Dragi prijateljice in prijatelji, z žalostjo in skrbjo v srcu stojim tukaj z vami dan po tem, ko so padle dolgo varovane maske in je postalo jasno, da so ruski tanki začeli svoj uničujoči pohod po suvereni evropski državi Ukrajini. Zakaj so bili poslani k sosedom sejat smrt? Zato, ker se je večina Ukrajink in Ukrajincev po triindvajsetih letih naveličala večnega ohranjanja istega. To isto, ta status quo pa ni bil ne svoboda ne avtokracija, ne človeka vredno življenje ne smrt. Partijski aparatčiki iz druge lige so si kot domnevno uspešni direktorji državnih firm nagrabili velikansko premoženje in potem vedrili in oblačili v napol demokratičnem sistemu. Po potrebi so bili zdaj liberalci, zdaj socialdemokrati, zdaj konservativci in nacionalisti. Vedno, kadar se je pojavila resna grožnja njihovi hegemoniji, se je v zraku pojavila grožnja: Če ne bo po naše, bomo poklicali Ruse. Ko je najmanj spreten med njimi prekoračil rdečo črto in s prekinitvijo pogajanj z Evropsko unijo, naj si o njej mislimo kar koli, ugasnil celo žarek upanja, da bo kdaj mogoče presekati nezdravi status quo, je večina ljudstva raje tvegala tuje posredovanje, kakor da bi životarila naprej. In tanki drugorazrednega kagebejevskega oficirčka, ki sedi v Kremlju, so zdaj v Ukrajini za to, da ponovno vzpostavijo zadušljivi status quo, ki ne bo ne prava neodvisnost ne formalna podrejenost. Ne vemo, kako se bo zgodba končala, ker v zgodovini ne zmagujejo vedno dobri fantje, ampak prepričan sem, dragi prijateljice in prijatelji, da mi v tem velikem civilizacijskem spopadu vsaj vemo, kje naj jih iščemo.
Ob omenjanju ukrajinskega razvoja je bilo težko spregledati precejšnje podobnosti z našo domovino. Na prvi pogled bi celo rekli, kako srečni smo, ker nad nami ne visi Damoklejev meč nasilnih sosedov. Vendar je slovenska zgodba zadnjih dobrih dveh desetletij žal eno samo izbiranje statusa quo, da, panično oklepanje starega, kakor da bi ga [Stran 088]bilo mogoče v resnici ohraniti. Večina naših sodržavljank in sodržavljanov se je, to moramo reči, odločala in se tudi 13. julija letos odločila ravno nasprotno kot Ukrajinci. Še več, Janezu Janši izkazuje največje priznanje s tem, ko ga demonizira kot rušilca tako zaželenega statusa quo, ki ga je v začetku devetdesetih odločilno pomagal usodno načeti. Prepričan sem, da je prav za to sedaj zaprt. Kajti ob vsej fasadi zgroženosti nad domnevno nezaslišanimi kritikami našega pravosodja se ne gre slepiti, da ni zapreti opozicijskega voditelja med volitvami vedno politična odločitev. V Sloveniji je postala možna, ker se večina Slovenk in Slovencev oklepa tonečega statusa quo, ki je samo še mit. In ker se ga oklepa, se je samoumevno načelo in dubio pro reo pri nas sprevrglo in dubio pro vulgo. Če stvar prevedem zelo prizanesljivo, pomeni, da se v primeru dvoma odloča po željah množice.
Tega komunikacijskega kratkega stika med nami in večino sodržavljank in sodržavljanov ne kaže zanikati. A če že ne morem do njih, moram vsaj tukaj z vami ponavljati, zakaj sem tukaj. Zato, ker verjamem, da prava demokracija ne more biti »neliberalna«, kot zadnje čase razglaša vse tisto, kar se skuša drenjati pod dežnikom novodobnega ruskega carja, ki za boljši vtis tu in tam poljubi kakšno ikono. Če je okrog dovolj kamer, seveda. Demokracija tudi ne more biti vodena in selektivna.In noben oblastnik nima pravice reči, da njegovi ljudje še niso zreli zanjo. Na drugi strani liberalne demokracije je namreč samo betonska logika brezobličnega Sistema, ki ga oznanjajo drugorazredni aparatčiki in oficirčki. Žal prav iz občudovanja slednjih izhaja pristno navdušenje velikega dela main streama slovenske politike in mnenjskih voditeljev nad kremeljskim dežnikom, naj se še tako zlovešče razpira nad Ukrajino, ki je rekla ne večnemu ohranjanju starega, betonskega stanja. Zato Slava Ukrajini in slava Sloveniji, tisti Sloveniji, v katero moramo ta hip žal bolj verjeti, kot jo gledati.
Govor pred sodiščem, Ljubljana, 29. 8. 2014