Čas jim je vzel besedo – samo še govorijo

Č

Po zadostilni maši, ki so jo 29. oktobra 2010 obhajali v Angliji za dvanajst tisoč neoboroženih Slovencev in Slovenk, meseca maja 1945 prisilno iz Vetrinja na Koroškem vrnjenih v Jugoslavijo, kjer je bila večina na grozovit način umorjena, je bila na predlog mag. Andreje Valič, direktorice Študijskega centra za narodno spravo, sprejeta pobuda za ustanovitev britansko-slovenske zgodovinske komisije, ki bo zbrala in ovrednotila vse dokumente in pričevanja ter pripravila skupno poročilo. Študijski center za narodno spravo je zato 8. novembra 2010 pozval Slovence k zbiranju podpisov za to pobudo.

Na ta poziv se je Janez Stanovnik, predsednik ZZB, odzval z odprtim pismom predsedniku vlade Borutu Pahorju, ki ga je v vednost poslal tudi ministrom za zunanje zadeve, za obrambo in za pravosodje. Pobudi nasprotuje z obsežnim pisanjem v maniri, ki je vredna starega komunista. Zakaj takšen odpor, ko gre predvsem za raziskavo britanskih dejanj? Kaj so storili jugoslovanski oblastniki, je že predobro znano, vse vrnjene so na grozovite načine umorili in kaj hujšega nobena komisija ne more ugotoviti.

Janez Stanovnik svojo komunistično tlako, kot se za izkušenega marksista spodobi, že začne z neresnično trditvijo, da Študijski center »deluje pod okriljem« oziroma »v Ministrstvu za pravosodje«. S tem pokaže na hudo Pahorjevo odgovornost, ki jo dodatno pojasni s tem, da se je maša »spremenila v politično manifestacijo s pobudo za mednarodno akcijo«. Tako nas privede do glavne obtožbe: Kdor spada pod okrilje postkomunistične vlade, ne sme sodelovati v politični manifestaciji izven te vlade! Seveda našteje tudi obtožence: diplomate in uradnike slovenske vlade, zgodovinarje in novinarje, ki so se udeležili spominske slovesnosti, spremenjene v politično manifestacijo s pobudo za mednarodno akcijo. Obtožba in obtoženci so tukaj, Pahor, ukrepaj in obsodi!

Problem povojne repatriacije in poboja domobrancev predsednik ZZB vidi večplastno. Prva faza je po Stanovniku nastanek vaških straž oz. »bele garde«, kar spravi pod njemu tako ljubo laško oznako MVAC. Pri tem ne prezre škofa Rožmana, brez katerega tudi nikoli ne more, in mu očita kasnejše besede, da »gre za obrambo vere«, ki jih mimogrede še spremeni v »poziv«. Katoliški škof ne bi smel niti govoriti o obrambi vere, čeprav so partizanski morilci pred tem v njegovi škofiji že umorili čez 1500 vernikov, tudi nekaj deset duhovnikov in redovnikov ter nekaj deset celotnih družin z dojenčki vred. Te in druge neštete komunistične zločine pa Stanovnik zamolči tako dosledno kot v drugih svojih boljševiških rabotah, da se ne bi vedelo, kaj je povzročilo prvo fazo, zakaj »nastanek« vaških straž in vsega, kar je temu sledilo, da se ne bi vedelo, kako se je začelo. Stanovniku povsem zadošča, da so vaške straže pač »nastale«, kar tako iz čiste zlobe. Pahorja in njegovih ministrov molk o vzroku ne bo motil, saj tudi sami ne vedo ali vsaj nočejo vedeti nič več od nekdanjih cicibanov in Titovih pionirčkov, kar dosledno kažejo v svojih govorih.

Druga faza povojne repatriacije po Stanovniku nastopi ob koncu vojne, ko so se slovenske oborožene enote umaknile na ozemlje, zasedeno od zahodnih zaveznikov, ti pa »so jih po sporazumu na Jalti vrnili v deželo, kjer so zakrivili vojne zločine«. Noben komunistični komisar ne bi znal povedati boljše, tako zelo boljševiško! Sporazum na Jalti Janez Stanovnik stalno zlorablja, kot zlorablja Rožmana, domobransko prisego in še marsikaj, včasih celo sam sebe. Sporazum na Jalti govori samo o ravnanju s sovjetskimi državljani, ki bodo prišli v roke zahodnih zaveznikov. O slovenskih protikomunistih in drugih beguncih na Jalti ni bilo nobene besede, še zlasti ne o njihovem vračanju in zločinskih umorih.

