vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 298

Umor župnika Janka Komljanca

Pavel Kogej
-
0

Ob obletnici smrti prečenskega župnika Janka Komljanca je pokončni mož in veliki narodnjak, ravnatelj novomeške gimnazije Ivan Dolenec, objavil vSlovencu 17. junija 1943 tale spominski zapis: »Bil je preprost, ljubezniv, brez narejenosti; človek, ki ve, kaj je prav; ki nič ne dvomi o tem, da je evangelij, ki ga oznanja po svoji stanovski dolžnosti, edina pot do sreče na svetu za posameznika in za narod. Zato se je ves predal svojemu poklicu. Sončna narava! Človek, ki je jasen v sebi in ki v tej jasnosti neprisiljeno vodi tudi druge z besedo in zgledom, vedno pripravljen, da za svoje jasno spoznanje zastavi tudi svoje življenje. Tako mi je sam pripovedoval na belo nedeljo 1941: ‘O veliki noči nisem nič pridigal, ampak sem brez komentarja na prižnici prebral iz svetega pisma zgodbo Makabejskih bratov.’ Kdo bi bil takrat mislil, da bo ta pridiga prav posebno aktualna za pridigarja samega, enega naših številnih Makabejcev!

V začetku junija 1942 se je v Novem mestu izvedelo, da je med tistimi, ki so jih določili partizani za smrt, eden prvih župnik Komljanec. Prijatelj iz Novega mesta mu je svetoval, naj se umakne iz Prečne. S tem prijateljem sva ga obiskala v Prečni dne 7. junija 1942, torej deset dni pred smrtjo. Prijatelj ga je ponovno vabil, naj se umakne vsaj za nekaj časa. Janko je povedal, da natančno ve, kako ga imajo zapisanega smrti. Toda on ostane na svojem mestu, pri svojih faranih. Pripravljen je svoje življenje odločno braniti, toda umakniti se noče. Izrazil se je: ‘Če Bog potrebuje moje življenje, bom ostal živ. Če ga ne potrebuje, bom umrl.’ Vse to je pripovedoval tako vedro in mirno, kakor da ne bi šlo zanj. Ves se je bil pač izročil v voljo dobrega Očeta, brez čigar dopustitve ne pade las z glave. Seveda pa človeku, ki je Janka že dalj časa poznal, ni ostalo skrito, da so Jankovi živci mnogo prestali v zaporednih nočeh, ko je namesto počitka stražil dom in se prav dobro zavedal, da so napovedi partizanov resno mišljene.

Dne 12. junija se je iz zanesljivega vira raznesla govorica, da je nevarnost za Jankovo življenje postala akutna in da naj se mu sporoči, naj čim prej izgine iz Prečne. Prijatelj mu je naslednji dan to sporočil, seveda brez uspeha.

Dne 15. junija je bil dopoldne Janko v Novem mestu. Povedali so mu, da se je izvedelo, da ga bodo v noči med 15. in 16. junijem partizani napadli. Nujno so mu svetovali, naj to noč ne ostane več v Prečni. Seveda: Janko je sedaj menil, da je njegova navzočnost v župniji bolj potrebna kakor sploh kdaj poprej. Ni bral Makabejcev samo poslušalcem, [Stran 011]

Prečanski fantovski pomladek 1936 – Sedijo z leve prof. Franc Kek, župnik Anton Šmidovnik in kaplan Janko KomljanecFigure 1. Prečanski fantovski pomladek 1936 – Sedijo z leve prof. Franc Kek, župnik Anton Šmidovnik in kaplan Janko Komljanec

bral je tudi sebi. Ostal je doma v Prečni; nameraval pa je spati zunaj župnišča. Napada ni pričakoval takoj v prvih večernih urah, ampak pozneje. Vendar se je zmotil. Vsa družina je bila v župnišču še pokonci, imeli so namreč navado, da so pozno večerjali in nato molili večerno molitev. Bilo je približno ob pol desetih po poletnem času. Ker je bilo oblačno in se je pripravljalo na dež, je mrak že prehajal v temno noč. Takrat je neopaženo prišla v bližino župnišča četica partizanov. Očividec je sodil, da jih je bilo kakih dvajset. Dva od njih sta vstopila v odprto župnišče in dobila župnika v kuhinji golorokega in seveda brez lovske puške. Pozvala sta ga, naj gre z njima. Šel je z njima brez suknjiča. Obenem sta partizana vzela s seboj tudi 21-letnega župnikovega hlapca Alojzija Pašiča, rojenega v Semiču. Odvedla sta ju pod kozolec; tam so ju zasliševali približno pol ure, najprej hlapca, nato župnika. Iz župnišča so mu prinesli tudi suknjič, ko je začelo deževati. Nato so ju odvedli na Kal pri Prečni.

Kaj se je pozneje zgodilo z Jankom, vsaj meni v podrobnostih ni znano. Neka oseba je pripovedovala, da je v tej noči videla Janka na Kalu, ko je šel pit vodo; bil je zaprt v nekem skednju. Z robcem si je brisal pot s čela.

Pokopan je bil pod gradom Hmeljnikom v enem grobu s svojim hlapcem in z bratoma Murgljema. Zdrobljena mu je bila desna spodnja čeljust in ličnica ter zadnji del lobanje. Manjkala pa mu je tudi gornja ustnica. K uradnemu zapisniku o stanju, v kakršnem so našli Jankovo truplo, naj dodam samo to, da je bilo truplo pokopano v samih spodnjih hlačah.

V katalogu o njegovem zrelostnem izpitu na novomeški gimnaziji piše, da se je rodil 24. junija 1892, torej prav na god svojega patrona Janeza Krstnika. Teden dni pred svojo petdesetletnico se je Janko preselil k makabejskim bratom. Naj živi skozi stoletja v enakem spominu kakor Makabejci!«

***

Janko Komljanec, doma iz Bučke, je prišel v Prečno za kaplana 26. avgusta 1925. Prej je bil tri leta prefekt v Škofovih zavodih. Dne 24. julija 1936 je bil imenovan za vikarja pomočnika in 7. avgusta naslednje leto za župnika.

Župnija Prečna meji na zahodni del Novega mesta. Na spodnjem delu meji na reko Krko, na zgornjem pa na hribe Kuzarjev Kal, Nova gora ter Straški hrib. Pod Kalom je vas Prečna, kjer je sedež župnije. Pod hribom Nova gora leži manjša vas Podgora. Pod Straškim hribom je večja vas Dolenja Straža. Ob Krki pa sta vasi Zalog in Češča vas. Po sredi doline se v mnogih lokih zvija reka Temenica, ki izvira streljaj od Prečne pod Lukenjsko goro in se pri Zalogu izliva v Krko.

[Stran 012]Jože Mihič – umorjen 25. septembra 1942Figure 2. Jože Mihič – umorjen 25. septembra 1942

V fari so se ljudje ukvarjali največ s kmetijstvom. Imeli so sicer tri ročne opekarne (ciglarne), a le sezonskega značaja. Več so imeli zaslužka pri gozdnih delih. Večji kmetje so prevažali les bodisi na žago ali pa na železniško postajo v Gorenji Straži.

Ko je prišel v faro novi kaplan, se je začela v teh krajih prava prenova. Imel je izjemne organizacijske sposobnosti in bil je vsestransko široko razgledan. (Ohranjena je odločba o zaplembi njegovega zasebnega premoženja, ki ga je imel v župnišču. Izdana in datirana je v Novem mestu dne 30. 5. 1947; podpisan pa je predsednik Jurij Picek. Iz te odločbe zvemo, da mu je bilo zaplenjenih poleg visoke knjižne omare na stotine revij, vrsta vezanih letnikov raznih revij, Ušeničnikova filozofska dela in na koncu še »290 raznih nemških, latinskih in slovenskih knjig«.) Da bi pomagal faranom, posebno v času gospodarske krize, je ustanovil hranilnico in posojilnico. Z njegovim posredovanjem in prizadevanjem je vas dobila pošto. Ustanovil je Slovensko katoliško izobraževalno društvo s fantovskim odsekom in dekliškim krožkom. Prav to društvo je postalo močno gibalo celotnega družbenega življenja na področju vsestranskega izobraževanja, športa in vseh drugih dejavnosti v fari. Močno je poživil v fari tudi versko življenje in verske organizacije, posebno še Katoliško akcijo.

Za vse te dejavnosti so bili potrebni primerni prostori. Leta 1937 so pod njegovim vodstvom, z veliko organizacijsko sposobnostjo, prostovoljnim delom in majhnimi finančnimi sredstvi adaptirali stavbo stare, razpadajoče šole. Tako je nastal za tiste čase sodoben prosvetni dom. Od tedaj naprej so pogosto uprizarjali igre in imeli druge prireditve. Ta dom bi danes upravičeno nosil ime Janka Komljanca, nosi pa ime njegovega zagrizenega nasprotnika.

V fari je bilo malo pravih proticerkvenih liberalcev. Eden takih je bil kovač Jože Petrič iz Muhabera. Na zadnjih predvojnih volitvah je menda rekel: »Če bo naša stranka zmagala, bodo vsi farji viseli na električnih drogovih!« Drug tak, idejno bolj nevaren liberalec in morda že takrat organiziran komunist je bil šolski upravitelj Alojzij Colja, ki pa ni bil doma iz teh krajev. V vasi Kal je imel, kot se je kasneje izkazalo, velik vpliv s svojimi socialistično-komunističnimi idejami kmet Željko. Precej časa je bil delavec v Franciji, kjer se je nalezel takih idej. Ko se je vrnil, je na Kalu kupil kmetijo. Gotovo pa je, da so iz bližnjega Novega mesta tudi v Prečno pljuskale »svobodomiselne« liberalne ideje. Kot še marsikje drugje so se jih tudi tu radi oprijemali tisti, ki so se imeli za nekaj boljšega. Tak je bil tudi gostilničar Pečarič. Na splošno vzeto pa pred vojno med ljudmi ni bilo političnega sovraštva. Bili so sicer spori in zamere, toda izvor tega je bila običajna človeška zavist. Največkrat je bil vzrok v tem, kdo od gozdne uprave (nadzornikov) dobi večkrat in boljše fure. Sovražnik postane dobrotniku tudi tisti, ki mu ne more vrniti izposojenega denarja. Vedno in v vsakem okolju pa se najdejo tudi ponižani in razžaljeni. In prav ti so bili v časih, ki so prišli, odlični izvrševalci »maščevalnih« opravil.

Prišlo je usodno leto 1941. Faro Prečna so delno zasedli Italijani, delno pa Nemci. Že prve dni okupacije so se začeli spori. Komunisti in njihovi simpatizerji so v tistem delu, ki je bil pod zasedbo Italijanov, začeli zbirati podpise za priključitev Nemčiji. Kasneje, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so bili prav ti ljudje glavni agitatorji za OF. Ljudje niso pozabili, da so še malo prej obešali zastave s kljukastim križem. Ena je visela na lipi v Prečni, druga pa na cerkvenem zvoniku v Zalogu. Tisto v Zalogu sta snela župnik Komljanec in študent Marjan Tršar (kasneje akademski slikar), ki se je prav takrat mudil [Stran 013]pri stricu v Zalogu. Tršar je bil ob razpadu Jugoslavije med mladimi prostovoljci v Zagrebu, sedaj pa so mu »aktivisti« grozili, naj se takoj pobere, če noče, da ga bodo izročili Nemcem.

Že kmalu po vseh teh okupacijskih zmešnjavah (še pred poletjem 1941) je župnik Komljanec sklical vse fante iz tedanje fare. Tega srečanja se še dobro spominja Ivan Derganc, takrat 19-letni fant iz Češče vasi. Takole pravi: »Vsebina tega sestanka mi je ostala globoko v spominu. Zato bom skušal po svojih sposobnostih in v luči resnice prikazati ta zgodovinski dogodek. Župnik s širokim obzorjem in vpogledom v evropske razmere tistega časa nam je najprej razložil tedanji položaj. Povedal nam je, da je okupator prepovedal in razpustil vsa društva, športne in društvene dejavnosti. Prišel bo lahko čas, ko se bomo znašli v istem položaju in težavah, kot so naši bratje na Primorskem in Koroškem. Da je tam slovenščina v veliki nevarnosti, strogo so prepovedane vse slovenske organizacije; edino katoliška duhovščina je tista, ki skuša po svojih močeh buditi in ohranjati slovensko zavest. Na take razmere moramo biti pripravljeni tudi pri nas.«

Ana Mihič – umorjena 25. septembra 1942Figure 3. Ana Mihič – umorjena 25. septembra 1942

Nato se je oglasil malo starejši fant Martin Murn iz Podgore. Rekel je: ‘Upam, da bodo Italijani kmalu odšli od nas!’ Župnik mu je odgovoril: ‘Tudi jaz upam in vem, samo kdaj, pa je veliko vprašanje.’ Razložil nam je, da so v Evropi trije teroristični režimi: to so nemški nacizem, italijanski fašizem in ruski komunizem. Vse tri je na široko razložil. Njih namen je preureditev sveta, posebno pa Evrope. Razložil nam je, da sta nemški nacizem in italijanski fašizem zelo podobna in sorodna, ker imata svoja naroda za večvredna, drugi ljudje in drugi narodi pa se jim morajo podrediti in služiti v njihovo korist. Ruski komunizem pa se od prvih dveh močno razlikuje. Tu ni važna narodnost, temveč idejna pripadnost Marxu in Leninu ter učencu Stalinu. V bistvu pa so vsi trije režimi bratje; vsi so prišli na oblast z nasiljem in vsi trije hočejo doseči svoje cilje, tudi če je za to potreben krvavi teror.

Naglasil pa je: ‘Kar se s silo rodi, je že vnaprej namenjeno za propast!’ Povedal nam je, da se pri nas pojavlja tajna organizacija pod imenom OF, ki pa je sumljiva, ker so njeni agitatorji in organizatorji sumljivi ljudje.

Srečanje je zaključil s temi besedami: ‘Italijanski fašizem bo prvi propadel, nato bo poražen nemški nacizem, ker mu nasprotuje skoraj ves svet. Za tem pa bodo tla ugodna za razvoj ruskega komunizma v svetovnem merilu. A ko bo na vrhuncu svoje moči, se bo sam zrušil, ker nima ne duhovne ne materialne podlage. Do takrat pa je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal.’

Take nazore in tako gledanje je imel župnik Komljanec. Na farane je imel velik vpliv, ker so vedeli, kako pokončen in narodno zaveden mož je. Vedeli so, da ne mara Nemcev ne Italijanov. Nacisti so izselili iz okupiranega dolenjskega ozemlja okrog Krškega in Brežic skoraj vse slovensko prebivalstvo. Tudi iz domače Bučke so izselili njegove bližnje sorodnike. Njegov brat in dve sestri so se rešili z begom v Prečno. Stanovali so v župnišču. Izseljeni sorodniki so jim večkrat poslali pošto iz Nemčije. Živeli so v prisilnih taboriščih in poročali, kako hudo je tam. Ta pisma je župnik kar prebral na prižnici in zraven še povedal, da so s temi zločinci paktirali tudi komunisti.

Odnos Janka Komljanca do Italijanov pa njegov organist Ivan Rigler takole omenja: »Zase in za nas domače g. župnik ni hotel ničesar prositi okupatorja. Ko je italijanska oblast izdala odredbo, da mora vsakdo prositi za dovoljenje, če se hoče voziti s kolesom, sem šel h g. župniku in ga prosil: ‘Ko boste šli na italijansko komando po dovoljenje za [Stran 014]

Jože Mihič – sin Jožeta in Ane Mihič, umorjen 1945Figure 4. Jože Mihič – sin Jožeta in Ane Mihič, umorjen 1945

vožnjo z biciklom, oskrbite dovoljenje še zame.’ Župnik pa je odgovoril: ‘Okupatorju se ne bom klanjal, rajši sem brez dovoljenja in hodim peš.’ Zase in za nas domače torej ni hotel g. župnik prositi pri italijanskih oblasteh, za komunista in svojega morilca pa je šel prosit in se poniževat, da ga je rešil.«

Rigler govori tu o Frančku Sajetu (kasnejšemu partizanskemu zgodovinarju), sinu mesarja iz Bršljina pri Novem mestu. Tega so enkrat prej Italijani zaradi suma, da dela za komuniste, aretirali. Župnik Komljanec pa je hodil zanj prosjačit v Novo mesto k italijanski komandi, češ da je dober fant. Italijani so ga zaradi župnikove intervencije res izpustili. Rigler pravi, da je župnika svaril zaradi tega, on pa mu je odgovoril: »Ne smeš biti tak. Frančka sem v šoli učil, morda pa bo postal še dober fant; kot katoličan sem mu dolžan pomagati.«

Pa se vrnimo nazaj, na začetek partizanskega delovanja v fari Prečna, ki je bila zaradi svojih hribov, gozdov in malih zaselkov ter zaradi bližine Novega mesta zelo pripravno področje. Prečanski kronist tistega časa je takole zapisal:

»V začetku avgusta 1941 se je nastanil pri posestniku Bartolu v Dolenji Straži neki komunistični agent, da je organiziral komuniste. Za vodje so bili izbrani: Franc Špringer, Alojz Bartol st. ter Franc Slapničar, vsi iz Dol. Straže.«

V tistem času so se pojavili v gozdovih nad Dol. Stražo neznani ljudje, ki se podnevi niso upali v vasi. Prvič so se pojavili 23. in 26. oktobra. Čez zimo so taborili v vasi Brezova Reber in na Frati, kjer so imeli dobro zavetje. Špringer, Bartol, Slapničar in Pavček, vsi iz Dol. Straže, so jim stalno dovažali hrano, delno kupljeno, delno pa darovano od gozdne uprave v Gorenji Straži. V decembru so odšli iz Dol. Straže h komunistom naslednji: Alojz Bartol ml., Stanko Bartol, Lovrenc Smolič, Anton Cikanik, Lado Zaletel, Anton Čampa in Anton Rakoše. Do spomladi je imelo ljudstvo mir.

Neredki dobromisleči fantje so kmalu spoznali, kam so zašli. Če je kdo poskušal zbežati, so ga sami na neki način pospravili, domače pa obvestili, da so ga okupatorjevi sodelavci umorili. Ena teh žrtev je bil takrat Srečko Povše iz Novega mesta. Tudi Janez Murgelj iz Gor. Kamenc se je zgodaj priključil eni takih skupin, v kateri so bili pretežno domačini. Vodja skupine je bil kovačev sin iz Muhabera Jože Petrič. Janez Murgelj je bil prej jugoslovanski orožnik. Verjetno je čutil to kot dolžnost, zato se je tako zgodaj pridružil navideznim osvoboditeljem. Kmalu je spoznal, v kakšno družbo je zašel. Videl je njihova dela in jih za-[Stran 0]

Lojze Murgelj – umorjen skupaj z župnikom KomljancemFigure 5. Lojze Murgelj – umorjen skupaj z župnikom Komljancem

pustil. Ker je preveč videl in vedel, je postal zanje nevaren. Ponoči so ga prišli iskat na dom in ga nad vasjo enostavno umorili.

Pokopal ga je in mu ob grobu govoril župnik Komljanec. Povedal je, da je to prva žrtev v fari, da bo lahko še katera in naj bo to vsem v opomin. Ta govor je poslušal tudi vaški zaupnik iz Gor. Kamenc Matija Cvetan in izjavil: »Tudi ti boš šel kmalu za njim!«

Takih ustrahovanj prečenskih fantov in mož pa je bilo še več. Konec aprila 1942 se je pojavila v gozdu blizu Češče vasi manjša skupina partizanov, ki jo je vodil Jože Petrič iz Muhaberja. Po nekaj dneh se je ta skupina preselila na skedenj vaškega zaupnika Rudolfa Šalija. Med njimi je bil mlad fant, Anton Ilovar iz Novega mesta, ki je otroška leta kot nezakonski sin preživel pri svojem stricu Francetu Štamflju v Češči vasi. Takrat je bilo v vasi okrog 20 fantov, primernih za mobilizacijo. Ta skupina partizanov je imela nalogo, da jih čim več pripelje v svoje vrste. Treba pa je bilo ustvariti strah in paniko. Hoteli so aretirati dva vplivna vaška moža: Antona Planinška in Alojza Štamflja. S tem dejanjem so hoteli doseči dva cilja: po eni strani ustvariti strah v vasi, po drugi pa so hoteli preizkusiti privrženost Antona Ilovarja. Njemu so namreč naložili nalogo, naj oba aretira in ju pripelje v enoto. Štamfelj je bil Ilovarju stric, Anton Planinšek pa krstni boter. Fant te aretacije ni opravil. Šel je k svojemu stricu Francetu in njegova žena Jožefa je opazila, da je zmeden. Povedal ji je, da mora odpeljati strica; če tega ne bo storil, ga čakajo usodne posledice, morda tudi smrt. Jožefa mu je rekla: »Ja Tone, ali nimaš duše, nimaš vesti; svojega strica in svojega botra boš spravil v nevarnost!« Tone ji je odgovoril: »Teta, obljubim, da tega ne bom storil, čeprav bo z mano hudo.« To je povedala Jožefa o Tonetu, ki je preživel otroška leta pri njej.

Toneta je pričakovala njegova skupina. Ker se ni vrnil pravi čas, je komandir Petrič izjavil: »Ilovarček si bo sam jamo skopal.« To je pozneje povedal vaški zaupnik Šali, ki je to skupino sprejel na svoj dom. Ko se je Ilovar vrnil sam, se je ta skupina preselila na območje Kuzarjevega Kala. Ilovar je imel v Prečni dekle. Ko se je nekega večera vračal od nje v svojo postojanko mimo župnišča, so ga na koncu hleva zgrabili in ga v bližnjem gozdu pokončali. Nato so razširili govorice, da je ta zločin organiziral župnik Komljanec.

Izkopavanje umorjenih žrtev 1943Figure 6. Izkopavanje umorjenih žrtev 1943

Janko Komljanec in vsi drugi odkriti in vplivni nasprotniki komunizma so bili že zgodaj obsojeni na smrt. Gotovo je bil komunistom največji trn v peti prav župnik s svojo vplivno osebnostjo. V svojih pridigah je pogosto obsojal komunizem. V začetku maja 1942 je prejel grozilno pismo z napovedjo, da bo umorjen. To pismo je pokazal tudi svojemu organistu in mu poleg tega povedal, da ve iz zanesljivih virov, da je na seznamu za likvidacijo tudi on. Organist Ivan Rigler, kot najbolj zanesljiv pričevalec, pripoveduje:

»Od takrat, ko mi je župnik povedal, da sem na komunistični listi za likvidacijo, sem hodil vsak večer v cerkveni stolp in tam prenočil skupaj z župnikovim hlapcem Lojzetom, starim kakih dvajset let, doma iz Semiča, ki je bil tudi na listi za likvidacijo. Tudi župniku sem svetoval, naj bi hodil spat v stolp in se skrival, pa me je zavrnil, da sem preboječ.

Meseca maja so imeli komunisti svoj sestanek v gostilni Pečarič v Prečni. Kmalu po tem sestanku sem bil od več ljudi opozorjen, da so tam sklenili, da bodo ubili župnika, mene, župnikovega hlapca Lojzeta in učiteljico Milko Borse.

Na tem sestanku so govorili o neki »beli gardi«, ki jo je treba pobiti. Toda ne jaz ne nihče [Stran 016]

Prečna 1943 – pogreb žrtevFigure 7. Prečna 1943 – pogreb žrtev

drug ni vedel, kaj bi to bilo »bela garda«. Učiteljica Milka Borse je le vestno opravljala svojo učiteljsko službo; v javnem življenju se ni udejstvovala. Imela pa je v Novem mestu zaročenca Ivana Mihevca, ki je bil splošno znan kot odločen idejni nasprotnik komunizma. Ta mi je kasneje pravil, da so komunisti obsodili njegovo zaročenko na smrt, ker niso mogli doseči njega v Novem mestu, kjer je bila močna italijanska posadka. Zvedel sem, da je pri tistem komunističnem sestanku terencev imel glavno besedo šolski upravitelj Alojzij Colja, ki je bil doma nekje na Primorskem.

Čeprav župnik Komljanec ni hodil z nami spat v cerkveni stolp, se je vendar ponoči navadno gibal zunaj župnišča, ker so komunistične tolpe navadno prihajale ponoči po svoje žrtve, ki so bile določene za likvidacijo. Od tedaj, ko je zvedel, da je obsojen na smrt, navadno niti spat ni šel. Tisto noč, ko so imeli komunistični terenci sestanek pri Pečariču, so psi po vasi močno lajali, kar je bilo znamenje, da so v vasi tuji ljudje, partizani. Bilo je okrog polnoči. Župnik je še vedno hodil okrog cerkve, ko je prišel mimo učitelj Colja. Ko je Colja zagledal župnika Komljanca, je vprašal: »Kaj pa vi tukaj?« Župnik je odvrnil: »Kot gospodar moram pogledati, kaj se godi, ko psi tako močno lajajo.« Colja se je ironično nasmehnil in rekel: »To ne bo nič pomagalo.« Župnik nato vpraša Coljo: »Kaj pa vi tu delate?« Colja se je smejal in rekel: ‘Jaz pa sem se šel naužit majskega zraka.« Ves ta pogovor sem dobro slišal v zvonik, kjer sem bil skrit.

Dne 14. junija 1942 je imel zjutraj župnik Komljanec po maši poroko. Kakšnih tristo korakov od župnišča pa so v gozdu v zasedi prežali partizani. Ko so se svatje vračali od poroke domov, so jih partizani ustavili in jih vprašali, kdo je poročal. Svatje so povedali, da je poročal župnik. Nato so partizani odgovorili: »Zdaj je zadnjega poročil in ne bo nikogar več.« Svatje so takoj sporočili v župnišče, kaj so slišali, da bi posvarili župnika, naj se skrije.

Isti dan popoldne je šel župnik v vas Kamnice blagoslovit kip v tamkajšnjo podružnično cerkev. Vrnil se je ves prepoten, ker je komaj ubežal partizanom, ki so v zasedi čakali nanj. V nedeljo, 14. junija, je bilo ravno farno žegnanje. Tisto noč po proslavljanju s cerkvenimi pevci v gostilni Kamin nisem šel v stolp, ampak sem šel spat domov. Naslednji dan me je prišla klicat župnikova sestra že ob štirih zjutraj, ker sem bil prej obljubil, da bom ta dan pomagal župniku pri košnji.

