»Molčali smo pač zat …
»Molčali smo pač zato, ker bi, če bi povedali resnico, izgubili polovico komunistov.« Tako je Ivan Maček – Matija, poznejši politični komisar glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, priznal (Delo, 28. 5. 1988), da so že pred vojno lagali slovenskemu narodu, čeprav so vedeli, kakšna je bila komunistična diktatura v Sovjetski zvezi.
Sprva laganje in zavestno zavajanje svojih somišljenikov, nato pa celotnega slovenskega naroda je bilo osnovno taktično sredstvo komunističnega sistema za dosego svojega že dolgo predvidenega cilja: komunistična revolucija in nasilna polastitev oblasti.
Nobenemu resnicoljubnemu Slovencu ni neznano, da dober del naše polpretekle zgodovine sloni na dolgi vrsti zgodovinskih neresnic, potvarjanj, laži, prikritosti in zamolčevanja, kar je med drugim posledica izginotja številnih odločilnih zgodovinskih dokumentov. Za to imajo glavno »zaslugo« nekateri njeni najvažnejši »avtorji«, ki so pravočasno poskrbeli za njihovo uničenje ali izginotje, v polni zavesti, da je samo tako mogoče še naprej narekovati svetu svojo »zgodovinsko« neresnico. »Marsikaj imajo ljudje še doma, četudi ni bilo njihovo, in ni skrivnost, da zapuščine ‘odgovornih’ tovarišev skrbno čuvajo nekateri, ki nimajo nobene zveze z arhivsko službo.« (Zgodovinar dr. Stane Granda, MAG, 51/2002.)
Zato še vedno večina Slovencev ne pozna (ali, na žalost, noče poznati) resnične podobe svoje polpretekle zgodovine. Istočasno, ko gradijo vso svojo »ideologijo« in svojo bodočnost prav na polpreteklosti, si zatiskajo ušesa in zakrivajo oči, češ da jih ta nič ne briga in da jim preseda vsa razprava o tej dobi. Pogosto jo hočejo razlagati in posredovati z vso svojo »avtoriteto« in »poznavanjem« svojim sotrpinom, v čemer se odlikujejo posebno nekateri »izvedenci« na spletnih forumih.
V dolgi vrsti lažnih trditev in ponarejanja preteklih dogodkov je treba vedno znova omeniti sloviti »dan upora«, 26./27. april 1941, ki se trdovratno bolj ali manj slovesno praznuje leto za letom. Zagovorniki te laži še vedno vztrajajo, ker vedo, da bi se s priznanjem prave resnice podrl marsikateri steber opravičevanja komunistične revolucije, vsiljene našemu narodu v njegovih najbolj tragičnih dnevih.
Potreba po dokončni zgodovinske razjasnitvi dogodkov okrog 27. aprila 1941 ne bi imela večjega pomena, če ne bi bili od nje v veliki meri odvisni tako verodostojna razlaga kot obsodba ali opravičenje poznejših med- in povojnih dogodkov v Sloveniji.
Kakor so se v tistih prvih dneh okupacije tajno sestajali mnogi demokratski predstavniki slovenskih predvojnih političnih sil (Slovenska zaveza, Slovenska legija, Sokolska legija, Stara pravda in druge) in ustanov (Narodni svet), so se verjetno sestajali tudi komunistični voditelji in njihovi simpatizerji, zbrani v Društvu prijateljev Sovjetske zveze in protiimperialističnih gibanjih. »27. aprila 1941 … na pobudo Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije zbrale … na svoj prvi razgovor po okupaciji.« (F. Saje, Belogardizem, 2. izd.,1952, str. 6.)