Če bi bil na Jalti res sprejet tak sporazum, kot govori Stanovnik, bi seveda zahodni zavezniki vrnili domobrance, četnike in druge protikomuniste tudi iz Italije. To se ni zgodilo. Domobranci iz Koroške torej niso bili vrnjeni v skladu, ampak v nasprotju z medvojnim sporazumom na Jalti. Stanovnikovo stalno sklicevanje na sporazum na Jalti, ko gre za vrnitev beguncev iz Koroške, vendar ni samo laž, ampak ima razlog tudi v komunističnem prepričanju, da je partizanska Slovenija del Sovjetske zveze in so zato tudi slovenski domobranci bili obravnavani kot sovjetski državljani!

Značilno za Janeza Stanovnika je tudi, da politični sporazum na Jalti stalno prikazuje in uporablja, kot da gre za obvezen akt mednarodnega prava. Takšno nedopustno manipulacijo tudi v pismu Pahorju še večkrat ponovi. V resnici je sporazum na Jalti samo dogovor, ki veže le udeležence tega sporazuma. S takšnim dogovorom ni mogoče spremeniti obveznih mednarodnih aktov. Zato sporazum na Jalti, tudi če bi se tam res dogovorili za prisilno vrnitev domobrancev iz Vetrinja, kot neresnično trdi Janez Stanovnik, ne bi prav nič opravičil te vrnitve in nezakonitega, celo zločinskega ravnanja britanskih oblasti. Vojni ujetniki in civilni begunci so namreč po določbah Haaških vojnih konvencij in Ženevskih konvencij o ravnanju z vojnimi ujetniki pod posebnim mednarodnim varstvom. Pomembna določba teh konvencij je, da vojnih ujetnikov ni dovoljeno vrniti v domovino brez njihove privolitve. Sporazum zaveznikov na Jalti ali kjerkoli drugje te obvezne določbe mednarodnega vojnega prava ni mogel in ni spremenil, saj še vedno velja. Repatriacija slovenskih vojakov iz Koroške je bila izvršena s prisilo in prevaro, zato je bila v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, torej nezakonita, ne glede na to, kako Stanovnik manipulira s sporazumom na Jalti in drugimi podobnimi akti zaveznikov.

Richard Burton, Liz Taylor, Josip Broz – Beda umetnikov..Iz Dictators' Homes, Peter YorkFigure 1. Richard Burton, Liz Taylor, Josip Broz – Beda umetnikov..Iz Dictators’ Homes, Peter York

Janez Stanovnik pravi, da so slovenske enote vrnili v deželo, »kjer so zakrivile vojne zločine«. Nobeno zakonito in nepristransko sodišče ni obsodilo nobene slovenske protikomunistične enote, da je zakrivila vojne zločine. Stanovnik, ki se šteje za velikega demokrata, pa kar mimogrede za vojne zločince razglasi kar vse protikomunistične enote, ki so se umaknile na Koroško! To dela zato, ker dobro ve, da so se prav te enote uprle grozovitemu komunističnemu nasilju in njihovim zločinom nad Slovenci. Res, Stanovnik se v zagovor boljševiškega nasilja ne obotavlja zlorabiti celo samega sebe!

Tretja faza repatriacije slovenske narodne vojske iz Vetrinja so za Stanovnika »povojni poboji«. Pobojev pa nima za zločine, ampak jih imenuje »tragedija«, kar pomeni huda nesreča, pretresljiv, žalosten dogodek (SSKJ; Vrbinc – Slovar tujk). Takšna je torej »dokumentirana zgodovina« po Janezu Stanovniku: Začelo se je z »nastankom« vaških straž, končalo se je s »tragedijo«, z žalostnim »dogodkom«. Komunistom kar naprej nekaj nastaja in se jim dogaja, kar tako samo od sebe, brez njih, čeprav od nekdaj kričijo, da so in da morajo biti oni gospodarji zgodovine! Nič niso imeli opraviti v začetku z »nastankom« vaških straž, kar nastale so, očitno iz čiste zlobe polovice Slovencev! In nič niso bili pri žalostnem »dogodku« pri koncu! Vse se je kar zgodilo, ali kot je dejal njihov general revolucije Milan Kučan leta 1990 na Kočevskem rogu: Bilo je! Račun je jasen: Dogodek sam po sebi, naj bo še tako žalosten, pač ni zločin, pri dogodkih ni zločincev.

Ali je takšnim komunistom mogoče še kaj zaupati in verjeti? Prav ničesar več! Manipulirajo s preteklostjo, manipulirajo s sedanjostjo in manipulirajo s prihodnostjo, ne samo s svojo, tudi z našo. Manipulirajo z besedami, manipulirajo z dejstvi, varajo z vsem in vse!