Ko sem prišel v župnišče, mi je župnik pokazal list, seznam oseb, ki so jih določili komunisti, da jih je treba umoriti. Na tem seznamu je bilo najprej ime župnika Komljanca, moje ime, ime župnikovega hlapca Lojzeta, učiteljice Milke Borse in Murgljevih fantov. Župnik mi je povedal, kako je dobil v roke ta seznam. V bližini Prečne so v gozdu ponoči, od včeraj do danes, to je s 14. na 15. junij, prežali trije partizani, ki so imeli nalogo, da vse nas s seznama odvedejo v gozd in nas tam pomore.

[Stran 017]

Po naključju so na te partizane naleteli fantje iz četniške ilegale, ki so prihajali iz šentruperške doline in šli proti Gorjancem. Da bi jih partizani ne mogli takoj spoznati in napasti, so imeli na kapah pripeto Titovo zvezdo. Partizanom so rekli, da so Štajerski bataljon, ki se je umaknil pred nemškimi napadi. Tako so zvedeli celo za partizansko geslo, ki je bilo takrat: Gorjan – Gora. Partizani so jim povedali, da gredo v Prečno, da bodo od tam odvedli te in te osebe, ki so obsojene na smrt. Četniki so partizanski trojki prigovarjali, naj še počakajo, ker so ljudje zaradi žegnanja v vasi še pokonci. Partizani pa so vabili četnike, naj jim gredo pomagat, ker bo dosti posla. Vodja partizanske patrulje se je pred četniki bahal, da je bil španski borec. Četniki so vse tri pobili. (Iz partizanske literature zvemo, da so bili to: Tone Ilovar iz drugega bataljona Dolenjskega odreda, doma iz Ločne pri Novem mestu, Ivan Miklič iz istega bataljona, iz vasi Roje pri Trebelnem, in Alojz Novšak iz vasi Grč Vrh pri Mirni. Njihova trupla, pokrita z vejami, so odkrili šele čez deset dni.)

Ne župnik ne kdo drug ni vedel, da je v bližini Prečne kak četniški oddelek. Ti fantje so prišli tod mimo po naključju in tudi srečanje s temi partizani je bilo nepredvideno. Mi torej nismo imeli s četniki nikakršne zveze.

Zjutraj je poveljnik četnikov (kapetan Milan Kranjc) prišel v župnišče in izročil župniku seznam oseb, ki so jih komunisti določili za likvidacijo. Zaprosil je tudi, da bi jim poslali v gozd nekaj hrane in jaz sem jim jo odnesel v gozd. Župniku so četniki nujno svetovali, da se kam umakne ali skrije. On pa jih je prosil, naj se utaborijo kje v bližini, da bi ščitili vas. Poveljnik mu je povedal, da ne more čakati, ker imajo točno določen čas srečanja z drugo skupino nekje na Gorjancih. In res so se še istega dne, to je 15. junija, premaknili proti Češči vasi.

Tisti dan zvečer je nekoliko deževalo. Približno ob osmih sem odzvonil zdravamarijo, nato smo znesli nekaj stvari v župno cerkev, da bi jih skrili pred partizani. Po večerji sem šel poklicat učiteljico Milko Borse. Pri njej je bil na obisku njen zaročenec Mihevc in oba sta odšla v stolp. Nato sem šel v župnišče in zaklical: »Gospod župnik, gremo!« Župnik je odgovoril: »Moram opraviti še večerno molitev.« Jaz na to: »Bomo že v cerkvi molili.« Župnik pa: »Že 17 let sem v župnišču in sem vsak večer molil s posli skupno večerno molitev in rožni venec, tudi danes ga bom.« Rekel sem: ‘Jaz grem v cerkev, vrata bom zaklenil, vi pa potrkajte, da vam bomo odprli.«

Nato sem šel iz župnijske kuhinje, kjer je tekel najin pogovor. Ko pa sem odprl vežna vrata, sem zagledal partizane, ki so ravno obkoljevali župnišče. Trije so takoj vdrli noter. Bili so sicer maskirani, a sem dva domačina takoj spoznal. Prvi je bil Franček Saje, drugi pa Stanko Pečarič, župnikov sosed iz družine, ki je pobirala podpise za priključitev k Nemčiji. Imena tretjega ne vem, zvedel pa sem, da je bil doma iz Doljnjih Kamenc pri Novem mestu. Ko so vdrli v župnišče, so ukazali: »Župnik, organist in hlapec Lojze gredo z nami!« Župnik je vprašal: »Zakaj pa?« »Boš že videl,« se je glasil odgovor.

Župnik Komljanec je bil golorok. Njegova sestra mu je prinesla pelerino, da bi se ogrnil, toda surovi komunist ni dovolil in pelerino sam vzel s seboj. Dva sta zagrabila župnika in ga držala. Hlapec Lojze je ravno sedel za mizo pri večerji. Ukažejo mu: »Nehaj jesti in z nami!« Mladi fant je vstal in šel z njim ven. Medtem je v župnišče prišel še en partizan in hlapca odvedel ven. Stanko Pečarič je nato ukazal meni: ‘Alo, za mano!« Jaz na to: »Bom že šel, saj se nikamor ne mudi; saj te moram poslušati, ko si oborožen.«

Ko so odvedli župnika in hlapca Lojzeta skozi vežna vrata, sem se jaz uprl Pečariču in rekel: ‘Jaz ne grem nikamor. Tu me ubij vpričo moje sestre!« Pečarič me je držal za roko, jaz pa sem se mu iztrgal in ga vrgel na tla. Takoj je poklical na pomoč še kakega partizana, jaz pa sem hitro za njim zaklenil vežna vrata. Pri drugih vratih sem skušal skočiti ven na prosto, pa sem naletel tudi tam na partizansko stražo. Hitro sem skočil nazaj in zaklenil še ta vrata. Končno sem se skril v krušno peč, kjer so ravno tisti dan pekli kruh in je bila še zelo vroča. Stisnil sem se v kot, kolikor sem se mogel. Medtem so partizani razbijali po vratih in končno zopet vdrli v župnišče. Preiskali so vse, le v peč ni nihče pogledal. Nato so odšli v prosvetni dom, kjer sem imel stanovanje, a so me iskali zaman. V silni vročini bi kmalu umrl, če mi ne bi hitro porinili v peč lonec vode. Tam sem čepel do šeste ure zjutraj.

Ko so odvedli župnika in hlapca, sta šli njegovi sestri na podstreho in od tam poslušali, kaj se godi zunaj. V bližini župnišča pod kozolcem so podivjani komunisti zasramovali župnika in ga tako pretepali, da se je slišalo na podstrešje. Zjutraj, 16. junija, sem odšel v Novo mesto in se od tam odpeljal z vlakom domov k Sv. Gregorju.«

Po pričevanju očividcev, med njimi so bili tudi prebegli partizani, lahko z zanesljivostjo sledimo nadaljnjim dogodkom:

[Stran 018]

Zjutraj bi moral imeti župnik v šoli verouk, in sicer prvo uro. Učitelj Colja se je delal nevednega in prišel celo v župnišče spraševat, kje je župnik. Zvečer pa so ga videli, kako je z žepno svetilko dajal partizanom znamenja. Ko so župnika prijeli, so ga videli, kako se od veselja pred cerkvijo valja po travi in govori, kako je srečen, ko vidi, kako so farja izvlekli.

Brata Jože in Martin Murgelj – mljaši Martin padel v boju na Slivnici 1944Figure 8. Brata Jože in Martin Murgelj – mljaši Martin padel v boju na Slivnici 1944

Ponoči so župnika in njegovega hlapca prignali na Kal v hišo cerkvenega ključarja Somraka. Tam so mu odvzeli denar, ki ga je imel skritega pri sebi. Šlo je za večjo vsoto. Župnik je namreč že dalj časa zbiral denar za nove orgle. Vodil pa je tudi domačo zadružno hranilnico. Ker je nameraval oditi zvečer v skrivališče, je imel pri sebi vso gotovino. Oba jetnika so čez noč zaprli v svinjak, stražil pa ju je Martin Miklič iz Gor. Kamenc, ki je kasneje partizane zapustil. Drugi dan, 16. junija, so ju odvedli v vas Hudo. V dolini med vasema teče potok. Partizani so šli po brvi, župnika pa so prisilili, da je bredel globoko vodo. Ljudje so povedali, da je bil moker do pazduh.

Med potjo so šli partizani še v Daljni Vrh, da bi od tam odgnali v smrt še Jožeta Murglja. Ta fant je bil komunistom trn v peti, ker je odločno odklanjal komunizem. Toda niso ga našli doma, ker se je umaknil v Novo mesto. Namesto njega so zahtevali dva mlajša brata, 21-letnega Antona in 19-letnega Lojzeta. Fantje Murgelj so bili med najboljšimi in najuglednejšimi v župniji. Doma je bil le najmlajši Lojze. Ukazali so mu, da mora iti z njimi. Vedel je, kaj ga čaka, in je staršem zaklical: »Ata, mama, ne boste me več videli!« Brat Anton je takrat škropil trte v vinogradu. Starše so prisilili, da so povedali, kje je. Tam so ga dobili in kar takega, vsega oprašenega od modre galice, odvlekli s seboj. Vse štiri žrtve so odvedli na grad Hmeljnik. Tam so jih v tretjem nadstropju zasliševali in vse obsodili na smrt. Anton Murgelj se je poskušal rešiti. Skočil je iz tretjega nadstropja skozi okno. Pri padcu si je zlomil noge in tako se mu beg ni posrečil.

Župnik Komljanec je vse tri mlade fante tolažil in navduševal: »Fantje, kratko bo trpljenje in večno bo veselje!« Partizanom pa je rekel: »Smilite se mi, ko ste tako zaslepljeni.« Partizani so nato prisilili župnika, da je za vse izkopal grob. Pred zverinskim ubojem je z rožnim vencem v roki dal odvezo svojim tovarišem v smrti. Vse to se je zgodilo 17. junija 1942 v dolinici severno od gradu Hmeljnik. Trupla so našli in izkopali šele 3. aprila 1943. Naslednji dan so vse štiri pokopali na prečenskem pokopališču.

V soboto po umoru so partizani spet prišli v župnišče, to pot z namenom, da ga izropajo. Vzeli so tri konje, 7 goved, prašiče so vse poklali, tudi pujske, pobrali so ves živež in obleko. Prizanesli niso niti beguncem, ki so živeli v župnišču; tudi njim so pobrali hrano, ki so jo dobivali na karte. Čez tri dni so se še enkrat vrnili in izpraznili kaščo.

Toda sla po ubijanju jih ni minila. V letu 1942 so umorili trinajst prečenskih faranov, med njimi tri ženske. Naj omenimo najbolj pretresljive umore:

Dne 2. julija so partizani na obtožbo komisarja Špringerja odpeljali logarja Jožeta Mihiča, najbolj vestnega in poštenega uslužbenca pri gozdni upravi. Odvedli so ga v svoje taborišče blizu Vinkovega Vrha. Vzeli so mu gornjo obleko in čevlje, ga privezali k bukvi in ga pretepali. To je trajalo tri dni. Dali mu niso nobene hrane. V strašnih mukah je grizel bukev. Šele 5. julija so ga dokončno usmrtili. Pri mučenju se je posebno odlikoval Valentin Mirtič iz Brezove Rebri ter neki Gašper iz mirnopeške občine. Isti čas so ubili še dva druga moža; eden od teh je bil Mihičev brat, logar v Soteski. Umorili so ga zato, ker ni hotel z njimi sodelovati in ker je preganjal tatove lesa, ki so bili vsi po vrsti partizani. Eden od partizanov je povedal, kaj se je

Tečaj za domobranske telovadne vaditelje 1944 – pod puščico Ivan DergancFigure 9. Tečaj za domobranske telovadne vaditelje 1944 – pod puščico Ivan Derganc

[Stran 019]zgodilo. Tako so ljudje zvedeli za grob in 6. septembra so izkopali truplo ter ga pokopali na pokopališču v Dol. Straži. Pri izkopavanju je bil brat Mihičeve žene. To so mu komunisti smrtno zamerili. Zvečer 8. septembra so navalili na njegovo hišo, a on jim je z ženo tik pred tem pobegnil. Zvečer 24. septembra so vdrli v Mihičevo hišo v Dol. Straži. Izropali so živež, obleko, posteljnino, denar in edino kravo in prašiča. Ob napadu na hišo so se hči in dva sinova rešili z begom skozi okno. Ubogo Mihičevo 43-letno ženo so partizani zagrabili in jo posiljevali, potem pretepli in odgnali v gozd. Rekli so ji: »Zato smo te vzeli in te bomo likvidirali, ker si svojega moža odkopala, tebe pa ne bo mogel nihče odkopati.«

Komunistični zločinci so zakurili veliko grmado in vrgli izmučeno žensko živo v ogenj, kjer je nato zgorela. Vsa okolica je zvedela za ta strahoviti zločin. Svojci žrtev še danes ne vedo ne za grob Mihičeve mame – če sploh ima grob, ne za grob Murnovega Ivana. Če se človek z njimi pogovarja, so redkobesedni; v njih je še vedno strah iz preteklosti, njihov pogled je otožen, iz oči se utrne solza, iz besed pa ni čutiti nobenega znaka sovražnosti, čeprav so krivci znani.

V Podgori je živela ugledna Murnova družina. Oče Martin je bil oskrbnik graščine Brajtenav pri Zalogu. Doma so živeli 56-letna mati, tridesetletna hči ter trije sinovi, stari od 17 do 25 let. Ker je bila družina poštena in verna, je bila na napoti posebno Špringerju in Bartolu. Dne 6. aprila opoldne je prišel v Murnovo hišo oddelek partizanov in vpraševal po fantih. Bili so k sreči na delu v vinogradu. Ko so zvedeli, kdo jih je iskal, so pobrali nekaj svojih stvari ter med jokom matere in sestre odšli v Novo mesto. Dne 20. julija so partizani ponovno prišli v Murnovo hišo. Popolnoma so jo izropali. Iz hleva so odpeljali dva lepa konja, šest glav govedi, štiri prašiče, poleg tega pa so pobrali še obleko in posteljnino. V gozd so odpeljali mater, hčer in mladoletnega sina, ki je bil bolan. Ko so vse prignali v rajonski tabor, je komisar Špringer zgrabil sedemnajstletnega sina Ivana in mu prav po mesarsko prerezal vrat. Mater in hčer so pretepali, ju osem dni vlačili po gozdu, nato pa po kdove kakšnem posredovanju le spustili domov.

Po vseh teh grozodejstvih, umorih in ropanju in ob spoznanju, da jih okupacijska oblast ne bo ščitila, so se fantje in možje odločili, da bodo obrambo svojih domov vzeli v svoje roke. In tako so se začele tudi v teh krajih organizirati vaške straže. Toda vse se je končalo tragično. Trinajstim Makabejcem iz leta 1942 se je po vojni priključilo še osemdeset fantov in mož iz takratne prečenske fare.

Viri

Pisna in ustna pričevanja Ivana Derganca iz Češče vasi.

Pisno pričevanje nekdanjega organista v Prečni Ivana Riglerja, ki ga je dal na notarski zapisnik v Clevelandu 1954.

Prečenska farna kronika.

Osebni arhiv upokojenega župnika Ivana Gerčarja (Šmarca pri Kamniku), ki je bil med vojno kaplan v Prečni.

Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik
-
0

Življenje, ki ga živimo, izkazuje neko dvojnost, ki predstavlja, vsaj na prvi pogled, tudi osupljivo nasprotje. Če se omejimo na zunanjost sedanjih stvari in sedanjega dogajanja, s katero nas seznanjata statistika in vsakdanje izkustvo, bi bili prvi hip pripravljeni priznati, da tu ni nič takega, kar bi merilo v območje nenavadnega ali celo katastrofičnega. Poleg sprejemljivih stvari so sicer tudi nesprejemljive in pomanjkljive, a je vendar še vse v okviru znosnega in, bi človek rekel, pričakovanega. Za skupnost, ki je veliko in zapleteno podjetje, ne bi mogli reči, da ne deluje, vsaj v tistih delih, ki zadevajo osnovne človekove eksistenčne potrebe. Na naših merilnih lestvicah je povsod še nekaj zarez do meje, kjer se začenja polje nenormalnega in nevzdržnega.

Tako stanje bi moralo navdajati ljudi z zmernim zadovoljstvom. Toda, če pregledamo in razvrstimo vtise, ki jih dobivamo iz sveta okoli sebe, čutimo, da ni tako. Kljub zmerno zadovoljivemu videzu stvari navdaja ljudi nezadovoljstvo, ki se sicer ne izraža v silovitih kretnjah in ne ustvarja dramatičnih situacij, a vseeno obstaja in vseeno deluje, prikrito, slutimo, in na način, ki je kljub svoji nehrupnosti globinski in celosten. To nezadovoljstvo ima različne vzroke.

Najprej ljudje vidijo, da je varnost, v kateri živimo, krhka, negotova in varljiva. Zdi se jim, da ne stoji na temeljih, ki bi bili tako zanesljivi, da bi imeli na sebi obete trdne prihodnosti, ampak da je vse nekaj začasnega, nekaj kar se lahko vsak trenutek spremeni ali celo izgine, ne samo v katerem od svojih delov, ampak v celoti, v tem pomenu, da postane svoje nasprotje: da bo tam, kjer se je nekoč pripovedovala zgodba o uspehu, zazijala praznina in bo v tej praznini zavladal molk, ki bo poleg sramote v sebi skrival tudi neznane nevarnosti.

Občutje, da se za zgodbo o uspehu že sestavlja besedilo drugačne zgodbe, je pravzaprav psihološka preslikava nekega opažanja, ki je kljub svoji neoprijemljivosti tako podprto našim izkustvom, pa tudi z opozorili pozornejših kulturnih, gospodarskih in političnih opazovalcev, da mu ni mogoče odrekati verjetnosti: da je namreč naše življenje odvisno od dvojega dogajanja, od dogajanja na sceni in dogajanja za sceno, od tega, kar je v ustavi in zakonih, in od tega, kar je za njimi in drugačno od njih in ima z njimi predvsem to zvezo, da jih ima za sredstvo svojega delovanja. Da imajo torej zakoni vlogo izposojenih rok, s katerimi se opravljajo dela, ki ne merijo na državo in se ne osredotočajo v državi kot v svojem končnem smotru, ampak se na ta način opravljajo dela, ki podpirajo in omogočajo v prvi vrsti posamezne skupine, ki so v nekem smislu za državo in zunaj države, pojmovane kot ideja presežne skupnosti. Za te skupine je država ohišje, prostor, ki je potreben za prirejanje njihovih iger, in ne hiša ali dom, ki pomeni skupno prebivališče vseh ljudi. Zato te skupine ne skrbijo predvsem za državo, ampak predvsem zase: njihovo obstajanje ni državljansko, in če imajo velik politični vpliv, tudi ne državniško.

Zgodba našega stoletja je tesno povezana s pojavom političnega mafijstva. Partijska država, ki je eden od proizvodov tega stoletja, je namreč mafijska država. Z njo je mafijstvo, ki je bilo prej nekaj zasebnega in civilnega, našlo obliko in možnosti političnega obstajanja. Partijska država je sicer imela ustavo in zakone, ki so predstavljali zaključeno celoto. A vseeno ni mogla obstajati sama in od sebe, saj ni imela duše, ki bi bila njena lastna. Njena duša je bila partija, obstajala je lahko samo kot ohišje partije. Na videz je bila ta država sui iuris, saj je bila referenčni prostor vsega dogajanja, v resnici pa se je vse dogajalo zaradi partije in po partiji. Kajti partija je bila njena duša, njeno počelo, njen vzrok in smoter. Ta duša ni bila nekaj slučajnostnega in naključnega in prehodnega, nekaj, kar so povzročile slepe sociološke sile in kar bodo druge, prav tako slepe, dovolile, da razpade. Ta duša je bila nekaj zavestnega, vedela je, zakaj je tu, imela je svojo teorijo. Predvsem pa je vedela, kaj je: vedela je, da je mafijska. Zavestno, svobodno in hote je to sprejela nase. Tako se je rodilo politično mafijstvo. O svetovnem vzponu komunizma lahko govorimo z različnih vidikov. Eden od njih je tudi tisti, ki vidi v njem ekspanzijo nekega lokalnega pojava iz latinskega Sredozemlja v svetovna razmerja in prehod neke patološke novotvorbe v neki civilni družbi v visoki rang političnega principa.

Postkomunistična država je zaradi specifičnega konca partijske države ohranila – v [Stran 002]

Umetnik in mesto Figure 1. Umetnik in mesto Simon Dan

[Stran 003]povsem drugi fakturi in drugem ključu – osnovno diarhijo svoje prednice. Leto 1989 za razliko od leta 1945 ni zahtevalo brezpogojne vdaje. Temu, kar se je zgodilo leta 1989, še najbolj ustreza izraz »nedokončana revolucija«. Proces, ki se je začel tega leta, je torej nedokončan in traja, s tem pa v nekem smislu traja tudi stanje, ki ga je to leto hotelo spremeniti. In prav v tisti meri, v kateri to stanje še traja, ostaja tudi nova država v somraku dvojnosti. Ni še dosegla tiste strukturalne enosti, tiste transparentne identičnosti s seboj, ki jo za državo terja demokratična politična misel. Država v prehodu je nujno država v ne-identiteti. In prav iz te nepreglednosti, iz te dvojnosti, iz te nepokritosti slehernega dela s seboj in celote s seboj, iz občutja, da je za vsem, kar se javlja, še nekaj, kar se ne vidi in hoče ostati skrito, iz vsega tega prihajajo nelagodnost, tesnoba, negotovost in nezadovoljstvo. Temu se izpostavljamo, ko gledamo, kako stvari pred našimi očmi postajajo drugačne, bodisi da so se same za take izkazale bodisi da jih je nekdo pretolmačil in jim vzel podobo, za katero smo verjeli, da jo imajo. Od tod prihaja v nas občutek nezadovoljnosti s svetom in seboj. Ne samo s svetom, ampak tudi s seboj: ljudje, ki vse to prenašajo okoli sebe in na sebi, vedo, kakšni bi morali biti – nobeden ni tako zapuščen, da tega vedenja vsaj v neki meri ne bi imel – a jim prav zavest, da ne ustrezajo predstavi, ki jo imajo o sebi, jemlje samospoštovanje. Vse to povzroča korozijo njihove državljanske in človeške volje.

Pri ustvarjanju in pri dopuščanju te tako nesrečne in obremenjujoče negotovosti so udeležene vse sile nastopajočega političnega spektra, vsaka na svoj način in v svoji meri. O deležu novih avtentičnih demokratičnih sil bomo govorili pozneje, sedaj bi se kazalo omejiti na sile, ki so bile nekoč nosilke totalitarnega sistema, sedaj pa so si izborile mesto v zboru, ki vodi in nosi novo demokratično državo. »Glede teh moramo najprej reči, da predstavljajo najmanj osvetljen del političnega prostora. Spričo vloge, ki so jo v preteklosti igrali, in spričo misli, ki jih je vodila in usmerjala in usposabljala za to vlogo, bi človek mislil, da bodo še pred vstopom v demokratični prostor ali pa potem, ko so v njem že bili in ni bilo mogoče, da ne bi opazili svoje bistvene drugačnosti, začutili naravno in neodpravljivo potrebo po temeljnem in temeljitem premisleku o sebi. Človek bi pričakoval, da jim osvetljenost demokratičnega prostora ne bo dovoljevala, da v njem enostavno obstajajo, ne da bi se hkrati hoteli tudi videti – skraja vsaj delno, vsaj toliko, da bi se jih mogla polastiti začetna vprašanja. Saj jih preteklost ni delala drugačne samo delno, samo v kakem pogledu, v kakem odtenku, v kaki osenčenosti: to, kar je bilo sedaj, in tisto, kar je bilo prej, ni bilo samo nekaj zelo drugega – tako da bi se sedaj pokazala zgolj neskladja in nasprotja – med tem, kar je bilo sedaj, in tem, kar je bilo prej, je bilo – gledano v osnovni osti, v osnovni zamisli, v ideji – nekaj izključujočega.

Kar hočemo povedati, je to, da bi bil prestop iz tako drugačne preteklosti v tako drugačno sedanjost človeško in politično razumljiv in prepričevalen v enem samem primeru: samo tedaj, če bi nosil na sebi nedvoumne znake spreobrnitve. Spreobrnitev – conversio – pa ni samo prestop iz ene stvarnosti v radikalno drugo in drugačno stvarnost, ampak je to res predvsem prestop in ne prestopanje, je nekaj trenutnega in ne proces. Spreobrnjenje ima lahko dolgo pripravo, toda ko stvari dozorijo, pride do uvida, ki ga sicer nosi energija vseh doživetij na prehojeni poti, a je vendar, ker je pač uvid, trenuten: tem bolj silovit in tem bolj neustavljiv, čim bolj je stanje prej in stanje pozneje radikalno drugačno in čim globlja je bila misel, ki je prestop pripravljala in nazadnje ukazala. Za vsakim spreobrnjenjem je veliko spoznanje. Spreobrnitev je dejanje, s katerim duh ukine mučno, negotovo in protislovno stanje ne-identitete, saj je spreobrnitev ravno dobojevani boj za novo identiteto. To je boj, ki ga odloči avtoriteta višjega spoznanja. Kjer pa je spoznanje, tam je tudi beseda; za velikimi spreobrnitvami so bile vedno tudi velike pripovedi: dócent Avguštin, Newman, Chesterton na področju duha, Silone, Koestler, Gide, Spender na področju politike.

Naši komunisti so v stanju ne-identitete – po definiciji, saj so se do nedavnega imenovali prenovitelje, tako da se nikoli ni vedelo, kaj niso več in kaj niso še. Prenavljanje je bila ideološka iznajdba, ki jim je omogočila, da so se svobodno in po lastni izbiri gibali po velikem loku med preteklostjo in sedanjostjo. Manevrska in taktična mobilnost, ki jo je ta iznajdba nudila, je bila res velika in se je tudi dobro obnesla. Ker se niso odločili za spreobrnitev – da to naredijo, tudi nikomur ni prišlo na misel, da bi od njih zahteval – ni bila potrebna tudi nobena jasna in odločna in nedvoumna beseda. Ne-identiteta jim je nudila večni alibi. Nikoli jih ni bilo tam, kjer si jih iskal, ampak so se vedno, ko si trdil, da so tu, oglasili od kod drugod.

