Lani /1995/ je ESČP obravnavalo pritožbo Nikolaja Tolstoja v zvezi s sodbo v tožbi, ki jo je vložil Toby Low, Lord Aldington, proti Tolstoju zaradi razžaljenja časti. Proces je potekal v Londonu jeseni 1989 in je našim ljudem dokaj znan, deloma iz tedanjega časopisja, deloma pa tudi iz intervjuja z grofom Tolstojem, ki je bil objavljen v 18. številki Zaveze. Slovenskim ljudem je bolj ali manj znano, zakaj je do procesa prišlo, okvirno vsaj tudi vedo, zakaj je Nikolaj Tolstoj povezan s Slovenci. Kot član ESČP ste ves čas sodelovali v pripravi tega primera, zato ne bi radi izgubili izredne priložnosti, da o tem, kako je potekal, izvemo kaj natančnejšega, tako rekoč iz prve roke. A še prej bi vas prosili, da nam poveste nekaj stavkov o tem sodišču: kaj ga je poklicalo v življenje, kako je sestavljeno, kako deluje in kdo se predvsem zateka k njemu po pomoč?
V nekaj stavkih bi težko odgovoril na Vaša vprašanja o strasbourškem mehanizmu. Upam, da ne bom preveč zlorabil vašega zanimanja, če bo moj odgovor nekoliko daljši. Oprl pa ga bom predvsem na zapiske s predavanja, ki ga je imel spomladi lani v Ljubljani predsed[Stran 048]nik Evropskega sodišča za človekove pravice gospod Rolf Ryssdal, in pa seveda na temeljne pravne dokumente, ki urejajo pristojnosti in delovanje evropskega sodišča. Tudi primer oziroma zadeva Tolstoj proti Veliki Britaniji je potekala natančno po postopku, ki ga bom opisal.
4. novembra 1950, osemnajst mesecev po podpisu Statuta Sveta Evrope, je bila v Rimu podpisana Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Očitno je obstajalo politično soglasje o potrebi, da se v okviru Evrope zaščitijo človekove pravice. Konvencija se v preambuli izrecno sklicuje na Splošno deklaracijo Združenih narodov, ko pravi, da so se države članice Evropskega sveta dogovorile, da »naredijo prve korake za uveljavljanje določenih pravic, zapisanih v Splošni deklaraciji«.
Figure 1. Kočevski rog 1995 – Nikolai Tolstoy na robu množice
Konvencija je pogodba, ki je vnesla pomembne novosti v mednarodno pravo. Tradicionalno je veljalo, da je vse, kar država stori svojim državljanom in osebam brez državljanstva, v njeni izključni pristojnosti in zunaj dosega mednarodne skupnosti. V nasprotju s tem pa 1. člen Konvencije določa, da morajo države pogodbenice zagotoviti vsem, ki sodijo v njihovo pristojnost – lastnim državljanom, državljanom drugih držav in osebam brez državljanstva – pravice in svoboščine, ki jih opredeljuje Konvencija. Druga novost je bil posebni kontrolni mehanizem, ki ga je vzpostavila Konvencija, da od držav pogodbenic doseže izvajanje njihovih obvez. Konvencija daje možnost ne samo državam, ampak tudi posameznikom, da sprožijo sodni postopek proti državi pogodbenici, ki je odgovorna za domnevno kršitev Konvencije. Torej je pravno zavezujoč instrument, s katerim suverene države pristanejo na to, da imajo posamezniki pravice po mednarodnem pravu. V tem je Konvencija naredila v mednarodnem pravu korak naprej; ta korak je bil zgodovinski in brez primere. Ne more biti dvoma, da je pravica do pritožbe posameznika ključnega pomena in je jedro sistema zaščite, ki ga oblikuje Konvencija.
Trem institucijam je zaupano zagotavljanje, izpolnjevanje obvez iz Konvencije, in sicer: Evropski komisiji za človekove pravice, Evropskemu sodišču za človekove pravice, ki ju ustanavlja sama Konvencija, ter Odboru ministrov Sveta Evrope.
Konvencija je začela veljati 3. septembra 1953. Komisija je bila ustanovljena leta 1954, sodišče pa na začetku leta 1959. Vse zahteve za obravnavo po Konvenciji najprej preuči komisija. Njena naloga pa je trojna: Najprej mora ugotoviti, ali zahteva za obravnavo izpolnjuje predpisane pogoje za sprejemljivost. Potem je na razpolago strankam za zagotovitev prijateljske poravnave in končno, če ni poravnave, pripravi poročilo o dejstvih in svoje mnenje o tem, ali ugotovljena dejstva predstavljajo kršitev Konvencije. Mnenje komisije za stranki ni obvezujoče, namen je biti v pomoč telesu, ki mora sprejeti končno odločitev, to je sodišču ali Odboru ministrov.
Sodišče je neodvisna sodna institucija v običajnem pomenu besede, ima po enega sodnika iz vsake države članice Sveta Evrope ter javen postopek. Odbor ministrov, ki je izvršni organ Sveta Evrope, odloča o tem, katere zadeve se ne predložijo sodišču, čeprav bi težko trdili, da je tak postopek soden (32. člen).