Zanimivo je zasledovati prav smešno premetavanje poročil in mnenj samih prisotnih na tem »ustanovnem« sestanku Protiimperialistične Fronte (PIF). Se pravi PIF za ene in Osvobodilne Fronte (OF) za druge. Za Toneta Fajfarja in za razne »zgodovinarje« naj bi bil »to ustanovni sestanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda«. (F. Saje, Ibidem, citat iz Tovariša, 1948.) Drugi priznavajo, da je bila to Protiimperialistična fronta, kar pa zanika dr. Josip Rus, udeleženec sestanka pod Rožnikom, ko trdi: »Zanesljivo se spominjam, da ni bilo govora o antiimperialistični fronti.« Malo naprej sicer zapiše: »Da je šlo za ustanovitev protiimperialistične fronte, so kasneje trdili Kardelj, Ziherl, Fajfar, Mikuž in morda še kdo.« (Sokoli in Osvobodilna fronta, Delo, 20. 2. 1988.)
Kdaj se je PIF spremenila v OF, je težko ugotoviti. Tone Fajfar se pozneje »spomni«, da je bila Protiimperialistična fronta šele »na plenumu 16. junija 1941 pri Miru Jeršiču za Bežigradom prekrščena v Osvobodilno fronto slovenskega naroda« (Delo, 8. 7. 1981). Zgodovinar Frančišek Saje trdi, da se je »Osvobodilna fronta ali točneje Protiimperialistična fronta … imenovala do 22. junija 1941.« (Ljudska pravica, 27. 4. 1954.) Ta datum se sklada z naslednjim podatkom: »Ko so Hitlerjeve divizije 22. junija zahrbtno napadle Sovjetsko zvezo, je politbiro CK KPJ sklenil, da bo z ostalimi centralnimi in pokrajinskimi komiteji pozval jugoslovanske narode na oborožen boj, na splošno ljudsko vstajo.« (V. kongres KPJ, Ljubljana 1948, referat Josipa Broza Tita, str. 58 in 59. Glej F. Saje, op. c., str. 83.) Vendar je prišlo do končne odločitve komaj 14 dni pozneje, 4. julija 1941, »v hiši [Page 088]direktorja »Politike« Vladislava Ribnikarja, na Dedinju v Beogradu …«, kjer »je bila seja politbiroja CK KPJ, ki jo je vodil Josip Broz Tito … Sklepi tega sestanka so bili: sabotažne akcije naj prerastejo v vseljudski odpor proti okupatorju …« (Delo, 4. 7. 1984.)
Danes se na splošno sprejema, da je bila »… v Rožni dolini v Ljubljani že 26. aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta« (Dnevnik 27. 4. 2002), čeprav v naslovu poročila še vedno trdi, da je bil to »dan upora proti okupatorju«. Po Fajfarju »je bilo prvotno ime prilagojeno takratni kominternski politiki, naperjeni zlasti proti zahodnim zaveznikom«. (Delo, 8. 7. 1981.) S tem se strinja tudi Zoran Polič, ko piše: »… če je Komunistična partija o organizaciji (OF) trdila in poročala svojemu nadrejenemu organu, da je priklicala v življenje Protiimperialistično fronto, je bila to njena stvar in njena pravica, ker je pač ustrezalo njenim idejnim zgledom.« (Delo 16. 5. 1992.)
Nekateri bi radi omalovaževali pomembnost preimenovanja sestanka na Večni poti iz Protiimperialistične v Osvobodilno fronto. »Ime ne menja pomena«, trdi Delo v mastnem naslovu (28. 4. 1999), kakor da bi bilo to samo stvar imena in ne ciljev in taktik, ki so se spreminjali po vetru potreb in navodil Kominterne in SZ.
»Dan upora« slovenskega naroda proti fašistično-nacističnemu okupatorju bi se lahko imenoval katerikoli dan tistih prvih mesecev leta 1941, ko so se sestajali razni narodni voditelji za študij tedanjega narodnega položaja in organiziranosti vseh demokratičnih političnih sil v skrbi, kako pomagati ljudstvu in mu prihraniti čim več nadlog okupacije. Edini, ki naj bi v tem času organiziral oborožen odpor, je bil obenem edini, ki mu je bilo to direktno prepovedano iz najvišjih krogov SZ in Kominterne: slovenska Komunistična partija. In vsakdo pozna tedanjo strogo disciplino in vdano podložnost vseh svetovnih komunističnih partij Stalinu in tedanji SZ.