Potem je prišel čas, ko so le začutili, da jim tolikšna poljubnost jemlje kredibilnost, in so se odločili, da si poiščejo nadomestno ident[Stran 004]iteto. Mladim pa tako ni bilo treba iti skozi prenoviteljsko fazo, ker so se lahko sklicevali na mladostno neprištevnost, in so bili lahko vseskozi liberalci. Stari so sedaj postali socialdemokrati. Torej navsezadnje le nova identiteta? Nobene nove identitete tu ni bilo, preprosto zato, ker ni bilo nobenega spreobrnjenja. Da pa ni bilo nobene spreobrnitve, vemo zato, ker ni bilo nobene pripovedi. Vsi ti premiki so se zgodili v temi in molku – pod okriljem noči, kot bi rekel Livij.

Umetnik in mesto Figure 2. Umetnik in mesto Mirko Kambič

Vodilna črta komunistične politične retorike na prehodu je torej bilo prenoviteljstvo. Tema je bila nekoliko nejasna, saj se nikoli ni vedelo, ali so prenovitelji sebe ali drugih. Če bi kdo zahteval, da se v tej točki jasneje izrazijo, bi ga najbrž odpravili, češ da ne pozna dialektike: ko namreč prenavljajo sebe, prenavljajo tudi druge in ko prenavljajo druge, prenavljajo v prvi vrsti sebe. Toda prav kmalu so se v vodilni napev začele vpletati tudi druge, stranske, a zato še nikakor ne nekoristne prvine. Tako smo kmalu zaslišali besede, ki so nam dajale vedeti, da so in nuce že vedno bili takšni, kot jih zahteva sedanji demokratični čas: da so sicer res bili komunisti, a drugačni – v glavnem evropski. S tem naj bi bilo utemeljeno dvoje: da se jim ni treba tako silovito spreminjati – to je bila najvažnejša pridobitev tega odkritja – potem pa naj bi bilo razvojnologično utemeljeno tudi navdušenje za Evropo, ki je bilo izraženo v geslu »Evropa zdaj«. Tu so jim uslužno in priskočljivo pomagali zgodovinarji in tako z novim primerom dokazali, da komunisti niso bili nikoli v zadregi za »strokovno« pomoč. In potem smo osupli lahko poslušali, kako so »slovenski komunisti že v petdesetih letih vlekli poteze, ki jih je v svetovnem komunizmu bilo mogoče opaziti šele v osemdesetih«. Bili so pač vedno drugačni. Posebno Kardelj!

Tako smo na kratko skušali pokazati, kje je po naše poglavitni vzrok za osnovno negotovost in za osnovni malaise, ki se je naselil globoko v dušah naših ljudi. Videli smo, da prihaja od tod, ker ravno za najpomembnejše stvari ne verjamemo, da so to, kar o sebi pravijo, da so. Poglavitni generatorji te ohromljajoče dvojnosti so nasledstvene sile komunističnega tabora, ki je še vedno – to je naše osnovno izkustvo, ki ga imamo o njem – trdil, da je nekaj drugega, kot pa se je pozneje izkazalo, da je. Spreobrnjenja pa, kot smo rekli, ni bilo.

Naš človek je torej oslabljen. Ta oslabljenost že sega v njegovo sredico – tja, kjer nastajajo tako važne stvari, kot je veselje do življenja, in se oblikuje energija, ki je potrebna za sprejemanje bližnjika, pa tudi za vsako drugo dobro dejanje. Toda v sredico umaknjeni človek se še upira. Ne samo oslabljen, ampak tudi bolan pa je politični človek – človek kot državljan, kot polites, kot civis. Politika je tisto delovanje, ki hoče v človeškem svetu uveljaviti osnovno pravičnost. Prostor politike ni človekov zasebni svet – njegova kuhinja in njegov vrt – ampak mnogotero prostorje javnosti, tako kot sta to bila nekoč forum in agora. Kdor stopi v javni prostor, mora imeti neke lastnosti: ne sme trepetati pred tem, da ga bodo opazili, potem pa mora biti posestnik tako trdnega vedenja glede zadev skupnosti, da se čuti upravičenega vanje poseči. Lahko bi rekli, da mora biti cel človek. In tu je naš človek posebej prizadet. Zakaj?

Našega človeka se je nekoč polastil strah in ga noče zapustiti. Kadar pravimo strah, ponavadi mislimo na strah pred nečem resničnim in otipljivim. Toda strah, na katerega mislimo mi, je drugačen: prihaja iz neke odsotnosti, iz neke izpraznjenosti, iz neke izgube. Ta strah je stopil v ljudi, ko so videli, da so zmagali komunisti. Moč in trajnost in obstojnost tega strahu je v tem, da ni vstopil v ljudi skozi razum – skozi prostor, kjer bi se moral legitimirati in bi tako izgubil svojo skrivnostnost – ampak je vstopil v ljudi tako, da njegovega prihoda sploh niso opazili in se jih je polastil, ne da bi za to vedeli. To je pri vsej stvari najhujše – da jih obvladuje nekaj, česar se sploh ne zavedajo in proti čemur se zato ne morejo boriti.

Ko so zmagali komunisti, so ljudje, tudi tisti, ki se niso izrazito opredelili niti za eno niti za drugo stran, bolj ali manj jasno čutili, da so [Stran 005]zmagali slabi ljudje: ljudje, ki govorijo eno in delajo drugo; ljudje, ki jemljejo in ubijajo; in ljudje, ki se norčujejo iz Boga. To je bil šok, ki jih je pretresel, ne da bi se, kot smo rekli, prav zavedali, kaj se je z njimi zgodilo. Prvič so prisostvovali neki igri, ki so jo dobro poznali, saj so bili v njej posredno ali neposredno udeleženi, in videli, da je zmagala laž nad resnico, prevara nad poštenjem, prezir do človeka nad spoštljivostjo do človeka. Tako je bilo v temelju omajano njihovo prastaro in bistveno pričakovanje: da zmaga dobro. Njihov svet se je – ne da bi se, ponavljamo, tega prav zavedali – zavrtel iz reda v kaos. V ljudeh se je zgodilo veliko pohujšanje in, kar je glavno, prenašati so ga morali sami: duhovna elita, ki bi jim lahko pomagala, je bila ali pobita ali pa si je iskala prostor pod obnebjem zmagovalcev.

Ko je tako vanje stopilo spoznanje o novi zakonitosti sveta, ki jih je pohujšala in razorožila, se je temu občutju pridružila še misel, ki je to spoznanje svojevrstno dopolnjevala. Ljudem se je nenadoma zazdelo, da imajo komunisti pravico do oblasti. To nenavadno občutje se je vtihotapilo vanje ob dvojnem opažanju. Prvič jih je prevzela spretnost, s katero so komunisti oblast dobili in držali. To jim je vsililo misel, da so komunisti tu zato, da vladajo, enostavno zato, ker znajo. Presenetljivo sposobnost in znanje v zadevah oblasti so imeli za dokaz, da jim oblast pripada – tako nekako, kakor imajo zdravniki pravico, da zdravijo, ker pač znajo. Ljudje počnejo stvari, ki jih obvladajo, in prav je tako. Drugič pa ni ostala neopažena cena, ki so jo bili komunisti pripravljeni plačati za oblast: to, da se niso pred ničimer ustavili, da jim ni bila mar nobena od pregraj, ki so jih poznali in priznavali ljudje od pamtiveka, predvsem pa to, da so za oblast suvereno ubijali. Po tisoč letih krščanstva so bili ljudje še tako poganski, da jih je to prevzelo kot nekakšna veličina.

Vse jih je napeljevalo na to, da so na komunistih začeli gledati znake izbranosti. Tudi tedaj, ko jim je zgodovina po polstoletju nazadnje ukazala oditi, se stvari niso spremenile. Tudi njihov poraz ljudi ni osvobodil. Nasprotno, ko so videli, kako spretno spreminjajo komunisti poraz v zmago, so bili v svojem občutju samo potrjeni: da so to ljudje, ki znajo. Ali je po vsem, kar so naredili, mogoče enostavno oditi? Kaj oditi – ostati in vladati!

Takšen je danes slovenski homo politicus. Zgodovina ga je postavila pred dejstvo, da mora postaviti državo, pa mu manjka za to osnovno duhovno razpoloženje: ni svoboden.

In kako naj nesvoboden človek ustvari državo? Prej se mora osvoboditi. V osvobojevanju sta možni dve smeri. Najprej je tu smer, ki kaže stran od česa, tako da se česa rešimo, česa, kar nas veže ali bremeni ali ponižuje. Slovenski človek se mora osvoboditi žaljive vezanosti in to, kar se je zgodilo z njim v času totalitarne izpostavljenosti. Prebuditi se mora iz polstoletne uročenosti in si reči, da hoče biti pri sebi in svoboden. Uvideti mora, kako sramoten in neznosen je sužnji dan – doulion hemar, kot bi rekel Homer; uvideti mora njegovo nevrednost in nedostojnost in njegovo rafinirano žaljivost. Šele tako bo lahko v njem začel rasti stržen poguma, ki je potreben za vstop na forum. Tu smo sedaj pri drugi smeri osvobojevanja, pri osvobojevanju k čemu. Postati moramo tako svobodni, da bomo suvereni. Biti suveren pa pomeni biti v posesti zadnje odgovornosti. Zadnje zato, ker sedaj ni nikogar več, da bi se nanj morali ali mogli ozirati, in smo odvisni samo od sebe. Slovenska usoda je prvič v zgodovini v naših rokah. Vemo, da nikoli ni vse v naših rokah, tudi v okviru zgodovine ne. A recimo tako, danes in za ta čas recimo, da je naša odgovornost absolutna. Tako moramo biti svobodni, da bomo lahko skrajno resnični in stvarni – da se ne bomo nikoli več vdali udobju iluzij.

Če se sedaj obrnemo k realni politiki in se vprašamo, kakšne aplikativne zahteve izhajajo iz razmišljanja, ki smo mu posvetili nekaj strani, potem postane dokaj jasno, da je v položaju, v katerem pristno stoji ob nepristnem, posebej potrebna nadarjenost in znanje in volja po razločevanju. Suverenost, kot smo rekli, pomeni dvoje: uvid v resničnost in vztrajanje v resničnosti. Tu moramo reči nekaj besedi o tistih političnih silah, ki jih je zgodovina zadolžila, da naredijo Slovenijo za moderno demokratično državo. Ali je bilo v njih dovolj daru in znanja in veselja, da to nalogo razumejo in sprejmejo za svojo?

Natanko se zavedamo, da je govoriti laže kot delati in da od tistega, ki dela, resničnost zahteva, da sproti prilagaja svoje začetne koncepte. Tudi, da se je v življenju treba zbogati z okrnjenimi dosežki. Vse to je res. Vendar pa moramo resnici na ljubo, pa tudi zato, ker gre za tako pomembno stvar, povedati, da smo pod pokrovom polstoletnega enoumja mislili, da se tam mesi drugačno testo, z boljšim kvasom narejeno – da raste v ljudeh drugačna volja, od globljega spoznanja podprta, kot je bila tista, ki smo jo mogli videti, ko se je pokrov dvignil. Tu se zdi, da smo pri jedru stvari: vse govori za to, da je bila, tako takrat kot sedaj, misel, ki smo jo mislili, premalo intenzivna. Ali drugače povedano, nismo bili [Stran 006]in nismo pripravljeni živeti svoje usode zavestno in prisebno. Ali še drugače in bolj središčno: nismo hoteli in nočemo politično misliti. Ali smo s tem že obsojeni?

Stvari, na katere smo tu opozorili – neradi – veljajo v poudarjenem smislu za demokratično politično elito. Na vsak način pa so tu, na izpostavljenem mestu, bolj vidne in nas bolj učinkovito opozarjajo, kako zaskrbljeni moramo biti.

Demokratične politične sile še niso opazile ali pa ne dajejo podobe, da so opazile, da je država v pat poziciji: da ne deluje in da, taka kot je, ne more delovati. Delovati pa ne more zato, ker jo vodijo in z njo upravljajo sile, ki si niso v odnosu legitimne demokratične raznovrstnosti, ampak je njihov duhovni in politični vzgon tako različen, da se med seboj izključujejo. Samo tako lahko razumemo neustvarjalnost – ki je za mlad narod in za mlado državo presenetljiva – v vseh segmentih politične oblasti in na vseh ravneh državne uprave. V takem položaju in v takih razmerah bi izvirno demokratične stranke, če bi dobro preučile in razumele papirje, ki jih jim je zgodovina potisnila v roke, morale svojo misel in svoje energije usmeriti v to, da si pridobijo tako politično moč, da bi mogle same in v relativnem miru trasirati pot državi in njenim ustanovam. Vsi drugi cilji, vse druge ambicije, vsi drugi apetiti bi se morali zvrstiti za to prvo nalogo; vsi pomisleki in vse skušnjave bi ob kategorični nujnosti tega spoznanja morale izgubiti veljavo. Povedano zelo preprosto in zelo jasno in zelo naravnost: demokratične stranke bi se morale zavedati, da je danes na dnevnem redu slovenske politike ena sama točka – osvojitev državnega zbora. Da je to sine qua non prave zgodbe o uspehu, tiste, ki bi slednjič mogla pripovedovati o cvetoči in spoštovani demokratični državi.

S tem, kar smo tu povedali, je po našem mnenju v največjem nasprotju koalicija slovenskih krščanskih demokratov s silami komunističnega nasledstva. Ta koalicija je bila na deklarativni ravni narejena v imenu pragmatične politike, toda odločitev zanjo je mogla iziti samo iz pozabljenja bistvene politike v horizontu sedanje zgodovine. Tako so bili pozabljeni in žrtvovani veliki cilji in pozabili in žrtvovali so jih ljudje, ki so bili najbolj poklicani, da se zanje zavzamejo. Slovenski krščanski demokrati so bili dedič velike tradicije slovenske katoliške politike, ki so jo oblikovali in uresničevali ljudje spoštovanja vredne moralne in politične velikosti in ki so jo napajali in ji dajali moč vsi poglavitni tokovi tedanje slovenske družbe: kmetje, delavci, duhovniki, izobraženci – večinski slovenski človek torej, ki sta mu temeljna krščanska poučenost in tradicionalni svobodnjaški duh vedno ukazovala stati za interesi narodove eksistence in omike. To so bili ljudje, ki so vzdržali preizkušnjo revolucije in so v državljanski vojni branili barve, ki se jim je po polstoletnem položaju nazadnje priklonila tudi zgodovina. To so bili ljudje, ki so skozi polstoletni mrak nosili breme drugačnosti in tako bistveno manjšali totalnost totalitarizma. In ti ljudje so morali, namesto da bi se jim, ko je prišel čas svobode, izrekla čast in priznanje, ti ljudje so doživeli to žaljivost, da so nazadnje morali gledati, kako se jim na tehtnicah, ki prenesejo samo majhne količine, na skromnih tehtnicah pragmatične politike, zamenjujejo dragotine, ki so jih s tolikim trudom in odrekanjem skozi težka desetletja zbirali, za blago enodnevne trajnosti.

Najpomembnejša posledica sodelovanja krščanskih demokratov z novolevičarji pa je bila ta, da so se zabrisale konture politične sedanjosti. In pričel se je grotesken proces: kredibilnost novolevičarjev je rasla, kredibilnost krščanskih demokratov pa padala. Kar naprej so se sicer pritoževali nad svojim koalicijskim partnerjem, a so ostali. Pri tem skoro gotovo ni nihče od njih pomislil na davnega Kocbeka, ki se je tudi kar naprej pritoževal nad svojim koalicijskim partnerjem – a je ostal. In kaj je bilo na koncu? Na koncu je bil holokavst in polstoletna totalitarna diktatura.

Prepričani smo, da bo SKD še pravočasno opazila nenaravnost svojega položaja in se še pred volitvami odločila, da izmeri »daljo in nebeško stran«. Morda bodo to storili tudi zato, ker se bodo ustrašili razkola med vodstvom in volivci. Mnogi od njih se namreč že sprašujejo, če niso morda na napačnem vlaku. Še z večjo tesnobo pa se sprašujejo, kam naj gredo. Le upamo lahko, da bo vodstvo stranke uvidelo, kako škodljivo bi bilo ne samo za stranko, ampak tudi za slovenski politični značaj sploh, če bi ljudje ostali v stranki samo zato, ker nimajo kam iti. Še hujše pa bi bilo, če bi se strankin duh tako spragmatiziral, da bi se odločili, da bodo živeli od tistih desetih odstotkov volivcev, ki mislijo, da morajo, če že hodijo v cerkev, voliti krščanske demokrate. To bi namreč pomenilo, da so že tako znižali merila, da so pripravljeni živeti od kruha, ki zanj sami niso ne sejali ne želi in ne mlatili.

Le upamo lahko, da bo tudi SLS še pred volitvami spoznala, da se ji ni posrečilo – videz je, [Stran 007]

Umetnik in mesto Figure 3. Umetnik in mesto Simon Dan

[Stran 008]da se zato tudi trudila ni pretirano – umestiti se v zgodovino. Zato daje vtis, da je skupina moralnih in političnih aktivistov, ki se spopadajo z zmaji korupcije – tako, iz dneva v dan, kakor jih najdevajo na poti. Zato trošijo svoje moči – med njimi je nekaj naših najsposobnejših parlamentarcev – za stvari, ki jih občudujemo, a po naši pameti niso politika v pravem pomenu besede. Niti od daleč sicer ne mislimo, da ne bodo politično preživeli, mislimo pa, da njihovi glasovi, čeprav bodo šli seveda na rovaš demokratičnega tabora, daljnoročno ne bodo prispevali h konsolidaciji političnega položaja. NSZ še vedno misli, da bi iz obeh krščanskih strank morala nastati ena. Tako ne misli samo NSZ, ampak tudi večina volivcev obeh strank. Žalostno bo in tragično, če bo prihodnji opazovalec naše sedanjosti moral ugotoviti, da nam ni uspelo postaviti demokratične države zaradi neenotnosti kristjanov. Po vsem, kar smo prestali! Po vsem, kar smo doživeli!

Socialni demokrati so si pridobili velik ugled prav zato, ker so dokazali, da razumejo, kaj jim nalaga sedanja zgodovina: da prevedejo družbo iz monopola kominternskega socializma v območje pluralne demokratične socialne države. Že od začetka pa se je pokazalo, da se bodo le deloma lahko posvetili svoji primarni socialni usmerjenosti in da bodo v demokratični prenovi morali gledati svoj prvenstveni cilj. To jih je po sebi, zlasti pa ob negotovosti ostalega dela demokratičnega tabora, postavilo v ospredje prenovitvenih sil. Postali so tranzicijska stranka par excellence. Tudi oni se bodo morali, z mnogo ognja, pa tudi z mnogo takta, lotiti sooblikovanja demokratičnega bloka.

Pomen profiliranega političnega središča postaja toliko večji, kolikor bolj se zavedamo razkroja splošnih vzorcev mišljenja in čutenja v širši kulturi. Čas prehoda ali tranzicija je, kot smo že rekli, eminentno čas politike. Politika je namreč – ker je narejena za misel in jo nosi misel – prostor, iz katerega je mogoče v motnih in protislovnih časih racionalno posegati v stvari in njihovo potekanje. Od tod zahteva po jasnih glavah v političnem središču.

Živimo v času medijske kulture. Njeni uslužbenci so novinarji. Ti nam sporočajo, kakšen je svet, včasih tudi, kakšen bi moral biti. Toda ker se pričakuje, da se omejujejo na to, kar se je ravnokar zgodilo, je njihovo zanimanje nujno efemerno. Takšno postane počasi tudi njihovo obzorje sploh. To obzorje so potem preseli tudi na uporabnike njihovih izdelkov, na bralce, poslušalce in gledalce. Človek medijske dobe se vsak dan ob branju časopisa ali ob gledanju televizije znova sestavi in postavi – v odsotnosti spomina. Tako smo že dosegli stanje, ko so velike teme iz kulture izginile in se vsi ubadamo le še z dnevnimi temami. Izginja tako tudi čas, saj mora čas obstajati samo v horizontu spomina. Novinarska doba nam ne dovoljuje, da bi segali globlje v stvari. In če bi tako naneslo, da bi se kdaj zamislili in vprašali, kaj pa sploh vemo, bi si morali priznati, da ne vemo – v zadovoljivem pomenu te besede – pravzaprav ničesar.

Novinarska doba nam ne dovoljuje, da bi prišli stvarem do dna, kot pravimo. Če bi hoteli to okoliščino ilustrirati, bi lahko pomislili na to, kako je šla mimo nas stavka zdravnikov. Šla je na novinarski način. Čeprav se je o njej veliko govorilo in pisalo, se nihče ni vprašal, če ni mogoče pustila v nas kake globlje sledi. In vendar so prav te sledi, če so bile, najvažnejše. V resnici nas je stavka zdravnikov vse zelo spremenila, pa naj se tega že zavedamo ali ne. Pred njo smo mislili, da hodimo k zdravnikom zato, da nas ti, če mogoče, ozdravijo. Mislili smo, da so zdravniki tam zaradi nas. Zdaj pa so nas zdravniki postavili v neko drugo resničnost in nam povedali, da so tam predvsem zaradi sebe – da tam prodajajo svoje znanje. Da so del vseobsegajočega trga in trgovanja. To sporočilo mogoče res ni bilo šokantno, zato pa mogoče nič manj učinkovito: naše zavesti se je na neki komaj opazen način dotaknilo, da je življenje še manj varno, kot pa smo mislili. V polju naše nereflektirane zavesti so se zdravniki spremenili iz dobrih bitih v bitja, ki so lahko tudi nevarna. Neki svet se je porušil in na obzorju so se pojavile možnosti nadaljnje in naraščajoče zmede: sedaj so to bili zdravniki, potem bodo prišli učitelji, zelo dolgo za tem bodo morda stavkali duhovniki, potem pa matere, očetje …

Stvari so, kakor se obnavljajo v novinarskih prikazih, zajete površinsko, na akcidenčni periferiji, kot bi rekel Rorty, v pozabljenju bistva in resničnosti. To je v naravi stvari in tu novinarji ne nosijo posebne krivde. Včasih pa postanejo novinarji ali plačani ali prostovoljni nosilci določenih interesov in tedaj spremenijo svojo osnovno omejenost – besedo je treba razumeti tehnično – v nevarno orožje. Pri nas se to kaže tudi v napadih na pluralno demokracijo, ki so izvedeni rafinirano in posredno, a zato nič manj učinkovito. Bralce bi spomnili samo na vztrajno negativiranje parlamenta in strank. Stranke so, kakršne so, a niso vse enake in ljudje v njih tudi niso enaki. Toda vedno se govori samo o »strankah«, pri čemer pa interpretacijske sheme, ki smo jih vajeni, dovolj nakazujejo, katere stranke so mišljene. In kako to gre?

[Stran 009]

Stranke so življenje demokracije in življenje strank sta tekma in boj. To je naravno in legitimno. Toda v naših časopisnih in radijskih in televizijskih komentarjih se ad nauseam ponavlja, da se stranke izživljajo v »igrah«, »igricah«, »zdrahah« in »prepirih«. Počasi, z mnogim ponavljanjem, ostane v poslušalcu vtis, da vse to velja za demokracijo samo, da je demokracija sama stvar iger, igric, zdrah in prepirov.

Te stvari so mogoče večidel nevodene in izvirajo iz poučenosti, ki so jo novinarji dobivali v šolah, kjer so jih vzgajali za določene namene. Da je bilo to šolanje zelo uspešno, so novinarji dokazali s spontanim sovraštvom, s katerim so pričakali demokracijo ob njenem rojstvu 1990. Mnogo tega pa je tudi vodenega. Ostali so namreč neki okviri … Nedavno je bilo ob odprtju neke razstave rečeno, da je časopis Delo »dedič izročila Slovenskega poročevalca«. Tako, brez dodatnega pojasnila ali komentarja! Nihče, se zdi, ni pomislil, da bi se ob tem lahko kdo vprašal, v katerem pogledu je Delo dedič Slovenskega poročevalca in v katerih ne. Ali lahko ta stavek razumemo tudi tako, da tudi Delo prikriva kako revolucijo in pripravlja kak totalitarizem? Medvojni Slovenski poročevalec je namreč delal tudi to ali celo predvsem to.

Medijska kultura gre s svojo »novinarsko kulturo« na roko novolevičarskim silam. Moč ljudi, ki obvladujejo medije, natanko še ni izmerjena in lahko zato le slutimo njeno vsepovsodnost in presežnost. Ena od njenih posledic je »brezmejna pluralnost« moderne družbe. To je pluralnost, ki je že presegla naravne meje in ogroža osnovno človekovo družbenost. Spoštovano, cenjeno, promovirano je to, kar je posamezno in lokalno, poskusi vračanja k celoti se denuncirajo za nasilje in za voljo do moči. Vse to pa ustreza levici.

Jasno je zato, da v razpršenem in brezsmernem svetu novinarske kulture rasteta pomen in vloga profilirane politične elite. Drugi korektiv novinarske kulture pa je narodova intelektualna elita. V razumu je namreč vzgon, ki zahteva od njihovih nosilcev, da se dvignejo nad to trenutno in nad to konkretno – v razumu je vzgon po splošnem in po celoti. Življenje razumnika se odvija na recipročnih potovanjih od dela do celote in od celote do dela. Toda v tem stoletju se je pokazalo nekaj stvari, ki niso puščale nobenega dvoma, da obstaja kriza intelektualca. Izkazalo se je namreč, da je dojemljiv za utopijo in da nima vgrajenih senzorjev, ki bi mu preprečevali vezanje na totalitarizme. Tako stanje se sicer ni vzpostavilo naenkrat, ampak je nastalo na koncu neke dolge poti. Toda dejstvo ostane, da je v imenu utopičnih pričakovanj in slabosti do totalitarnih rešitev intelektualec bil sposoben požirati najodurnejše zločine in najbolj podle prevare in najbolj žaljive krivice. Toda to so bili samo vidni znaki nečesa bolj primarnega in temeljnega. To, čemur Julien Benda pravi izdaja intelektualcev, namreč ni bila v teh nerazumljivih in samouničevalnih kretnjah. Izdaja intelektualca se je zgodila tedaj, ko je intelektualec sklenil, da zapusti pokrajino celote in se izseli v svoje različne in mnoge lokalne posesti. Od takrat dalje ni bil več v stanju dajati imena stvarem. Zmogel je samo še to, da nanje lepi podatke o njihovi večji in manjši koristnosti. V takšnem stanju ga je našel leninski aktivist in ga sklenil narediti za svojega sopotnika. Načrt se mu je presunljivo lahko posrečil.

