Rovte, 25. avgusta 2013
Objavljamo govor, ki ga je Justin Stanovnik napisal ob priložnosti 70-letnice ustanovitve domobranstva, ki so ga s slovesnostjo obeležili na prireditvi v Rovtah. Vabljeni k poglobljenemu branju!
Pledoaje za novo politično pomlad
V nekem že zelo obledelem izvodu neke tuje revije sem pred kratkim bral razmišljanje na temo »kje se je cela reč zataknila« in bil pri tem deležen poduka, da klic k takemu opravilu sploh ni tako redek, kot se zdi tistemu, ki ga je prvič slišal. Toda, če gre pri stvari, ki naj bi se bila »nekje zataknila«, za osnutek prve države, ki ga je kakemu narodu uspelo izdelati in uresničiti, potem pogostost potrebe po takem spraševanju ne prinaša velikega olajšanja. Prvič ima značaj tako velikega poizkusa, kot je postavitev države, to v sebi, da ne obeta prav veliko ponovitev, če sploh katero, drugič pa nepopolnost ali celo polomija prvega projekta pri drugem poizkusu ne obljublja več tiste vere in zagnanosti, ki je napolnjevala prvo ekipo. Res je seveda tudi to, da bodo izvajalci ponovljenega poizkusa razpolagali z izkušnjami, ki jih pionirji niso imeli, sploh pa, če ne bo šlo za obnovo celote, ampak samo za odstranitev posameznih nepopolnosti, če bo šlo skratka samo za korekturo.
A preidimo k stvari. Kar v Sloveniji posebej ovira postavitev take družbene skupnosti, kot je država – ki je, kot vemo res communis, skupna reč – je to, da so tisti, ki naj bi jo sestavljali, njeni državljani, iz tako različne snovi, da si vsakič, kadar se zaradi česarkoli spet pokaže, začudeni, pravimo: saj je nemogoče, da bi bili ljudje tako različni, kaj različni, nasprotni, kaj nasprotni, izključujoči.
Oglejmo si v kratkih potezah to slovensko različnost. Ljudi, ki nas je danes nekaj pripeljalo sem na ta kraj, določa to, čemur pravimo civilizacija. Civilizacijo sestavljajo stvari, ki so nastajale dva tisoč ali tri tisoč let in so jih ljudje sprejeli in so še tukaj: od prvih nepozabnih stavkov, ki jih je povedal hebrejski prerok ali potem grški mislec ali pa izhajajo iz katere od podob v štirih knjigah krščanskega evangelija ali pa stih iz Horaca ali pa misel iz Dostojevskega. Narodi, ki so čutili, da si morajo te stvari na vsak način zapomniti, so uresničili to, čemur še pravimo Evropa.
Egiptovske piramide, na primer, niso Evropa. Partenon, tempelj na atenski Akropoli, pa je Evropa. In če imamo pred očmi oboje, popolnost in eleganco dorskega stebra in težo in gmoto piramide v egiptovski Gizi, potem razumemo, zakaj je ruski disident Andrej Sinjavsky, ko je razmišljal, ali bo kdaj v resnici mogoče komunizem spremeniti v demokracijo, rekel naslednje. »Ali je mogoče piramide spremeniti v Partenon«? Civilizacija je stvar skladnosti – in ravnotežja in izmerjenosti in pravičnosti in postavljanja vprašanj in iskanja odgovorov. Poljski filozof Leszek Kolakowski je v knjigi Razsvetljenstvo na zatožni klopi opozoril na naslednje. Ko se je krščanstvo znašlo pred razumom in vero, se ni odločil za eno reč, ampak za obe. In ko je potem šlo za postavo in ljubezen in za državo in Cerkev in še in še: vedno oboje. Tako je krščanstvo reševalo človeka pred herezijo, se pravi, da ga je ohranjalo v normalnosti, v ravnotežju, ali najširše, v civilizaciji.
Ljudje, ki spadajo v drugo skupino – podzavestno, a se tja, če je treba, tudi uvrstijo – celote, o kateri smo govorili zgoraj, ne nosijo v sebi. Ne dolgo tega je neki Delov novinar poročal o tem, kako se je britanski premier David Cameron med obiskom v Indiji opravičil za pokol, ki so ga v začetku stoletja Britanci uprizorili v mestu Amritstar nad 379-timi ljudmi, z besedami: »To je eno od najbolj sramotnih poglavij v zgodovini Velike Britanije«. Ali se vam ne zdi čudno, da se v novinarjevi ideološko očiščeni glavi kljub vsemu ni oglasila kaka asociacija, kaka pomisel? Ali pa mu ni nikoli obenem povedal, kaj se je maja 1945 zgodilo v Vetrinju. Ali ne bi bil to prispevek k utrditvi nove slovenske države, če bi novinar izkoristil priložnost in povedal, da je bila pred nekaj leti v Sloveniji kraljica Elizabeta II in bi lahko naredila nekaj podobnega kot Cameron v Indiji. Toda ne. Ravnotežja ni več, Eni so ljudje, drugi niso. Eni nekaj pomenijo, drugi ne pomenijo nič. Civilizacije ni več. Namesto nje je tu razkroj, razdejana misel.