Zadevo lahko predloži sodišču komisija ali država, ki se je zadeva tiče. Vendar pa po Protokolu št. 9, ki je postal veljaven 1. oktobra 1994, ima posameznik pravico do dostopa do sodišča v primerih, ki jih odobri komisija ter se nanašajo na države, ki so ratificirale Protokol št. 9.
Sodbe sodišča so dokončne in obvezujoče, vendar so le deklarativne narave. Če sodišče ugotovi, da je bila Konvencija kršena, ne more raz[Stran 049]veljaviti odločitve nacionalnih oblasti ali zahtevati posledične ukrepe. Vendar pa lahko sodišče zagotovi »pravično zadoščenje« v obliki finančne odškodnine. Sodbe se pošljejo Odboru ministrov, ki nadzoruje njihovo izvršitev.
Nekaj časa je poteklo, preden je sodišče lahko v celoti začelo opravljati vlogo, ki mu jo je namenila Konvencija. Več držav je le počasi priznalo pravico posameznika, da vloži zahtevo za obravnavo na komisijo (25. člen) in/ali obvezno pristojnost sodišča (46. člen). Poleg tega pa so tako komisija kot prizadete države nekako nerade predložile sprejete zadeve sodišču.
Danes je stanje popolnoma drugačno. Najprej, vse pogodbenice, ki so se komaj pred kratkim pridružile Svetu Evrope, so sprejele pravico do pritožbe posameznika in obvezno pristojnost sodišča. Poleg tega v sprejetih zadevah, ki obravnavajo pomembna pravna vprašanja, ne samo Komisija, ampak tudi vedno več vlad meni, da je ustrezno ali celo potrebno, da končno sodbo sprejme sodišče. Povečanje dejavnosti sodišča zelo očitno kaže dejstvo, da je bila v prvih petnajstih letih povprečno predložena sodišču le ena zadeva na leto, na začetku devetdesetih let pa je bilo predloženo že približno 60 zadev letno. Sodišče je potrebovalo 26 let – od 1959 do 1985 – za razglasitev sto sodb, pa je do konca 1994 sodišče razglasilo kar 500 sodb.
Morda je treba najprej omeniti, da ima sodišče toliko sodnikov, kolikor je članic Sveta Evrope. Vsaka država članica mora imenovati tri kvalificirane kandidate, člane sodišča pa izvoli Posvetovalna skupščina Sveta Evrope za dobo devetih let. Trenutno je približno polovica članov sodišča sodnikov nacionalnih sodišč; drugi so večinoma profesorji prava, nekaj pa je advokatov z lastno prakso.
V skladu s Konvencijo v vsaki zadevi, ki je predložena sodišču, odloča senat, ki ga sestavlja devet sodnikov. Po uradni dolžnosti sodelujeta dva člana: en sodnik iz prizadete države-stranke in predsednik ali podpredsednik. Drugi sodniki so izbrani z žrebanjem, običajno v roku enega meseca od trenutka, ko je zadeva predana sodišču.
Konvencija določa, da »pristojnost sodišča obsega vse spore v zvezi z razlago in uporabo te Konvencijo … « Sodišče je pristojno le za obravnavanje pritožb, ki jih komisija razglasi za sprejemljive. Vendar pa je v takih sporih tudi pristojno, da preskusi sprejemljivost, in torej lahko preskusi, ali lahko tožitelj zatrjuje, da je žrtev kršitve, ali so bila uporabljena vsa domača pravna sredstva.
Uradna jezika sta angleščina in francoščina, lahko pa se dovoli uporaba drugih jezikov.
Formalno predlagatelj zahtevka za obravnavo ni stranka v sporu, ki ga sodišču predloži država in/ali komisija. Vendar pa je dejansko stranka, saj sodeluje v postopku. Po Protokolu št. 9, ki je začel veljati 1. oktobra 1994, lahko predlagatelj zdaj sam predloži zadevo sodišču.
Poročilo komisije je osnova, na kateri potem sodišče obravnava spor. Poročilo vsebuje navedbo dejstev, relevantno domače pravo in prakso, in pa mnenje komisije. Če predsednik ne odloči drugače, mora biti poročilo dostopno javnosti takoj, ko je spor predložen sodišču.
Prva stopnja postopka pred sodiščem so običajno pisne vloge (»memorials«) prizadete države, predlagatelja zahteve za obravnavo in po možnosti komisije, vključno z dejstvi, domačim pravom in prakso ter pripombami mnenje komisije. Druge prizadete države ali osebe (kot so na primer nevladne organizacije, Amnesty International, sindikati) so lahko povabljene ali jim je dovoljeno, da predložijo pisne komentarje.
V skoraj vseh primerih pride do obravnave; datum določi predsednik senata. Neposredno pred obravnavo se opravi pripravljalni sestanek, med drugim, da se dopolni ali popravi seznam vprašanj ter zaprosi za dokumente, ki bi lahko bili potrebni.
