Turjak 2013: nagovor Alenke Jeraj

T

Nagovor Alenke Jeraj, poslanke SDS v Državnem zboru na spominski slovesnosti na Turjaku, 22. septembra 2013

Spoštovani!

V zgodovini našega naroda je bilo mnogo pretresljivih in žalostnih trenutkov. Eden takih je bila zagotovo druga svetovna vojna in leta po njej. Kakšno zlo pomeni vojna, občutimo še danes, ko ne znamo prestopiti reke »bratske krvi«. Ko smo ujetniki nedokončanih zgodb in nepokopanih bratov. Ko nas vse teži bolečina vojne med brati.

Težko je razumeti tiste čase, težko razumeti dneve in noči, ko nisi vedel ali še dočakaš jutri, kaj bo s teboj, s tvojimi dragimi, kaj s tvojo domovino, polji, cerkvami in vsem, kar so rodovi ustvarjali, da bi živeli v svobodni in lepi domovini. Kot blaženi Lojze Grozde zapiše v pesmi domovina:

»Sveta si zemlja, ti blagoslovljena
si od Najvišjega Kralja neba,
ti z mojih dedov krvjo napojena,
tebi vsa moja ljubezen velja.

Tebi živeti in zate umreti,
moja Slovenija, jaz le želim,
ko ti še lepših dni zarja zasveti,
v tvojih naj tleh svoj počitek dobim.«

 

Kako težki trenutki odločitev v življenju mladega človeka, ki komaj zares stopa v odraslo življenje. V najnežnejših letih, ko bi moral razmišljati o ljubezni, ustvarjanju družine, karieri in poklicu, v veri, da zasveti zarja lepših dni, postane vojak. In kot da to ni dovolj, mu nasproti stoji brat, sorodnik, prijatelj. Zakaj?

Mimi Malenšek je v romanu Temna stran meseca zapisala tole:
»Ali si vedel, da je pri rdečih?«
»Vedel.«
»Že dolgo?«
»Pravzaprav sem vedel še preden je šel.«
Boštjan je drzno pogledal Bačarja, pripravljen, da se bo spoprijel z njim zaradi Jožeta. Toda Bačar je samo zmajal z glavo. Nenadoma si je pokril obraz z dlanmi in je sedel za mizo v svoji vojaški uniformi, kot bi molil. Potem se je naslonil nazaj in utrujeno rekel: »Prekletstvo je nad nami. Brat proti bratu, – potem nekam pričakujoče zvedavo – a vidva bi pač ne streljala drug na drugega?«
»Saj zdaj streljava drug na drugega.«
»To je že res. Toda, če bi se srečala sama, bi pač ne streljala?«
»Ne vem.«
»Ne veš?«
»Ne, sicer pa saj sva že streljala! Prav pobiti sva se hotela. Še ni prav dolgo tega, komaj pozimi je bilo. Tega si ne bi mislil, kaj?«
»Neverjetno,« je zamrmral Bačar in si prizadeval, da ne bi kazal radovednosti.
»No, kaj? Eh, ne bom ti pripovedovalo tem. Človek nerad obuja neprijetne spomine. Saj niti tega ne vem, ali sva se zares sovražila! Ta trenutek nisem prav nič pripravljen Jožeta sovražiti, ne vem pa, kako je z njim … Vidiš, prejšnje čase sva vedno držala skupaj. Ko sva bila otroka, sem ga včasih premlatil, ker sem bil pač starejši – nič ne rečem – a tega mi nikoli ni za dolgo zameril. Ko sva odrasla, sva se prav dobro razumela. A vojna je res nekaj čudnega. Tako daleč te privede, da bi ubil lastnega brata.«

Nikoli ne bomo zares razumeli bolečine in stiske fantov v domobranski ali partizanski vojski. Stiske, ki jih je prinesla vojna, poglobila pa bratomorna vojna. Za kristjana je hudo škodovati in streljati na tujega vojaka, ki je morda tudi kristjan, ima družino … Še veliko težje, pa je sovražiti brata, soseda, sodelavca, sošolca tako močno, da bi ga bil pripravljen umoriti. Kakšno zlo se je naselilo v deželo, da je bilo to mogoče. Da človek ni bil več človek, da v bratu in prijatelju ni videl več nekoga, ki ga ima nekdo rad, ki ima družino, brate, sestre, otroke. Ko je vse tisto kar je prav in nas dela dobre, odrinjeno na rob, skrito nekje v ozadju, v ospredju pa sovraštvo, gnev, jeza.

Morda danes jeze in sovraštva, kot sta bila tedaj, ni več. Vendar pa ostaja neizgovorjeno, nenapisano, nerazčiščeno.

Slovenija je tako lepa, lepa zato, ker raste iz krvi naših fantov, ki še danes ležijo po bregovih in klancih te zelene domovine. Mi danes smo tu zato, da združimo bolečine, solze in kri vseh naših padlih in pobitih.

Včeraj je bila spominska slovesnost oziroma praznovanje zmage partizanov v bitki na Turjaku. Ko se bomo Slovenci na skupni slovesnosti spomnili vseh naših padlih in pobitih, padlih v gradu Turjak in onih na drugi strani grajskih zidov ter pobitih po končani bitki. In ko bomo spregovorili o slabostih in krivicah, ki sta jih prizadejala partizanska in domobranska vojska in ko bosta obe strani odpustili in prosili odpuščanja, bomo prestopili reko »bratske krvi«.

Pesnik Tone Kuntner se sprašuje:

»Kaj se je to res zgodilo z nami,
Da smo obstali – podrtih mostov –
V blatnih močvirjih mrtvih tokov?

Blatni vsi in oblateni,
umazani vsi od nog do glave,
in blatnih, nesnažnih, sovražnih src.

Zdaj vemo,
ko smo do grla zabredli v blato,
kaj se je to res zgodilo z nami!

Nismo znali priti čez reko,
omadeževano z bratsko krvjo!«

Na sovraštvu, jezi in žalosti, ne more zrasti ljubezen in prihodnost. Obstali smo, v blatu, v močvirju. Zato ne moremo naprej. Zato Slovenija ni to kar smo si želeli in kar bi morala biti. Skupna domovina vsem.

Ta zgodovina ni nekaj, kar je stvar preteklosti in preteklih rodov. Je naša, tukaj in zdaj. Na nas je, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da narodova bolečina ne bo več bolela, da se rane zacelijo in zaživimo skupaj kot eno. Da nobeno življenje, kaplja krvi, ki je napojila to zemljo ne bo zaman. Sicer ne bomo nikoli v resnici svobodni in nikoli nam ne bo zasvetila »zarja lepših dni«. To je naloga naše generacije.

Uspelo nam bo, ker smo blagoslovljen rod, nad vsemi rodovi in življenjska preizkušnja, ki smo jo morali kot narod doživeti, nas je naredila boljše, drugačne. Srečno Slovenija, sveta in blagoslovljena!

Avtor Urednik