Ob dnevu državnosti je nekdanji predsednik države Milan Kučan –zdi se da ponovno – zatrdil, da smo Slovenci uspešni »ko strnemo vrste brez izključevanja, predsodkov in etiketiranja«. (Delo, 24.6.2013). Kako naj razumemo te besede? Ali v smislu Zaščitnega odloka, sprejetega 16.9.1941, da bo smrtna kazen zadela vsakogar, ki bo delal na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz Slovenskih narodnoosvobodilnih sil partizanskih čet, torej, kot skrita predsednikova kritika grožnje, ki je bila še bolj ultimativno izražena maja naslednje leto (1942) in obetala, da bo »ustreljen vsakdo, ki bo vršil priprave za formiranje kakršnihkoli grup, oboroženih grup izven partizanov …«. Ali naj torej razumemo Kučanovo trebanjsko retoriko kot obsojanje nekdanje boljševiške revolucionarne pragmatike z njenim izključevanjem ali pa kot nov primer polaščanja jezika s strani kontinuitete za njene potrebe. Ali je torej tako, da mora biti jezik vsem skupen, kot je trdil nekoč stari Heraklit, če ljudje hočemo, da se bomo med seboj razumeli, ali pa naj bo jezik sredstvo za vsakokratno obvladovanje ljudi? Ali naj bo tako, da bo izključevanje enkrat norma in celo ukaz, drugič pa nekaj negativnega? Če bi politični predhodniki gospoda Kučana bili takega mišljenja, kot se zdi, da je danes sam, revolucije sploh ne bi bilo.
V polstoletju boljševiškega totalitarizma so sodniki izrekali sodbe tako, kakor jim je bilo ukazano. Z njimi so ljudem predvsem jemali: prostost, imetje, službe, zlasti pa življenja. Večina življenj je v tistem času bilo odvzeto brez sodbe, včasih pa je bilo boj oportuno, da so sodniki sodbe narekovali tipkaricam in jih potem podpisovali. Vsi smo vedeli, da sodstvo ni bilo sodstvo, ampak sredstvo za vzdrževanje totalitarne strahovlade. Ali ne bi bilo sedaj, po tako ponižujočem času, razumno, da bi najboljše pravniške glave, kar jih premore dežela, sestavili svareče besedilo, ki bi ga pred začetkom vsakega sojenja sodni zbor stoje v slovesni tišini prebral, v spomin na vse krivične sodbe, ki so bile v Sloveniji izrečene in izvršene. Da bi tako, izučena od nasilja, začela rasti pravna kultura dežele. Toda, ali je kdo priskrbel tako besedilo? Na primer znamenita pravna avtoriteta kot je dr. Ljubo Bavcon? Ali pa sam Milan Kučan, ki je, če se ne motim, tudi pravnik in bi pričakovali, da ne bo ravnodušen do tolike krivice? Vsi se še spomnimo, kako je prijemal Slovence, ki so obsodbo proti Janezu Janši povezovali s svojim zgodovinskim spominom in proti njej protestirali, in razglašal, da se sodba sodnika enostavno spoštuje, ne glede na karkoli. Spričo pravne zgodovine, s kakršno razpolaga Slovenija, bi človek pričakoval drugačno intervencijo. Po vsem, kar smo doživeli, je sodbo treba sprejemati kritično.
Kaj se je pravzaprav z nami zgodilo? Zakaj moramo o vsem tem govoriti? Vidite, čez nekaj desetletji, prav gotovo pa čez nekaj stoletji, bodo stvari postale tako jasne in razločne, da jih preprosto ne bo mogoče ne videti. Vloga dvajsetega stoletja v slovenski zgodovini bo postala očitna. To stoletje se bo izkazalo za epicenter ali središče velike zgodovinske preizkušnje. Znamenja, ki spremljajo ta čas, že sedaj govorijo tako razločno, da bi morala prisiliti k poslušanju vsakega človeka. V dvajsetem stoletju so Slovenijo zadela vsa kataklizmična gibanja, ki so prišla nad Evropo, a ne tako celostno kot ravno nad Slovenijo. Naloge, ki so stopile pred Slovence kot subjekt zgodovine, so dovolj razumljivo govorile, da je to čas krize v izvornem pomenu te besede. Beseda kriza v slovenščini pomeni čas, ko bo prišlo do določitve: ali … ali. To je crisis, ali kriza. Čas odločitve: ali vstop v odraščenost, v odraslost, v svet dozorele zgodovine, ali pa obsojenost na vegetiranje in zgolj obstajanje. Želim, da to oceno sprejmete. Danes smo zato tukaj, da se tega zavemo. Ali slišite, kako vpije ulica? Ne zanima je, kakšna bo Slovenija, samo da bo drugačna kot je bila tista, ki je preživela zgodovino. Ali ne vidite, da se majejo celo vrste slovenske pomladi? Ali … ali. Tertium non datur – tretjega ni. Generacija, ki se je danes spominjamo, se pred to odločitvijo ni umikala. Ta pogum ali to zvestobo je plačala z življenjem. Dala nam je zgled, ki nas obvezuje. Kaj bomo storili mi?Ali bomo sprejeli zgodovino, poučeni od tega, kako pomembno je sprejeti zgodovino?