V praksi se predsednik po pripravljalnem sestanku in pred obravnavo vedno sestane z delegati komisije, agentom in zagovornikom tožene države ter zagovornikom vlagatelja zahteve za obravnavo, da zagotovi, da bo obravnava potekala pravilno in učinkovito. Obravnava je javna, razen če sodišče – v izjemnih okoliščinah – odloči drugače.
Vlagatelj zahteve za obravnavo ima pravico zastopati samega sebe. V praksi pa ga v skoraj vseh primerih zastopa zagovornik. Med zasedanjem je dovoljeno postavljati vprašanja. Postopek pred sodiščem je kombiniran pisni in ustni postopek. V ustnih zagovorih se mora agent/zagovornik veliko bolj omejevati, kot pa je to navada, na primer, na norveških, danskih, britanskih ali irskih sodiščih. Pripravi se tudi stenogram vsakega zasedanja.
Po pravilniku se sodišče posvetuje za zaprtimi vrati, ko vsak sodnik izrazi svoje mnenje in ga utemelji. Senat ima prvo posvetovanje kmalu po obravnavi. Ponavadi ga ima dva ali tri dni po obravnavi, ko je sodnikom že na voljo stenogram.
Pred začetkom posvetovanja predsednik s pomočjo sodne pisarne pripravi seznam točk, [Stran 050]ki jih je treba preučiti, da se doseže odločitev o sporu. Vsak član senata mora izraziti svoje začasno (»preliminarno«) mnenje.
Med posvetovanjem so navzoči pravni sodelavci pravne pisarne, ki pripravijo neuradni zapisnik posvetovanja. Ob koncu prvega posvetovanja senat imenuje odbor za pripravo osnutka; odbor sestavljajo sodniki, ki pripadajo začasni večini (»provisional majority«).
Na osnovi zapisnika posvetovanja sodna pisarna pripravi preliminarni osnutek, odbor za pripravo osnutka pa s pomočjo vodje sodne pisarne (»Registrar«) pripravi osnutek sodbe; ta se razdeli vsem članom senata. Le-ti imajo tako možnost dajati pripombe k osnutku ter predlagati spremembe.
Po potrebi se lahko odbor za pripravo osnutka ponovno sestane ter pripravi revidirani osnutek sodbe.
Drugo – običajno zadnje – posvetovanje je načeloma najkasneje v štirih mesecih po obravnavi. Med tem posvetovanjem senat preuči osnutek sodbe in predlagane spremembe ter glasuje.
Sodba mora navajati utemeljitev za odločitev sodišča, vsak sodnik ima pravico do ločenega mnenja, v katerem izrazi svoje strinjanje ali nestrinjanje. Sodnik, ki namerava dati ločeno mnenje, mora predložiti vsaj provizoričen oris svojega mnenja; senat pa, potem ko je sprejel sodbo, mora določiti rok, v katerem mora sodnik, ki želi dati ločeno mnenje, poslati dokončno besedilo mnenja pravni pisarni.
Sodbe se pošljejo Odboru ministrov in državam strankam, komisiji ter predlagateljem zahteve za obravnavo. Sodbe se objavijo, za nadzorovanje njihove izvršitve pa je odgovoren Odbor ministrov.
Gre torej za človekove pravice. Čeprav je misel, ki jih je rodila, že zelo stara, so prišle – tak občutek imamo – v splošno zavest šele v tem stoletju ali pa celo šele po drugi svetovni vojni. Kaj jih je naredilo tako urgentne?
Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bilo eden od ciljev ustanovitve Združenih narodov in Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948, naj bi bila prvi korak v procesu, ki naj bi vodil k sprejemu pravno zavezujočih instrumentov varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznika ter k vzpostavitvi kontrolnega mehanizma za uveljavljanje teh pravic. Vendar pa so družbene razmere in pravna
tradicija v posameznih delih sveta zelo različne, in kmalu je postalo očitno, da bo v svetovnem merilu tak projekt naletel na težave in seveda na tradicionalni odpor suverenih držav, da bi se odrekle kateregakoli delčka svoje suverenosti.
Ni pa presenetljivo, da je bila v Evropi reakcija precej drugačna. Nekaj držav zahodne Evrope je 5. maja 1949 sprejelo odločitev, da ustanovijo Svet Evrope, katerega cilj je doseči večjo enotnost med članicami zaradi zaščite skupne demokratične dediščine, pravne države in ohranjanja in nadaljnjega uresničevanja človekovih pravic.
Ta cilj je zelo natančno izražen v Konvenciji o varstvu človekovih pravic iz leta 1950. Konvencija je bila odgovor na grozote in nasilje, ki jih je Evropa doživela v tridesetih in štiridesetih letih in še posebej med drugo svetovno vojno. Evropa se je naučila, da spoštovanje človekovih pravic ni izključno zadeva med državo in njenimi državljani; mednarodna skupnost v celoti je odgovorna za varstvo temeljnih pravic in svoboščin živih bitij.
Ideja pravičnosti! Ali bi bilo mogoče zelo na kratko in zelo razumljivo zarisati odnos med njo in pravom?