V pokrajini celote, iz katere se je intelektualec izselil, je ostal smisel. In komunizem je intelektualca osvojil ravno zato, ker je predstavljal nekakšen smisel. S tem pa je intelektualec – s tem, da se je dal zavesti od nečesa, kar je bilo ponarejeno in ni imelo avtentičnih papirjev – stopil na Ojdipovo pot. Izkazalo se je, da zunaj celote ne more opravljati svoje vloge.

Naj bo njegova odisejada že kakršnakoli, dejstvo je, da je intelektualec omogočil največjo prevaro moderne dobe. Ta prevara je bila izpeljana v dveh fazah: najprej so komunisti postavili smisel, ki ni bil smisel, najden v horizontu celote, ampak njihov, postavljeni in ideološki smisel, in ga je bilo zaradi tega treba braniti s policijo in partijo; potem pa, ko se je izkazalo, da v okviru ideološkega smisla ni mogoče več organizirati življenja, so smisel začeli razbijati, ne svojega ideološkega – tega so molče pustili ležati v preteklosti – ampak smisel sploh. To delo poteka sedaj in opravljajo ga komunisti druge in tretje generacije. Delo samo poteka v znamenju neke teorije – teorije o več resnicah. To teorijo je zastopala že stara liberalna levica, toda liberalna levica ni ne hotela ne mogla iz nje delati ideologije. Komunisti druge in tretje generacije – tako imenovana postkomunistična levica – pa hoče prav to – postaviti teorijo o več resnicah za temelj nove ideologije, ki naj bi omogočila oblast nad razsrediščenim človekom.

Človeku, ki bi hotel globlje razumeti vprašanja modernega časa, bi utegnila priti pred oči neka zelo stara podoba. Pred Tebami se utabori pošast – Sfinga – in zahteva od meščanov, da razrešijo neko uganko. Ob vsakem neuspelem poizkusu požre enega od otrok kraljeve rodbine Labdakidov. Tudi [Stran 010]pred modernim mestom – ali državo ali civilizacijo – se je utaborila neka neznana moč, ki ima vse lastnosti pošasti. To je tehnika, ki je izšla iz znanosti in je nekaj zelo novoveškega. Njena pošastnost je v tem, da prerašča človeka, da mu jemlje smisel, da mu poje vabljive pesmi o niču. Kaj lahko naredi mesto – ali država ali civilizacija – da bo ostalo svobodno? Če bo mesto hotelo ostati svobodno, bo moralo storiti dvoje: moralo bo pošasti plačevati davek in ji hkrati ne dovoliti, da vstopi v mesto – v prostor človekove duhovne svobode. Samo v tej dvojnosti bodo moderne Tebe mogle preživeti – v napornem vzdrževanju ravnotežja med tehniko in duhom.

V luči te podobe dobi ključno mesto zavest – vedenje, kako stoje stvari. Zavest se v moderni državi lahko naseli v obeh njenih žariščih – na mestih, ki jih zasedata politična in intelektualna elita. Od tega, do kakšne mere ti dve eliti vesta zase in sta pri sebi, so odvisne razmere v državi.

Filozof Hans Jonas je v knjigi Načelo odgovornosti med drugim uvedel tudi izraz »hevristika strahu«. Namesto hevristika bi lahko zelo preprosto rekli tudi metoda. Pisatelj nam torej ponuja metodo strahu. Beseda strah je tu seveda zavajajoča. Z njo pisatelj ne misli na preplašenost, bojazen, tesnobo, odsotnost poguma, ampak na nekaj povsem drugega. Ko pravi strah, misli na spoštovanje, ki ga mora v nas vzbujati neznanskost sveta. V svet moramo vstopati spoštljivo. V tej besedi je vsebovano vse drugo: previdnost, preudarnost, zadržanost, predvsem pa odgovornost. Za vsem pa je misel, ki je politični podjetniki in duhovni klateži ne morejo nikoli razumeti: svet ni prostor igre, svet je zares.

Farne spominske plošče

NA
-
0

Pred vami je najvažnejši dokument novejše slovenske zgodovine

Farne spominske ploščeFigure 1. Farne spominske plošče

Poskrbite, da bo ta pretresljiva knjiga našla pot v vsako slovensko hišo!

Kupite jo lahko v skladišču nadškofijskega odrinariata v Ljubljani na Mačkovi 6 ali pa naročite pri Novi Slovenski zavezi na Resljevi 14 v Ljubljani in na upravi Družine Krekov trg 1 v Ljubjani

Voščilo

NA
-
0

Cerkev – drevje – oblakiFigure 1. Cerkev – drevje – oblakiIzidor Mole

Vsem bralcem in prijateljem Zaveze želimo veselo in blagoslovljeno Veliko noč

Popravek

NA
-
0

V 19 št. Zaveze se je v članku “Spomini na študentovsko taborišče v Avstriji” Metoda Milača zgodila neljuba pomota v desni koloni na strani 85. Namesto besedila ” … sestre Finkove.” se vstavi besedilo: “… sestre Doberškove.” Enako se v naslednjem stavku zamenja besedilo: ” … sester Finkovih” z besedilom ” … sester Doberškovih”.

Avtor se za pomoto opravičuje.

Tone Brulc – Judeževi groši

Marijan Ozvald
-
0

Urednik: Andrej Rot, samozaložba, Ljubljana 1996

Skoraj štiristo strani obsegajoče pripovedno delo zdomskega avtorja Toneta Brulca je postavljeno v usodni čas druge svetovne vojne in v zgodnja povojna leta. Dogajanje je locirano v svet pod Gorjanci, v kraje ob Krki. Krajevna imena so nekatera spremenjena, druga zopet nespremenjena. Enako je z imeni v pripovedi nastopajočih junakov. Pred nami je romansirana kronika velikega časa, ki je slovenski narod usodno zaznamoval.

[Stran 083]

Obširni tekst je razdeljen v tri dele in oseminštirideset poglavij. Naslovi le-teh so premišljeno izbrani, večkrat simbolno pomenljivi.

Dogajanje se začne z napadom sil osi na kraljevino Jugoslavijo. Italijani okupirajo Notranjsko in Dolenjsko – tudi Šmarje. V primerjavi z brutalno nemško okupacijo je italijanska, vsaj v začetku, bolj znosna. Do prve zaostritve pride, ko domači fantje kaznujejo gostilničarjevo hčer za njeno druženje z Italijanom. Ti aretirajo fante, jih pretepejo in odpeljejo v internacijo. Šmarčani gredo iskat Nemce, da bi zasedli njihovo vas. Zato Italijani ustrelijo štirinajst vaščanov. Na pogrebu govorita kaplan in učitelj Rakar. Ta ob koncu vzklikne: »Smrt fašizmu!« Potem zbeži iz vasi. Začel se je usodni razcep.

V gozdu blizu vasi se utaborijo partizani. Domači se znajdejo med dvema ognjema. V taborišče privedejo kaplana in še nekaj ljudi. Revolucija zahteva prve žrtve. Nasilje se stopnjuje in v samoobrambi se formirajo vaške straže. V obkrški hosti se nastani odred slovenskih četnikov.

Po kapitulaciji Italije okupatorji odkrito sodelujejo s partizani. Legionarji so v hudi stiski. Na Krškem polju se odigra velika bitka. Vaške straže in legionarji prerastejo v slovensko domobranstvo, ki v bitki na Javorovici potrdi svojo udarno moč. Postojanke nastajajo po vsej Dolenjski. Te pa čedalje bolj občutijo pritisk partizanskih brigad. Vrste se boleči porazi: Žužemberk, Trebnje, Mirna Peč. Formirajo se domobranski udarni bataljoni, ki z naglimi premiki zajezijo prodore brigad.

Vojna se bliža koncu. Pred silovitim pritiskom Titove vojske z juga se domobranci z množico beguncev napotijo na Koroško k Angležem, v katere so upali. Po zadnjem spopadu z Bračičevo brigado pri boroveljskem mostu se utaborijo na Vetrinjskem polju, v senci starodavnega samostana. Vsi pričakujejo prevoz v Italijo – v Palmanovo.

Pod koncem maja petinštiridesetega se začno transporti. V taborišče udari zlovešča vest: ne v Italijo, temveč v Jugoslavijo gredo transporti – »in manus inimicorum«, kot je vklesano na spominski plošči v Vetrinju. Za dvanajst tisoč domobrancev se začne križev pot: Kranj, Škofja Loka, Šentvid. Zgodijo se teharske krvave arene. Odpre se pekel roških brezen. Vsa ta nedoumljiva groza je opisana realistično, zares impresivno. Avtor spremlja rešenca iz Kočevskega roga na njegovi nevarni, tvegani poti domov – v materin objem.

Iz vseh teh infernalnih grozot vodi pisec begunce in domobrance, ki jim je uspelo rešiti se nasilnega vračanja, v begunska taborišča v Italijo: Treviso, Servigliano, Sinigallia. Tu se kljub tegobam nakazuje novo upanje. Stil pripovedi postane lahkotnejši. Plastično, večkrat prav duhovito so opisani utrinki iz življenja med taboriščnimi barakami. Begunci vedo, da vrnitve domov ni in jih čaka novo življenje v novem svetu; za večino na južni polobli – v Argentini. Ko opiše težke začetke slovenske emigracije, ki je v nekaj desetletjih obrodila tako bogate in žlahtne duhovne sadove, sklene svojo epsko pripoved s preprosto slovesnim stavkom: Tako in podobno so nastajale prve naselbine zdomstva v Argentini.

Kot ni čutiti izrazite fabule – vsako poglavje je nekakšna zaključena celota – tako tudi ni v pripovedi nastopajočih junakov, ki bi jih bralec spremljal od začetka do konca. So bolj epizodni liki, ki se pojavijo v posameznih poglavjih. Njihovi značaji in usode so le bežno nakazani.

Tako se učitelj Rakar, ki postane partizanski komandant, in nastopa v začetku pripovedi, pozneje zopet pojavi v teharskem taborišču. Enako nekdanji rudar, zagrizen revolucionar, poln razrednega sovraštva. Šmarski kaplan Cvek, ki skuša rešiti domače fante in jih spremlja v internacijo v Italijo, mora umreti med prvimi žrtvami revolucije. – Na partizanski strani je bežno okarakteriziran stremuški četni politkomisar Dinko. – Izrazito negativen lik je kmečki fant Žan Vodopivec, pretepač in ženskar, ki zagreši kot partizan mučenje in posilstvo. –Posebej tragičen junak je rešenec iz roških brezen Stane Murn, ki so mu strahotna doživetja vtisnila neizbrisan pečat. – Kot pogumen, odločen človek je prikazan domobranec Jože Mihič, ki v begunskem taborišču v Italiji zasnubi Lenčko, ki je nekoč rešila njegovo enoto velike nevarnosti. Poročita se in snujeta novo življenje v Argentini. Prav tako se v taborišču zbližata Ivan Žurga in Kristina, ki nosi v sebi bolečo izkušnjo: posilili so jo Kozaki. Kot protiutež tem tragičnim likom je duhovito prikazana stara Gregorka, ki v begunskem taborišču v Italiji kar najprej deli moralne nauke mladim.

Jezik pripovedi je tekoč, klen, s čutom in posluhom za vsebino posameznih poglavij.

Na zavihu platnic so v lapidarnem stilu nanizana dejstva o avtorjevi življenjski poti in o njegovem delu. Leta 1928 v Hrušici ob vznožju Gorjancev rojeni Tone Brulc je med vojno izgubil očeta in šestnajstletna brata (umrla sta kot žrtvi revolucije).

Z valom povojnih emigrantov se je znašel v Argentini, kjer danes velja za najplodo[Stran 084]vitejšega zdomskega pisatelja. Pisati je začel v osemdesetih letih. Dobival je literarne nagrade Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Objavljal je v Meddobju, Svobodni Sloveniji,Slovenski državi, Taboru, Vestniku,Ameriški domovini, pa tudi v Celovškem zvonu in tržaški Mladiki. V Sloveniji zasledimo njegove objave vDialogih ter v Zborniku Doma in sveta.

Leta 1993 je v Ljubljani izšel izbor črtic Vardevanje angelčka. V prepričanju, da mora razumnik, posebno še pisatelj, braniti resnico, se zavzema za kritičen pretres novejšega slovenskega zgodovinopisja. V svojih delih je kritičen tako do nekdanjega jugoslovanskega sistema kot do emigracije.

Judeževi groši vsekakor niso roman v strogem, klasičnem smislu, tudi ne monumentalna freska; so mogočen mozaik, sestavljen iz dolge vrste dogodkov in usod. So kronika velikega časa – časa usodnih odločitev in delitev, ko je bila narodova nesreča zlorabljena z revolucionarnim nasiljem. Vse to je rodilo samoobrambni odpor. Usodni polstoletni razkol, ki hromi narodov ustvarjalni zanos Slovenci še danes boleče občutimo.

Silvo Grgič – Zločini okupatorjevih sodelavcev

NA
-
0

Lansko leto je izšla prva knjiga že nekaj časa napovedane monografijeZločini okupatorjevih sodelavcev. Avtor Silvo Grgič je knjigi dal podnaslov: Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani. S tem je že nakazal težo in občutljivost teme, ki jo knjiga obravnava. Izdalo jo je Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije kot 15. knjigo Partizanskega knjižnega kluba in 87. knjigo Knjižnice NOV in POS. V 2.000 izvodih jo je natisnila Tiskarna Novo mesto, izdajo so pa podprli Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Republiški odbor Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije.

Knjiga obsega 554 strani, od tega uvodni del 50 strani, poimenski opis pobitih partizanov 240 strani, pregled skupin in posameznih neznanih partizanov po krajih pobojev 90 strani in sklepni del 100 strani. Na koncu je še pregled uporabljene literature in drugih virov, razlaga kratic, kazalo osebnih imen in kazalo krajevnih imen.

Avtor takoj v začetku pove, da bo v tej knjigi obravnaval samo tiste vojne zločine, ki so jih pripadniki Legije smrti in vaških straž, Slovenskega in Gorenjskega domobranstva, Slovenskega narodno varnostnega odbora (primorskih domobrancev), slovenskih četnikov – plavogardistov in Črne roke zagrešili nad ujetimi in ranjenimi partizani. Vse imenovane in neimenovane žrtve potem razdeli v dve skupini: skupino, kjer so poboje izvršili vaški stražarji, domobranci ali drugi v samostojnih akcijah, in skupino, kjer so bile akcije izvedene skupno z italijanskimi ali nemškimi enotami. Vso odgovornost za naštete in opisane poboje pripiše slovenskim nasprotnikom ne pa okupatorju, četudi so bili ujeti partizani navadno izročeni okupatorskim enotam in so jih potem postrelili kot talce ali jih poslali v koncentracijska taborišča. V prvi skupini je tako opisanih 1.780 žrtev, v drugi pa 704, skupno torej 2.484 žrtev. Vsaj približno točne podatke naj bi avtor zbral za 1.390 žrtev, medtem ko jih 1.094 ostane brez imena in drugih podatkov. Naj navedem dva primera takega opisa: Birčna vas. Marca 1945, dan ni znan, so trije domobranci v Birčni vasi ujeli in ubili dva intendanta Gubčeve brigade. Vir Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov (S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 298). Mirna Peč. Od 1. aprila 1943, ko je bila ustanovljena postojanka MVAC v Mirni Peči, katere jedro so sestavljali pripadniki tako imenovanega štajerskega bataljona, do konca avgusta 1943, torej v kratkih petih mesecih so mirnopeški vaški stražarji pobili najmanj dvajset ujetih in ranjenih partizanov, katerih imena niso znana. Vir: Franček Saje, Belogardizem, str. 612 (S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 320).

Avtor sam takole našteje, katere partizane je uvrstil med žrtve, ki jih opisuje v knjigi:

a) ujete partizane, ki so jih pobili okupatorjevi sodelavci,

b) pripadnike Narodne zaščite,

c) partizane, ki se okupatorjevim sodelavcem (zlasti pripadnikom MVAC in domobrancem) niso hoteli predati in so si rajši sami vzeli življenje,

d) partizane, ki so jih zahrbtno napadli, npr. ko so počivali, in pobili okupatorjevi sodelavci (po navadi oblečeni v partizanska oblačila),

e) partizane, ki so jih okupatorjevi sodelavci pobili, ko so poskušali pobegniti iz njihovega ujetništva,

f) ranjene partizane, ki so kot ujetniki umrli v ujetništvu MVAC oziroma slovenskih domobrancev,

g) partizane, ki so v ujetništvu pripadnikov MVAC in slovenskih domobrancev izginili neznano kam in brez sledu.

(S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 16)

Posebno poglavje v uvodnem delu knjige je [Stran 078]avtor namenil mednarodnemu vojnemu pravu in razlagi, kako naj bi vaški stražarji in domobranci kršili pravila haaškega sporazuma iz leta 1907 in tudi ženevske konvencije in s tem zagrešili vojne zločine. Do še posebno težkih kršitev naj bi prihajalo pri napadih na partizanske bolnišnice in zavetišča ranjencev. Niti vaški stražarji niti domobranci ujetim partizanom niso priznavali statusa vojnih ujetnikov, čeprav bi bili po mnenju avtorja to dolžni storiti, kajti zahodni zavezniki in Sovjetska zveza so NOV in PO Slovenije priznali in so tako postali mednarodno priznana osvobodilna vojska na strani velike protihitlerjevske koalicije. Iz tega avtor zaključuje, da so vaške straže in domobranci bili kvislinške formacije, ki so sodelovale z okupatorjem oziroma mu bile neposredno podrejene in so se zato borile tudi proti zahodnim zaveznikom in Sovjetski zvezi.

V sklepnem delu knjiga prikaže nastanek vaških straž. Tudi odred prve slovenske ilegale obdolži sodelovanja z okupatorjem. V okolici Šentjošta pri Novem mestu naj bi pripadniki tega odreda pomorili najmanj petinštirideset ujetih partizanov, ki so se večinoma »ustavili pri njih v dobri veri, da so prišli k svojim«. Avgusta 1943 naj bi bilo na Dolenjskem in Notranjskem sto šest postojank MVAC (vaških straž), v knjigi pa je opisanih petinšestdeset postojank, ki naj bi zagrešile zločine nad ujetimi partizani. Na strani 408 beremo citat iz knjige Lada Ambrožiča Pol stoletja kasneje, da »bi lahko za državljansko vojno označili boj plavogardistične bojne skupine v Grčaricah ali boj belogardistov na Turjaku in odpor belogardističnih postojank na Notranjskem. Toda to so bile le kratke nekajdnevne bojne epizode, ko je oblast v Ljubljanski pokrajini po italijanski kapitulaciji prevzela OF.«

Grgič nato piše o Slovenskem domobranstvu. Ustavi se pri Sv. Urhu in ugotavlja, da se za marsikatero od petsto žrtev ne ve, kje je pokopana, ker zemljišče takoj po vojni ni bilo dovolj raziskano. Skoraj za vsako domobransko postojanko odkrije kakšno »specifičnost«, celo za gorenjske postojanke v Lučinah, Suhem Dolu, Črnem Vrhu, Škofji Loki itn. pove, kdaj so nastale in kaj so zagrešile. Seveda ne more mimo domobranskih udarnih bataljonov in mimo zadnje bitke, 11. maja 1945 pri Borovljah, kjer naj bi domobranci še vedno bili pod neposrednim nemškim poveljstvom. Njihovo kršenje pogojev kapitulacije, ki so jo podpisali Nemci, naj bi pripomoglo k temu, da so Angleži domobrance nekaj tednov kasneje vrnili v domovino in s tem odprli rano, ki še danes ni zaceljena.

V sklepni besedi se avtor spotakne ob farne spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja in citira 10. točko Spomenice ZZB iz leta 1995. »V skladu z umiritvijo niso pojavi, ko se ob postavljanju nagrobnih plošč padlim domobrancem javno razglaša, da so padli kot nekakšni mučenci za vero. Sprašujemo se: ali se lahko slovenska katoliška Cerkev odpoveduje vsem tistim številnim kristjanom in tudi duhovnikom, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju ali ki so zaradi svojega prepričanja kot Slovenci in protifašisti izgubili življenje ali trpeli v fašističnih in nacističnih ječah in taboriščih« (S. Grgič, Zločini … , str. 476).

K temu naj dodamo še tole avtorjevo pojasnilo: »Storilcev zločinov v knjigi nisem omenjal z imeni, čeprav so v večini znana, oziroma jih navajam le z začetnicami. Menim, da to sodi k pomirjenju oziroma prispeva k temu, da se vsaj še bolj ne zaostrujejo že tako ne preveč dobri odnosi v vsakdanjem družbenem in političnem življenju na Slovenskem« (S. Grgič, Zločini … , str. 479).

Med množico virov, ki so omenjeni v knjigi, najdemo številna poročila Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov iz časa med vojno in takoj po vojni, knjige Franček Saje, Belogardizem, Štefanija Podbevšek Ravnikar,Sv. Urh, Karel Leskovec, Križpotja, številne monografije brigad, divizij in odredov raznih avtorjev, Vesti TOS, poročila domobranskih posadk in drugo. Kar začudimo se, ko beremo, da »je OF nekatere zločine slovenskih nasprotnikov med vojno prikrivala, ker se je bala, da bi to demoraliziralo partizane in privržence OF. Po končani vojni pa se je o tem vse premalo govorilo in pisalo, nikakor pa ni bilo celovitega prikaza pretresljivega obsega zločinov nad ujetimi partizani. Ko je bil leta 1950 izveden popis žrtev, ki bi bil lahko osnova za tako delo, ni bil dokončno obdelan in objavljen« (S. Grgič, Zločini … , str. 479).

Težko verjamemo, da zmagovalci po vojni niso povedali o premagancih, kar so o njih vedeli slabega. Gotovo pa so navedbe in trditve v marsikaterem dokumentu tistega časa take, da jih nobeno normalno sodišče ne bi moglo sprejeti za dokaz zločinskega delovanja in da jih tudi resen zgodovinar ne more sprejeti.

K skromnemu mozaiku, ki smo ga poskušali sestaviti iz kamenčkov Grgičeve knjige, bi radi dodali še nekaj vprašanj in misli, ki se nam ob tem vsiljujejo. V celi knjigi menda ni omenjeno, da je bila v okupirani Sloveniji, predvsem pa v Ljubljanski pokrajini, komunistična revolucija, ki se je začela že leta 1941, pomladi 1942 pa se je razplamtela v pravi požar. Ali se ni OF [Stran 079]v začetku imenovala protiimperialistična fronta? Zakaj je komunistična partija prepovedala kakršenkoli odpor proti okupatorju izven OF? Koliko Slovencev, nasprotnikov okupatorja, je bilo že pobitih, preden je 17 mož prve nacionalne ilegale 17. maja 1942 odšlo proti Dolenjski. Kdaj so Nemci že pobijali neoborožene kmete in jih metali v plamene njihovih domačij? Kdaj in zakaj so se začele italijanske represalije? Kaj je zares osvobodilni boj?

Vsako človeško življenje je nekaj neponovljivega in ga je treba spoštovati. Zločin ostane zločin, pa naj ga naredi kdorkoli. Tu se ne da nič spremeniti. Toda ali je nekdo zločinec, če brani svoj dom z orožjem, ki ga je dobil od sicer sovražne, toda legalne oblasti? Kako in kje je bilo treba upoštevati določila haaške in ženevske konvencije za slovenske medvojne razmere? Pobijanje ranjencev in zdravstvenega osebja je gotovo zločin, kdorkoli že to naredi, bodisi da se to zgodi v Turjaku ali pri Podvolovjeku ali celo na bolniškem vlaku po koncu vojne.

Šele ko so podani vsi elementi zločina, ko je zločin dokazan, lahko nekoga obsodimo, ali pa trdimo, da je nad nekom bil zagrešen zločin. V naslednjem bomo vzeli nekaj konkretnih primerov iz Grgičeve knjige in jih podali tako, kot so jih opisali naši pričevalci.

Moje srečanje s politkomisarjem Viktorjem Kragljem

Pavel Kogej

Poleti 1944 sem z domobranskim oklopnim vlakom sodeloval v znanem spopadu z Dakijevimi brigadami (osma in deveta), ki so imele v načrtu onesposobiti Šmarski predor. Mi smo z oklopnikom prišli tik do predora in preprečevali dostop partizanskim minercem.

Zjutraj, ko se je že popolnoma zdanilo, smo pregledovali prizorišče spopada. V zaraščeni dolinici, desno od predora (gledano proti Ljubljani), smo našli težko ranjenega partizana. Najprej smo mislili, da je mrtev, bil pa je le nezavesten. Desno nogo je imel na dveh mestih prebito od kosov granate iz minometa »82«. Že takrat in pozneje sem občudoval njegovo junaštvo, odgovorno vedenje in prisebnost. Gotovo že v agoniji je hotel uničiti oziroma skriti svojo komisarsko dokumentacijo. Skoraj v čistem krogu, v radiju kakšnih sedem metrov, so bili raztreseni razni papirji. Med njimi je bilo tudi spričevalo partijske šole z njegovim imenom in priimkom. Takrat sem si njegov priimek za vedno zapomnil. Zelo smo bili veseli, ko smo med drugimi papirji našli ciklostiran priročnik o miniranju. Kragelj je bil namreč politkomisar minerske čete. Tu smo našli vse tehnike miniranja. Že večkrat se nam je zgodilo, da smo bili pri pobiranju min neuspešni. Poskrbel je tudi, da ne bi izkrvavel. Stegno ranjene noge je imel tesno zavezano s pasom. Sumljivo na debelo pa je imel z nekimi cunjami povit gleženj. Ko smo pobliže pogledali, smo ugotovili, da ima ob gležnju skrito pištolo. Morda jo je imel pripravljeno za obrambo, morda pa za samomor, če ga soborci ne bi rešili. Toda ostal je nepomagano sam in brez zavesti.

S soborcem Tonetom Pangercem sva ga položila na šotorsko krilo in ga odnesla v najin vagon. V tem času je prišel k zavesti. Edino, kar je spregovoril, je bila prošnja za vodo. Iz izkušenj sem vedel, da ranjence, ki izgubijo dosti krvi, muči silna žeja. Takoj sem se spomnil, da imamo na parni lokomotivi rezervoar čiste vode. Vzel sem menažko, jo napolnil z vodo in mu dal piti. Ko smo se vrnili v Grosup1je, sem skočil po nosila in na njih sva ga z drugim soborcem odnesla v vojaško ambulanto. Bil sem prisoten in videl, da je dobil vso možno zdravniško oskrbo. Kasneje je bil odpeljan v ljubljansko bolnišnico.