Sredi 20. stoletja smo Slovenci šli skozi naslednje preizkušnje: Prvič nas je zajela druga svetovna vojna, ki se je končala z okupacijo dveh ali celo treh, ne samo politično ampak tudi ideološko sovražnih sil. Sil, ki so sicer delovale v Evropi, a so bile po duhu že zunaj Evrope. Italijani, Nemci, Madžari. Otežujoča okoliščina je bila tudi trojna okupacija, ki je imela za posledico fizično razdeljenost naroda in nemožnost notranje komunikacije. Drugič pa je bil tu uvid leninske boljševiške avantgarde, da okupacija prinaša epohalno možnost izvedbe ideološke revolucije – z mobilizacijo razrednih sil in spretno izrabo narodove rezistence. Tretji moment, ki je bistveno pripomogel k uspehu boljševiške agresije, pa je bila vloga liberalcev, ki so v boljševikih videli jamstvo za izhod iz svoje zgodovinske zafrustriranosti. Plebejske liberalne mase po mestih in po deželi so v svoji zablodelosti naredile ta spregled: namesto, da bi se uvrstile za svojimi naravnimi zavezniki, ki so bili v vsakem primeru katoličani, so v svojo in njihovo pogubo iz kratkoročnih razlogov šli za komunisti. Koristno pomoč boljševikom je prišla tudi iz bazena krščanskih socialistov, od katerih so se s svojo zvestobo posebej izkazali Kocbekovci.
Takšna je bila, bi lahko rekli, notranja slovenska obremenjenost. Bila pa je tudi zunanja. Zanjo so preskrbeli Britanci, ki so po Teheranski konferenci decembra 1943 pretrgali zavezniško pogodbo z našo begunsko vlado v Londonu in podprli komunistični avnojski projekt. S tem so Britanci zapečatili tudi usodo Slovencev. Pri tem ne smemo prezreti, da so s tem samo nadaljevali to, kar so se obvezali storiti marca 1915 in uresničili po vojni 1920, ko so plačali Italijanom sodelovanje z Antanto s tretjino slovenskega ozemlja. Višek britanske perfidnosti pa je in bo za zmeraj ostal Vetrinj, kjer je britanska dvoličnost presegla samo sebe s tem, da štirinajst tisoč vojakov slovenske narodne vojske, z regularnim statusom vojnih ujetnikov, izročila slovenskim boljševikom, vedoč, kaj se bo z njimi zgodilo. To dejanje spada v kategorijo vojnega zločina. Tam bo tudi ostal, dokler Republika Slovenija z Veliko Britanijo ne bo dosegla ustrezne mednarodne pravne reparature.
Da boste nekoliko bolj začutili, kako je britanska izdaja leta 1943 zajela slovensko delegacijo v tujini, naj navedemo nekaj vrstic, ki jih je tedaj že v Ameriki, zapisal v svoj dnevnik Rovtar dr. Franc Gabrovšek, predstavnik SLS v tujini: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu, torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja«. (Gabrovškov dnevnik , 1941-1945, Studia slovenica, dr. Janez A.Arnež).
Te besede je v Clevelandu zapisala zaskrbljena roka slovenskega duhovnika in odgovorna roka politika, ki je začutil, da se je svet obrnil proti nam. Dobro leto za tem, konec maja 1945, pa je neko preprosto dekle na Vetrinjskem polju, potem ko se je zvedelo, da so Britanci izročili slovensko narodno vojsko boljševikom, zavpila nekaj drugega, neskončno bolj pretresljivega: »Ali ne bo že sodni dan«! Neznanskost njene bolečine je poiskala najbolj primerno besedo v jeziku.
Slovenska bilanca dvajsetega stoletja izkazuje paradoksno fakturo. Sile, ki so takrat upravljale z Evropo, so preprečile – s tem, ko so reševale sebe, seveda – da bi dve totalitarni grožnji onemogočili našo narodnostno in civilizacijsko bit. Obenem pa so te iste sile zagotovile, da nam je zavladal boljševiški totalitarizem, ki nam je s svojo rafinirano manipulativnostjo morda usodno prizadel narodovo dušo. Ko danes gledamo nazaj, si pravimo: kakor da bi se z nami igrali! Tudi to si moramo dobro zapomniti. Še bolj važno od vsega pa je vedeti to, da bi se Slovenci, če bi nam bilo to dovoljeno, boljševizma rešili sami. To morajo naši predstavniki – naši politiki – od časa do časa položiti na evropsko mizo.
Kar delamo tu, ima, razumljivo, značaj povzetka. Kar hočemo odkriti, so poglavitne silnice dogajanja, ki nas bodo, upamo, pripeljale do točke, od koder se bo videlo, kaj nam je storiti. Najprej in predvsem pa moramo govoriti odkrito. To, kar nas bremeni, je med tem že dobilo svoje ime. Med ljudmi se je že uveljavila besedna zveza: totalitarna poškodovanost. Prvo dejanje k naši zrelosti je to, da priznamo, da smo poškodovan narod. Tisti tisoči, ki so jih boljševiki pomorili med vojno, in tisti desettisoči, ki so jih pokončali po vojni, pomenijo nepopravljivo škodo na narodovem telesu. Nekateri mislijo, naivno, da so boljševiki to naredili iz maščevalnosti. Nikakor ne! To so naredili zato, da so si zagotovili suvereno oblast nad narodovo prihodnostjo. To so storili tako, da so odstranili ravno tisti prostor, v katerem se spočenja narodova misel, prostor rojevanja njegovih duhovnih energij. Saj ste jih poznali, kajne, svoje ljudi? Saj veste, da so bili naša elita. Vsak narod jo ima in tudi mi smo jo imeli. Ta veliki umor so boljševiki uprizorili zato, da so narod obglavili. Nič jim ni branilo, da tega ne bi naredili. Takšni so ti ljudje! Kar je bilo možno, je bilo hkrati tudi dovoljeno. Novi bogovi!