Figure 2. Kočevski Rog 1995 – Bizjak, Petrle, Tolstoy, Corsellis[Stran 051]
Vsaj po nemški ustavnosodni presoji naj bi bilo že od AristoteloveNikomahove etike sprejeto tako v pravni filozofiji kot tudi v veljavnem pravu načelo, da je kako dejanje ali ravnanje »nepravično« v bistvu zato, ker je v nasprotju z načelom enakosti. Kršitev načela enakosti v slovenski ustavi ureja njen štirinajsti člen, po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na katerokoli osebno okoliščino, in po katerem so pred zakonom vsi ljudje enaki. Kršitev načela enakosti pa je podano, če državni organ ali kdo drug obravnava ljudi ali dejanske situacije različno, se pravi, da jih diskriminira, pa za tako razlikovanje ni možno najti stvarnih, razumnih ali očitnih razlogov. Zrcalna slika diskriminacije, torej nerazumnega razlikovanja med ljudmi, pa je samovolja oziroma arbitrarno obravnavanje. Toliko bi se morda dalo na kratko povedati o bistvu pravnega pojmovanja pravičnosti oziroma nepravičnosti.
Ali so danes človekove pravice bolj skupek načel ali pa so tudi pravno precizno in operativno formulirane?
Države, ki postanejo pogodbene stranke Konvencije, so že prej prevzele obveznost spodbujanja zaščite človekovih pravic, saj so že s članstvom v Svetu Evrope sprejele obveznost, da »sprejemajo vsa načela pravne države in da bodo vse osebe, nad katerimi imajo pristojnost, uživale človekove pravice in temeljne svoboščine« (3. člen statuta Sveta Evrope). Kot je bilo lahko pričakovati, se Evropskemu sodišču v praksi ni treba ukvarjati z obtožbami proti obsežnim kršitvam človekovih pravic, kakršne se še vedno prepogosto dogajajo zunaj meja skupnosti Konvencije in celo na njenem pragu (na primer na ozemlju bivše Jugoslavije, zlasti v Bosni in Hercegovini).
To pa seveda ne pomeni, da spori, ki pridejo pred Evropsko sodišče, niso velikega pomena za prizadete države. Vpliv judikature sodišča je očiten iz sklicevanja na zadeve, o katerih so bile izrečene sodbe. Na kratko, sodbe sodišča se vedno bolj nanašajo na vprašanja, povezana s pomembnimi vidiki družbenega, političnega in celo gospodarskega življenja v državah članicah Konvencije.
Vendar pa celotna Konvencija s svojim splošnim jezikom prej določa standarde, kot pa da bi vsiljevala enotna pravila. Način, kako se upošteva določen standard, pa se razlikuje od države do države in je odvisen od prevladujočih pravnih, družbenih in političnih razmer in tradicij. Nacionalne oblasti imajo možnost izbire, z drugimi besedami, diskrecijsko pravico, kako naj izvajajo standard, ki ga zahteva Konvencija. To stališče je bilo izraženo v strasbourški judikaturi, ki določa, da v takih primerih Konvencija pušča pogodbenicam »manevrski prostor za presojo«. V primerih, za katere pride to v poštev, morajo države, da se jim dokaže kršitev Konvencije, prestopiti meje tega manevrskega prostora za presojo.
Seveda so meje prostora za presojo različne glede na kontekst. Na področjih, kjer je v demokratičnih družbah zakonita paleta različnih mnenj, spada odločitev v območje odgovornosti nacionalnih oblasti, ki delujejo v skladu z demokratičnimi postopki.
Za presojo zadeve Tolstoj sta pomembna 6. in 10. člen Konvencije. V sporih glede svobode izražanja (10. člen) je Evropsko sodišče presodilo, da je »svoboda izražanja (je) eden od prvobitnih temeljev (demokratične družbe), eden od osnovnih pogojev za njen napredek ter za razvoj vsakega posameznika«. Ta svoboščina pa ne velja samo za »obvestila« ali »ideje«, ki veljajo za neškodljive ali nevažne, ampak tudi za tiste, ki žalijo, pretresejo ali vznemirjajo državo ali katerokoli sloj njenega prebivalstva. To zahtevajo načela pluralizma, tolerance in širine duha, brez katerih ni »demokratične družbe«.
Pravna, ne samo moralna obveznost pogodbenic je, da se ravnajo po sodbah sodišča, ki so končne in obvezujoče. Vendar pa niti sodišču niti Odboru ministrov ni podeljeno pooblastilo za izvršitev sodb. Iz tega sledi, da mora tožena država sama izvršiti sodbo, s katero je bila ugotovljena kršitev Konvencije.
Kot sem že omenil, je sodba, s katero strasbourško sodišče ugotovi kršitev, deklarativne narave. Samo po sebi ne povzroči razveljavitve odločitev nacionalnih oblasti ali razveljavitve državne zakonodaje, za katero je bilo ugotovljeno, da je v protislovju z zahtevami Konvencije. Strasbourške sodbe nimajo na temelju Konvencije neposrednega učinka na domači pravni sistem tožene države. Tožena stranka mora torej sama izbrati ukrepe, ki jih bo uporabila v domačem pravnem sistemu, da bo izpolnila svoje obveznosti.
