Dragi prijatelji in vsi, ki ste prišli ob 65. letnici pobojev k našim mučencem, lepo vas pozdravljam!
Zbrani smo na Teharjah, enaindvajsetič, odkar smemo prihajati. Zdaj smemo prihajati in obiskovati Teharje, Hrastnik, Hudo luknjo, Kočevski rog, Turjak, Krimsko jamo, Brezarjevo brezno, … – kdaj bi naštela vseh 600 grobišč?
Zdaj smemo svoje gorje tudi pokazati in pisati o njem. Pa nas razume naš dragi narod in čuti našo prizadetost? Z vsem trpljenjem sveta sočustvujemo in prizadeto poročamo – kaj pa naša bolečina? Desetletja je nismo smeli niti pokazati in vsak zase smo jo nosili skozi življenje. Samo v gluhih nočeh so tekle solze in samo Bog je čutil srčno bolečino: »Kje si, moj dragi sin? Vse kosti bi pregledala, da bi mogla tvoje sprejeti v naročje.« »Kje si ostal, ljubljeni mož? Ne veš, kako je hudo! Samo enkrat bi te še objela!« In otroci smo rasli, kot da nismo imeli očetov, vedno in povsod zaznamovani, resnično drugorazredni. Hvala celjskemu škofu dr. Stanislavu Lipovšku in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali. Hvala nastopajočim: pel je župnijski pevski zbor Sv. Cecilije iz Celja, ki ga vodi Robi Vodušek. Solista sta bila Andreja Zakonjšek-Krt in Marko Fink. Govorila sta gospa Marija Žabjek in predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič. In prisrčna hvala vsem vam, ki ohranjate spomin in zvestobo našim pobitim. Zapojmo pesem Moja domovina in se poslovimo z mislijo: Slovenski mučenci, prosite za naš narod!
Figure 1.