Nagovor Antona Drobniča, predsednika Nove slovenske zaveze na spominski slovesnosti na Turjaku, 22. septembra 2013
Danes se spominjamo in molimo za vse žive in mrtve, ki so pred sedemdesetimi leti bili na eni ali na drugi strani udeleženi v bojih za turjaški grad, posebno pa vseh padlih in umorjenih vojakov in civilnih oseb. Mnogo jih je bilo ob življenje in prav vsak mrtev je bil odveč, je bil nesreča za trpeči narod!
Tedanji čas je bil poln velikih dogodkov, usodnih za tisoče ljudi in odločilen za prihodnost slovenskega naroda. Pri razmišljanju o tistem času se je treba predvsem zavedati navadno zamolčanega dejstva, da se je vse odvijalo v svobodni Sloveniji, v Beli krajini, na Dolenjskem in na Notranjskem, kjer po kapitulaciji Italije od 8. septembra 1943 naprej več kot mesec dni ni bilo nobenega okupatorja: italijanski je padel, nemškega še ni bilo. V popolnoma svobodni deželi so delovale samo slovenske oborožene enote. Njihovi medsebojni boji so bili čista državljanska vojna, vojna med zakonito Slovensko narodno vojsko in ilegalno komunistično gverilo.
Zamolčana značilnost tega časa so tudi večkratne pobude in predlogi SNV za sklenitev premirja s partizani in za skupen boj proti Nemcem kot grozečemu novemu okupatorju svobodnega dela Slovenije. Pričakovanje partizanskega odgovora je povzročilo vidno zadržanost SNV pri odzivih na partizanske napade, kar je vplivalo tudi na končni izid boja.
Pričakovanje partizanskega odgovora pa je bilo odveč. Vse pobude in predloge so zavrnili, čakanje in zadržanost nasprotnikov so izkoristili samo za pripravo in okrepitev svojih sil za končni napad. Vse je bilo v skladu s temeljnim namenom njihovega delovanja, t. j. nasilnega prevzema oblasti. Obramba pred okupatorjem ali osvoboditev sta jim bili samo prikladen izgovor za nastop, ne cilj, ampak le sredstvo za izvedbo in prikrivanje boljševiške revolucije.
To je pred desetimi leti po slovesnosti ob šestdeseti obletnici Turjaka v razgovoru s časnikarjem Mladine brez zadrege razločno povedal Dušan Švara – Dule, poveljnik Prešernove brigade pri napadu na Turjak. Na vprašanje, zakaj partizani takrat niso raje šli proti Nemcem, ki so že okupirali Ljubljano, je jasno odgovoril, da je njihova prednostna naloga bila uničiti domače nasprotnike.
Da, prednostna in edina! Tudi kasneje, ko so z odločilno pomočjo italijanskih oficirjev, fašističnih topov in tankov končno le zavzeli turjaški grad in uničili druge postojanke SNV, partizani niso nikoli šli proti nemškim okupatorjem v Ljubljani. Prednostno so morali poskrbeti ne samo za zmago – ta je že tako bila bolj italijanska kot njihova –, ampak še za popolno uničenje slovenskih nasprotnikov. To je bil cilj in naloga njihovega boja.
Zato so že zjutraj dan po zmagi tukaj pod gradom postrelili vse težke ranjence. Bilo jih je 28, po nekaterih poročilih celo 36! Druge ujetnike z zdravnikom dr. Kožuhom in predsednikom sodišča v Velikih Laščah dr. Zalokarjem vred so zvezali in napotili proti Velikim Laščam. Pri železniški postaji so devet pomembnejših ustrelili kar na cesti, 50 pa so jih naslednji dan umorili v gozdu nad postajo. Ostanek od skoraj 700 zajetih vojakov in civilnih oseb so odpeljali v Ribnico in jih kasneje umorili v Jelendolu, Mozlju, na Travni gori, v Mačkovcu in še kje skupaj z ujetniki z drugih postojank na Notranjskem, kolikor jih niso umorili že takoj po predaji, kar se je zgodilo zlasti na Velikem Osolniku in v Pudobu.