Poleg tega je obveznost tožene države, da preneha kršiti Konvencijo in da odpravi posledice kršitve, v mnogih primerih privedla do sprememb nacionalne zakonodaje, prakse in judikature. Sodišče je tudi samo poudarilo širši pomen svojih sodb, ko je zapisalo, da sodbe sodišča ne služijo samo kot odločitve o sporih, ki so mu predloženi, ampak, splošneje, za osvetlitev, varovanje in razvijanje pravil, ki [Stran 052]jih postavlja Konvencija, in s tem prispevajo k temu, da države spoštujejo obveznosti, ki so jih sprejele kot pogodbenice.
V letih delovanja sistema Konvencije se je nabral lep sveženj prava Konvencije (Convention law), katerega vpliv sega prek meja posameznih sporov. Četudi je posamezna sodba obvezujoča samo za pogodbenice, ki so bile stranke s sporu, pa ni redko, da druge države iščejo v sodbah smernice glede skladnosti lastne domače zakonodaje in prakse s Konvencijo. Vse več je primerov, ko je sodba vzpodbudila državo, ki ni bila stranka v določenem sporu, da je izvedla popravke svoje zakonodaje ali prilagodila svojo prakso in judikaturo. Morda je prav v tem procesu kovanja skupnih standardov najpomembnejši vidik vpliva sodb strasbourškega sodišča.
Koliko časa ste že član tega sodišča in ali ste bili tja delegirani ali morda celo izvoljeni? Koliko držav in katere države so v njem zastopane? Ali so Vaši kolegi tudi člani raznih državnih ustavnih sodišč? Kako ste doživeli zahodno pravno kulturo? Ali se vidi, da ni bila prekinjena zaradi totalitarizma? Ali imajo Vaši kolegi iz nekdanjega vzhodnega bloka zaradi izkušenj bolj razvit čut za človekove pravice?
Za sodnika Evropskega sodišča me je v prvem krogu izmed treh od Slovenije predlaganih kandidatov izvolila parlamentarna skupščina Sveta Evrope 28. septembra leta 1993. Moj sodniški mandat se bo iztekel 20. januarja 2001. Trenutno sestavlja sodišče 33 sodnikov, zadnji je bil izvoljen predstavnik Andore gospod Casadevall Medrano. Seveda je vsakega od nas predlagala domača država, potem ko je bila sprejeta v članstvo Sveta Evrope, ne glede na to, ali je že ratificirala Konvencijo ali pa ne.
Figure 3. Pred Magistratom v Ljubljani 1995 – Conolly, zakonca Corsellis, Tolstoy in dr. Katarina Bogataj-Gradišnik, ki je gostom z enodnevnim obhodom na kratko predstavila Ljubljano
Trenutno je le še moj kolega Dimitar Gotchev iz Bolgarije sodnik ustavnega sodišča. Skoraj brez izjeme pa so vsi evropski sodniki vrhunski pravni strokovnjaki v svojih državah, v največ primerih so to sodniki ali predsedniki vrhovnih sodišč in profesorji prava.
Sprašujete, kako sem doživel neposredno srečanje z zahodnoevropsko pravno kulturo. Sam bi to vprašanje postavil še bolj direktno: Kakšni so bili moji prvi vtisi z Evropskega sodišča. Je že res, da je bila vsebina strokovne argumentacije zame nekaj čisto novega, saj sem Konvencijo do tedaj poznal le s teoretične razdalje, od izvolitve v Evropsko sodišče dalje pa imam čast, da sodelujem tudi pri sodnem odločanju, ki tej Konvenciji sledi in jo celo dopolnjuje oziroma jo razvija. Vendar je najmočnejši vtis name naredila pravzaprav narava, kakovost medčloveških odnosov med sodniki in osebjem Evropskega sodišča, način razpravljanja in pravna kultura v najširšem pomenu besede vseh kolegov brez izjeme. V tem pogledu moram omeniti visoko stopnjo osebnega spoštovanja, vljudnosti, olike, korektnosti, osebnega poštenja, uglajenosti, torej vsega tistega, kar štejemo za nujne prvine evropske meščanske kulture. Mislim na to, da med razpravo noben sodnik ne povzdigne glasu, da izraža popolno spoštovanje do mnenj svojih kolegov, da se na primer ob prvem srečanju vsak mesec, celo vsak dan zjutraj prijazno rokujemo in izmenjamo nekaj vljudnih besed, da ves kolektiv sodišča preveva vzdušje prijaznega zaupanja, medsebojne podpore in prijateljske pomoči, ki vsakomur daje visoko stopnjo občutka varnosti in sproščenosti. Nikoli se mi ni treba bati kakšne zahrbtnosti, polresnice, škodoželjnosti ali še tako drobnega znaka zaničljivega odnosa. Prav nasprotno.