Ne, ni šlo samo za kri. Tudi za pamet je šlo. Ali smo lahko govorili slovensko? Ne, slovensko nismo smeli govoriti. Lahko smo uporabljali slovenske besede, slovenskih stavkov pa nismo smeli delati. Stavke smo lahko delali samo takrat, kadar smo vedeli, da bodo ostali v naših glavah. Ne, ni šlo samo za kri, šlo je tudi za pamet. Nad njo, nad slovensko pametjo, pa so imeli zadnjo ingerenco ljudje na odru: ideologi in nekdanji teroristi. Ti – ne vsi, samo nekateri – so bili tu zato, da delajo stavke, da nekaj povejo. Parter pa je lahko samo govoril. Mi smo lahko samo govorili. Povedati nismo smeli ničesar. S tem, da so narod obglavili, so se polastili njegove pameti.
Prvenstveno torej ni šlo samo za kri. Čeprav je boljševiški fenotip sestavljen iz snovi, ki se upira posegom evropske pameti, moramo vendarle priznati, da je nastal v njenem okviru. A čeprav je boljševizem evropski proizvod, nas njegove manifestacije spet in spet vračajo v začetno slutnjo, da ga temeljni vektor njegove intuicije vedno znova potiska ven iz dometa evropsko utemeljene človekove orbite.
Neka temeljna izkušnja nam potrjuje zgornji razmislek. Ponovno in ponovno se znajdemo pred to osupljivo ugotovitvijo: ko vzamemo v roke in spet odložimo katero od knjig, ki so nam obljubljale, da nam bodo razložile, kaj je boljševizem, nas, razočarane, prevzame čudna tesnoba, ko si spet pravimo, da prave knjige o boljševizmu še ni bilo napisane. Ni čudno, če ob tem pomislimo, da ljudje, ki jim je zgodovina dodelila to vlogo, da se spopadejo z boljševizmom in prakso, delajo vtis, da ne vedo prav, s čim imajo opraviti.
Za ilustracijo k gornjim besedam mislim, da nimam boljših besedi – in mislim, da jih tudi ime ne bi mogel – kot so tiste, ki jih je nekega večera v pismu svojemu prijatelju zapisal najuglednejši zgodovinar francoske revolucije Alexis de Tocqueville. Ko je pisal o francoski revoluciji, ki se je Francozi, kot je znano, spominjajo po »jakobinskem protokolu«, je v muki nerazumetja zapisal naslednje besede, ki seveda veljajo tudi za boljševizem:
»Poleg tega, pa je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije, toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi,v velikih družbenih premikih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl«. (Francois Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188, prevedel Braco Rotar).
Ko sem pozneje ta odlomek s temi besedami – zase, pa tudi za koga drugega – večkrat prebral, sem se vedno znova, prizadet, ustavil ob njihovi resničnosti. In ob tem sem tudi vedno znova pomislil: Zakaj med boljševiki, razen redkih izjem, ni konvertitov. Ali ta, kako naj rečem, moralna trpežnost ne govori tudi za to, da so drugačni. Pomislite še naslednje:
Ko sem 24. junija zvečer gledal televizijski prenos slovesnosti za praznik državnosti s Kongresnega trga v Ljubljani, sem pred sabo nenadoma zagledal nasprotje, ki je presegalo vse, kar je kdaj hotelo v mojih očeh obveljati za nasprotje: Tu so gospe in gospodje v večernih toaletah, z obrazi izdelanimi v državotvorne kompozicije, in potem država s častnimi salvami in sto in sto prapori, in potem še priznani glumci s subtilnimi interpretacijami človeških in medčloveških stanj, in potem publika s skrbno kontroliranimi nasmehi, da v dometu države z njenim pravom, njenimi zakoni, njeno izmerjenostjo in pravičnostjo ne bi nastalo kaj osebnega. In potem, kakor po nasprotju, sunek nekega drugega spomina: 25. junij, samo dan za tem, maša pri Pri konfinu in njegov spomin. Razdrta cesta po gozdnatem hrbtišču in pod njo, sto metrov niže dve brezni, v tisočletjih izdelani v skalnato globino, in potem nenadoma enainosemdeset ranjenih in pohabljenih vojakov, ki jih v vojaške uniforme in medicinske kostume oblečene postave vlačijo s ceste dol po bregu (ali pa tudi nosijo, ker so mnogi brez rok in nog), in potem redki streli in kriki ali pa tudi tihe besede, bogve s katerim pomenom napolnjene, bogve kam ali komu poslane. In potem še, za konec, čez kako uro, partizanke ob nekem vaškem vodnjaku, ki si kot nekdaj Shakespearova Lady Macbeth, zaman prizadevajo, da bi si umile krvave roke.
