Objavljamo nagovor, ki ga je na otvoritvi Spominskega parka Grahovo imela ga. Urša Knez.
Zbrali smo se, ker se želimo spominjati ljudi, ki so umrli za krščanske ideale. Ti ljudje bi radi živeli v mirnem in urejenem svetu, kakršnega so bili vajeni. Potreba manjšine po revolucionarnih spremembah pa jih je pripeljala do tega , da so branili življenje, ki je bilo zanje največja vrednota.
Kot ženska in mati jih lahko razumem, saj mi je bilo v skrb zaupanih nekaj novih življenj. Prepričana sem, da je obramba življenja in človekovega dostojanstva naloga vsakogar izmed nas. Tem ljudem so poleg življenja vzeli tudi ime. Življenje jim je nemogoče vrniti, dolžni pa smo jim povrniti dostojanstvo.
Spomniti pa se želimo tudi žalujočih žensk. Brez zaščite so takrat ostale žene, brez pomoči matere in brez pogleda v jutri dekleta padlih. Vse skupaj so ostale same, osamljene, predvsem pa tako kot vse pobite žrtve, tudi one brez imena.
Ženske seveda niso popustile pritiskom in so ohranile svojo vlogo branilk življenja. Do obupa so trpele v fizičnih in drugih preizkušnjah v dneh in tednih po tragičnih dogodkih. In ko so se svetovni vojaški stroji ustavili in ko bi moralo nastopiti vsesplošno olajšanje, je za slovensko vdovo nastopila nova doba trpljenja, ki ni bila v ničemer lažja od prejšnje. Solze so se izjokale, oči posušile, srce je postalo že skoraj neobčutljivo za nove rane. Vedno znova so se pojavljali novi in novi ljudje brez sočutja, brez zmožnosti, da se vživijo v usodo slovenske matere, vdove. Bolečina in strah, ki sta mnogim obvladala življenje, se pri potomcih še danes kaže v umiku v popolno družbeno pasivnost.
In danes, ko nastopam kot že ne vem katera generacija mater, se morajo naši otroci še vedno učiti, da so katoličani v svoji obrambni drži stali na napačni strani. Kot v posmeh spoznanju, da je ideja in politični sistem zaradi katerega so bili katoličani žrtve napada, že zdavnaj izgubila boj s časom.
Naši otroci odraščajo v družbeni klimi polni sporočil, da je bilo revolucionarno nasilje nujno in celo upravičeno, ker je bilo usmerjeno v tako imenovano pravo smer. Resnica pa je, da že nekaj let živimo v državi, ki ima v ustavi najvišje zapisano dostojanstvo človeka. Čas je že, da vsaj naši otroci v šolah slišijo o pravih vrednotah. O demokratičnih vrednotah na katerih temelji naša družba. Naj vsaj oni spoznajo, da je svet brez nasilja lepši in uspešnejši.
Kristjani imamo poleg vrnitve v družbeni prostor še eno priložnost, ki jo zamujamo. Obrnimo se na slovenske mučence, ki lahko na našo priprošnjo pri Bogu izprosijo v naš narod prostor za resnico, spravo in skupno prihodnost.