Kako se je začelo – maj 1942

K

1. maj 1942

V proglasu CK KPS za 1. maj 1942 je pisalo takole: »V najkrajšem času bo slovenski narod izvojeval svojo največjo in odločilno bitko. Leto 1942 bo leto osvoboditve.« Mnogi so temu verjeli. V Borovnici je na primer samo iz dveh vasi odšlo v gozd 32 fantov in mož. Govorilo se je, da bodo tisti, ki se ob pravem času priključijo partizanom, imeli po osvoboditvi razne prednosti. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942 – Začetek državljanske vojne)

Težak začetek Nacionalne ilegale

V tednu pred 17. majem se je v Bizoviku pri Ljubljani v strogi tajnosti zbralo 17 članov Nacionalne ilegale za odhod na Dolenjsko. Zaupniki OF v Bizoviku in Dobrunjah so slutili, da se nekaj pripravlja, zato so poklicali partizane s Police. Odred Nacionalne ilegale je 17. maja kljub temu nemoteno odšel na svoj pohod, partizani pa so v Dobrunjah prijeli učiteljiščnika Janeza Pavčiča, Franca Jakoša, očeta Franca Jakoša in njegovega sina Francija ter Milka Cankarja, njegovo dekle in njeno prijateljico. Odvedli so jih na Polico, kjer je bila zbrana Druga grupa odredov. Naslednje jutro so dekleti izpustili, vseh pet moških pa po zasliševanju in mučenju umorili. (Zaveza št. 84, str. 23 – Polica v viharju komunistične revolucije; Zaveza št. 76, str. 15 – Nenavadna pomlad 1942)

»Matildina noč« v Stični in okolici

Noč od 13. na 14. maj 1942 je v Stični in okolici dobila ime »Matildina noč«. Pojasnilo o tem dobimo v knjigi »Čudežna pomlad«, katere avtor Radko Polič je bi tedaj sekretar stiškega partijskega komiteja. Ko so v taborišču na Kremenjku načrtovali akcijo za omenjeno noč, so za spoznavno geslo določili besedo »Matilda«, ki je imela poseben pomen. Kaj se je torej tisto noč pred praznikom vnebohoda zgodilo v Stični in okolici? Pri Urbančičevih na robu Šentvida so partizani odpeljali 20-letno hčerko Marijo. Skoraj istočasno so se oglasili pri Hrenovih, ki so imeli hišo blizu cerkve sv. Roka, in kar na postelji ustrelili 50-letnega očeta Franca, sinova Franca in Stanka pa odpeljali s seboj. Nista se vrnila. Kljub italijanskim stražam v Stični so se prikradli k Janežičevim in ustrelili 22-letnega sina Lojzeta, najstarejšega od dvanajstih otrok v družini. Ker pri Grdenovih v Stični hčerke Marice niso našli, je bila 20-letna Marija Janežič šesta žrtev »Matildine noči«. (Zaveza št. 26, str. 16 – »Matildina noč« v Stični in okolici)

Dve zgodnji žrtvi komunistične revolucije v Beli krajini

Anton Oven je bil ob nemškem napadu aprila 1941 profesor slovenščine na ptujski gimnaziji. Nemci so ga kot znanega narodnoobrambnega delavca iskali takoj po prihodu na Ptuj, vendar se jim je še pravi čas umaknil v rojstno Stransko vas pri Semiču, ki je bila pod Italijani. V OF se ni vključil. Bil pa je povezan z nekim protiokupatorsko usmerjenim gibanjem v Ljubljani. Na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, okrog polnoči so ga prišli iskat partizani in ga odvedli v taborišče pri Dragomlji vasi. Še isto noč so ga na krut način umorili. (Zaveza št. 20, str. 6 – Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven)

Anton Starc je bil rojen leta 1910 v preprosti kmečki hiši v Čurilih pri Metliki. V družini je bilo 11 otrok; zato je bil Anton vesel, da je lahko obiskoval kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu, nato pa še vinarsko šolo v Mariboru. Kasneje je šel na izpopolnjevanje v Švico in si tako pridobil za tisti čas solidno izobrazbo. Leta 1935 je postal upravnik banovinskega posestva na Vinomeru pri Metliki. Veliko je pomagal pri ustanavljanju Kmečke zveze v belokranjskih občinah in predaval na kmetijskih tečajih. Seveda ni pomislil, da bo njegovo delo nekoč proglašeno za belogardizem. 27. maja 1942 so ga odpeljali na Brezovo reber, od koder se ni več vrnil. (Zaveza št. 28, str. 21 – Prve žrtve komunistične revolucije)