To je bil prizor s konca tega velikega boja za oblast. A tudi v tem, s čimer se je nekaj let prej vse začelo, tudi v tem je bilo nekaj tega že zraven. Ko so sredi junija v naši dolini ubili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano, so dolino napolnili s tem, kar so takrat najbolj potrebovali, napolnili so jo s strahom. Ko je neko dekle šla pokojnika kropit, je morala, da je prišla z enega konca doline do drugega, skozi tri vasi. Nobenega človeka nikjer ne v eni, ne v drugi in ne v tretji vasi. Povsod vse zaprto: vrata, okna, polkna. In drugi dan pri pogrebu nobeden od pevcev noče sodelovati, čeprav sta bila oba cerkvena pevca. Čez dan ali dva se tudi izve, kako so župana ubili. V eni od bližnjih hiš so slišali županov krik: »Zakaj me pobijate«? Pokončali so ga z orodji, ki so jih sicer uporabljali za obdelovanje zemlje.
Zgodbo o Konfinu in o županu Bastiču smo povedali zato, da bi bolje razumeli njihovo ravnanje po nekaj desetletjih, v času, ko jih je zadela katastrofa – v času, ko jih je zgodovina zavrgla. Pri nas se je pisalo leto 1990. V času, ko jih je zapustila milost zgodovine, bi človek namreč pričakoval, da jih bo zapustila napetost ideološkega voluntarizma, blodnje sanje, da so bogovi in bodo spet dobile veljavo izvorno človeške prvine. Upali smo – spričo mnogih slabih izkušenj, ne prav trdno – da bodo, osvobojeni pohujšljivih uspehov, zagledali sebe in svojo vlogo v zgodovini v njeni resničnosti.
Že smo mislili, da jih bomo morali varovati pred obupom. Ne smemo namreč pozabiti, da je mrka senca Londonske liste s svojimi Zločini zoper mir, z Vojnimi zločini in Zločini zoper človečanstvo že grozila, da bo legla tudi nanje. V resnici smo pričakovali – in analiza politične prakse Slovenske politične pomladi to obilno dokazuje – da bo Partija s svojo ideološko, policijsko in politično aparaturo sama začela proces zgodovinske demontaže. To smo upali in obenem že videli, kako ima v prizadevanju za moralno in politično rehabilitacijo njihova prošnja za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni prioritetno mesto.
Toda, medtem, ko smo mi tako dobročutno naivno razmišljali in upali, je že nekaj let tekel po vsej komunistični hemisferi Evrope – in seveda tudi v Sloveniji – neki proces, ki je imel za cilj, da nas prehiti in že vnaprej nevtralizira naše tranzicijske načrte. V komunistični polovici Evrope se je bilo namreč že veliko prej izoblikovalo neko spoznanje – pomembno je, da tudi ali predvsem v Sovjetski zvezi – ki je njegovim nosilcem sporočalo, da s komunistično bojno napovedjo kapitalističnemu zapadnemu svetu nič ni in nikoli nič ne bo, ne zaradi kakih zunanjih okoliščin, ampak zato, ker je njihov družbeno-ekonomski koncept enostavno zgrešen in napačen. Tako napačen, da s kapitalističnim zapadom nikakor ne more tekmovati. Poznavalci – jaz pripovedujem samo to, kar sem prebral – so ugotovili, da so nekateri ljudje v sovjetskem CK (o tem je nekaj zaslediti tudi v spominih, ki jih je med tem napisal Mihail Gorbačov) prišli do spoznanja, da sovjetski sistem sam lahko obstaja le tako, da skozi zadnja vrata spušča v notranjost elemente zapadnega sistema, ki mu je bil nekoč napovedal smrtni boj. Kaj bolj poraznega in uničujočega se ne bi bilo moglo zgoditi. To spoznanje je postalo središče potresa, ki je postopoma – v skladu z apercepcijskimi sposobnosti akterjev v posameznih državah – zajemalo celotno ideološko poloblo. Tudi Slovenijo. Če se prav spomnim, je Gorbačov ob obisku Jugoslavije polega Beograda obiskal samo še Slovenijo.
Naj bo že kakorkoli, neki indici kažejo, da je slovenska boljševiška elita, vedoč, da se bliža neizogibni konec, posegla v proces tako, da je, ne da bi to na široko razglašala, sama začela s tranzicijskim postopkom, ki so mu komunisti dali za osnovno vodilo moto, da se mora vse tako spremeniti, da se bo čim manj spremenilo.
Dovolite mi, da vam v podporo te misli preberem dve mnenji Karla Petra Schwarza, slovenskega dopisnika za ugledni Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je, posebej za slovensko sodstvo, zapisal: Prvič: »Prave reforme so bile slovenskemu sodstvu prihranjene. Mnogi sodniki in državni tožilci so svojo v komunistični Jugoslaviji začeto dejavnost enostavno nadaljevali, kot da ne bi bilo nobene spremembe«. Drugič: »Resnične menjave elit v tej mali deželi sploh ni bilo. Z novimi političnimi elitami so se komunisti vrnili na oblast, njihove naveze so se reorganizirale in njihovi sodniki so ostali na svojih mestih v službi«. Kaj nam je v takem storiti? To je sedaj naše vprašanje.