Janez Stanovnik svoje onemoglo moledovanje nadaljuje s trditvijo, da so člani ZZB in on kot njen predsednik »neštetokrat in nedvoumno obsodili in obžalovali to tragedijo v vseh treh fazah njenega razvoja, še posebej povojne poboje, ki so bili v popolnem nasprotju s partizanskim zakonom«. Kje pa je kdo videl normalnega človeka, ki v javnih nastopih ne obsoja množičnih umorov? S tem se pač ni mogoče hvaliti. Ali pa sta Stanovnik in njegova ZZB kdaj obsodili kakšnega morilca, ne umore, ampak morilce? So Stanovnik in partizani kdaj med štiri leta dolgo revolucijo ali v 65 letih po vojni karkoli storili, da bi morilce odkrili in obsodili? So kakšnega morilca vsaj izločili iz svojih vrst? Nikoli nič takega, izločili, med vojno pa pobili so tiste, ki so dvomili v umore, ki so spraševali, zakaj partizani pobijajo Slovence in ne sovražne okupatorje, ki so govorili o tem, kako so morili! To Janez Stanovnik dobro ve, zato dosledno govori samo o obsodbi pobojev in nikoli ne govori in ne obsoja morilcev. Nasprotno, kakor hitro se kdo spotakne ob imena in spomenike glavnim morilcem, ki še vedno kričijo in strašijo po vsej Sloveniji in čez, je Stanovnik in njegova ZZB njihov prvi slavilec in neustavljivi zagovornik. Obsojati umore in slaviti morilce je čast brez cene, je izstop iz civilizacije, je zanikanje kakršnekoli morale. Kar hvalite se z obsodbo »tragedije« še naprej, česa bolj moralnega, dejanj bliže evropski civilizaciji očitno niste več zmožni! Od moralno povsem onemoglih ne moremo pričakovati nobene svetlobe več.

Janezu Stanovniku verjamemo, ko pravi, da obžalujejo »tragedijo«. Sedaj jim silno škoduje, kamorkoli se obrnejo, jim pod nogami ali pod mizo zaškripljejo kosti, sad njihovega boja za osvoboditev. Kako odlično bi se danes počutili, če te »tragedije« ne bi bilo! Pa je bila, zato jo resnično obžalujejo. Seveda obžalujejo tragedijo, žalosten dogodek, ne svojih dejanj in še manj svojih žrtev. Obžalujejo, da se je moralo tako zgoditi, ne obžalujejo, da so oni to storili!

Stanovnikov odnos do množičnih umorov po vojni je podoben, enako ciničen kot miselni odziv njegovega partizanskega tovariša Edvarda Kocbeka. Umore nasprotnikov revolucije, ki so jih izvrševali komunistični morilci, je Kocbek že od leta 1942 brez zadržkov odobraval kot nujen del novega, neformalnega revolucionarnega prava. Zato ga tudi spoznanje, da so tovariši pomorili celotne domobranske bataljone, ni prav nič pretreslo, niti toliko, kot ga je prizadelo premajhno upoštevanje njegove zamišljene veličine pri dodelitvi avtomobila, hiše, knjig in drugih zaplenjenih dobrin, čemur je posvetil številne strani svojih dnevnikov. Ob pomorih več tisoč neoboroženih kristjanov njegova občutljiva pesniška duša ni vztrepetala, njegovo socialno krščanstvo ni onemelo in njegove oči se niti za trenutek niso orosile. Še roka se mu ni zatresla, ko je o povojnih množičnih pobojih v svojem dnevniku za september 1945 lakonično, v treh vrsticah zapisal, da niso bili potrebni. Nič drugega in nič več, samo da niso bili potrebni! Če bi bili potrebni, ne bi ničesar zapisal, kajti kar partija potrebuje, tudi holokavst, je dobro in pravično. Česar partija ne potrebuje, seveda ni zločin, je pa brez koristi. Za plemenitega kristjana Kocbeka so bili množični poboji tako kot za brkatega komunista Stanovnika samo vprašanje računa, samo vprašanje stroškov, obračun partijske koristi in škode! Vse drugo pa tako kot za nekdanjega predsednika Kučana: Bilo je! Jutri bo nov dan! Zato ga Stanovnik sedaj zopet kliče za rešitelja moralno že povsem onemoglih. Cinizem brez primere!