Od takrat naprej se mi je izgubila vsaka sled za njim. Prepričan sem bil, da je ostal živ in da je vojno srečno preživel, kot mnogi drugi ujetniki. Po vojni sem se hotel kdaj z njim srečati. Toda v spominu sem imel le priimek Kragelj. Kragljev pa je v Sloveniji veliko. Nikakor nisem uspel priti na njegovo sled. Spraševal sem tudi nekatere bivše partizanske borce, če bi kaj veseli o njem. Dobil sem obljubo, da bodo poizvedeli; toda nič od tega. Zadnjikrat sem po njem spraševal lansko leto. Bil sem v Münchnu in prespal v predmestnem hotelčku, katerega lastnik je Kragelj. V pogovoru sem zvedel, da je bil res partizan, toda ne ta, ki ga iščem.

Letos pa sem dobil v roke knjigo Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev. Na strani 128 sem našel, kar sem iskal. Zapisano je, da »je bil Viktor Kragelj, politkomisar minerske čete 9. brigade, težko ranjen pri Škofljici. Ujeli so ga domobranci, pozneje je umrl v Ljubljani. Iz tega zapisa sklepam, da je težkim ranam in verjetno tudi zastrupitvi v bolnici podlegel.

Nerazumljivo mi je, zakaj ga Grgič prišteva med domobranske zločine!

Partizan Matija je padel v boju

Janko Maček

Na strani 95 knjige Zločini okupatorjevih sodelavcev je tale zapis: »Grog Matija, partizan [Stran 080]Dolomitskega odreda. Rodil se je na Logarščah pri Prapretnem Brdu. Ob napadu na postojanko MVAC Šentjošt nad Vrhniko julija 1942 so ga legionarji ujeli in ga drugi dan na pokopališču v Šentjoštu ustrelili. Vir: Karel Leskovec, Križpotja, 1. knjiga, stran 109.

V knjigi Križpotja je Karel Leskovec opisal svoje spomine na napad na Šentjošt, pri katerem je tudi sam sodeloval. Za boljše razumevanje njegove zgodbe poglejmo najprej nekaj misli iz uvoda v Križpotja: »Revolucija ni zabava. Marsikateri korak, pa četudi je bil natanko pretehtan, je rodil dostikrat čisto drugačne sadove, kot smo si jih bili zamislili … Vse dogodke sem opisal tako, kot sem jih sam doživljal, videl ali občutil. Morda se jih kdo spominja drugače, saj kadar se je boja udeležila večja skupina, se je zvrstilo toliko različnih dogodkov, kolikor je bilo ljudi v enoti.«

O sovaščanu Matiji Leskovec ne govori pri opisu napada na Šentjošt, ampak se ga spomni že v poglavju o partizanskem taborišču na Vranjih pečinah. »Proti koncu maja smo preselili taborišče iz Žibrš na Vranje Pečine, v bližino Zaplane … Tu so bili bolj doma Češmelovi fantje in Grogov z Logarš pri Praprotnem Brdu. Grogov je padel julija še istega leta, ko smo napadli belogardistično postojanko v Šentjoštu. Pravzaprav so ga tamkajšnji beli domačini ujeli in ga drugi dan ustrelili na pokopališču. Matija je bil miren, pošten in skromen človek, star okrog dvajset let. Doma iz siromašne, mnogoštevilne družine, je moral že kot otrok s trebuhom za kruhom« (Križpotja, str 109).

Zdaj pa poglejmo še odlomek Leskovčevega opisa napada na Šentjošt. »Napadli smo ponoči med 24. in 25. julijem. Za napad beli niso vedeli. Vso noč smo hodili po vasi in nas še vedno niso opazili. Lahko bi jih popolnoma presenetili … Napadati smo začeli okrog polnoči, čeprav smo obkolili postojanko že pred enajsto. Naloge posameznikov niso bile dovolj jasne. Spominjam se, da se je že danilo, ko naša četa še ni vedela, kaj hoče in kaj naj pri tem napadu napravi. Uro in še več smo se le obstreljevali. Šele nato je Gad s svojo četo pritisnil v prvo stavbo, kjer so bili beli, tu pa se je naenkrat znašel ves prvi bataljon … Župnišče smo zažgali. Beli so pobegnili v veliko, prostrano trdnjavo – v farno cerkev. Zdaj je bila akcija tako rekoč končana. Ob belem dnevu smo zapustili vas, no, to ni bila več vas. Vse sam plamen in dim, ki se je valil proti nebu. Belogardisti so imeli dva mrtva in nekaj ranjenih.« (Križpotja, str 183–184).

Še je živih nekaj takratnih branilcev Šentjošta, pa tudi mlajši se spominjamo tiste noči in še posebno jutra po napadu. Vaška straža je za napad vedela, saj je zvečer dobila sporočilo iz Rovt. Napad se je res začel ob enajstih ponoči. »Prva stavba«, v katero je vdrl Gad, je bila šola, oddaljena od župnišča manj kot 50 metrov V šoli ni bilo nobenega branilca, pač pa so imeli na zahodnem koncu šole dve zasilni zaklonišči. Ko so napadalci prišli v poslopje, so se branilci umaknili za trdne zidove župnišča. Župnišče ni bilo zažgano in nihče se ni umaknil v cerkev. Branilcem je zmanjkovalo streliva in če partizani zjutraj ne bi odšli, bi župnišče res gorelo. Popolnoma izključeno je, da bi v taki situaciji kdo ujel partizana Matijo.

Branilci niso imeli nobenega mrtvega in ne ranjenega. Zjutraj so previdno prišli iz župnišča in se razgledali po vasi. Več poslopij je gorelo. Skoraj zrela pšenica na severni strani šole je bila na več krajih pomendrana. Tu so našli mrtvega partizana Matijo. Ob njem je bila lahka strojnica tipa mauser. Verjetno je bil Matija zadet, še preden so partizani vdrli v šolo. Do jutra je bilo tedaj še nekaj ur, njegovi pa ga niso pogrešili ali pa ga ponoči v visoki pšenici niso našli. Pogrebni obred za padlim partizanom je na šentjoškem pokopališču opravil duhovnik Roman Malavašič in ga tudi vpisal v mrliško knjigo.

To je resnična zgodba o partizanu Matiji, ki je padel v boju proti komaj ustanovljeni šentjoški postojanki. Njegovo pravo ime je Matija MALOVRH. Po domače so pri njihovi hiši rekli pri Grogu, zato ga je Leskovec poznal kot Grogovega Matijo. Logarše in Praprotno Brdo sta zaselka blizu Rovt. Pisatelju se je zapisalo več »netočnosti« o napadu, zato se ne čudimo, če mu je nekako ušel tudi stavek, da so Šentjoščani Matijo ujeli in ustrelili. V tistih časih tako pisanje ni bilo nič nenavadnega. Sicer pa je Leskovec že v uvodu vKrižpotja opozoril, da je dogodke opisal po svoje.

Če bi že nekako razumeli Leskovca, da je v svojih spominih leta 1971 opisal dogodke drugače, kot so se v resnici zgodili, pa ne moremo razumeti Grgiča, ki je leta 1995 po sedmih letih raziskav izdal dokumentarno knjigo, da je v njo vključil površno prepisan Leskovčev zapis kot dokaz šentjoškega zločina nad Matijo Malovrhom. S tem cela Grgičeva knjiga postane močno vprašljiva.

Nekaj pripomb iz Šentjerneja

Silvester Golob

Že površen pregled knjige daje vtis, da se avtor trudi prikazati čim več žrtev, zato se zateka k navedbam »avtentičnih poročil«, kjer pa ni niti najbolj osnovnih podatkov, imen, kraja [Stran 081]dogodka itn. Taka avtentična poročila so nam poznana, kot na primer tole poročilo 4. bataljona Gubčeve brigade štabu brigade dne 20. decembra 1943: »Tovariš Cimperman Jože iz Dolenje Stare vasi nam je ponudil 200 litrov vina za praznike in vrečo bele moke, da bomo lahko spekli potice« (Monografija Gubčeve brigade, str. 536). Dogodek je resničen v toliko, da so partizani vino in moko res dobili in še peljati so jim morali vse to v Mihovo pod Gorjance; seveda to ni bilo darilo, ampak prisilna oddaja. Ni bilo samo enkrat, da so partizani v mlinu v Dolenji Stari vasi pobrali vse žito, moko, kruh, sol, meso in živino, čeprav to gospodarju, ki je bil odločen protikomunist in je imel sina Jožeta pri domobrancih, ni bilo prav nič všeč.

Navajam nekaj pripomb k primerom, ki naj bi se dogodili v Šentjerneju in okolici.

Na strani 101 Grgičeve knjige Zločini okupatorjevih sodelavcev je sledeči zapis: Hosta Metod, partizan 1. bataljona 15. brigade. Rodil se je 24. avgusta 1922 v Dolenji Stari vasi, Šentjernej, kolar. 4. oktobra 1944 so ga v Hinjah ujeli domobranci in ga ubili (Arhiv Dolenjskega muzeja).

S. K, ki je bil 14. oktobra 1944 skupaj z Metodom, je o tem dogodku povedal drugače. Ko so se partizani začeli umikati, je on bežal v eno smer, Metod pa v drugo. Potem je slišal, da je Metod padel med bojem oziroma pri umiku, nikoli pa ni slišal, da bi ga domobranci ujeli in potem ubili.

Stran 180: Sabadin Severin, partizan Belokranjske brigade. Rodil se je 26. maja 1922 v Marezigah pri Kopru, delavec. 1. maja 1944 so ga v boju za Šentjernej domobranci pri Stari vasi ujeli in ga na mestu ustrelili (Poročilo 15. brigade).

Pisec teh pripomb je doma iz Stare vasi in je maja 1944 tam živel. Nikoli ni videl in ne slišal, da bi domobranci pri vasi ubili kakega partizana.

Str. 239: Hudoklin Jože, partizan, pripadnik enote VOS. Rodil se je 15. februarja 1912 v Gorenjem Vrhpolju. 18. februarja 1944 je bila pri Vrhpolju pri Šentjerneju presenečena patrulja VOS. Napadli so jo Nemci in domobranci. Padli so partizani Jože Hudoklin, Rudolf Pirkovič ter Srečo. Vsi trije so se sami ustrelili, da ne bi živi prišli v roke domobrancem in Nemcem. Potočar je kasneje umrl v nemškem koncentracijskem taborišču Mauthausen (Erna Muser,Spomeniki naj govore, Zbornik Novo mesto).

Hudoklin Jože, Pirkovič Rudolf in Srečo – njegov priimek ni znan – so se ustrelili sami. Vsi trije in še Potočar Karel so bili člani VOS. Potočar se je predal in ostal živ toda potem je žal umrl v taborišču. Če nekdo naredi samomor, njegov nasprotnik zato ne more biti kriv vojnega zločina.

Str. 309: Javorovica – 16. 3. 1944

Boj na Javorovici je v knjigi prikazan na način, kakor ga je opisal Ambrožič v monografiji Cankarjeve brigade, str. 379. Gre za neresničen prikaz dogodkov, zlasti tistega dela po končanem boju. Ni bilo 126 žrtev na partizanski strani in ne 12 na domobranski, ampak 107 (Ambrožič) ali 113 (Dokl) na partizanski in 6 ali 5 na domobranski strani. Nemcev je takrat bilo na Javorovici vsega en vod, ne pa 400. Po boju ni bilo nobenih masakrov. Za to imamo še žive priče, ki so na Jožefovo, 19. 3. 1944, pod partizansko stražo morale pokopavati žrtve tega boja.

Tako pričevalec iz Šentjerneja. Med viri za opis boja na Javorovici navaja Grgič tudi Zavezo št. 9/1993, toda v resnici podatkov iz članka Ivana Kralja in Tineta Velikonje sploh ne upošteva. Vztrajno ponavlja, da so domobranci 16. marca 1944 načrtno pobili triintrideset ujetih partizanov. »Spravili so jih v jarek pod cerkvijo sv. Ožbolta in jih postavili v vrsto. Morali so se sezuti … Prvi je začel streljati skupino triintridesetih razoroženih partizanov komandir 32. domobranske čete, domobranski poročnik D. F. Potem so se mu pridružili še nekateri drugi domobranci … Padle v boju in tiste ujete partizane, ki so jih ustrelili v skupini, so domobranci oropali, mnogo mrtvih oskrunili, slekli in jih drugače onečaščali … «

Iz Zaveze št. 9/1993, zvemo, da poročnik Drago Furlan tedaj sploh ni bil na Javorovici. Streljanje z domobranske strani naj bi se začelo, ko je eden izmed zajetih partizanov z rafalom iz hitrostrelke pokosil domobranskega mitraljezca in še dva druga domobranca. Še so žive priče, ki vedo, kaj se je dogajalo na Javorovici potem, ko je utihnilo orožje, toda Grgič kljub temu ponavlja zgodbo o skrunjenju in onečaščanju trupel padlih partizanov. Očitno je, da hoče tudi za ceno neresnice prikazati domobrance v najslabši luči in jih narediti za vojne zločince.

Pri primeru politkomisarja Kraglja, s katerim se je srečal Pavel Kogej, vidimo, da avtor ve, da so ga domobranci obravnavali kot ranjenca in mu nudili medicinsko pomoč, toda ker je ranjenec za posledicami ran umrl, so domobranci zagrešili vojni zločin. Po istem pravilu kategorizira tudi vse podobne primere ranjenih in ujetih partizanov.

[Stran 082]

Člani VOS Hudoklin, Pirkovič in Srečo so raje naredili samomor, kot bi se predali domobrancem. Knjiga obravnava okrog štirideset takih primerov in opozarja, da so partizani, ki niso dovolili, da bi jih nasprotniki prijeli žive, naredili junaško dejanje, tiste, ki so partizane »prisilili« k samomoru, pa uvrsti med vojne zločince. Jože Javoršek v svoji knjigi Spomini na Slovence opisuje dogodek, ki se nam zdi tako značilen, da ga bomo v nekoliko skrajšani obliki povzeli namesto komentarja o samomorih. Bilo je med italijansko ofenzivo, poleti 1942. Javoršek je z malo skupino partizanov taval po roških gozdovih. Ko se je tisto jutro zdanilo, so ugotovili, da so od vseh strani obkoljeni. »S tega hriba ni rešitve. Zdaj smo dokončno v pasti. Bilo nas je sedem: štirje moški in tri ženske. Partijski aktivist Feliks, ki se je zdel nekakšen vodja naše prestrašene skupine, je odločil, da se moramo postreliti, ker nas Italijani živih ne smejo dobiti v roke. Preveč vemo. Vsi so mu kimali, vsi so se z njim strinjali. Že tri dni ni nihče ničesar zaužil. Prišli smo na konec poti, če nas ne bodo pobili Italijani, je skoraj bolje, da se sami.« Tedaj je Javoršek prišepnil Feliksu: »Boljše bi bilo, če bi se borili. Kdor bo padel, bo padel, kdor se bo rešil, se bo rešil. Položaj ni nikdar brezupen.« Feliks ga je kratko zavrnil, da je navodilo partije treba izpolniti. »Italijani so začeli divje streljati in še bolj divje vpiti. Feliks se je nenadoma kot mesečen dvignil, izvlekel revolver ter ustrelil prvo, nato drugo in nato še tretjo žensko. Vsaka je sprejela strel kot kako duhovno opravilo. Obležal sem na tleh od groze in gnusa. – Italijani so prodirali proti vrhu. Lomili so vejevje in preklinjali. Partizan, ki je že ves čas molčal in brezizrazno gledal, kaj se dogaja, je vzel pištolo in se ustrelil.« Drugi je prosil Feliksa, naj ga ustreli. »V zraku je brnela blaznost. Videl sem blazne Feliksove oči, ki so se mi približevale. Pograbil me je smrten strah, kaj če bo ustrelil tudi mene.« Toda Feliks je ustrelil samo sebe in Javoršek je ostal živ. Pobral je pri mrtvecih vse orožje in čakal Italijane. »Toda ni jih bilo in njihovi glasovi so se začeli oddaljevati. Zdaj bi moral zbuditi Feliksa in vso njegovo mrtvo četo, zdaj bi šli lahko mirno v dolino in se v noči pretipali na pot v svobodo. Ne vem, ali me je mučila žalost ali spoznanje, da so totalitarne miselnosti človeku kot človeku smrtno nevarne.« (Jože Javoršek, Spomini na Slovence III., str. 163–165).

V knjigi je opisanih precej primerov, ko naj bi bili partizani najprej ujeti in potem kot ujetniki ustreljeni, toda domačini, od koder so bili ti partizani doma ali kjer so umrli, vedo drugače. O tem smo že govorili v zgodbi o Matiji Malovrhu in v pripombi o Metodu Hosti. Podobno je bilo tudi s Francem Špeličem iz Korit pri Dobrniču. Na strani 195 Grgičeve knjige najdemo podatek, da so 29. oktobra 1944 Nemci in domobranci napadli kurirsko postajo TV-4 v Šahovcu. Domobranci naj bi v neki hiši opazili Franca Špeliča in začeli streljati. Ustrelili naj bi ga » na begu«. Priče pripovedujejo, da je Špelič res padel, ko je bežal pred domobranci. Prav tedaj je bil ujet kurir Glavan Franc iz Gorenje vasi pri Dobrniču, toda niso ga ubili, ampak je ostal živ in je umrl naravne smrti več let po vojni. Če bi Špeliča zares ujeli, zakaj ne bi ravnali z njim tako kot z Glavanom? Koliko je še takih primerov?

Ta sestavek je mnogo prekratek, da bi bilo mogoče v njem pregledati celo knjigo in vključiti vse pripombe, ki smo jih že dobili. V naslednji številki Zaveze bomo nadaljevali.

Večina vaških stražarjev, domobrancev in drugih, ki jih knjiga dolži zločinov, ima že več kot petdeset let »s prstjo zasuta usta«. Njihovi svojci in somišljeniki jih niso mogli braniti, ker niso smeli govoriti. Zmagovalci so pisali zgodovino po svoje in so se za dokazovanje zločinov nasprotne strani v državljanski vojni večkrat zadovoljili z nedokazanimi govoricami. Toda še vedno so žive priče, ki poznajo dogodke izpred petdesetih let in ki brez težave lahko razjasnijo prenekateri primer iz Grgičeve knjige. Samo resnica je lahko temelj prave zgodovine!

Okrogla miza na TV3 1. februarja 1996

NA
-
0

Dne 1. februarja letos je bila na TV 3 okrogla miza, ki jo je vodil Janko Tedeško, novinar in direktor programa. Na strani Zveze društev borcev NOB so sodelovali Vladimir Kavčič, pisatelj in publicist, urednik Svobodne misli, Franc Miklavčič, upok. sodnik, Tone Poljšak, nekdanji diplomat; udeležence protikomunističnega odpora so predstavljali Branko Rozman, duhovnik, dr Tine Velikonja, zdravnik in član Nove Slovenske zaveze, Justin Stanovnik, profesor; urednik Zaveze.

Snov podajamo v skrajšani obliki, vendar upamo, da smisla nismo spremenili.

Janko Tedeško je v uvodu pojasnil, zakaj okrogla miza. Povod je bilo pismo, ki ga je Zveza združenj borcev NOB poslala svetemu očetu in ga tudi objavila v svojem glasilu Svobodna misel. Vodja oddaje je nato prebral nekaj odlomkov iz tega pisma: Del predstavnikov rimskokatoliške cerkve pri nas je v posameznih svojih ravnanjih še vedno pod vplivom določene miselnosti in politike, ki sta bili pogubni za razmere v delu naše domovine med drugo svetovno vojno, ko je bila ob aktivnem sodelovanju nekaterih duhovnikov kolaboracija z okupatorjem predstavljena kot boj za verske vrednote. Del cerkvenih predstavnikov in z njimi povezane politične sile danes pojmujejo vse to kot priložnost za revanšizem in za opravičevanje ter celo čaščenje kolaboracije s [Stran 069]silami osi brez pridržkov. Še več, ti krogi pojmujejo spravo celo kot izhodišče za blatenje upora proti okupatorju in narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda in njegovih udeležencev.

Nato se je osredotočil na dejstvo, da je papeški nuncij tega dne vSlovencu izrazil svoje nezadovoljstvo nad pismom s stavkom, da ton in vsebina poslanice nista v skladu z ozračjem prisrčnosti in pripravljenosti na dialog, ki ju je bilo čutiti med pogovorom.

Nato je sledil pogovor:

Poljšak: Namen pisma je bil umiriti neko polemiko, depolitizirati papežev obisk pri nas. Pismo je večplastno, namenjeno več strukturam, tudi našemu članstvu.

Tedeško: Vendarle iz tega stavka, ki ga je napisal papeški nuncij in objavil v Slovencu, nekako veje naslednje: da namreč papeški nuncij ni vedel za vsebino pisma, vsebino je spoznal šele kasneje, po tistem ko ste mu ga izročili. Nekako pa je v diplomaciji običaj, da se pismo po kanalih že naprej posreduje v vednost in ko ga nekdo sprejme, hkrati ve za njegovo vsebino.

Stanovnik: Meni se le zdi potrebno ugotoviti, da je nastala neka frapantna razlika med tem, kar se je na sestanku govorilo, in med tem, kar je stalo v pismu. Ne verjamem namreč, da bi izkušen diplomat načenjal probleme tam, kjer jih ni. Gotovo je gospod nuncij potem, ko je pismo prebral, ugotovil, da je v močni diskrepanci s tem, kar se je ustno odigralo na tem sestanku. To se sicer lahko zgodi nehote, to se lahko zgodi po pomoti, lahko pa je tudi nekako avtomatični izraz neke privajene politike, neke privajene dikcije, nekega načina obnašanja, nekega duktusa misli, ki kar avtomatično pride na dan tudi tam, kjer ga človek ne bi želel. Zdi se mi, da je to tudi že en element našega današnjega pogovora.

Kavčič: Mislim, da ne bi smeli po tej poti, razen če je kdo pooblaščen, da govori v imenu nuncija. Naj gospod nuncij sam pove, kaj je s tem mislil.

Velikonja: Ko sem bral to pismo, mi smo takega pisanja vajeni, sem takoj zaslutil, začutil, da berem nekaj tisočkrat slišanega in videnega. Tukaj se je pokazalo, kar zmeraj pravim, kaj so namreč borci, kaj je Zveza borcev. Obnašajo se kot otrok, ki je zaostal v rasti in se krčevito drži krila svoje krušne matere – NOB, sploh pa noče slišati, noče vedeti za pravo mater, za komunistično partijo in njeno revolucijo. Revolucija je v pismu imenovana samo enkrat in še to pod narekovaji, malo zasmehljivo, češ da borcem očitamo, da je šlo v slovenskem odporu za protiversko boljševiško revolucijo, in ne za domoljubna čustva. Nekaj je zanimivo, a to se ne tiče nas, ampak Poljske. Morda lahko začnemo kar konkretno. Ko govorijo o tem in se sklicujejo na papeževe izkušnje na Poljskem, omenjajo, da je tudi on pretrpel vse tegobe nacistične okupacije, z besedo pa ni omenjeno, da je bila ta okupacija za pol Poljske nacistična, za pol Poljske komunistična, nič se ne omenja izdaja druge strani, ni omenjen Katyn, nič seveda ni omenjeno, da so papež in vsa Poljska oziroma Poljški podobno kot vsi Slovenci prestali 45 let totalitarne diktature.

Poljšak: Naš namen ni bil poučevati papeža zgodovine. To pismo je treba znati brati. Branje dokumentov zahteva neko znanje. Pismo je treba jemati kot celoto, dati papežev obisk v primerne okvire, mu zaželeti dobrodošlico. Zaželijo mu jo vsi borci, namenjeno je tudi našemu članstvu, namenjeno je tudi tistim, ki v papeževem obisku ne vidijo drugega kot samo pastoralno dejanje. Kar je v pismu napisano, je bilo pretehtano in niso prazne marnje, treba ga je gledati v celoti.

Rozman: Omenjate za papeža, da ima izkušnje z nacizmom in fašizmom, zakaj nikoli, da ima izkušnje s komunizmom, ko je veliko dlje živel pod komunizmom in tudi veliko več pretrpel. Zdi se mi naivno, da papeža o nečem obveščate, čeprav je to človek na svetu, ki je najbolj obveščen. Naivnost vidim tudi v tem, ko omenjate Slomška in ga hvalite. Najbrž ne veste, da je poklical v Maribor lazariste prav zato, da bi pridigali proti komunizmu. Če bi to vedeli, bi Slomška izpustili. Zame je pismo denunciacija predstavnikov Rimskokatoliške Cerkve, Slovenske škofovske konference in, kot pravite, prenapetežev tudi iz cerkvenih krogov. Ta denunciacija je po mojem najboljšem prepričanju polna neresnic. To so lahko ali zmote ali laži, so pa neresnice. Tukaj ne bomo prišli nikoli skupaj. Mi, ki smo se uprli revoluciji, smo pač videli to revolucijo. Takrat sem bil dijak Škofovih zavodov, bil sem pri Katoliški akciji in so nam 14 dni po začetku rekli: »Fantje, roke stran! To je čisto navadna revolucija v imenu Stalina!« Zato se mi kot Slovenci in kot katoličani temu nismo mogli pridružiti. Ko se je ta revolucija začela, se je usmerila predvsem proti katoliškemu taboru. Dobro bi bilo dati papežu knjigo o mučencih. Ni bilo drugega kot se temu upreti. Vi poznate naše stališče kot mi vaše. Morali bomo eni in drugi pomreti in mogoče, da bodo pozneje prišli do sprave. Sprave brez resnice ni. Tudi naša stran mora priznati vse, kar je bilo napačnega. Vemo pa, da [Stran 070]se je 45 let pisala zgodovina po nareku partije. Za režim moramo priznati, da je bil totalitaren. Nikomur ne zamerim, če se je zmotil in se v svojem mladostnem navdušenju stvari pridružil. Razlikovati pa je treba objektivno in subjektivno krivdo. Večina se je pridružila uporu iskreno, ampak tisti partijski vrh je vedel, kaj hoče. Kardelj je dve leti po Čebinah napisal: »Če pride do vojne, se bomo komunisti vojne udeležili samo, če bo možnost za revolucijo.« In to se je potem zgodilo.

Tedeško: Omenili ste knjigo o mučencih. V tem pismu se tudi omenja neki mučenec, ni sicer imenovan z imenom: V nasprotju z resnico o dejstvih ter izvirnimi verskimi nagibi za proglasitev svetnikov, blaženih in mučencev je tudi Vam znana pobuda, da bi se na podlagi

Trdovratna zimaFigure 1. Trdovratna zimaSimon Dan

[Stran 071]izmišljenih in nepreverjenih podatkov o okoliščinah smrti določene osebe med drugo svetovno vojno le-ta predstavil kot verski mučenec.