O vseh teh dogodkih je bilo prelitega že toliko črnila, da bi bilo težko še kaj novega dodati. Toda odkriti sovjetski dokumenti v moskovskih arhivih prinašajo novo luč, ki samo potrjuje, kar je bilo že do zdaj jasno vsakemu resnemu zgodovinarju: slovenski (in vsaki drugi) komunistični partiji je bilo formalno prepovedano organizirati kakršenkoli odpor proti nacistični Nemčiji, tedanji zaveznici Stalinove sovjetske Rusije (od 23. 8. 1939 do 22. 6. 1941).
Tako je bilo odločeno v Moskvi že 15. septembra 1939, malo po Hitler-Stalinovem paktu, na seji Izvršnega komiteja Kominterne, ki so se je udeležili Dimitrov, Pieck, Florin, Kuusinen, Manuilsky, Gottwald, Marty (znani francoski »klavec iz Albaceta« v španski državljanski vojni in nadrejeni slovenskega španskega brigadirja Franceta Rozmana), španski Díaz in drugi. Zapisnik seje je ohranjen v arhivih Kominterne v Moskvi (Fond 495, Opis 18, Delo 1293, str. 2 in 3, napisano v ruščini in označeno kot tajno.) Španski zgodovinar César Vidal opisuje potek seje in komentira: »Po predloženem poročilu Gottwalda … je bilo takoj jasno, da imajo interesi SZ prednost pred kakršnimkoli antifašističnim bojem. V tem smislu je bilo naročeno Gottwaldu, da sestavi deklaracijo, s katero se proglaša radikalna opozicija proti vključenju mednarodnih brigadistov in drugih komunistov v kakršnekoli enote za boj proti nacistom. Vsi zapiski seje so bili klasificirani kot tajni« (Las Brigadas Internacionales, Madrid 1999, 2. izdaja, str. 329).
Vidal nadaljuje: »Gottwaldov spis, pravi dokument cinizma, je nasprotoval ustanovitvam enot italijanskih in nemških antifašistov za boj proti Hitlerju. Nasprotno, komunistične partije naj bi se morale organizirati ‘proti imperialistični vojni’, ki se vrši ‘v korist francoskih in angleških imperialistov’ (Isti arhiv Kominterne, str. 272–277, v nemščini, oznaka tajno).
Po seji je bila sestavljena deklaracija, ki so jo podpisali Dimitrov, Gottwald, Kuusinen, Pieck in Díaz, v kateri piše dobesedno: »Komunisti ne morejo v nobenem slučaju aktivno sodelovati v organiziranju nacionalnih gibanj (kot podpisovanju deklaracij, propagande, nasvetovanj itd.). Nasprotno se morajo odkrito upreti organiziranju takih gibanj in širjenju političnih proglasov. Posebno je treba preprečiti, da bi stari španski borci podpirali organiziranje takih gibanj.« (Arhiv Kominterne, v nemščini in z oznako tajno, str. 267–278.)
Komunistične partije vsega sveta so skrbno sledile in izvrševale ta navodila, posebno pa nekdanji borci mednarodnih brigad v španski državljanski vojni. Nobenega upora, nobene propagande ali akcije proti politiki in vojaškim podvigom zaveznika Hitlerja! Stari brigadisti ameriške brigade Lincoln so slovesno sklenili na svojem zborovanju v New Yorku, ki so ga imeli takoj po vdoru Sovjetske zveze na Poljsko: »Mi, stari borci, izjavljamo, da je ta vojna imperialistična, zaradi česar ji nasprotujemo in se energično upiramo, da bi ZDA podprle katerokoli stran.« (Arhivi Kominterne, Fond 495, Opus 14, Delo 26.)