»Osvoboditev« Iga in množični poboj Romov

Za nedeljo 17. maja 1942 je bila na Igu napovedana birma, toda zgodilo se je, da so ta dan namesto sprevoda birmancev skozi Ig korakali partizani. Dne 16. maja so namreč napadli karabinjersko in financarsko postojanko na Igu, ki pa je iz Ljubljane dobila pomoč in se z njo umaknila. Birma je bila odpovedana in prvi ukrep nove oblasti je bila prepoved zvonjenja. Že v nedeljo dopoldne so prijeli Janeza Mrkuna in Valentina Jenka in ju obsodili na smrt. Med deseto mašo so v cerkvi iskali dekleta, ki so se menda družila z Italijani, da so jih ostrigli. Najhuje pa je bilo z Romi. Župnik Klemenčič o tem v knjigi Revolucija pod Krimom takole piše: »Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43.« (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid)

Smrt sedmošolca Miha Turka iz Škrjanč pri Novem Mestu

Na prvo pobinkoštno nedeljo, 31. maja 1942, so partizani na njegovem domu v Škrjančah vpričo njegovih domačih ustrelili Miha Turka, dijaka sedmega razreda novomeške gimnazije. Kot vzrok za Turkovo »usmrtitev« so potem navajali, da je sodeloval z Italijani in bil povezan z novomeško skupino Nacionalne ilegale. Prav za binkošti 1942 se je namreč pri Škrjančah zbrala skupina prostovoljcev pod vodstvom kapetana Stamenkovića. Njeno jedro je bilo 12 fantov iz Mirne Peči s kaplanom Antonom Šinkarjem in 9 fantov iz Stopič. Ko so se po nekaj dneh premaknili na Potov Vrh, so se tam 28. maja nepričakovano znašli v križnem ognju Italijanov in partizanov in se razbežali. Štab Dolenjskega (partizanskega) odreda je tedaj opravil več »likvidacij« in nato izdal »Razglas o obsodbi in ustrelitvi članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci slovenskega ljudstva povezane belogardistične organizacije«. Kot deveti je bil na tem razglasu napisan tudi »Miha Turk, študent iz Škrjanč«. Po nekaterih pričevanjih Miha Turk ni bil povezan s Stamenkovićevo skupino, bil pa je član Katoliške akcije. (Zaveza št. 41, str. 23 – Boljševiški napad na vero in slovenstvo)

V Hinjah odpeljejo kaplana Novaka in učiteljico Čebuljevo

Slovenski poročevalec, Vestnik OF slovenskega naroda, je že 8. februarja 1942 pozival, da je »treba do kraja zatreti vse protiljudske in protinarodne elemente«. Vsi posamezniki in skupine, ki OF niso sprejeli, ker je v svojem bistvu bila komunistična, so bili s tem proglašeni za izdajalce slovenskega naroda, so naenkrat postali sumljivi in nevarni »osvobodilnemu« gibanju.

Dne 29. maja 1942 so partizani v zgodnji jutranjih urah potrkali na vrata šole v Hinjah in zahtevali, da šolska upraviteljica Darinka Čebulj takoj vstane in gre z njimi. Ko so prišli do župnišča, je druga skupina s kaplanom Henrikom Novakom že čakala na odhod. Baje sta bila kaplan in učiteljica potem nekaj dni zaprta v nekem skednju pod Polomom in prvega junija ju je neka Hinjčanka videla, kako so ju v Starem Logu peljali mimo kapelice na koncu vasi. Dne 11. junija je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice iz Hinj, ki sta bila »justificirana«. (Zaveza št. 22, – Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah)

 

Umor noseče učiteljice Ivanke Škrabec Novak

28. maja 1942 zjutraj so Italijani v Sodražici nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po njihovem odhodu so v trg prišli partizani, ki jih je vodil Daki. Profesor France Novak, mož učiteljice Ivanke, rojene Škrabec – ker je bil Novak viden član Straže, ju je decembra 1941 poročil dr. Lambert Ehrlich – se je zadnji trenutek umaknil pred partizani, učiteljico pa so še tisto popoldne na zborovanju sredi Sodražice zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Vmes so jo sramotili. Po zborovanju so jo sicer izpustili, vendar ukazali, da ostane doma.

Naslednji dan, 29. maja zjutraj, so na »bloku« pod Zamostecem ustavili dva voza Romov, ki so se nič hudega sluteč pripeljali od Ribnice. Sodnik Stante jih je zaslišal in po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem pobili – vse brez izjeme, tudi dojenčke. Popoldne istega dne so v Zamostecu aretirali 33-letnega Franceta Kozino. »Sodišče« v Sodražici je tudi njega obsodilo na smrt in še isto noč so ga ustrelili pod Boncarjem. Po učiteljico Ivanko so prišli 3. junija zvečer – naslednji dan je bil praznik sv. Rešnjega telesa. Odpeljali so jo v gozd nad Jagerbirtom in jo tam zverinsko pobili. Zaman jih je prosila, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo rodila otroka. (Zaveza št. 22, – Umor dveh dolenjskih učiteljic)

Avtor Urednik