Zato je v takem ozračju prijetno delati in živeti; razprave niso dolgovezne, ampak se iskreno lotevajo bistva vprašanj. Zato bi se strinjal z vami, da je na vsakem koraku, vsak trenutek v tem pogledu moč zaznati, da moji kolegi iz zahodne Evrope niso imeli trpkih izkušenj življenja v moralno opustošenem, nevzgojenem in neciviliziranem svetu, ki so mu gospodarili brezobzirni lumpenproletarski povzpetniki.
Glede svojih kolegov iz nekdanjega vzhodnega bloka pa bi težko dajal kakšne splošnejše ocene. Po svoje smo še premalo časa skupaj kot novinci v Strasbourgu, da bi se bolje poznali. Težko bi tudi sklepali o njihovi pravni filozofiji in pravnih vrednotah na podlagi njihovega glasovanja pri odločanju. Le slutim lahko, da se pač tudi mi delimo po podobnih oseh, ki označujejo moralne razlike in poklicno provenienco slovenskih pravnikov.
[Stran 053]
Ali ste vedeli za Tolstojev primer, še preden je vložil pritožbo pred vašim sodiščem?Ali ste tudi do tragičnih dejstev v zvezi s slovenskimi domobranci prišli šele prek Tolstoja?
O zgodovinskih delih gospoda Tolstoja in njegovi pravdi pred angleškimi sodišči sem vedel malo, nekaj bežnega in komaj omembe vrednega. Seveda pa sem precej več vedel o samih zgodovinskih dogodkih angleške predaje slovenskih domobrancev Titovi vojski in o njihovi tragični usodi neposredno zatem. Toda moje poznavanje teh dejstev je bilo zanemarljivo v primerjavi z informacijami, s katerimi sem imel možnost seznaniti se, ko sem študiral zadevo Tolstoj proti Združenemu kraljestvu. Tedaj, torej v prvi polovici lanskega leta sem z velikim zanimanjem prebral vse gradivo, ki je bilo predloženo za ta primer Evropskemu sodišču za človekove pravice, in že tega gradiva je bilo za nekaj zajetnih knjig. Primer me je zares pritegnil, tako da sem prebral še dosti več, na primer obe Tolstojevi knjig, The Minister and the Massacres(Minister in poboji, 1986) in Victims of Yalta (Žrtve Jalte, 1978), številne članke v naših in tujih revijah, in seveda temeljna dela slovenskih zgodovinarjev, ki obravnavajo omenjene zgodovinske dogodke, na primer Prevzem oblasti 1944–1946 Jere Vodušek Starič (1992), ali zbornik Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji, ki ga je uredil dr. Dušan Biber (1985). Pridobil sem tudi nekaj neobjavljenih zanimivih dokumentov.
Tolstoj nam je pravil, da ima občutek, da so mu sodniki Evropskega sodišča naklonjeni. Ali so mu bili res? Ali imate občutek, da so dobro razumeli oboje: domobranski holokavst in Tolstojevo junaško in plemenito dejanje? Ali se je na procesu kdaj uporabila beseda holokavst ali kaj podobnega? Ali se je morda kdo kdaj pozanimal, če je država Slovenija prek svojih pravnih institucij spregovorila o njem? Ali se je ob tem postopku razkril tudi del slovenske zgodovine?
Najprej naj povem, da je o zadevi odločal navadni senat (»chamber«), sestavljen iz devetih sodnikov, in ne t. i. veliki senat, na katerega se prenese odločanje o zapletenih zadevah, ki naj rešijo bodisi neko novo pravno vprašanje ali pa drugače rešijo že znano vprašanje. Tak senat sestavlja 19, po novem pa 21 sodnikov. V senat za primer Tolstoj v U.K. so bili poleg naprej določenega predsednika (g. Ryssdal iz Norveške) ter angleškega sodnika izžrebani še sodniki iz naslednjih držav: iz Irske, Italije, Švedske, Danske, Finske, Češke in jaz. Na vsa Vaša vprašanja pa moram brez pomisleka odgovoriti nikalno. Moj splošni občutek je bil, da so o primeru vsi sodniki, vključno z angleškim, razmišljali in razpravljali izključno na podlagi popolne sodniške distance in zadržanosti. Razprave so se gibale strogo v okviru natančnega pravnega argumentiranja, niti za trenutek se ni zanimanje sodnikov obrnilo k vprašanjem, ki jih omenjate. Slovenija sploh ni bila omenjena, razen seveda posredno, ko je bil pač omenjen suh podatek o dogodkih tistega maja leta 1945.
Figure 4. Nikolai Tolstoy s prijatelji ob Bohinjskem jezeru
Ne morem reči niti da so bili sodniki Tolstoju naklonjeni niti da mu niso bili naklonjeni, tako da je bil v tem pogledu Tolstojev občutek varljiv. Zato je bil moj osebni interes za primer toliko bolj opazen. Vendar sem se tudi sam pri svojih razpravah omejeval na izključno pravno argumentacijo, kar je tudi prav in edino prepričljivo pri sodniškem odločanju. Vsebino in ton mojih razprav seveda dovolj natančno odraža moje ločeno mnenje, ki je dodano sodbi. V ločenem mnenju sem povzel večino glavnih razlogov, zaradi katerih sem kot edini od devetih sodnikov glasoval proti odločitvi, da Združeno Kraljestvo ni prekršilo s 6. členom Konvencije varovane pravice vsakogar do sodnega varstva, ker je bila zahtevana varščina za stroške postopka pred prizivnim sodiščem.