Rozman: Osebno sem ga poznal. To je Lojze Grozde. V tistem času, ko je bil mučen in potem ubit, smo imeli pri Katoliški akciji absolutno prepoved političnega delovanja. Dr. Anton Strle je o njem napisal knjigo. Strle je človek, ki ne pozna laži. Zdaj pišejo, da to ni res.

Poljšak: Mi mislimo, da gre za nepreverjene in izmišljene podatke. Dokaz nam je to, da se ni nihče oglasil na preverjene podatke in na izjave prič, ki so bile navedene v pisanju g. Kocjana, objavljenem vDelu.

Velikonja: Jaz sem se oglasil s precej dolgim pisanjem, vendar prispevka Delo ni objavilo. Tam sem napisal tole, kar bom povedal, po mojem dovolj trezno. Strinjam se s Kocjanom, da je pisanje o tem, kako so Grozdetu iztaknili oči in rezali ušesa, malo verjetno. Bolj bi verjel, da so to napravile divje živali, ko je ležal šest tednov zmrznjen in napol gol, preden so ga našli. Meni je približno jasno, kaj se je zgodilo. Grozde je padel v Mirno v času, ko sta bila tam poleg drugih Maček in Ivo Lola Ribar. Tam je bil takrat center slovenskega partizanstva. Sem se je pripeljal na vozu v sredo trga. Ko so odkrili pri njem misale in druge verske knjige, so mislili, da ga imajo. Mislili so, da ga imajo, ravno zato, ker je nosil s seboj verske knjige. Kar vidim ga, kolikor sem ga poznal, kako jim je bral lekcijo in ta predrznost se jim je zdela nezaslišana. Nekako jih je utrdila v prepričanju, da imajo pred seboj vohuna in zato so ga mučili do konca in ubili. Vse to sem napisal, pa miDelo ni objavilo.

Kavčič: Zahajamo na literarno področje, dragi gospodje. Nobeden ni bil priča tem dogodkom. Vsi smo samo brali. Kdor misli, da podatki, objavljeni v Delu, niso točni, niso natančni, naj še enkrat prebere, pa se bomo dobili in pogovorili.

Velikonja: Saj ni bilo nobenih konkretnih podatkov, kdo je mučil, kdo ga je ubil.

Stanovnik: Zanimivo je, kako se debata odvija. Najprej lahko ugotovimo to, da pravzaprav Cerkev za ta obisk ni predlagala Grozdeta. In vendar se je borcem zdelo potrebno, da to temo načnejo v svojem pismu. Cerkev se je odločila, da bo kanonizirala Slomška. Ta pavšalna trditev, nasilna, zunaj potrebe konteksta, je izraz neke želje, da se stvari napnejo, da se gmota napadalnih elementov poveča. Zdi se mi, da je to eden od znakov tega pisma. Se pa strinjam z g. Poljšakom, da bi bilo prav, da, še preden se poglobimo v konkretne momente tega pisma, malce le na sploh podamo vtis, ki ga je človek imel ob tem pismu. Ko sem bral to pismo, sem bil po svoje presenečen, in to nad preprostim dejstvom, da je tako napisala neka organizacija, ki predstavlja in je del nekega velikega gibanja, ki ima s to institucijo, h kateri je prišla, hude in obremenjujoče hipoteke. Glejte, to gibanje je pomorilo 180 profesionalnih članov te ustanove, to se pravi Cerkve, toliko in toliko let je njihova oblast te ljudi zapirala, skoraj vsak drugi slovenski duhovnik je bil zaprt ali dve leti ali pet ali deset let. In potem pride neka organizacija, ki ima placentarno zvezo s tem gibanjem, k eminentnemu predstavniku te ustanove in niti besede ne reče o tem, kar se je zgodilo. Po mojem je to iz človeškega stališča nerazumljivo. Ko sem to videl, sem si mislil: Aha, to pa so ljudje tiste inspiracije, ki so na tak način dobivali fizične in politične boje. Tako, da so šli prek nekih osnovnih manir. Recimo, če sem s sosedom v sporu. Ko pridem z njim skupaj, se mu opravičim, mu razložim, pokažem, da mi je nerodno. Ljudje, ki so ta obisk naredili, pa niso pokazali najmanjšega znaka, da jim je kaj nerodno, nasprotno, to isto ustanovo so prišli tožit. To se mi je zdelo nekaj nenavadnega in v skladu z dušo tega gibanja. To je moje začetno, splošno in najbolj globalno doživetje ob tem pismu.

Poljšak: Mislim, da je prav, da ne dajemo na mizo podatkov, kaj je kdo komu storil, ker ne bomo prišli daleč. Zveza borcev se je v zadnjih letih prekvasila. Iz družbenopolitične organizacije smo postali del slovenske civilne družbe. Opravljamo svoj delež v afirmaciji Slovenije v tujini. Menimo, da smo precej naredili za pomiritev. O tem smo sprejeli dokumente.

Rozman: Dolničar je izjavil: Med partizani in domobranci ni sprave.

Poljšak: Pred dobrim letom smo poslali državnemu zboru našo spomenico. Ocenjujemo, kaj je 50-letnica osvoboditve in konca druge svetovne vojne. V njej smo povedali, kako gledamo na povojne poboje: Borci in udeleženci NOB smo že večkrat, med drugim tudi že v omenjeni spomenici državnemu zboru, javno obžalovali ta dejanja. Obsojamo jih kot nekaj, kar je v popolnem neskladju z duhom NOB, v katerem smo se dosledno prizadevali omejevati in kaznovati izbruhe maščevalnosti, nečloveškega odnosa do nasprotnikov, ki jih samodejno poraja surova vojna.

Tedeško: Rad bi prišel do korenin tega zla, do korenin bratomorne vojne. Kajti nesporno je bratomorna vojna v nekem momentu in nekih delih Slovenije bila. Izhajala je iz ideološkega razrednega prepričanja na eni strani, da je tre[Stran 072]ba ustvariti neko novo državo, novo nacijo, na drugi strani pa so bili ljudje, ki so branili neke tradicionalne vrednote, katoliške vrednote. In tu je prišlo do usodnega tragičnega medsebojnega spopada. Ali je možno razčiščevanje in osvetljevanje teh vzrokov ali pa boste stali na dveh bregovih.

Kavčič: Rekel bi, da je ta pristop nezadosten, vaš pristop je ideološki. Polarizacija je bila seveda ideološka, na koncu. A v osnovi je šlo za socialne frustracije, ki jih je bil deležen večji del Slovencev, ki ni dobro živel v sistemu, v katerem je živel, ki se je čutil prikrajšan za svoje pravice in mu ni uspelo realizirati svoje življenjske poglede. To dokazuje množična emigracija, v nadaljevanju pa dolgotrajne priprave na socialno revolucijo. Mislim, da se te besede ni treba popolnoma nič sramovati; socialna revolucija je proces, v katerem se spreminjajo družbeni odnosi v korist večine.

Tedeško: Se pravi, vi ste želeli postaviti temelje nekemu novemu svetu. To je nekako še razumljivo. A v teh temeljih novega sveta, če gledamo že od oktobrske revolucije, ni bilo mesta za religijo, za vero, za Cerkev. To je tisto, kar je del Slovencev izredno motilo.

Kavčič: Tudi zdaj je ta problem isti. Dokler vera deluje kot intimno spoznanje, intimna lastnina vsakega človeka, nikogar ne moti. Dobrih ljudi ni nikoli preveč na svetu. Ko pa te stvari začno dobivati politične dimenzije, ko vodijo v politično diferenciacijo, pa stvari postanejo drugačne. A potem ne gre zgolj za vero, ampak gre za politiko, na strani katere stoji vera.

Stanovnik: Zdi se mi bolj primerno, da govorimo o pismu in zraven o stvareh, ki se jih pismo dotika. Ne morem namreč prek dejstva, da je to pismo v nekem smislu dober politkomisarski tekst. Je zapleten, ko pa tisto odpletaš, vidiš pravzaprav, da ni drugega kot blatenje nasprotnika. To je značilno za ta stil. Poglejte, v celem tekstu najdem samo eno refleksijo na svojo krivdo, in še to z izrazom izvensodni poboji. Temu pravi pomota in eksces. Napake in ekscesi. Stvari, ki so gromozanske, ki presegajo človeško domišljijo, ki presegajo realizacije zla v zgodovini skoraj, da taki stvari rečeš eksces – kot neke vrste gostilniški pretep – ali pa pomota kot slab, neuspel nedeljski izlet. Zdi se, da je to značilno, da to ni slučajno. Še enkrat ponavljam: to je atribut nekega duha, ki je prav na ta način zmagoval v političnih in fizičnih bitkah. To, kar sem prej omenil, da so ti ljudje prišli k predstavniku Cerkve, potem ko so Cerkvi to in to napravili, je povezano s tem, o čemer pravkar govorim. Pomota! Ni se jim zdelo primerno, da bi papežu odkrito povedali, kaj vse se je dogajalo, da bi govorili o holokavstu, o tem, koliko ljudi je moralo leta in leta preživeti v strašnih ječah, v hudih taboriščih, da bi – recimo – ob tem povedali, da so ljudje, ki so iz tega gibanja prišli in do te oblasti prišli, vozili smeti in odpadke na teharsko pokopališče, da so iz grobov jemali leta 1945 in 1946 kosti odličnih slovenskih politikov in uglednih mož, da je na ljubljanskem gradu še vedno onečaščeno pokopališče. Zdaj pa bomo mi, ki smo zdaj prišli k vam, vse to uredili. Vidite, zdaj je napočil nov čas. To mene najbolj boli, da vztrajajo na dikciji iz leta 1945.

Miklavčič: Pol ure govorimo samo o stvareh, ki niso v pismu. Opomnil bi na besede, ki jih je dobesedno izrekel gospod nuncij. Prikazati smo hoteli, da sta tukaj dve opciji, ki sta drugačni. Da naj razume tudi našo, recimo, partizansko opcijo, in ne samo domobranske. Danes se v nekih dokumentih piše podobno, kot se je pisalo pred 50 leti, ko je vodil škofijo dr. Rožman. Nuncij je razumel, da gre za dve opciji. Rekel je: »Cerkev predstavljajo papež, škofje, duhovniki in vsi krščeni ljudje. Vsi ti ljudje se lahko motijo in lahko izberejo napačno pot.« Razumel je, da mu hočemo prikazati svoje stališče, ne zaradi ne vem kakšne politike, ampak da bomo tudi borci deležni tega obiska, da ne bomo izključeni iz tega obiska in da ne bomo obrekovani. To je bil naš namen v tem pismu. Predlagamo, da gremo analitično skozi to pismo, da vidimo, kaj smo rekli, kaj drži in kaj ne drži.

Tedeško: V tem pismu vi nekako obsojate izjavo slovenske škofovske konference ob 50-letnici konca druge svetovne vojne, ki je bila objavljena lani. Pripisujete ji neko enostranskost. Če dovolite, bom citiral nekaj misli iz te poslanice, recimo: da se premalo upošteva, da so dogodki in dejanja med seboj povezani in si je samo iz te povezave mogoče ustvariti pravilnejšo podobo in pravičnejšo sodbo; da ena stran uporablja stare zmerljivke in sramotilne besede; da je partija zlorabila domoljubje borcev, ko je osvobodilni boj izrabila za izvedbo revolucionarnega prevzema oblasti; da velikanska večina domobrancev ni hotela nič drugega kot svobodno in demokratično Slovenijo in tako naprej. Konkretno v vašem pismu to obsojate. Naj se debata razvija torej v tej smeri. Ali je pravilen tak pristop škofovske konference za to spravo, ali pa je po vašem mnenju to zmotno, zgrešeno, škodljivo?

Stanovnik: Gospod Miklavčič je rekel, da to pismo ne napada. V pismu je polno tega. Tako niste šli prek revanšizma. Vi dobro veste, da je revanšizem navadna ideološka beseda. Nastala je leta 1988 na nekem partijskem CK-jevskem sestanku, na katerem so se vpra[Stran 073]ševali, kako bi prešli v demokratično družbo, in tam je neka gospa rekla, da se bo to zgodilo, če ne bo revanšizma. V tistem trenutku sem natanko vedel, da se je rodila nova ideološka beseda. To je tipična komunistična beseda. Kaj pomeni revanšizem? Revanšizem pomeni maščevanje. Ko pa je ta gospa rabila besedo revanšizem, ni mislila na maščevanje, fizično, pravno, politično, ampak je mislila na to, da bodo prišli ljudje, ki bodo govorili, kaj je partija v resnici bila, kaj pomeni zgodovinski nastop partije. To pa so zgolj besede. Beseda revanšizem je v tem pismu uporabljena. Revanšizem so obesili nasprotnim silam, ko se nikomur niti sanjalo ni, da bi karkoli lahko počel.

Kavčič: Rad bi vseeno vnesel nekaj podatkov v to razpravo. Žrtve te vojne so bile ogromne, na eni kot na drugi strani. Na strani osvobodilnega gibanja je bilo 46.000 mrtvih, 15.000 padlih partizanov, v nemških koncentracijskih taboriščih je umrlo čez 12.000 ljudi, v italijanskih skoraj 6.000, 3.000 žrtev je zahtevala tržaška Rižarna, skoraj 3.000 obešenih in ustreljenih talcev, 80.000 slovenskih domov uničenih, v zaporih 80.000 ljudi, v internaciji 40.000, izgnanih 62.000 in skoraj 1.000 ukradenih otrok. Zakaj in kako so te žrtve nastale?

Stanovnik: Preden odgovorim, bi tole rekel. Zelo zanimivo je to, da so imeli partija, Združenje borcev in druge organizacije, ki so tukaj vključene, 40 ali 50 let časa, da to strašno knjigovodstvo revolucije raziščejo, pa ga niso. Kako to, da do zadnjega ni bilo praktično nobenih podatkov: koliko jih je padlo pri partizanih, koliko pri domobrancih, koliko so jih pobili na domovih, koliko jih je umrlo v lagerjih, zakaj ne? Ker se je očitno ta skupina bala, da bodo rezultati neugodni. Drugače si tega ne morem razlagati. Kajti to, koliko ljudi je na kateri strani padlo, je nekaj tako osnovnega, da bi se vsaki skupini najprej porodila misel na to. A nobenemu zgodovinarju še na misel ni prišlo, da bi zahteval, naj se stvar razišče, ker je že naprej vedel, da ne bo uspel in bo samo sebe spravil v neprijeten položaj.

Kavčič: Vi neprestano izhajate iz nekih čustvenih pozicij. Govorimo o dejstvih!

Stanovnik: To je dejstvo, da 50 let niso povedali, koliko ljudi je padlo.

Kavčič: Če to očitate nasprotni strani, potem bi človek pričakoval, da ste vsaj vi na svoji strani to naredili, pa se vam knjigovodstvo tudi ne izide.

Stanovnik: Oprostite, kako bomo mi, saj se niti vstati nisi upal, ko nisi smel niti povedati. Kako morete to reči?

Kavčič: Postavili ste farne plošče po vsej Sloveniji.

Stanovnik: To je pet let, ko sami delamo brez dinarja, medtem ko vaša stran uporablja finančne rezerve države 50 let in so ji bile na razpolago vse znanstvene institucije. In nas primerjate s tem. Oprostite, to je nedopustno.

Miklavčič: Škofovsko pismo 19. aprila 1995 govori, da je OF pobila že med vojno toliko in toliko in po vojni brez sodbe toliko in toliko Slovencev. Pučnikova komisija to raziskuje in vemo, katere ustanove prihajajo v poštev. OF ni dala direktive za povojne poboje. Govori se o zlorabljanju domoljubja nekaterih ali večine partizanskih borcev, ki so bili nekako zapeljani v revolucijo. Jaz sem bil tudi med tistimi borci in vem, zakaj sem šel v hribe in zakaj sem se boril. V izjavi pa manjkata dve stvari, dve zelo važni ugotovitvi: nikjer ne piše sintagma NOB, nikjer se ta boj ne priznava pri sestavljavcih te izjave in kaj se še ne omenja: tudi kolaboracija domobrancev z Italijani in Nemci.

Tedeško: Če vlečemo citate iz tega ali onega dokumenta, smo lahko enostranski. V škofovski izjavi piše: Nobenega dvoma ni, da je večina partizanskih borcev, ki so delovali v okviru OF, šla v boj iz domoljubja in volje po osvoboditvi slovenskega naroda. To je po mojem priznanje NOB ja.

Poljšak: Po strukturi škofovske izjave je napisana brošuraSlovenija 1941–1945, ki vsebuje polno abotnih zgodovinskih navedb in poziva na revanšizem.

Miklavčič: Dodatek k temu pismu je Poziv državnemu zboru, izjava, ki se je rodila v Argentini, na katero se je podpisalo petdeset dovolj znanih osebnosti, razumnikov, iz emigracije in tuzemstva, med njimi je enajst duhovnikov, od teh dva škofa, dva monsinjorja, trije teološki univerzitetni profesorji.

Stanovnik: Pa tudi 25.000 drugih Slovencev.

Miklavčič: V njem je nekaj trditev: pod pretvezo osvobodilnega boja so pobili toliko in toliko ljudi, druga trditev: slovenski upor proti komunizmu je bil domoljubno in samoobrambno dejanje in nič o NOB.

Rozman: Govorite o kolaboraciji. Berite partizansko literaturo od začetka revolucije, ko pozivajo v boj pod vodstvom genialnega Stalina in Rdeče armade. Brez revolucije ne bi bilo protirevolucije. Revolucijo so začeli v imenu stalinizma. Kaj to ni bila kolaboracija? Ne strinjam se z g. Kavčičem, da so bili ljudje socialno tako zapostavljeni in tako na koncu, da [Stran 074]jih je gnalo v upor. Komunistov ni bilo niti tisočinko, a imeli so načrt, železno disciplino in so dvignili upor. Šlo je za prelivanje slovenske krvi brez haska in to zaradi neodgovornosti revolucijskih voditeljev. Brez tega bi bila današnja zgodovina čisto drugačna. Subjektivno so šli mnogi partizani z najboljšo voljo v hribe.

Stanovnik: Moti vas, da je v škofovskem pismu napisano, da je OF pobila. Tako se pač govori. Poglejte, mi dostikrat ne rečemo, da so jih pobili med vojno esesovci ali pa ne vem kakšni oddelki, ampak: Nemci so jih pobili. Mislim, da se ta sintagma rabi tisočkrat, desettisočkrat, pa s tem nič ne mislimo, da so jih Nemci pobili. Dejansko so bili ti ljudje tudi Nemci. Tako mi govorimo, morda manj precizno, ampak to je v nekem smislu v človeškem jeziku utemeljen način govorjenja. Kar pa zadeva to, da ne govorijo o NOB, ampak govorijo o socialni revoluciji, gre pa za tole. Croce je rekel v znani knjigi Zgodovina kot misel in zgodovina kot dejanje naslednje: Glede moralne in politične ocene kakega gibanja v zgodovini je važno samo to, kakšne institucije je to gibanje za sabo pustilo. To pravi Croce. In to gibanje je pustilo za sabo komunistično hegemonijo. Borilo se je tudi proti okupatorju in se je borilo tudi za to, da smo lahko govorili slovenski jezik. Zdaj bi rad nekaj povedal, nekaj po mojem mnenju zelo važnega: Res smo govorili slovenski jezik, ker smo rabili besede kozarec, miza, nismo pa smeli delati svojih stavkov. Vsi bistveni človeški stavki so bili prepovedani in cenzurirani. Zato je treba besedo NOB gledati v tej realni distinkciji.

Kavčič: Gospodje sistematično in vztrajno spregledujejo, kar se je ves čas ponavljalo in stalno obstajalo, namreč tista osnovna družbena politična razmerja, ki so v določenem trenutku vladala, in zaradi katerih se je zgodovina razvijala tako, kot se je. Evropa je bila že vsa pod nacizmom, Anglija je bila tik pred zlomom. V tisti situaciji je celo Churchill izjavil, da je pripravljen sodelovati s hudičem, če bo pomagal reševati Anglijo. Šlo je za civilizacijo, za reševanje evropskega kontinenta in gospodje, ki pri tem niste sodelovali, seveda ne boste tega primanjkljaja nikoli pozabili.

Stanovnik: Gre za nekaj drugega. Tudi Francija je bila okupirana, tudi Holandija, Danska, Belgija, Norveška, in seveda Češka in Slovenija. Pred kratkim je zgodovinar, imena ne bom povedal, pri neki okrogli mizi povedal nekaj zelo važnega: Naši komunisti so bili drugačni. To je povedal človek, ki se bavi s temi zadevami dvajset, trideset let. In to je res. Poglejte, nikjer v Evropi ni imela komunistična partija v sebi tega duha, da bi se povzpela, uzurpirala vodilni položaj, prepovedala pod smrtno kaznijo komurkoli drugemu delovati v smislu upora proti okupatorju. To je bila samo slovenska partija. In če bi vi borci hoteli razčistiti položaj, bi se najprej vprašali, kaj pa je bilo s to partijo, ki nas je vodila. Kakšna skupina ljudi je to bila. To je bistveno vprašanje. Slovenska je bila drugačna, drugačna kot češka, drugačna kot italijanska, drugačna kot francoska. V Franciji so imeli krovno organizacijo Conseille generale de resistence. In v tisti krovni organizaciji so bili enakopravno zastopani razni politični segmenti francoske družbe. Pri nas pa ne! Pri nas je bila nekaj posebnega. In to je zanimivo zgodovinsko vprašanje, na katerega bi strašno rad znal odgovoriti.

Kavčič: Če berete zgodovinarja Pirjevca, vas bo poučil, da je bila jugoslovanska partija bistveno drugačna od sovjetske in da je bila tudi slovenska bistveno drugačna od jugoslovanske.

Stanovnik: V kolikor poznam Pirjevca, hoče ekskulpirati slovensko partijo, da ni bila tako partijna. Jaz pa ravno dokazujem, da je bila bolj partijna, kot so bile zahodne partije. To je razlika. Pirjevec bi govoril zame.

Kavčič: Če pogledamo nasprotno stran, pa lahko ugotovimo, da je bila edina v Evropi slovenska cerkev, ki je štela za dolžnost, da se bori proti komunizmu, ves svet pa se je boril proti nacizmu,

Stanovnik: Ker je bila edina v to prisiljena. Ker so jo prisilili prvič z grožnjo totalitarizma, katoliška cerkev pa je stala na pozicijah evropske civilizacije, in ker so jo preprosto prisilili s terorjem in z umori.

Kavčič: Če bi ameriška Cerkev in ameriški politiki tako razmišljali, potem bi morale ZDA leta 1941 napasti Sovjetsko zvezo. Potem bi se moral Vatikan pridružiti križarskemu pohodu proti Sovjetski zvezi.

Stanovnik: Ameriški farmar ni bil nič življenjsko ogrožen. Vam predlagam, gospod Kavčič, pojdite enkrat zvečer v Hinje in počakajte, da se zmrači. Hinje so vas v Suhi krajini, ki je 25 km oddaljena od vsakega večjega mesta, od Žužemberka, Kočevja, od Novega mesta. Od Kočevskega roga pa je oddaljeno mogoče 8 do 10 km. In en človek, kaplan ali učiteljica, sta bila na milost in nemilost izročena ljudem, ki so prihajali z one strani, iz Kočevskega roga. Lahko je teoretizirati, ampak tu je šlo za življenje, tu je šlo za pravo življenje. In to, domač človek ti je grozil, kar je bilo nekaj nezaslišanega.

[Stran 075]

Kavčič: Pustiti toplo stanovanje, toplo okolje, iti v gozd, tvegati vse svoje življenje, biti leto in dan lačen, preganjan, to je bila kardinalna odločitev, to je bila moralna odločitev, to je bilo veliko tveganje.

Stanovnik: Tudi to!

Kavčič: Biti na toplem, biti oborožen s sovražnikovim orožjem, oskrbovan z njegovo intendaturo, oprostite, to je bilo preveč lahko.

Rozman: Partizanstvo bi bila največja epopeja slovenskega naroda, ko ne bi šlo za boj proti enemu totalitarizmu za vpeljavo drugega. Partija je najbolj izigrala partizane, tiste, ki niso bili komunisti. Pravite, od okupatorja so dobili orožje. Partija jih je v to prisilila. Meni v Ljubljani ni bilo nič hudega, ampak po deželi so pobijali ljudi. Naši ljudje so bili našim bolj nevarni kot tujci.

Kavčič: V celi Jugoslaviji je bilo 4.000 komunistov.

Stanovnik: Tule piše, da so bili komunisti v manjšini. Ad nauseam se to ponavlja. Res so bili v manjšini, a nazadnje so se vsega polastili, kako pa to? Pri tem svobodoljubnem naboju večine Slovencev se je peščica ljudi totalno polastila vsega.

Kavčič: Odgovor je tudi v prejšnjem vašem razmišljanju, ko pravite, da ste lahko ponavljali slovenske besede, slovenskega stavka pa ne. Zakaj pa ga niste?

Stanovnik: Jaz sem delal prave stavke in sem zaradi tega šel v zapor. Dan pred maturo so me zaprli. To je važno, ker sva bila na isti gimnaziji; on ni šel, jaz pa sem šel. Namesto, da bi šel pisat slovensko nalogo, sem šel v taborišče. Zato, ker sem delal prave slovenske stavke.

Tedeško: Govorimo o kolaborantstvu. To je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi pri kakemu narodu. Kaj je bilo tisto, da jih je v to prisililo?

Rozman: Partijski teror. Nihče od zunaj jih ni prisilil v to. V Loškem Potoku in Šentjoštu so začeli sami. Fantje so prinesli puške, ker so njihovi kmetje padali. Tudi takrat sem slišal besede: »Tudi s hudičem gremo v zvezo. Ne bomo se pustili partiji pobijati kot mački.«

Stanovnik: Dovolite mi še nekaj pripomniti, ker se mi zdi, da je to važno vprašanje. Po mojem mnenju sta bila dva momenta, ki sta vplivala na to, da nasprotniki komunistične intervencije niso šli samostojno v boj brez povezave z okupatorjem. Prvič se je izkazalo, da Slovenija ne prenese dveh gveril. Kaj bi se takrat zgodilo? Ker poznamo naravo komunističnega genija, vemo, kar so dokazali septembra 1943. leta, da bi vse sile usmerili proti Slovencem v gozdovih. To se je takrat dokazalo in to je prav gotovo res. V tem primeru bi bili v gozdovih dve gverili, ki bi se na smrt borili druga proti drugi. Okupatorji bi se mirno sprehajali po dolinah, vozili po železnicah in cestah. To je bila ena stvar. Druga stvar, ki je tudi zelo važna, pa je tale. Protikomunisti po svojem osnovnem vzgonu niso bili vojaki, bili so branitelji. Potrebovali so leto in pol vaških straž, preden so postali pravi vojaki. V začetku pa se niso hoteli boriti. Loški Potok je tak zgled. Kazali so vse znake, da se mislijo samo braniti, absolutno nimajo nobenega namena ofenzivno se boriti. Pripovedoval mi je prijatelj na Turjaku, da je poznal kmečke fante, ki niso hoteli streljati na ljudi, ki se niso hoteli boriti. To sicer ni prav zgledno za vojake, a tudi to se je dogajalo. Tak slovenski svet se je uprl komunizmu; ni bil preveč bojevit.

