Bajka o OF
Lepa je bajka o Osvobodilni fronti, ki naj bi prinesla odrešenje slovenskemu narodu. Bridka je resničnost o Osvobodilni fronti, ki je slovensko ljudstvo grdo prevarala in ga pahnila v najhujšo sužnost.
Lepa je bajka o komunistični partiji, odrešiteljici ponižanih in razžaljenih. Grda je resničnost o KP, največji zločinski organizaciji vseh časov, ki je slovenskemu narodu – in nam Primorcem še prav posebno – prizadela v kratkih letih več zla kot vsi turški vpadi, grajska tlaka in fašistična 25letna diktatura.
Lepa je bajka o borbi proti okupatorju za veličino in lepšo bodočnost našega ljudstva. Umazana je resničnost o največjem izdajstvu nad slovenskim narodom, ki ga je zagrešila OF, vodena od KP.
Lepa je bajka o veliki in združeni Sloveniji. Trda je resničnost o razkosani in razbiti Sloveniji po zaslugah brezvestnih in mednarodnih komunističnih izdajalcev.
Lepa je bajka o osvoboditvi trpečih bratov, ki so desetletja ječali pod tujim jarmom. Nečedna je resničnost o zaigrani Koroški, o zapravljeni Primorski, o izgubljeni Gorici, o zabarantanem Trstu, o slovenski republiki brez izhoda na morje.
Lepa jo bajka o tako imenovani »ljudski oblasti«. Žalostna je resničnost o komunistični OZNI, sestavljeni iz maloštevilnih, a izbranih zločincev, ki dejansko vladajo v Sloveniji in v Jugoslaviji in brez katerih ne sme »ljudska oblast« niti z mezincem migniti.
Lepa je bajka o ljubezni do ljudstva. Huda je resničnost o več kot deset tisoč Slovencih, ki so jih slovenski komunisti neusmiljeno poklali, brez zaslišanja in brez sodnega procesa.
Lepa je bajka o bratstvu in enakosti. Neusmiljena je resničnost o ljudstvu za »železnim zastorom«, ki trpi lakoto in pomanjkanje, hodi boso in strgano, medtem ko živijo »tovariši« v izobilju in razkošju. Priče zatrjujejo, da razkošje kraljevega dvorca v Beogradu in na Bledu ni bilo niti senca dvornega razkošja sedanjega »tovariša« diktatorja.
Lepa je bajka o neizmerni svobodi in blagostanju v FLRJ. Kruta je resničnost o ljudstvu, ki beži čez mejo v »zasovraženo« Italijo, o tisočih, ki jim je ljubše begunsko življenje kot komunistično odrešenje, o 95 odstotkov ljudi slovenskega naroda, ki razočarani in obupani čakajo, kdaj bo konec tega trpljenja.
Lepa je bajka o materinski skrbi, ki jo imajo novi oblastniki za ubogo in trpeče slovensko ljudstvo. V nebo vpijoča je resničnost o neštetih Slovencih, ki so hoteli zbežati iz »dežele svobode«, pa so jih rdeči »bratje« na meji neusmiljeno postrelili kot zajce.
Lepa je bajka o zapeljanih Slovencih pod Itali
* Članek je izšel v Gorici, v časniku Slovenski Primorec 7. 4. 1948.
jo, ki se še vedno ogrevajo za OF, KP in za DF. Nezaslišana je resničnost o Slovencih iz Mirna, Vrtojbe, Šempetra, Solkana, Vipolž itd., ki pravijo: če poskusite samo en teden naše življenje, pa vam preide vse navdušenje za OF, KP, UAIS, DF in podobno.
Lepa je bajka o »zemlji, ki naj jo ima tisti, ki jo obdeluje«, brezsrčna je resničnost o briških kolonih, ki so upali, da bodo dobili v last gosposko in cerkveno zemljo, pa niso več niti koloni in najemniki, temveč delavci in sužnji na raznih kolhozih, kjer morajo delati po 12 ur in zaslužijo – reci in beri – 50 din na dan, medtem ko stane en liter vina 54 din.
Lepa je bajka o doktorju Lambertu Mermolji, »neodvisnem« kandidatu in »zastopniku« slovenske manjšine pod Italijo. Pomilovanja vredna je resničnost o »sopotnikih« OF, ki morajo plesati, kot jim KP gode, in hoditi po poti, ki jim jo OZNA začrta, ker so drugače neizprosno izločeni in proglašeni za izdajalce, kot Boris Furlan, inž. Nagode idr., kar se bo zgodilo tudi dr. Mermolji, če ne bo ponižno hodil po poti, ki mu jo bo začrtal mednarodni in protislovenski komunizem.
Lepa je bajka o spoštovanju vere in duhovščine. Tragična je resničnost o slovenskih primorskih duhovnikih Piščancu, Slugi, Zavadlavu, Obidu, Pisku …, ki so jih slovenski komunisti proglasili za izdajalce in brezsrčno pobili.
Lepa je bajka o neomejeni svobodi vere, ki jo uživa Cerkev v FLRJ. Srce trgajoča je resničnost o največjem in najbolj poniževalnem suženjstvu, kar jih je kdaj katoliška Cerkev doživela na Slovenskem, kjer morajo imeti duhovniki posebno »obrtnico«, da smejo vršiti svojo službo; kjer je duhovniku prepovedano vstopiti v šolo; kjer duhovnik ne sme niti v cerkvi ali zakristiji (kot pod fašizmom) učiti otrok veronauka; kjer so cerkve zaprte (kot v Biljah) in sosednji duhovniki ne smejo v njih maševati; kjer »ljudska oblast« krade tiste revne prispevke, ki jih verniki zberejo za duhovnika (kot se je to zgodilo v Brestovici na Krasu, kjer so ljudje opajskemu župniku zbrali nekaj drv, pa jih je »ljudska oblast« zaplenila za šolo); kjer se duhovniki koljejo, tepejo (dogodki v Lanišču), izganjajo iz svojih župnij (župnik v Drežnici) in obsojajo na prisilna dela (župnik Cek, Pišot, Likar).
Lepa je končno bajka o dobro znanem, a neimenovanem »sopotniku« A. B. (piscu gori omenjenega članka), ki je ves čas vojne previdno vozil svoj čolnič, da bi se kje ne kompromitiral, in je šele na koncu s polnimi jadri zaplul v pristan OF, kjer sedaj vedri, se ponaša s svojim slovenstvom, »dela za ljudstvo« in od časa do časa izlije svoj dolga leta potlačeni protiverski in protiduhovniški žolč v enem ali drugem izmed komunističnih glasil, ki »osrečujejo« slovensko ljudstvo. Toda klavrna in brez primere sramotna je resničnost, dragi g. A. B., o slovenskem Štandrežu, največjem slovenskem središču pod Italijo, kjer vaša tako zvana slovenska OF prireja italijanske shode za slovenske ljudi, na katerih italijanski »compagno« govori v italijanščini slovenskim ljudem (hvala Bogu, da so ti bolj pametni kot »ljudska oblast« in so se laškega shoda za ljudi od Tržiča do Števerjana bolj pičlo udeležili) in jih navdušuje, naj volijo za laškega Garibaldija, za katerim se skriva srp in kladivo, znak tiste partije, ki je največja sovražnica slovenskega naroda in kateri vi, A. B., tako nečastno služite in tlačanite.
Lepe so bajke, trpka je resničnost!
Lepe so zapeljive pravljice, grozna je resničnost razočaranja!
Sladko je zavajati in ljudstvu uspavanke peti, a grenko bo dajati odgovor razočaranemu ljudstvu, ko se zbudi in osvobodi.