Demokracija je politična skupnost, ki temelji na dopuščanju različnosti ali drugačnosti. Toda različnosti ali drugačnosti so raznovrstne. Tiste različnosti, ki so nekoč pripeljale v državljansko vojno so na primer takšne, da jih država, ki se je konstituirala po koncu državljanske vojne, ne more proglasiti za kompatibilne in jih sprejeti v novo ustavo (sicer ta ustava ne bi jamčila konca državljanske vojne). (Tu moram vstaviti kratko, a bistveno pripombo. Državljanska vojna v Sloveniji ni bila spopad, kot mnogi govorijo, ampak je bila napad – ideološki boljševiški napad na neko tradicionalno, a moderno evropsko družbo. Zaradi nekih notranjih in zunanjih okoliščin – ne zaradi superiornega družbenega koncepta napadalcev – je bil ta napad uspešen, a le začasno. Po pol stoletja se je moral odpovedati svojim družbenim ambicijam in dopustiti, da se je družba reorganizirala na osnovah, ki so v njej obstajale pred napadom, ali, drugače povedano, pred državljansko vojno).
Stran torej, ki je v slovenski državljanski vojni doživela poraz, razumljen v kontekstu spora, za katerega je v državljanski vojni šlo, v svoji zgodovinski staturi nima mesta v novi ustavi. Če konkretiziram: v slovenski državljanski vojni je stran, ki je izgubila, v opisanem primeru, je bila KPS s svojimi ideološkimi depandansami. To pa pomeni, da imajo nekdanji člani komunističnega commonwealtha sicer vse politične in človekove pravice, posamično in skupinsko, pod pogojem, da v ničemer, ne posamično in ne skupinsko, ne obnavljajo katerega od idejnih ali družbenih konceptov, ki bi spominjali na nekdanjo poraženo in obremenjeno totalitarno politično agenturo.
Spoznanje, da bomo nekoč to morali storiti, ni samo stvar abstraktnega argumenta. Zgodovina nam s primerom porevolucijske Francije daje nauk, kakšna bo naša prihodnost, če se temu spoznanju ne bomo pokorili. Primer je zapleten in tukaj ne moremo več kot nanj opozoriti, a to moramo narediti, da boste bolj nazorno videli, kaj bo s Slovenijo, če v doglednem času ne bomo raziskali in zagledali, kakšen je bil moralni in zgodovinski domet boljševiškega angažmaja v naši zgodovini. Torej:
Leto 1789 postavlja začetek francoske revolucije na konec 18. stoletja, končala pa se je, kot je evropski laični in strokovni javnosti dokazal novejši francoski zgodovinar François Furet, šele v času predsednika Mitteranda – dvesto let pozneje. V nekem predavanju leta 1989 – pa seveda ne samo tam – je po mnenju nekega komentatorja Furet dokazal, da je šele »z Mitterandom Francija dosegla tisto demokratično stabilnost in toleranco, ki so jo prejšnje republike s svojim centralizmom, s svojim etatizmom, s svojim bojevitim antikrščanstvom in s svojimi posegi v avtonomno šolstvo ne samo niso dopuščale, ampak načrtno preprečevale. Šele tedaj je Francija, kot je Furet zatrdil v nekem drugem predavanju deset let prej, dosegla konec »velike in dolge verske vojne«, šele tekaj je nastopila »stabilnost, ki je Francija ni poznala dvesto let«.
Kot nezgodovinar se seveda ne morem spuščati v podrobnosti. A neka reč me je tudi kot laika prizadela. To je bilo ponižanje, ki ga je Francija doživela v drugi svetovni vojni. Na kratko:
Dober mesec po nemškem napadu, 10. maja 1940 se je francoska armada, »slabo izvežbana, slabo opremljena, s pomanjkljivo letalsko in oklepno zaščito« začela neredno umikati. Že pred koncem junija je maršal Petain, zmagovalec bitke pri Vedrunu leta 1916, po naročilu predsednika države prosil Nemce za premirje, pri čemer si je izpogajal pravico do ozemlja pod francosko upravo, kar seveda ni moglo skriti značaj sramotnega nemškega darila. 10. julija je v Vichyju sklical narodno skupščino in tam »Na dan bridkosti in žalosti« oklical »Državo Francozov«. Kar si je Petain zamislil kot rešitev, tega so se kmalu polastile povsem druge sile – eden med njimi je bil tudi po vojni usmrčen Pierre Laval – ki so celo zadevo speljali v povsem druge vode.
Toda za našo misel je pomembno nekaj drugega. Spričo dejstva – na katero opozarja tudi Furet – da so se ruski boljševiki neprestano sklicevali na jakobinsko prvino francoske revolucije, je na Sorbonni, pa tudi na drugih francoskih in evropskih univerzah v prvi polovici 20. stoletja francosko revolucijo zasenčila ruska revolucija 1917. To pa je v veliki meri pripomoglo k temu, da je imela Francija poseben posluh za apele, ki so prihajali iz Kominterne, da je v obrambi proti »fašizmu« treba ustanavljati vlade »ljudske fronte«. Te pa vsaj v Franciji niso imele tega duha, da bi državo usposobile za kompetentno vojaško silo.