[Page 089]
Zgodovinar César Vidal nadaljuje: »Postopanje Lincolnovih brigadistov ni bilo izjema. Bilo je prav tako kot postopanje drugih brigadistov podvrženo diktatom Kominterne. To pasivno postopanje do nacizma s strani njegovega zaveznika Stalina se ni spremenilo niti v trenutku napada na rodno domovino interbrigadistov (Francijo). Francoskih komunistov ni mobiliziral niti polom Francije, kakor ni dvignil napad Jugoslavije 6. aprila 1941 Josipa Broza (»Tomašek« v španski državljanski vojni, pozneje svetovno znani Tito), da bi udaril po napadalcih. … Stališče ogromne večine interbrigadistov je bilo jasno: njihova prava domovina je bila SZ, edino prava navodila so prihajala od Kominterne, edini pravi voditelj je bil Stalin.« (Op. c. str. 331.)
KPS je torej v aprilu 1941 samo morala izpolnjevati konkretne zapovedi seje Izvršnega komiteja Kominterne, ki je bila 15. 9. 1939 v Moskvi. Boj je bilo treba usmeriti predvsem proti deželam kapitalizma, staremu redu, »gnilim« ustanovam, ki niso ugajale politiki Kominterne. Boj je bil »proti imperialistični vojni … francoskih in angleških imperialistov!«
V to je vključena predvsem fronta proti vsem »nasprotnikom« Osvobodilne fronte, saj so že 27. aprila 1941, komaj tri tedne po okupaciji, »vedeli«, »da se bodo nosilci protiljudske politike v predaprilski Jugoslaviji razkrili tudi v osvobodilnem boju kot protinarodni in petokolonski elementi«. (Boris Kidrič, 1945, Tri leta Osvobodilne fronte, str. 9 in 10. Glej F. Saje, Op.c., str. 82.)
Takoj ob ustanovitvi »antiimperialističnega« boja so odločili, da je za njegov uspeh treba najprej pokončati »peto kolono« in označiti nasprotnike kot »protinarodne«. Nista zastonj prisostvovala sestanku na Večni poti dva stara španska borca, Boris Kidrič in Aleš Bebler. Je zanimivo, kako je ta naša zgodovinska doba povezana s komaj končano špansko državljansko vojno, kjer so delovali, največ kot politični komisarji, mnogi bodoči glavni pobudniki in voditelji slovenske državljanske vojne!
Zaključki:
1) 27. april 1941 kot »dan upora« je samo ena več od številnih laži in potvarjanja slovenske polpretekle zgodovine, katerim še vedno naseda del slovenske družbe.
2) KPS in njenim sopotnikom je pomenil ta datum samo nadaljevanje in pospešenje revolucionarnega procesa, načrtovanega že veliko let pred vojno. To je bil samo dan, ko so bile politične in socialne okoliščine izkoriščene, da so predstavniki tedanjih 200 ljubljanskih komunistov vsilili slovenskemu narodu za dosego svojih ciljev štiriletno krvavo revolucijo in petdeset let komunistične diktature.
3) Dan »upora« je bil le dan načrtov in odločitve, kako onemogočiti vsako gibanje nasprotnih sil, za kar je bila potrebna najprej likvidacija njihovih voditeljev in sodelavcev. Kardelj je lahko kmalu z veseljem ugotovil: »Vse uradne politične stranke (so) naglo doživele svoj nravni, politični in organizacijski razpad.« (Po F. Sajetu: Edvard Kardelj, Pot nove Jugoslavije, Ljubljana, 1946, str. 475.)
4) Pri tem procesu so imeli važno vlogo »izvedenci« iz španske državljanske vojne, kjer so nabrali zadosti izkušenj (odstranjevanje anarhistov, likvidacija nezanesljivih v lastnih vrstah, podrejenost sovjetskim »specialistom« itd.). Udeležba mednarodnih španskih borcev je vsemu »osvobodilnemu« gibanju vsilila in zagotavljala poseben revolucionarni pečat.