morali Tabor 12 in tako sem bil ob svoj drugi dom: ‘Vse farje iz Ljubljane!’ je kričala množica gimnazijcev. Vpisal sem se v semenišče, in čeprav sem bil v brigadi, sem moral v zapor v Grosuplje. Stara mama mi je svetovala: ‘Še ene hlače si obleci, da te ne bo bolelo, če te bodo tepli.’ Dvojih hlač niti imel nisem. V celici ni bilo ne stola ne mize ne postelje, v njej pa smo bili trije. Po treh mesecih smo hoteli zvedeti, zakaj smo sploh v zaporu. Pojasnit nam je prišel oficir ozne. Vprašal me je, kam sem se vpisal. Povedal sem mu: ‘Na Teološko fakulteto.’
‘Tega pa še nismo vedeli. Vsi farji so za pobit’! Skomandirali ti bomo kaj drugega!’
Prepričevali so me štirinajst dni in medtem zaprli mojo drago mamo in sestro Zorico, ki ju bodo izpustili iz zapora, če se prepišem na drugo fakulteto. Zaradi njiju sem se prepisal na slavistiko in celo dobil štipendijo. Po uspešnem prvem semestru mi je nekdanja sošolka povedala, da je možen prepis na drugo fakulteto. Takoj sem se spet vpisal na teologijo, toda moral sem vrniti štipendijo.
‘Ali ne veš, da so vsi farji za pobit’!« me je nadiral minister za šolstvo.
‘Meni je naš župnik rekel, da me bo ščitil!’
‘Kdo je tvoj župnik?’
‘Dr. Mate, ki je z dr. Metodom Mikužem nosil ranjence.’
Moja prošnja za prepis je bila potem takoj uslišala. Z vso dokumentacijo sem odšel na škofijo k škofu Vovku. Ob vsem, kar sem mu povedal, se je smejal tako glasno, da je odmevalo po vsem škofijskem dvorcu.
V tretjem letniku semenišča sem bil že mobiliziran v JLA v gorsko vasico pod Šar planino. Pri vajah sem bil vedno določen za tarčo in sem moral tekati zdaj sem, zdaj tja, medtem ko so drugi ‘nišanili’. Kasneje so pri nekem srbskem desetarju našli prave naboje … Navsezadnje smo slovenski vojaki zaradi discipline in lepega vedenja služili vojaški rok samo deset mesecev. Hvala Bogu, končno so se mi odprla vrata v bogoslovje. Po študiju v semenišču sem brez nezgod srečno prišel do mašniškega posvečenja.
Danes se najbolj živo spominjam prvih mesecev po vojni. Takrat sem se veselil življenja, čeprav smo mnogi, tudi mladi, listali po partituri pekoče bolečine, strahu in prestanega trpljenja. Mojo drago mamo je moral zdraviti zdravnik, ker je dobila živčni zlom: brata Franceta ni bilo od nikoder. Tudi mnogih, premnogih sinov in mož ne. Stalna spremljevalka dni in noči, mater in vdov, očetov in gospodarjev, sester in bratov je postajala zla slutnja: V Kočevskem Rogu ležijo pobiti. Šele danes je ta slutnja otipljiva resnica,« je g. Anton Masnik končal svojo pripoved. In še dodal: »V življenju se nisem zavedal, da nas ima Bog tako rad. Poln hvaležnosti se čudim, da nas je tolikokrat obvaroval. Od dne do dne me je vodil skozi življenje in varoval kot punčico v očesu. Pripeljal me je do mašniškega posvečenja, blagoslavljal moj poklic duhovnika in še vedno bedi nad menoj.«
Dodatek
V naši postkomunistični fazi je komunizem v tem specifičen, da nima samo svoje primarne faze, ampak tudi sekundarno. Fašizem nima postfašizma, nacizem nima post-nacizma, komunizem pa ima postkomunizem in mi ga doživljamo, mi ga živimo. Zato je komunizem bistveno drugačen, kot so bili ostali totalitarizmi. Ljudje, ki so bili zmožni ustvarjati posttotalitarno fazo, niso pripravljeni za osnovno refleksijo. Brez razmisleka so postavili zakon o vojnih grobiščih, ki je ponovitev genocida. Borci samo dokazujejo, da so duhovno izvotljeni in da le iz strukturne inercije še vztrajajo na svojih položajih, ko delajo take napake, govorijo o 13 pobitih na Turjaku ali da se je dalo po koncu vojne poljubno izkopavati svojce na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu in jih odvažati domov. Pot do slovenske normalnosti bo še dolga in težka in zahteva sodelovanje vseh ljudi, ki jo znajo ceniti.
Tine Velikonja, Zaveza 51
[Stran 61]