Stanje, v kakršnem se nahaja država Slovenija, naša domovina, naša kultura, naše gospodarstvo, naš jezik, a vendar predvsem naša država, ki je pogoj vsemu drugemu, to stanje je takšno, da zahteva prisebnost, nepopustljivo prisebnost. Nas je premalo, da bi vzdržali dvesto let.
Prisebnost ne pomeni nič drugega kot biti to, kar si, biti pri sebi, biti resničen, biti človek. Stanje države ni nekaj, kar bi bilo zakopano sto klafter globoko pod zemljo in kar bi bilo treba šele odkopati. Stanje države je nekaj, kar hodi po cestah in ulicah, kar srečuješ po pisarnah in ustanovah, nekaj kar se razkazuje po medijih. Stanje države je nekaj, česar ni mogoče ne videti. Stanje države je stanje pameti. Pamet pa ni nekaj, kar prinesejo spričevala; tudi spričevala, a je vendar predvsem res, da pamet prihaja od poslušanja sveta in sebe, od razumetja svojega srca in srca svojega bližnjega. In vendar!
Že nekaj desetletij je od tega, kar sem prvič naletel na Yeatsovo pesem Drugi prihod in v njej prebral dva verza, ki mi potem nista šla več iz spomina. Vedno bolj sta se mi zdela resnična, vedno bolj, vse do danes. Gresta pa takole:
Med tem, ko so najboljši brez vsakega prepričanja,
so najslabši polni strastne zagnanosti.
Dovolite mi, da vam ju še enkrat preberem.
Med tem, ko so najboljši (najboljši ljudje) brez vsakega prepričanja,
so najslabši (najslabši ljudje) polni zagrizene in premetene delavnosti.
Kar poglejte malo okoli sebe in se vprašajte, ali je mogoče povedati o tem svetu kaj bolj resničnega? Le kaj se je zgodilo? Le kam je šla skrb? Skrb, ki je, če hoče biti to, kar ji je bilo zaukazao biti od začetka, vedno tudi skrb za to, kar nisem jaz, to, kar je predvsem drugi človek. Kdaj so ljudje pozabili, da ne morejo ničesar narediti zase, če hkrati ne naredijo kaj tudi za to, kar je drugo in to, kar je drugi.
A naj vam sedaj še povem, kako pesnik William Buttler Yeast pesem, iz katere sem navedel dva stiha, začenja? Začenja jo na dva načina: najprej z neko podobo, potem pa to podobo še prevede v stvarni jezik. Podoba se glasi:
Krožec v vedno širših krogih
sokol ne sliši več sokolarja.
Čeprav je ta podoba, ko človek malo pomisli, jasna in razumljiva, se Yeatsu zdi, da jo mora ponoviti v načinu vsakdanjega jezika. Naj navedem tudi ta stih:
Stvari razpadajo, središče več ne drži.
S to gesto je pesnik dosegel, da je njegova misel jasna vsakomur, človeku poetu in človeku fiziku. Očitno gre za to, da človek ne razume več celote, da je ne razume in da je nima. Svet zanj ni več celota, vesolje zanj ni več celota. Tudi človek sam sebi ni več celota. Zakaj ne? Zato, ker nima zveze s svojim izvorom, ker se je tako zelo oddaljil od njega, da ne sliši več njegovih informacij; ker nima več bistvene obveščenosti. Z vsakim krogom je bolj sam, z vsakim krogom manj ve, kdo je.
Za zaključek mi dovolite, da vam pokažem še en prizor. Neke nedelje ne dolgo tega sem bil povabljen k neki številni družini na kosilo. Pri hiši imajo to navado, da pred kosilom nekdo prebere nedeljski evangelij, in če imajo pri hiši gosta, ta čast pripade njemu. Tako sem tiste nedelje tam jaz prebral zgodbo o Usmiljenem Samarijanu. Besedilo sem seveda poznal, saj sem ga že velikokrat slišal in kdaj mogoče tudi prebral. A tisto branje za mizo je bilo nekaj posebnega. Vsaj tak vtis je naredilo name. Ko sem evangelij prebral in knjigo odložil, me je obšel občutek, da tako pomembnega besedila še nikoli nisem imel v rokah. Seveda, sem se hotel takoj korigirati, to čisto lahko ni res, saj je izrednih besedil samo v tej knjigi cela vrsta. A občutje v meni je vztrajalo, obenem pa me je obšla tudi misel, da tega, kar čutim ne sebi ne komu drugemu ne bi znal povedati. Da besede, s katerimi razpolagam, za to ne bi zadostovale. In tako je ostalo.
Vse do časa, ko sem začel malo bolj intenzivno misliti na to, kaj bi bilo mogoče in potrebno povedati slovenskemu svetu v Rovtah, 25. avgusta. Takrat pa se mi je naenkrat zazdelo, da imajo te tri stvari nekaj opraviti ne samo med sabo, ampak tudi s tem, kar bi s tega mesta bilo treba reči in kar bi slovenski svet moral vedeti:
da pravega prepričanja, da je za ta svet treba nekaj narediti, zato ni, ker v ljudeh ni tistega naravnega občutja in začetne naravnanosti, ki ji pravimo usmiljenje. Usmiljenja pa za to ni, ker ljudje »krožeč v vedno širših krogih« okoli svojega središča ne slišijo Boga in njegove besede.