[Stran 054]
Glede česa se je Tolstoj konkretno pritožil in kako je koncipiral svoj nastop? Ali je imel zagovornika ali zagovornike? Ali se je branil sam? Ali oboje? Kakšen vtis je naredil na vas? In kakšnega na druge? Ali so sodniki in poslušalci začutili presežnost prvotne zadeve in groteskno krivičnost druge? Ali je mogoče na kratko povedati, kako je postopek potekal? Ali se mogoče spomnite kakega dramatičnega trenutka? Kake posebno pomembne izjave katerega od sodnikov? Ali katerega od zagovornikov ali Tolstoja samega?
Pritožbo na Evropsko sodišče je napisal za gospoda Tolstoja kot pritožnika njegov odvetnik Lord Lester of Herne Hill in njegovi trije pomočniki. Vsi štirje so g. Tolstoja tudi zastopali na glavni obravnavi pred sodiščem. Pritožba, ki je bila vložena 23. septembra 1994, obsega 33 strani, dopolnjevalo pa jo je še sedem dodatkov pravnega zastopnika in svetovalca angleške vlade. Te podatke navajam seveda zato, da bi bralcem vaše revije predočil pravniško zapletenost zadeve. V povzetku pa je mogoče reči, da je pritožnik od sodišča zahteval naslednje:
– da razsodi, da je bila prekršena njegova pravica do svobode izražanja, ki jo varuje člen 10. Konvencije, zato ker angleško pravo ne zagotavlja zadostne pravne varnosti glede na višino odškodnine, ki jo lahko dosodi porota, in pa zaradi nesorazmerne velikosti odškodnine, ki jo je v resnici določila porota, potem ko je razsodila, da je grof Tolstoj užalil lorda Aldingtona;
– da razsodi, da je bila pritožnikova pravica do svobode izražanja še dodatno prekršena zaradi čezkomerne širine sodne prepovedi nadaljnjega objavljanja Tolstojevih stališč v zvezi z zgodovinskimi dogodki na Koroškem leta 1945;
– da je bila prekršena pritožnikova pravica do sodnega varstva pred angleškimi sodišči, ki jo varuje 1. paragraf 6. člena Konvencije
– in da naj se pritožniku prizna pravično zadoščenje za materialno in za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi zgoraj očitanih kršitev Konvencije.
Kot eden od devetih sodnikov nisem imel nobenega osebnega stika s pritožnikom. Gospod Tolstoj je bil sicer na javni obravnavi 23. januarja 1995, vendar ves čas ni spregovoril. To je tudi v navadi pritožnik zelo redko in izjemoma osebno nagovori sodišče. Zato je tudi v tem primeru moj odgovor podoben prejšnjemu: grof Tolstoj preprosto ni niti poskušal narediti kakšnega vtisa, pravzaprav bi bil kakršenkoli njegov poseg v strogo pravniško razpravo odveč in brez vsake koristi za njegovo zadevo.
Javna razprava, ki je trajala približno dve uri in pol, je potekala mirno in običajno. Najprej se je zvrstil prvi krog govorov – predstavnika Evropske komisije, nato pritožnikovega odvetnika in nazadnje zagovornika države, potem je zastavil eno ali dve vprašanji predsednik sodišča, nakar se je zaključil še drugi, krajši krog razprav istih udeležencev. Obravnava, kot velika večina vseh drugih, je potekala brez »dramatičnih trenutkov«; nasprotno, kot velikokrat, je za bolj sproščeno ozračje poskrbela kakšna vljudnostna pripomba enega ali drugega govornika, na primer lorda Lesterja, ki je na začetku svojega govora najprej izrazil zadovoljstvo, da je prvi odvetnik, ki ima privilegij, da nastopi v tej »veličastni sodni palači«. Prav takrat je bila namreč v Strasbourgu odprta nova zgradba Evropskega sodišča in komisije. Potem pa je Tolstojev odvetnik nadaljeval: »Imam samo skromen predlog, da se izboljša pohištvo v tej dvorani, in sicer, da se za vami, gospod predsednik, namesti stenska ura, ki naj odvrne odvetnike, da bi bili preveč zgovorni, ko branijo svojo zadevo.«
Po drugi strani pa je res, da je bilo v poročilu sira Basila Halla, predstavnika Evropske komisije, korektno, čeprav na kratko predstavljeno tudi zgodovinsko ozadje zadeve, tako da je evropska javnost, kolikor so o sodnem primeru poročali novinarji, v resnici lahko postala pozorna tudi na nepravne, torej zgodovinske, moralne in politične razsežnosti angleške predaje ujetnikov iz Slovenije Titovim silam. Sam pa novinarskih oziroma časopisnih poročil nisem zbiral, tako da ne vem, kolikšen poudarek so dajali v posameznih državah poročanju o zadevi. Kolikor vem, je zadeva bila še posebej zanimiva za angleške medije.