Takšen je bil »zmagoviti pohod partizanskih brigad«, ki so ga včeraj – na svetovni dan miru! – prav tukaj slavili partizani in njihovi sledilci, takšna je bila »osvobodilna« zmaga slavne Prešernove brigade: zmaga nad svobodnimi Slovenci, odlikovana z množičnimi umori zvezanih ujetnikov in grozovitimi zločini rdečih herojev nad težkimi ranjenci in njihovimi zdravniki! Nič drugače kot po vojni v Hudi Jami, na Hrastniškem hribu, v Kočevskem rogu, pri Konfinu ali v Podutiku in na stoterih drugih moriščih, ki so Slovenijo spremenili v boljševiško kostnico.
S Turjakom se je dokončno prelomila slovenska zgodovina. Povratka nazaj k sožitju ni bilo več. »Preveč je bilo prelite krvi«, je zapisal zgodovinar Boris Mlakar! Preveč zlasti slovenske krvi, mnogo prelite tudi z roko italijanskih fašističnih pomagačev!
Mnogi rojaki pa tega nočejo ali ne znajo razumeti. Tako tudi na Primorskem še vedno mnogi menijo, da niti najmanj 2.500 grozovito umorjenih slovenskih žrtev komunističnega razbojništva v prvih dveh letih »osvobodilnega boja« v t. im. Ljubljanski pokrajini ne opravičuje kasnejšega domobranstva, čeprav se v zagovor svojega oboroženega TIGRA pri skoraj enakem številu prebivalcev upravičeno sklicujejo na 16 ustreljenih Primorcev v 25 letih fašistične oblasti. V resnici je razlika ogromna, skoraj 1 : 200! Morilski boljševiški teror na Kranjskem je bil torej 200-krat hujši od fašističnega terorja na Primorskem, glede grozovitosti umorov pa še neprimerno hujši! Toda tigrovci so junaki, domobranci pa še vedno nekaj slabega, primorski duhovniki so junaški »čedermaci«, kranjski pa v najboljšem primeru protiljudski »belogardisti«.
Kako po 70 letih od krvave poplave in po več kot dvajsetih letih slovenske državne suverenosti na množična zločinstva gleda slovenska državna oblast? Ne gleda, pokriva si oči in si zatiska ušesa. Še huje, ne samo, da ni preganjala niti enega množičnega morilca, nagrajuje jih z odlikovanji in neštetimi priznanji, izrednimi pokojninami, državnimi pogrebi, poimenovanjem cest, šol in kasarn. Slovenska vojska, ki danes ni mogla poslati treh mož častne straže na Turjak, jim postavlja četo svojih gardistov, ko grozijo z rdečimi zvezdami in sovražnimi zastavami. V času, ko se predsednica vlade v Vatikanu dobrika novemu papežu, nam njeno ministrstvo za kulturo ne dovoli postaviti križa pod turjaškim gradom, kjer so bili umorjeni težki ranjenci. Ko sredi Ljubljane ljubljanski župan slovesno začne graditi veliko mošejo s 43 metrov visokim minaretom, nam pošlje ukaz, da moramo podreti meter visok kovinski križ na onečaščenem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. In tako naprej v neskončnost. Vlada pa pripravlja veličasten spomenik »vsem mrtvim«, izgovor in slepilo za svoje sprenevedanje, za zanikanje velikega zločina in skrivanje zločincev.
Predsednica vlade pa se ukvarja z velikimi vprašanji in nas učeno prepričuje, da brez muslimanov ne bi bilo sedanje Evrope. Prav ima, brez boljševikov in njihovih zločinov pred 70 leti ne bi bilo današnje Slovenije. Slovenija ne bi bila na gospodarskem, političnem in kulturnem dnu, ne bi bila eno samo veliko morišče z morilci kot učitelji demokracije in pravičnosti.
Žrtve velikega zločina na Turjaku bodo tudi brez nagrobnega križa vpile resnico in kazale pot k lepši prihodnosti našega izmučenega in razdvojenega naroda! Zato se jih moramo spominjati!