Enega zadnjih papežev navajajo, da je za Evropo rekel, da bo krščanska ali pa je ne bo. Včasih smo morda mislili, da so to pač pobožne besede. Kaj pa naj papež reče? Sedaj pa se vedno bolj zavedamo, da se te besede zrastle iz globinskega spoznanja. Antično krščanska Evropa je bila dvožariščna, nosila sta jo razum in vera. Njen človek, evropski človek, je bil zato cel človek, nosile so ga ambicije znanosti in obljube evangelijev.
Druga Evropa pa je eno od dveh žarišč ugasnila, tako da ji je ostal samo razum in samo védenje. Na njem je obljubljala postaviti sistem, ki bo, kakor je rekel T.S.Eliot, tako popoln, da človeku ne bo več treba biti dober. A je ta Druga Evropa čez nekaj stoletij postavila svet, ki so ga zaznamovala imena ko to Auschwitz, Gulag, Kolima, Barbarin rov, Goli otok, Krimska jama in nešteto drugih. Samo v Sloveniji jih je šeststo.
George Rendell, britanski veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, je v svojih spominih zapisal, da so Slovenci mogoče edini zares katoliški narod v Evropi. In ko smo pozneje kdaj premišljali, zakaj je ravno Slovenijo doletelo, kar jo je doletelo in zakaj smo morali in moramo ravno mi prenašati, kar moramo prenašati, si pravimo, da bo to pač zato, da bi danes, ko Evropa lovi svoje ravnotežje in se še ne ve, če ga bo našla, da bi mi vedeli – ali bolj vedeli – kje moramo stati in česa nikakor ne smemo pozabiti, če hočemo živeti.
Dragi prijatelji, kaj na še rečem? Ko sem sprejel odgovorno nalogo, da za ta slovesni dan poiščem nekaj besedi, sem pomislil, da je na tako pomembnem kraju, kot je ta, treba najti stvari, ki bodo veljale za vse Slovence. Stvari, za katere moramo vsi vedeti in jih nositi v spominu, da ne bomo preveč kaznovani za svojo zgodovinsko neprisebnost. O tem kraju posebej torej nismo govorili. O tisti množici fantov in mož, ki jih nenadoma ni bilo več. Bili so mladi, z velike večine so bili vsi mladi. V Teharjah smo videli, kako je mlademu človeku težko umreti. Ko je politkomisar Škulj prebral smrtno obsodbo Jožetu Kramplju iz neke vasi pod Turjakom, smo zaslišali krik, ki ga ni bilo mogoče pozabiti. Nobeden od tistih, ki smo takrat tam stali, ga ni pozabil. Pokojni dr. Tine Velikonja je, če je beseda nanesla na Teharje, govoril samo o tistem kriku. Tako težko je umreti mlademu človeku. In koliko jih je bilo. Samo iz tega kraja jih je bilo čez dvesto. Človek se ob tej nedoumljivosti sprašuje: Kako si ti ljudje še upajo hoditi po Sloveniji! Kako si po vsem tem še upajo hoditi po Sloveniji! In vi, ki ste ostali, koga so poslali nad vas? Hudobne učiteljice, pokvarjene novinarje, ljudi iz aparata, ki so iz posvečene tkanine narodove tragedije trgali niti in z njimi krpali svoje bedne kariere. Koliko krivic, koliko nesramnih laži, koliko žalitev so morali vaši ljudje prenesti v zamolkli tišini svojih misli! A vendar. Ne smemo ostati v sebi! Misliti moramo na Slovenijo. Posebej danes moramo misliti na Slovenijo! Posebej danes moramo misliti nase tako, da mislimo prvenstveno na svojo domovino!
Kako bi se naš spomin razširil čez vso Slovenijo danes, ko smo se tukaj zbrali, da obnovimo spomin na dan, ko so bile tu pred dvajsetimi leti postavljene farne spominske plošče? Mar ne bi bil ta spomin še najbolj veljaven, trajen in imen, na teh kamnih zapisanih, vreden, če bi se med vami, seveda predvsem med tistimi, ki ste organizirali in oblikovali ta mogočni množični spomin, spočela misel na Vseslovenski odbor za farne spominske plošče. Pomislite, kaj bi pomenilo za Slovenijo, če bi se ljudje dvestokrat na leto v eni od far – toliko je namreč za enkrat vseh plošč – zbrali in po nedeljski maši odšli pred ploščo, bodisi da je postavljena na pokopališču ali pa kje drugod, in tam zmolili nekaj molitev, prebrali kako kratko besedilo, prebrali imena na plošči in bi obenem kdo kaj povedal ali pa tudi ne. Na ta način bi se v kraju obnavljal spomin, fara bi postajala vedno bolj eno, ne samo v prostoru, ampak tudi v času. To bi bil dan, ko bi v kraj pritekale energije, ki bi ljudem dajale moč preživeti v vsakem času.
Če bi se v Rovtah prebudili ljudje, ki bi jih velika in plemenita misel, da bi to veliko dejanje ustanovili in vodili, bi ne samo svojemu kraju, ampak vsej Sloveniji prinesli občutek zadovoljstva, da so sedaj njihovi ljudje, pa naj bodo že kjerkoli, v resnici doma; v tem, kar so bili, kar so sedaj in kar bodo za zmerom.