Ali mislite, da je bilo sodišče načelno in pravično ali pa se je moralo ozirati tudi na kaj zunaj sebe in so zato nastajali kompromisi? Kakšno vrednost imajo izreki tega sodišča: legalno ali samo moralno?Ali temelji na kakšnih mednarodno veljavnih dogovorih? Londonski proces leta 1989 je trajal kake tri mesece. Koliko pa vaš? Takrat in sedaj je bila Slovenija močno navzoča v javnosti. Bila je torej to nekakšna promocija Slovenije, žalostna, ali vendar Ali se vam ne zdi, da ima država Slovenija neke dolžnosti do Tolstoja, saj je v nekem smislu zastopal njene ljudi?Ali ne bi morala kot pisatelju omogočiti nekajmesečno bivanje pri nas? (Nekoč mi je rekel, da bi rad tu dokončal enega svojih romanov) Ali smo lahko tako ravnodušni do njega? Če se ne bo zganila država, bomo ljudje morali nekaj napravi[Stran 055]ti. Kaj mislite? Ali mislite, da se je na vašem sodišču zgodilo nekaj, kar nam vzbuja upravičeno upanje na bolj pravičen svet? Ali ga vaša razsodba dela bolj zanesljivega? Ali nas vse dela trdnejše?
Čisto na kratko, Evropsko sodišče je s svojo sodbo povedalo angleškemu sodstvu, da je grofu Tolstoju dosodilo preveliko denarno kazen za to, kar je storil lordu Aldingtonu, ali natančneje, da tako velika odškodnina »ni bila potrebna v demokratični družbi« in je zato predstavljala kršitev pritožnikove pravice do svobode izražanja. Konec koncev je taka ocena najvišjega sodišča v Evropi lahko za katerokoli državo zelo neprijetna. Angleška država se ni le znašla na zatožni klopi, ampak ji je bilo tudi izrecno povedano, da je ravnala v nasprotju s pravnimi standardi evropske civilizacije. Da je bila torej njena raven varstva človekovih pravic vsaj v tem primeru pod sprejemljivim skupnim ali celo najmanjšim skupnim evropskim imenovalcem.
Kakšnih bolj oprijemljivih posledic v korist grofa Tolstoja pa naša sodba ni prinesla. Evropsko sodišče namreč ne more razveljaviti sodbe nacionalnega sodišča. Grof Tolstoj je na primer zahteval, naj Evropsko sodišče z nekakšno ugotovitveno sodbo zagotovi, da je dolžan plačati lordu Aldingtonu le tolikšno odškodnino, kot bi bila primerna za povrnitev njegovega ugleda. Vendar tudi za takšno ugotovitev Evropsko sodišče po 50. členu Konvencije ni pristojno. In ker pritožnik ni zahteval povračila nematerialne škode na podlagi pravične satisfakcije, mu je Evropsko sodišče priznalo le delno povrnitev stroškov sodnega postopka, in sicer 70.000 angleških funtov ter 40.000 švicarskih frankov.
Čisto na koncu pa lahko še enkrat ponovim, da je bila ta zadeva zame in seveda za vse druge Slovence, ki so globoko prizadeti zaradi zgodovinskih dogajanj, ki so v neposredni povezavi s sodnim procesom, izjemno zanimiva in pomembna. Istočasno pa moram povedati, da je bila s stališča sodišča kot celote »zgolj« ena od številnih zadev. Pravzaprav je vsaka od približno šestdesetih zadev, o katerih na leto odloči Evropsko sodišče, izjemno pomembna. Upoštevati je namreč treba, da pride v Strasbourg na Evropsko komisijo po nekaj tisoč vlog na leto. Da se pritožba uspe prebiti skozi vrsto gostih rešet vse do sodišča, mora predstavljati že po svoji naravi zelo žgoč in pravno zapleten problem. To vsekakor velja tudi za primer, o katerem govoriva.
Tudi skozi to zadevo pa je Evropsko sodišče dokazalo, da obstaja v Evropi še neka vrhovna sodna instanca, ki se lahko aktivira, če odpove sodni sistem znotraj države, ali bolje, če tak sistem ne odloči v skladu z evropskimi merili. V tem smislu vzbuja tudi sodba v zadevi Tolstoj proti Angliji, kot pravite, upravičeno upanje v pravno zanesljivejši in bolj pravičen svet. To upanje sicer ne temelji na kakem dramatičnem in korenitem ali celo zgodovinsko in moralno reflektiranem sodnem dejanju, pač pa na zaupanju v počasno, postopno, vendar v perspektivi zanesljivo utrjevanje skupnih evropskih standardov za varovanje človekovih pravic.
Figure 1. Kapelica na poti od Studenca do Rake
Figure 1. Dolenjska nedelja – Od nauka
Figure 1. Moj dom
Figure 1. Pota reke
Figure 1. Upanje
Figure 1. Kjer tečejo spominov reke