Miklavčič: Kolaboracija se je začela že prve dni okupacije z Natlačenom in nadaljevala z Rožmanom.

Rozman: Kar se tiče Rožmana, upam, da bereteSlovenca. Na skoraj vsako trditev sodišča, ki ga je sodilo v odsotnosti, je dejal, da to ni res. Reči pa moram, da še nisem bral takega napada na Rožmana kot ravno od vas, g. Miklavčič. Bilo mi je res hudo. Rožman izrecno pravi, da tistega telegrama, ki ste ga omenili, ni poslal, da ga ni napisal. Šele po 30 let se objavlja, kako ga je tisto sodišče sodilo.

Miklavčič: Ali smem prebrati pismo, ki ga je škof Rožman 12. 9. 1942 poslal generalu Roatti? Bom skrajšal:

Predlaga razširitev mreže vaških straž; izpust zanesljivih bivših jugoslovanskih oficirjev iz internacije; uporabili bi jih v zbirnih središčih kot MVAC; zahteva pooblastilo za ustanovitev tajne policijske enote, ki bi štela 500 mož, oboroženih z revolverji, ki bi v šestih tednih očistili Ljubljano komunistov. Ali je to operativno delo, stvar nekega nadpastirja?

Tedeško: Vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Vemo, da smo 45 let nosili s seboj neke obrazce in da se ti obrazci še vedno ponavljajo. A mi bi vendarle radi prišli do resnice, tudi v zvezi z Rožmanom. Nekateri zgodovinarji bi želeli isto. Nova zgodovinska odkritja govorijo, da ni bil tak, kot so nam ga risali. Tako je celo poskušal rešiti iz zapora Tomšiča.

Stanovnik: Seveda, zgodovinska resnica je dosegljiva. Ni dosegljiva takoj, je pa dosegljiva s časom. Laže je dosegljiva z velikim moralnim naporom kakor z majhnim. Spričo dejstva, da so bili zgodovinarji v naši pretekli komunistični družbi posebej štrapacirani, je razumljivo, da zgodovina ni bila ne vem kako [Stran 076]svetla veda, čeprav je v posameznih segmentih gotovo bila. Bo pa vedno bolj. Prihodnost ima zgodovina. Med slovenskimi humanističnimi vedami se bo v prihodnje, čim bolj bo družba demokratična, tem bolj razvijala zgodovina. Zgodovinski um bo postal objektiven vedno bolj. Jaz, ki sem na strani premaganih, se tega veselim. Ker naša šansa so samo dejstva, je samo resnica.

Poljšak: Naša organizacija je zelo zato, da se ugotovijo objektivna dejstva. Ne more pa zgodovinska resnica temeljiti na zgodbah in na poenostavljenih rečeh. Temeljiti mora na dokumentih in preverjenih stvareh. Nove zgodovine ne moremo pisati. Predvsem ne smemo vnaprej satanizirati nasprotne strani. Smo zato, da izključimo žaljivke, poenostavljene ocene, ideološke okraske.

Velikonja: V praksi pa je drugače. Naša sedanja želja je bila zelo skromna, samo popis vseh žrtev. Resnično smo želeli, da se popiše vsaj del resnice. Želeli smo, da se popišejo umrli na protikomunistični strani in sploh vsi. Predlagano je bilo parlamentu, naj odredi, da bi izdali mrliške liste za umrle in vpisali njihovo smrt v matične knjige; to pa jasno tako, da bi popis prevzel Inštitut za novejšo zgodovino in vse skupaj vodila država. Ni uspelo, ker niti tega ne želijo. Mislimo, da je zadaj Zveza borcev, ki je zaslutila veliko nevarnost, da bodo prišle na dan ogromne številke, ki bi demantirale tistih 7.000. Kar vemo zdaj, so samo ocene, Angleži niso dobili nobenih seznamov, sami pa nas tudi niso šteli. Številko 9.342 so si izmislili kar pavšalno, na podlagi števila transportov in tovornjakov …

Stanovnik: Ne verjamem, da bi Zveza borcev pomagala iskati resnico. Imamo en sam primer. To je gospod Klep. Zame je ta trenutek eden najbolj plemenitih Slovencev. Priznava partizanom njihov boj za zgodovino in narod, obenem pa trdi, da so bili naši partizani pot, s katero se je pri nas uveljavil komunizem. Zanimivo, da Klep v partizanskem moštvu ni dobil niti enega človeka, ki bi šel za njim. Vsaj javno ne. Klep, kadar ima kake slovesnosti, dela z ljudmi iz našega tabora. To se pravi, iz vaše skupine ni nikogar, ki bi bil pripravljen iti na objektivne pozicije. Jaz se vam za vašo uslugo lepo zahvaljujem in bi bil vesel, če bi bila možna. Prosil bi vas za nekaj drugega. Da bi zastavili svoj veliki vpliv in morda tudi denar, da bi se ustanovil samostojen inštitut. Kajti naša stran je deprivilegirana. Zadnjič sem neki gospe zapisal v časopis: Domobranci so bili po vojni pobiti in ti ljudje ne bodo mogli uveljaviti svoje resnice. To je tako, kot če bi kako družino totalno eliminiral, nato pa začel o njej širiti razne vesti. Mi, ki smo ostali, smo okrušek, ne moremo opraviti tega ogromnega dela. Zato bi pričakovali uvid v našo deprivilegiranost z vaše strani. Da bi šli, ker imate dobre zveze s Kučanom in Drnovškom, pa bi rekli: Konec je s tem. Ti ljudje morajo dobiti svoj inštitut. In mi bi rekli: Poslušajte, novi časi so prišli. Ampak teh gest ni. Ravno to se mi zdi tako strašno: biti tako obremenjen s svojim nasprotnikom, pa nič zanj napraviti, ampak samo na vsakem koraku gledati, kje bo naredil kakšno napako.

Kavčič: Slišal sem o tem inštitutu, da bi popisali vse žrtve. To so naredili v Furlaniji Julijski krajini. Na potezi je država.

Stanovnik: Pa tudi institucije. Direktorju znanega slovenskega zgodovinskega inštituta sem rekel, naj da uradno izjavo, da podpira naše zbiranje imen padlih po deželi, ko postavljamo farne spominske plošče. Tista oseba mi je rekla: »Tega ne bom naredila, ker bi bila to propaganda za Novo Slovensko zavezo.« Si predstavljate. Tako je stanje. Zato mi čakamo politične rešitve. Dobro vemo, da ne bomo uveljavili osnovnih človeških stvari, dokler ne bomo dosegli politične rešitve. Dokler ne bo v parlamentu taka demokratična zavest, ki bo to videla, pa še nekatere druge stvari. Če bi vi samo pogledali tista besedila, ki so bila izrečena letos ob sprejemanju vojnih zakonov, o vojnih veteranih, žrtvah vojnega nasilja, vojnih invalidih, bi videli s kakšno adamantno neprobojnostjo so se leve stranke postavile tukaj v bran. Niti milimetra. Meni je takrat postalo jasno: na tem terenu branijo svojo politično legitimiteto.

Kavčič: Mislim, da je to generacijski problem. Nove generacije so vse manj zainteresirane za to, kar se je dogajalo v preteklosti in nas imajo enih in drugih čez glavo.

Tedeško: S tem se ne bi strinjal. Sem del mlade generacije, mislim da spadam zraven. Vi imate v tej družbi še vedno veliko moralno moč, če že ne več politične, in vaša naloga je, da pridemo do resnice, čeprav je mogoče krvava, in bi komu tudi škodila …

Stanovnik: Rad bi še nekaj. Nedavno sem bil na Koroškem in tam videl umiranje slovenskega človeka in slovenskega jezika. Vprašal sem se, kako je z nami tukaj. V resnici me je zaskrbelo. Pri nas se uveljavljajo sile, ki nimajo v sebi osnovnega moralnega naboja, ki je potreben za vsako človeško eksistiranje, kaj šele za eksistiranje majhne človeške skupine, kot je slovenski narod. V resnici bomo potrebovali močan stržen, če bomo sploh hoteli eksistirati. Tega pisma sem bil v resnici žalosten, ker nisem videl te osnovne zavesti. Kar natančno ga preberite. Vzemite filološko pin[Stran 077]ceto, pojdite od stavka do stavka in boste videli, da je to napadalen tekst. To se ne bi smelo zgoditi.

Tedeško: Vsem se zahvaljujem. Hvala za misli, ki ste jih posredovali, hvala gledalcem, ki so spremljali omizje.

Antigona je odšla

NA
-
0

Besedilo Antigona je odšla se nam je zaradi njegove moralne prizadetosti zdelo tako pomembno, da smo ga za uredniške potrebe preslikali in arhivirali. Ko pa smo se pozneje odločili, da ga prevedenega objavimo vZavezi, nam knjiga ni bila več dosegljiva. Upamo, da bomo v eni prihodnjih številk Zaveze lahko bralcem postregli z virom in avtorjem.

Besedilo je prevedla Katarina Bogataj – Gradišnik.

Ob dnevu narodnega žalovanja

Kakšni mrtvi so to, ki po njih ljudstvo žaluje na dan žalovanja? Žalovanje je najprej osebna stvar, dejanje posameznikov, ki velja posameznikom. Ljudje, po katerih žalujemo, so zapustili starše, brate in sestre, žene in otroke, prijatelje in učitelje. Sleherni pokojnik je otrok svojih staršev. Toda ta krog zasebnega žalovanja naj bi bil danes presežen, dan žalovanja naj bi tudi občestvu dal neko zavest o njegovih mrtvih. Najprej so to narodovi mrtvi, na katere mislimo; njihovemu krogu pa pripadajo ravno tisti, katerih se nihče več ne spominja – padli edinec vdove, ki je medtem že umrla, otrok, ki je zmrznil na begu in katerega starše so ustrelili ob vkorakanju Rdeče armade, družine, ki so zgorele v mestih, vsi tisti torej, po katerih prav nihče več ne žaluje.

Pojem narod uporabljam zato, ker bi rad pritegnil tiste Nemce, ki mislijo, da nimajo nikogar objokovati – mrtvi so namreč mrtvi nas vseh. Sramoval bi se uporabljati ta pojem glede na mrtve same, ker ni nemških, ruskih ali judovskih mrtvih. Ljudje rečemo »tam leži mrtev Poljak«, vendar jezik ne dopušča, da bi rekli »poljski mrtvec« ali »nemška mrtvakinja«. Narodnostne razlike spričo smrti zbledijo. Za mrtve so neustrezne. Tako so torej narodovi mrtvi tisti, po katerih – kot narod – žalujemo, in ne: mrtvi nemške narodnosti. Drugače povedano, narod je subjekt žalovanja, ne njegov objekt. Kdo pa je tedaj objekt žalovanja? Kdo so pravzaprav to – naši mrtvi?

Danes mislim na svojega najstarejšega brata, ki je bil pred dvajsetimi leti v ruskem ujetništvu, bil naj bi izpuščen, pa je med transportom domov v tovornem vagonu umrl za grižo. Lahko bi ga bili rešili, kakor še nešteto drugih – in naravna reakcija na to dejstvo sta zagrenjenost in mržnja. Ne zdi se mi dobro, če se ta čustva sčasom obrabijo in se umaknejo topi resignaciji – »je bila pač vojna«. Še druga pot je, po kateri se žalovanje spremeni. Na svojega brata ne morem več misliti enako kakor prej, odkar vem za usodo ruskih vojnih ujetnikov v nemških taboriščih: Od 5,7 milijonov ujetnikov je po najvišjih cenitvah preživelo 1,8 milijona ljudi, skoraj štirje milijoni so pomrli od lakote ali bili pomorjeni.

[Stran 066]Kočevski rog – Križ ob cesti po KrenomFigure 1. Kočevski rog – Križ ob cesti po Krenom[Stran 067]

Tudi ti Rusi, ki so delali pri Kruppu ali na državni železnici, ki so živeli in umrli v mestih in pokrajinah, ki so zame povezane z besedo domovina, tudi ti so torej moji, so naši mrtvi. Vem, da nekje v Ukrajini neka sestra žaluje za svojim bratom, ki je pokopan v Nemčiji, in ki bi bil prav tako kakor moj brat rajši jedel, poljubljal in študiral. »Naši mrtvi« – to besedo lahko slišim le še v dvojnem pomenu – to so tisti, ki so nam umrli, in so tisti, ki so umrli zaradi nas.

Dolgo smo imeli za »naše mrtve« samo tiste, ki nam jih je prezgodaj in nedoumljivo vzela usoda. Vendar v Nemčiji zdaj ne moremo tako govoriti o »naših mrtvih«, ne moremo več poskušati, da bi dognali njihovo temno usodo, ker vse preveč natanko vemo, kako tako usodo ljudje za ljudi poznajo in hočejo, načrtujejo in izpeljejo. Med naše mrtve sodijo prav tako tisti, ki smo jih pomorili mi. In narod je, če tedaj žaluje kot celota, tudi kolektivno odgovoren za to, kar se je zgodilo v njegovem imenu. Čas je, da nehamo mrtve razločevati – na tiste, ki so padli na polju slave, in na tiste, ki so našli smrt v taboriščih sramote in v barakah zarotnikov. Kdor toži nad narodovimi mrtvimi, zataji pa od naroda pomorjene, ta še vedno dela razlike, ta taji egalite, edino enakost mrtvih, ki jo v tem našem svetu poznamo. Kdo so torej mrtvi, po katerih ljudstvo žaluje? To so tisti, ki jih objokujemo, to so tisti, ki smo jih pozabili, so tisti, ki so umrli zavoljo nas.

Kakšna je ta žalost, ki jo ljudstvo na dan žalovanja izkazuje svojim mrtvim? To je pozabljena, zamujena žalost. V našem vsakdanjem življenju imajo mrtvi osupljivo majhno vlogo v primerjavi s prejšnjimi časi: z industrijsko revolucijo je bila smrt izrinjena na rob življenja – pokopališča ležijo v zunanjih okoliših, ne v središču mest, umira se v bolnišnici in spominu na mrtve so namenjeni določeni dnevi. Starejši običaji pokopavanja in žalovanja izhajajo iz sobivanja, iz soudeležbe mrtvih, da, ob začetkih človeške zgodovine so se najbrž preživeli branili pred posegi mrtvih, ki so jih ogrožali. Plačevali so visoko ceno, da bi imeli mir in da bi pomirili nezadovoljne in razsrjene mrtve. In še grški mit navezuje blaginjo vseh državljanov na pomirjene, potešene mrtve. Pokopati pomeni potešiti, umiriti, spraviti se. Tako je moglo biti žalovanje po umrlih v prejšnjih časih sestavni del življenja, ki je teklo naprej. In prav to manjka današnji zavesti. Z mrtvimi ravnamo tako, da jih pozabljamo in izrivamo iz zavesti.

Če ima beseda pokopati prvotni pomen spraviti se, pomiriti, tedaj lahko rečemo: naši mrtvi niso pokopani. Tako je, kakor da bi trohneli pod sladoledarnami na novo vstalih mest, tisti, ki so ostali v Stalingradu, se niso nikdar vrnili domov, in dim iz Auschwitza visi nad deželami. Mrtvi se ne pomirijo, dokler jim ne dopustimo, da nam zastavijo svoja vprašanja. – Zakaj? In za koga? In dokler puščamo, da ta vprašanja izzvenevajo v temno usodo, ki ne daje nobenega odgovora. Narodovim mrtvih se krati njihova pravica, pravica, zastavljati vprašanja.

Nepokopani, nepotešeni ležijo tukaj; nobene prihodnosti nimajo, nobene dejavne moči nad živimi. Pri brošuri protiletalske zaščite Vsakdo ima možnost ni bila najhujša njena olepševalna neumnost, temveč prav to: da so bili mrtvi izdani. Kakor da bi jih ne bilo. Kakor da bi nam ne imeli nič povedati. Kakor da bi bila nekakšna nepotrebna nezgoda, da so umrli, tako npr. tistih dvajset tisoč Kölnčanov, ki so izgubili življenje pri bombardiranju med vojno.

V starejših časih so dajali mrtvim s seboj v grob zaklade, da bi jih pomirili. Mi pa smo jim svoje zaklade odrekli in jih rajši porabili zase: kot pravico do domovine in kot ponosno žalovanje ter polje slave. Kakor da bi pravica ne bila zapravljena, ponos ne spremenjen v sramovanje in kakor da bi polje slave zdaj ne ležalo v Buchenwaldu in Maidaneku in Plötzenseeju.

Mrtvi so izrinjeni, in če se z njimi sploh še kaj dogaja, tedaj je to izrabljanje. V nekem pismu bralca iz leta 1965 piše: »Nemškemu ljudstvu sploh ne bi bilo treba nič plačevati, ne za vseh minulih dvajset let ne v prihodnje. Saj je trpelo prav tako kakor drugi.« To ni mnenje kakega posameznika, temveč je tipično za tiste vrste žalovanje, kakršno je pri nas v navadi: ker smo trpeli, nam ni treba nič več plačati. Trpljenje in krivda se spretno poračunavata med seboj, trpljenje nemočnih se uporablja kot neke vrste zasluga, kot nekakšno naplačilo za krivdo. Pri takem govorjenju postaja na lepem krivica čedalje manjša, trpljenje čedalje večje. Naposled se zazdi tisto, kar so nekateri povzročili ob pomoči vseh, kakor kaka naravna ujma, ki je zadela enako pravične kakor krivične. Tako se v žalovanju manipulira z mrtvimi: uporabljamo jih, da se ognemo premišljanju, da trpljenje delajo še večje. Trpljenje dobiva tržno vrednost: kdo bo imel več od njena? To je tu vprašanje, in to vprašanje pomiri samo sebe, namesto da bi oblikovalo politično zavest. Da je 22 odstotkov poljskega prebivalstva v zadnji vojni izgubilo življenje, se pozablja in izriva, in to s pomočjo drugih mrtvih, tistih iz nočnih bombardiranj.

Kakšno ljudstvo je to, ki na dan žalovanja žaluje po svojih mrtvih? To je ljudstvo, ki ima [Stran 068]po največji narodovi katastrofi od tridesetletne vojne do svoje lastne zgodovine hudo nalomljeno in razdvojeno razmerje: med izrinjanjem storjenega in neprikritim hrepenenjem po minulem – od neoporečnega kina do enorazrednice. Želi si tradicije, prikriva pa si svojo zgodovino. Dela se, kakor da ne bi bilo napadlo sosedov in jih pahnilo v morje krvi in solza, temveč kakor da bi bilo že stoletja povsem miroljubno sedelo v svoji podeželski domačiji. V tem begu pred zgodovino in svojo lastno zavestjo je ljudstvo, ki na dan žalovanja žaluje za umrlimi, ljudstvo brez mrtvih, ker samo sebi mrtve zamolčuje in jih pušča brez odgovora. Ne pokoplje jih, mrtvim ne daje miru, za katerega so bili prevarani že v življenju.

Ljudstvo pa, ki svojih mrtvih ne pokoplje, se spremeni, izgubi svoj obraz. Ne govori več z mrtvimi in izgubi svoj jezik. Ne sliši jih več in postane gluho. Ne pogleda jih več in oslepi. Nima usmiljenja z njimi in zato izgubi usmiljenje s samim seboj. Mrtvim jemlje njihovo pravico in se živim laže o pravici, pri tem ko na primer kroji pravico do domovine, ki naj bi veljala samo za tiste, ki so bili rojeni v določenem času pred letom 1945. Pozablja polovico mrtvih, ki so naši, in duši glas teh milijonov. Kdor ne sprejema svojega lastnega narodnega položaja, kdor noče vedeti, da smo vojno po pravici izgubili, ta mrtvim ne pusti, da bi se umirili. Le kaj hočejo od nas? Le kaj govorijo? Ti, ki jim je bilo življenje odvzeto, nas prosijo, naj njihova smrt ne bo zaman. Prosijo, naj ne terjamo ozemelj, ki jih je danes mogoče dobiti samo za tako ceno, da se ljudem vnovič vzameta delo in življenje. Prosijo za mir.

Antigona, grška kraljeva hči, je pokopala sovražnika dežele, ki je bil njen brat, in kralja Kreona opozorila na to, da delitev na prijatelje in sovražnike pod zemljo nima nobenega smisla več. Kreon, ki je zastopal pravo in oblast države, ji je očital, da sramoti čast padlega brata, če drugega, emigranta in izdajavca, obravnava prvemu enako. V tem trenutku, v dramatično priostrenem položaju, ki se konča za Antigono z obsodbo na smrt, se Antigona sklicuje na to, da ji tudi mrtvi brat, ki je mesto branil, daje pravico zoper kralja, ki si tega mrtvega prilašča. Antigona z mrtvim prijateljem terja pravico za mrtvega sovražnika. Ona, ki je omadeževala svoje lastno gnezdo, kakor nenehno ponavlja Kreon in njemu podobni, ustvarja in ohranja v spominu neki drugi red, v katerem prijatelj in sovražnik nista več edini označbi, po katerih se ljudje spoznavajo.

Kakšna dežela je to, v kateri so mrtvi brezpravni in ne najdejo miru? To je dežela, iz katere je Antigona odšla. To je dežela nepokopanih mrtvih. Tu je glas državno-tehničnega razuma, tu je Kreon, ki prevpije mrtve, ni pa več tu Antigone, ki bi mu stanovitno ugovarjala. Mrtvi so nepomirjeni, umrli so za nič in za nikogar, nihče se ne zavzame za resnico, za katero so bili v življenju prikrajšani in prevarani. Nihče se ni od njih učil, nihče jim ne pomaga. Tudi Bog jim ne more pomagati, dokler mi nič ne naredimo zanje.

Razmišljanje o nekaterih ključnih dogajanjih v letih 1941–1945 na Slovenskem

Janez Zdešar
-
0

Nadaljujemo z objavljanjem fotografij, ki smo jih nekaj že priobčili v številki 19 Zaveze na straneh 28–34. Če ponovimo, gre za fotografije, ki jih je verjetno naredil neki italijanski oficir med veliko poletno ofenzivo 1942. Na vseh sta samo dva motiva: ali požiganje slovenskih vasi ali pa streljanje neoboroženih kmetov. Za nas so dragocene zato, ker nam z zelo določno govorico pripovedujejo, kako je bil, v nasprotju s splošnim prepričanjem, italijanski okupator krut, obenem pa nas soočajo s stisko slovenskega, predvsem podeželskega človeka, ki je bil napaden od dveh strani: od komunistične gverile – ki na teh fotografijah razumljivo ni predstavljena – in italijanske okupacijske vojske. Zelo bi bili veseli, če bi lahko katero od fotografij časovno, krajevno in personalno določili. Prosimo za vaše sodelovanje! Hvala!

Sleherno zgodovinsko dogajanje ima svoje vzroke in svoje posledice, vzroki sami so obenem posledica prejšnjih vzrokov. V tem prepletanju dogodkov so nekateri pomembnejši od drugih, ker močneje vplivajo na poznejše odločitve in na dogajanja ter se globlje vtisnejo v zgodovino posameznika ali skupnosti in jim določijo smer. To so ključni dogodki, ki dajejo jasneje razumeti kako dobo in čase, ki ji sledijo.

Tudi dogajanje na Slovenskem v letih 1941 do 1945 ima svoje ključne dogodke. Skoraj vsi so se zvrstili že v usodnem letu 1941: okupacija, organiziranje protiokupatorskega odpora (POO), odločitev KPS za takojšnji oboroženi POO, monopoliziranje upora, začetek revolucije. Leto 1942 je prineslo vrhunec revolucije v Ljubljanski pokrajini, nastanek vaških straž, leto 1943 Zbor odposlancev slovenskega naroda in nastop domobranstva, leto 1944 upad partizanske vojaške moči ter politično-vojaško pomoč zaveznikov, leto 1945 veliki holokavst.

V razpravi skušam osvetliti nekatera teh dogajanj. Ne gre mi za faktografski opis, dogodki so bolj ali manj znani. Na podlagi ugotovljenih dejstev bi rad ocenil njih pomen in težo. Pravzaprav gre bolj za skupek posameznih premislekov kot pa za zaokroženo razmišljanje. Ugotovitve podajam v obliki kratkih tez, ki so hkrati podnaslovi.

Ne gre za nova odkritja, bolj za ovedenje nekaterih dejstev, ki so bila hote ali nehote v pozabi in po nezasluženem postavljena bodisi v ospredje bodisi v ozadje zgodovinske zavesti. Razmišljanje bo zato pripeljalo do demitologizacije nekaterih postavk režimskega zgodovinopisja. Zgodovina se sicer ne da potvarjati, še manj zanikati. Pač pa je zgodovinopisje, ki ga je doslej – z majhnimi izjemami – pisal le zmagovalec, potrebno revizije in bistvenih dopolnil.

I.

Po okupaciji Slovenije aprila 1941 je večina predvojnih političnih strank organizirala ilegalni POO, KPS je bila le ena od njih.

Vedno znova slišimo trditev, da je KPS/OF bila pravzaprav edina odporniška skupina. Da ni tako, pokaže že seznam ilegalnih skupin – resnično le seznam, ker ni prostora za obsežno razpravljanje.

Iz katoliško-ljudskega tabora so izšle:

1. Slovenska legija. Vodja je bil Rudolf Smersu, organizacijski referent Albin Šmajd, vojaški Ernest Peterlin. Ustanovni sestanek je bil že 29. maja 1941 v Ljubljani. Do konca leta 1941 je sistem organizacije Slovenske legije prepletal vso tedanjo Ljubljansko pokrajino, poleg tega pa so ustvarili odbore za Primorsko, Gorenjsko ter Štajersko s Prekmurjem. Imeli so ca. 5.000 članov.

2. Prebujena Slovenija. Ustanovil jo je julija 1941 Ivo Peršuh. Po programu se člani niso dosti razlikovali od Slovenske legije, zato so se že decembra 1941 z njo združili.