Tarča Figure 2. Tarča Tamino Petelinšek

Janez Stanovnik prepričuje Pahorja, da so povojni poboji bili v nasprotju s »partizanskim zakonom«. S katerim partizanskim zakonom, iz previdnosti ne pove. Ali s tistim od 16. septembra 1941, ki je predpisal smrtno kazen za vse Slovence, ki se ne bodo pokorili komunistični manjšini? Ali s tistim, po katerem je Kardelj med revolucijo pozival k streljanju intelektualcev, duhovnov v četah, kulakov in kulaških sinov, pozival oefarske ženske, naj se usposobijo rokovati z nožem, po vojni opomnil oblastnike, naj pohitijo s čiščenjem, ker se bliža amnestija? Ali v nasprotju s tistim partizanskim zakonom, po katerem je zloglasni partizanski zbor odposlancev v Kočevju oktobra 1943 soglasno in brez najmanjšega zadržka z navdušenjem odobril vse dotedanje delovanje OF in njenih oboroženih tolp, ki so že do tedaj umorile najmanj toliko neoboroženih Slovencev, kot je bilo slovenskih partizanov? Stanovnik te partizanske zakone dobro pozna, saj je tedaj tudi sam partizanil blizu Krimske jame in drugih brezen na Notranjskem, kamor so njegovi soborci po partizanskih zakonih osvobajali svoje nasprotnike, tudi številna mlada dekleta, kar pet v enem samem tednu iz ene same fare. Janez Stanovnik je novembra 2006 povedal, da je politični komisar Fric Novak celo njega obsodil na smrt v breznu, vendar mu ji je uspelo ubežati. Zato dobro pozna morilske partizanske zakone.

Stanovnik med revolucijo in dolga desetletja po vojni ni nikoli pisal, da so bili medvojni pomori v nasprotju s kakšnim partizanskim zakonom. Zakaj to piše in trdi za poboje, ki so jih njegovi borci izvrševali kot državna oblast po vojni? S sklicevanjem na »partizanski zakon« hoče odvrniti pozornost bralca od pravih, mednarodnih sporazumov in državnih zakonov o nezastarljivih vojnih zločinih in zločinih zoper človečnost. Še ena od njegovih manipulacij! Pa ne samo njegova, saj tudi zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon in še kdo razlaga, da mednarodno pravo o zločinih zoper človečnost, ki velja za okupatorje v drugi svetovni vojni, ne velja za komunistične partizane.

Mariborski odvetnik in politik, predsednik partizanske komisije za vojne zločine in povojni profesor na pravni fakulteti v Ljubljani dr. Makso Šnuderl nas je leta 1951 pri predavanju o »zgodovini ljudske oblasti«, kakor so tedaj imenovali zgodovino boljševiškega napada, posebej opozoril na dve posebnosti partizanstva v Sloveniji: Prva je, da so samo v Sloveniji partizanski boj vodili intelektualci, druga pa, da so samo v Sloveniji partizani med vojno načrtno izvajali komunistično revolucijo.

Starost Figure 3. Starost Tamino Petelinšek

Če pogledamo, koliko neresnic, zamolčanih dejstev in različnih manipulacij smo našli že na prvi polovici začetne strani Stanovnikovega odprtega pisma Borutu Pahorju – neštetih drugih na nadaljnjih treh straneh ne bomo navajali, ker bi potrebovali vso revijo – se nam misel nehote sama usmeri na Šnuderlove posebnosti slovenskega partizanstva. Prvo posebnost o intelektualcih kot voditeljih partizanskega boja takšno pismo temeljito zanika. Velike brke in pogosto preoblačenje v ponarejene uniforme, ki Stanovniku še ostaneta, pa tudi nista dokaz inteligence, saj velike brke razkazujejo tudi primitivci in preoblačijo se radi tudi manj inteligentni klovni. Za drugo posebnost slovenskih partizanov, da so med okupacijo načrtno izvajali boljševiško revolucijo, pa je Stanovnikovo pismo dober dokaz, prava podoba. Tako kot revoluciji tudi Stanovniku v pismu ni mar ne za resnico ne za dejstva, vsaka manipulacija mu pride prav, samo da zakriva, zmanjšuje in relativizira revolucijo in njeno nasilje, samo da ohranja sovraštvo do živih in mrtvih nasprotnikov komunističnega zločina nad Slovenci.

Vzrok za pismo je strah pred resnico, ki bi jo lahko našla in pokazala mednarodna komisija, strah pred revizijo »dokumentirane zgodovine«, kot Stanovnik pravi zapovedani zgodovini, ki ni zgodovina, ampak dogma. Strah, da bodo tudi slovenski partizanski heroji, ki so morili od leta 1941 do leta 1946, za novo »evropsko zavest« postali vojni zločinci, kot je sovjetski partizan in nosilec najvišjega Leninovega reda Vasilij Kononov po 65 letih herojstva in po 12 letih sodnega postopka letos 17. maja po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice postal vojni zločinec, ker je leta 1944 v latvijski vasi po partizanskih zakonih umoril »izdajalce in sodelavce okupatorja«. Pismo je odziv prestrašenih in moralno onemoglih, saj kljub oblasti, ki jo še vedno obvladajo, nič več ni tako, kot je bilo. Že danes je nov dan!

Avtor Anton Drobnič