3. Akademski klub Straža, ustanovljen že pred vojno. Voditelj je bil dr. Lambert Ehrlich, po umoru Ciril Žebot. Straža je kot skupina vstopila v Slovensko legijo, sredi leta 1942 pa iz nje kolektivno izstopila – zaradi programskih razlik.

4. Slovensko narodno gibanje je vodil Fanouš Emmer. Imelo je izrazito vojaški značaj, idejna [Stran 057]usmeritev članstva pa je bila precej heterogena: od bivših mladcev prek sokolov do mlajših jugoslovanskih oficirjev.

5. Združeni Slovenci iz prve polovice maja 1941. To je bila skupina, ki jo je vodila tako imenovana »katoliška sredina«, med njimi Andrej Gosar in Jakob Šolar. Niso se hoteli pridružiti niti že naštetim ilegalnim skupinam niti OF. V svojih načrtih in programu so nihali med obema taboroma.

Nacionalno-liberalni tabor je organiziral:

1. Sokolsko legijo. Vanjo so se rekrutirali na temelju predvojne politične povezanosti v JNS. Po organizacijski strukturi so bili podobni Slovenski legiji. Vodilni organ – njega člani so bili mdr. Albert Kramer, Avgust Praprotnik – se je imenoval Sokolski vojni svet.

2. Mlada JNS, tudi Nova Jugoslavija je nastala kot opozicija proti starejšim politikom v JNS. Predsednik je bil Jože Rus, tajnik Andrej Uršič.

3. Samostojna demokratska stranka je od vsega začetka nihala med vstopom v OF in samostojnostjo. Politično ni imela posebne teže.

4. Staro pravdo je vodil Črtomir Nagode. Nastala je aprila ali maja 1941, bila je močna skupina liberalnih izobražencev, med njimi je bil Ljubo Sirc. Avgusta 1941 so se formalno pridružili OF, a bili januarja 1942 izključeni zaradi zahtev po koalicijski sestavi znotraj OF.

Vojna in revolucijaFigure 1. Vojna in revolucija

Dejstvo, da je takoj po okupaciji, spomladi in poleti 1941, iz demokratičnega tabora zraslo devet večjih ali manjših protiokupatorskih skupin, dokazuje, da je bil slovenski narod tiste težke dni politično enoten: Sprejet je bil konsenz o POO. Podobno kot sočasno ali pozneje v okupirani Evropi – v Franciji je bilo pet večjih, v Italiji tri večje in štiri manjše, na Poljskem pet odporniških organizacij – Slovenci tuje okupacije nismo sprejeli kot nekaj dokončnega, usodno nespremenljivega, temveč kot izziv za odpor in upor.

Vse naštete skupine so imele isti cilj: priprava na oborožen izgon okupatorjev in osvoboditev domovine na dan X, obenem z zavezniki, v zadnji fazi vojne. To je njihov skupni imenovalec v tej točki pa se tudi razlikujejo od KPS, ki po 22. juniju 1941 prek OF razglasi totalni takojšnji oboroženi odpor na vsem slovenskem ozemlju.

KPS, ki je pred vojno štela le okoli 1000 članov, je »dala pobudo« za ustanovitev OF. Okoli tega dogodka se spletajo legende in miti. Do danes ni znan niti točen dan ustanovitve – 26. ali 27. april 1941 – ni znano, koliko je resnično bilo ustanovnih skupin – tri ali štiri – koliko jih je bilo in kdo je bil navzoč pri ustanovitvi, ne koliko je bilo poznejših plenumskih skupin, ne kdo je koga v OF predstavljal – nekateri zagotovo le sebe … Tudi ime samo, OF, ni prvotno, prvikrat se omenja šele julija 1941, pred tem se je imenovala Protiimperialistična fronta. Bila je izrazito protizavezniška, saj je bila KPS vezana na nemško-sovjetski pakt iz avgusta 1939.

Poudariti je treba dejstvo, da je bila OF od začetka do konca instrument KPS in ga je ta popolnoma obvladala. Prerekanje o koalicijskem ali nekoalicijskem značaju OF je le prepir o oslovi senci. KPS je iz taktičnih razlogov v različnih obdobjih organizaciji OF dala ali vzela koalicijski videz, jo po potrebi odpirala novim članom ali zapirala, taktizirala s SZ, pri tem sama odvisna od navodil v KPJ in Kominterne. Ta nihanja so včasih tudi izraz nejasnosti v KPS sami, ali že ali še ne – ali pa spet ne ali pa spet že – je v drugi ali prvi fazi revolucije.

Značilno za vse ustanovne in plenumske skupine v OF – razen KPS – je totalno pomanjkanje politične zrelosti, zanesenjaštvo in naivnost:

a) povezuje jih nezadovoljstvo s socialno in nacionalno politiko predvojnih strank in ne [Stran 058]konkretna vizija slovenske prihodnosti. Predstavniki teh skupin niso prominentni člani prejšnjih strank, marveč njih disidenti in oponenti: Kocbek, Rus …

b) javno se odpovedo lastnim političnim organizacijam in organiziranju in pristanejo na poenotenje v okviru OF, ki ga zahteva in z Dolomitsko izjavo dokončno izpelje KPS;

c) zavestno se odpovedo snovanju lastnih političnih programov za povojno notranjo ureditev Slovenije. To imajo za nalogo časa po vojni, ne takratnega trenutka, ter zaupajo KPS: »Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo« (7. temeljna točka OF);

d) pristanejo na takojšnji totalni oboroženi odpor proti okupatorjem.

II.

Odločitev KPS/OF za »takojšnji oboroženi odpor« je bila v razmerah tistega časa iracionalno in neodgovorno dejanje, škodljivo življenjskim interesom slovenskega naroda.

Upor proti okupatorju je v zasedenih državah Zahodne Evrope imel različne oblike, načine in značilnosti. Predvsem je treba razlikovati med oboroženim in neoboroženim, civilnim odporom. Organiziran in koordiniran oboroženi odpor se je v zahodnih deželah razvil šele v letu 1943, civilni odpor pa se je začel že kmalu po vsakokratni nacistični zasedbi.

Civilni odpor, torej neoboroženi, je lahko simboličen: okupatorju s simboličnimi gestami in dejanji pokazati, da ima opravka s ponosnim, samozavestnim narodom. Lahko je tudi polemičen: s protesti pokazati okupatorju, da nismo premaganci in na različne načine sabotiramo njegove ukrepe in odločbe. Lahko je končno defenziven, a še vedno neoborožen. Vanj spada organiziranje ilegalnih stalnih skupin in priprava oboroženega odpora. Totalni oboroženi odpor je smiseln samo, če je popolna osvoboditev okupiranega ozemlja možna v doglednem času, tudi z žrtvami, morajo pa biti v sorazmerju z dosežkom, to je končno zmago. Upor zaradi upora, brez upoštevanja teh pogojev in okoliščin, je iracionalno in neodgovorno dejanje. Tudi če oborožen odpor načrtujemo kot stalne gverilske akcije vznemirjanja in posamičnega slabljenja okupatorskih vojaških sil, je tak odpor poguben, samouničevalen, ker ali če izziva k represalijam, ki narodu povzročijo neprimerno večjo škodo, kot pa je škoda, povzročena okupatorju, ki je bil leta 1941 na vrhuncu svoje moči. Dolžnosti, boriti se proti okupatorju, ne gre razumeti tako, da sebe žrtvujemo čez mero in ogrozimo lastni narodni obstoj.

Zakaj se je KPS kljub vsem pritiskom, ki jih je morala predvidevati, odločila za takojšnji oboroženi odpor?

Odgovor ni težak: k odločitvi jo je gnala fanatična vera, osnovana na zgrešeni oceni, da bo vojne v nekaj mesecih konec, da bo SZ najpozneje do zime premagala nacistično Nemčijo. Ta vera je temeljila na ideologiji in ne na realnih ocenah takratnih analitikov.

Še en razlog je silil KPS/OF k odločitvi za takojšnji oboroženi odpor: zavedala se je, da bo po končani vojni imela možnost za uveljavitev politične moči in teže, končno za prevzem oblasti le s pogojem, če takoj stopi v vojaško akcijo in si z nastalo oboroženo silo zagotovi povojno politično oblast – prek revolucije …

III.

KPS/OF je z ekskluzivnim monopolom na oboroženi POO začela obenem revolucijo, in sicer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj podredila lastnim interesom, to je, prevzemu totalitarne oblasti po vojni.

Končni cilj KPJ in KPS po zmagi Sovjetske zveze je bil prevzem totalitarne oblasti v Sloveniji, potem ko bi onemogočila druge politične stranke in likvidirala vodilne nasprotnike. Ta cilj je slovenska KP uresničevala že med vojno in ga obenem – prikrivala, včasih bolj včasih manj, pač z ozirom na zaveznike v OF, pa tudi na KPJ in Kominterno. Večkrat je pri tem sektašila, to se pravi, zamenjevala ali prehitevala fazi revolucije, pa tudi revolucije same ne več tako skrivala.

Vojna in revolucijaFigure 2. Vojna in revolucija

CK KPS je že avgusta 1941 ustanovil VOS, ne da bi se o tem domenil s svojimi zavezniki v OF. Z VOS-om in skupino likvidatorjev si je KPS zagotovila nadzor in revolucionarni teror nad drugimi organizacijami POO. Že mesec dni pozneje, 16. septembra 1941, je Vrhovni plenum OF izdal sklep in odlok, brez imen in[Stran 059]podpisov, anonimno, da SNOO v okviru OF »za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. »Vsako organiziranje izven okvira OF je … škodljivo borbi za narodno svobodo.« Zato je vsak, »ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste … pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec. Izdajalci pa se kaznujejo s smrtjo. Sodijo posebna sodišča, naglo, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (NB: ne obtoženca) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče (NB: isti organ je sodstvo in eksekutiva). Ta določila proti narodnim izdajalcem veljajo »v sedanjem izrednem stanju«.

S temi sklepi in odloki je KPS/OF dokončno razbila – načrtno in zavestno – sleherno možnost za povezavo POO vseh slovenskih političnih sil, ki bi bil tako nujno potreben. S svojo monopolistično, absolutistično samopostavitvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se javno izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko po zgledu fašizma, ki stranko enači z narodom: »Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna« in »Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo … « (Kidrič, avgust 1941).

Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem uveljavljala in sankcionirala svojih ciljev in zahtev z umori, poboji in likvidacijami nasprotnikov. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan upravičeno imeti za začetek revolucije na Slovenskem – in ne šele poletje 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.

Ker je KPS/OF s psihofizičnim terorjem in likvidacijami idejno in politično drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzela usmerjanje dogajanja, je postala – in ostaja za vedno – njegov glavni zgodovinsko odgovorni dejavnik: glavni akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ali manj le reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi soodgovornost tudi za odločitve, vsiljene nasprotnikom. Vse, kar se je dogajalo po 16. septembru 1941, se je dogajalo v znamenju KPS/OF, za vsakim dogodkom stoji – revolucija …

S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija. Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim nasprotnikom. Bojevanje proti okupatorju je instrumentalizirala in se oprla na nacionalno navdušenje poštenega slovenskega domoljuba. Njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah je izrabljala in zlorabljala za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni, v diktaturo komunistično upravljane družbe in države. »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti« (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila monopolizirana …

Vojna in revolucijaFigure 3. Vojna in revolucija

IV.

Komunistična revolucija se je z Dolenjske in Notranjske razširila v druge slovenske dežele in se končala šele po vojni.

Revolucionarni proces se je na Slovenskem razvijal različno, v časovnih razmikih, z večjo ali manjšo krutostjo. Proti nekaterim novejšim trditvam je treba poudariti, da ni šlo na primer za »dolenjske zdrahe«, temveč za izvajanje načrtovanega nasilnega preobrata na vsem Slovenskem.

Intenzivnost revolucije je bila po deželah odvisna od (ne)navzočnosti VOS-a, od vojaške moči ali nemoči partizanskih enot, od tega, ali je bilo kako ozemlje vsaj nekaj časa »osvobojeno« (dolomitska, ižanska republika … ), od reakcije okupatorjev, od taktike vodstva KPS in KPJ, in ne nazadnje od odpora vaških straž in domobrancev.

Revolucija se je začela v Ljubljani z likvidacijami vodilnih nasprotnikov, se spomladi in poleti prenesla na Dolenjsko in Notranjsko ter se vžigala na Gorenjskem in Štajerskem. Po italijanski kapitulaciji se je vnela zlasti na Primorskem in na novo na Dolenjskem, od konca leta 1943 do spomladi 1945 pojenjala zaradi domobranskih akcij, dokler ni nekaj mesecev [Stran 060]pred koncem vojne in po njej ponovno zagorela v pošastni holokavst v vseh slovenskih pokrajinah.

Poleg »likvidacij« in pobijanja nasprotnikov – v vseh slovenskih pokrajinah – je bil za revolucionarni teror značilen tudi način prilaščanja in osvajanja oblasti. Takoj po 16. septembru 1941 je SNOO izdal dva odloka o »posojilu svobode« in »narodnem davku«. VOS je zlasti po mestih z grožnjami likvidacij izsiljeval premožne, da so se z denarnimi vsotami odkupovali – spomladi 1942 se je pri vodstvu KPS nakopičilo nad 10 milijonov lir, približno 25 milijonov predvojnih dinarjev. Nato so sledili odloki o razlastitvi tujih veleposestev, po postavitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju itd., itd. V obdobju od konca aprila 1941 do začetka maja 1945 je bilo izdano 162 odredb, odlokov, razglasov itd. nastajajoče »ljudske oblasti« v Sloveniji.

Po vojni pa so se zvrstili zakoni, ki so nacionalizirali privatno lastnino, v montiranih procesih »sodišč narodne časti« in drugih so na podlagi novega revolucionarnega prava sodili ljudskim sovražnikom, to je političnim in idejnim nasprotnikom, duhovnikom, gospodarstvenikom, uradnikom, lastnikom tiskarskih podjetij, urednikom in sodelavcem časopisov, obtoženim narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Z manipuliranimi volitvami so konec leta 1945 dokončno legitimirali »ljudsko oblast« ter zapečatili revolucijo.

Slovenski narod je bil dokončno pokoren …

V.

KPS/OF je na partizanskih ozemljih oklicala volitve in uprizorila Zbor odposlancev slovenskega naroda, da bi revolucionarni ljudski oblasti dala legitimnost in izpričala demokratičnost.

KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki odslej vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propalost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupatorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.

Da bi si dala zunanji videz legitimnosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po »osvoboditvi« v ustavodajno skupščino. Preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavljena le ena sama lista, lista OF (NB: nikoli KPS). Izbirati je bilo možno – ne vedno – kvečjemu med več kandidati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.

Poleg tega so bile volitve leta 1942 in 1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, »manifestativne«, to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. »Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, komisije itd.« (Šnuderl). Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami …

Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontroliranih partizanskih področjih.

Jasno je, da so te in takšne volitve bile zgolj velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS, in obenem javno poniževanje slovenskega človeka.

Za Kočevski zbor posebej je treba poudariti, da prav tisto ni bil, za kar ga je razglasilo partijsko zgodovinopisje: ni bil ne vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske ne Gorenjske ne Štajerske in ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganjem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temeljev slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.

Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, oklicala tudi pred zavezniki za edino politično in vojaško silo, ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato že v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba nasprotnike OF uničiti. »Slovenski narod je preko svojih odposlancev na zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi.«

Kočevski zbor je dal prosto pot holokavstu v Kočevskem Rogu 1945.

Odprl jo je Kardelj na koncu svojega programatičnega govora: »Naj živisveta osvobodilna vojna slovenskega naroda!«

[Stran 061]

VI.

Revolucija na Slovenskem je bila »ljudska«: narodno je bilo podrejeno razrednemu.

Teza dopolnjuje dosedanje razpravljanje o medvojni revoluciji. Ni bila narodna, nacionalna, slovenska, kakor si jo je npr. zamišljal Kocbek, ki naj bi prečistila značaj slovenskega naroda, tudi ne meščanska, ki bi jo vodile politične skupine, zastopane v OF, temveč po boljševiškem zgledu iz leta 1917 vodena »ljudska« revolucija.

Marksistična revolucionarna teorija razlikuje med narodom in ljudstvom. »Pojem ljudstva ni identičen s pojmom naroda. Narod je zgodovinska kategorija, stalna skupnost jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in psihične sestave, ki se izraža v skupnosti kulture (Lenin). Ljudstvo pa je trenutno živi substrat naroda, ki pa obsega samo delavne ljudi, torej ne gospodarskih izkoriščevalcev, nacionalnih zatiralcev, fašističnih zasužnjevalcev in njihovih razredov … Ti razredi in te plasti so v veliki manjšini, delovne ljudske množice pa so v ogromni večini naroda« (Šnuderl).

V medvojnem in povojnem partizanskem tisku se izraza ‘narod’ in ‘ludstvo’ pogosto mešata, verjetno iz taktično-propagandnih razlogov, da bi razredna, ljudska revolucija ne bila tako opazna. »Srbohrvatski izraz ‘narodni’ naj bi se bil najprej prevajal kot ‘ljudski’, potem ‘narodni’, kmalu po volitvah leta 1945 pa spet kot ‘ljudski’« (Vodušek). Geslo » Smrt fašizmu, svoboda narodu« bi se moralo pravilno glasiti » … svoboda ljudstvu«, kar je dejanski pomen tega gesla v srbohrvaškem jeziku (Cepič).

»Ljudska revolucija« torej – po Engelsu je revolucija akt, v katerem en del prebivalstva vsili svojo vlogo drugemu delu s pomočjo orožja – z nasiljem prevzema oblast v dobro razredu, ne narodu. In to tako, da uresničuje dialektični proces po načelu ‘rušenja-graditve’, to je, da uničuje, podira in likvidira prejšnji družbeni sistem z nosilci vred in istočasno gradi novo oblast, ki naj bi ustrezala volji delovnega ljudstva, delavskega razreda, to je ogromni večini naroda.

Vojna in revolucijaFigure 4. Vojna in revolucija

To je delala revolucija na Slovenskem: likvidirala, ubijala je nasprotnike, vodilne idejne in politične predstavnike slovenskega naroda, ki so bili v njenih očeh »sovražniki ljudstva«, in obenem začela vsepovsod graditi »ljudsko oblast«, novo totalitarno ureditev na temeljih socializma-komunizma: z odbori vseh vrst, izjavami, odloki, uredbami, opozorili, razglasi itd., ki so razveljavljali celotni prejšnji družbeni sistem. Olepšavati pomen nasilne ljudske razredne revolucije in govoriti le o »socialni noti partizanskega boja« (Šolski zgodovinski atlas) je zato slaboumno pretvarjanje.

Iz marksističnega razlikovanja med narodom in ljudstvom nujno sledi, da na Slovenskem ne moremo govoriti o pravi državljanski vojni, temveč samo o njenih elementih … V Sloveniji so razredni izkoriščevalci, to je vsi dotedanji politiki in gospodarstveniki, s svojimi pristaši in zaledjem sestavljali najmanjši del. Priklonili so se okupatorjem, postali njegovi hlapci in pomagači, z eno besedo izdajalci slovenskega naroda. Postali so »prirepek« okupatorjev, se z njim in njegovimi interesi identificirali, postali eno z njim. Zmaga nad zatiralskimi okupatorji je pometla tudi z njimi … Zmagal je razred!

VII.

Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične ljudske revolucije.

Revolucija na Slovenskem je prvi vrhunec dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može, duhovnike, župane, cele družine. Italijanski okupatorji so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča. V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov. Primera take samoiniciativne obrambe sta Loški Potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže – tako so jih začeli imenovati – v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. »Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož … dvakrat več kot partizanov« (Klanjšček).

[Stran 062]

Da je bil to spontan pojav, govori dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej nastale »od spodaj«, v prebivalstvu samem, in ne »od zgoraj«, kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. »Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor … na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali« (Bučar). V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže »ustanovila« s svojim terorjem KPS/OF sama. »Čisto jasno je, da smo komunisti glede na svoje želje … bili ‘veseli’ bele garde … samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP … Ni šlo za to, da bi nastala prava državljanska vojna … potrebne so bile le zadostne količine bele garde … Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP … in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti … kajti treba je vendarle že enkrat razumeti, da je (bil) bistveni cilj KP oblast, in samo oblast« (Pirjevec).

Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarni teror, pokole in mučenja v Ljubljanski pokrajini poleti 1942 za napake tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, kvečjemu za prezgodnjost – tudi Kardelj je očital le način usmrtitve, mučenja ali kak »nepotreben« uboj – temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške straže. Šele ko je sovražnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je možno likvidirati oziroma »neusmiljeno iztrebiti«.

Nekateri vaškim stražam priznavajo moralno upravičenost samoobrambe in za to potrebno povezavo z okupatorjem, domobranstvu pa ne (Bučar). Vendar to ni logično in ni razumljivo. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem je nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (preživetje, varovanje golih življenj, imetja), kot so jih imele vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost samoobrambe – defenzivne in ofenzivne – samo po sebi ni odvisna od njih.

VIII.

V silobranu od okupatorja sprejeto orožje ni bila izdaja življenjskih interesov slovenskega naroda.

Odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena. Ni šlo namreč za poljubno izbiro zunaj področja življenja in preživetja – kjer odločanje ali neodločanje ni življenjsko pomembno – temveč v silobranu. Odločiti se je bilo treba: ali se branim in imam tako vsaj nekaj upanja za preživetje ali celo izgon napadalca ali pa se ne branim in pustim da me likvidira. Odločitve za sprejem orožja ni narekovala simpatija do okupatorja, temveč življenjska nuja, obramba življenja.

Takšna odločitev je bila moralno upravičena, ker ni temeljila na načelu, da namen posvečuje sredstva, temveč na načelu o dvojnem učinku, dobrem in zlem, ki lahko sledita kaki odločitvi. S sprejemom orožja od okupatorja je bilo možno braniti in varovati slovenska življenja in imetje pred terorjem komunistične revolucije – čeprav je bila s tem obenem storjena tudi usluga okupatorju, katerega poraz je bil sicer že gotov.

Kljub moralni upravičenosti pa ta odločitev politično ni bila perspektivna. Šlo je za oborožen boj, za varovanje življenj. Ni pa ta boj imel pozitivnega političnega programa, vsaj na zunaj ne. Po svojem bistvu je bil kratkoročen, šlo je za preživetje do konca vojne.

Končno je bila odločitev za sprejem orožja od okupatorja popularna in odiozna hkrati. Popularna za tiste Slovence, ki jih je kakorkoli prizadela komunistična revolucija, odiozna predvsem za tiste, ki jih je prizadel okupator.

Iz navedenega je razvidno, da je bil sprejem orožja od okupatorjev izdaja kvečjemu – ljudske revolucije, ne pa slovenskih narodnih interesov.

Tu ni časa, da bi razpravljal še o domobranski prisegi. Opozoril bi rad na dve študiji (Peršič in Mlakar), ki sta bili napisani doma, ne v emigraciji. – Čeprav to ni bila prisega Hitlerju, pa je iz okoliščin in poteka razvidno, da je za domobranstvo pomenila velik politični minus.

Vojna in revolucijaFigure 5. Vojna in revolucija[Stran 063]

Od KPS/OF pogojeno in vsiljeno sprejetje orožja in povezavo z okupatorjem najustrezneje označimo tako, da povemo to, kar je res bila: vsiljena povezava.

Izraz ‘kolaboracija’, sodelovanje, je za naše razmere neustrezen, ker ta izraz splošno razumemo kot ideološko pogojeno sodelovanje z okupatorjem – kar je v nekaterih drugih deželah tudi bilo, na primer v vichyjski Franciji in italijanski Repubblica di Salò.

IX.

Komunistična revolucija je pod plaščem tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja posredno ali neposredno pohabila in uničila neprimerno več slovenskih kot okupatorjevih življenj in imetja, po zmagi onemogočila uresničitev Združene Slovenije, slovenski narod za desetletja izključila iz Evrope in negativno oblikovala slovenski narodni značaj.

Menim, da je po 50 letih mogoče ugotoviti in napisati zgodovinsko resnico o medvojnem dogajanju. Ugotovitve na primer o nacifašizmu so danes splošno sprejete, bistvenih razhajanj med historiki ni. Prav tako so si mnenja o evropskem komunizmu danes zelo blizu, zato ocena in sodba o revoluciji na Slovenskem ne more biti prenagljena – razen če se postavimo na stališče, da je resnic več, pravzaprav ima vsak svojo (Hribar), in »ene same, edine zgodovinske resnice pač ni« (Fischer). Taka mnenja seveda niso izraz samo zgodovinskega, temveč tudi moralnega relativizma.

Prehajam od razmišljanja o ključnih dogajanjih k zgodovinskemu obračunu, zgodovinski ocenitvi.

Se je revolucija splačala?

V partizanskih enotah vseh vrst, v taboriščih in zaporih ter kot žrtve nacističnega terorja je izgubilo življenje okrog 46.000 oseb (Klanjšček). V tem številu so dosti številnejše žrtve med civilnim prebivalstvom, približno 30.000 oseb, v bojih jih je padlo okrog 16.000 (Klanjšček). Na protikomunistični strani je izgubilo življenje okrog 15.000 oseb (Zaveza). Skupno je bilo torej uničenih čez 60.000 slovenskih življenj. Bralce seveda opozarjam, da sem si pri številkah o žrtvah okupatorjevega nasilja pomagal s partizanskimi viri. Po mojem so previsoke in jih je treba jemati s pomislekom.

Od okupatorjev je italijanska vojska izgubila okrog 1.200 v Ljubljanski pokrajini (Ferenc), na Gorenjskem je padlo okrog 1.100 Nemcev (Dežman), za Štajersko in Primorsko nikjer ni dobiti podatkov. Samo hipotetično in zgolj po analogiji (!) navajam 2.500 izgub, torej skupno nekako 5.000 življenj. Ponavljam: številka je zgolj hipotetična!

Facit: nad 60.000 slovenskih življenj proti 5.000 okupatorjevih; dvanajstkrat več uničenih slovenskih življenj.

Dodati je treba še 22.000 partizanskih ranjencev (in domobranskih?), okrog 35.800 zapornikov, cca. 29.000 v KZ in cca 80.000 nasilno izseljenih. Sami telesno in duhovno, bolj ali manj, posredno ali neposredno leta in desetletja pohabljeni Slovenci!

To smo si dovolili Slovenci zaradi »takojšnjega totalnega oboroženega odpora proti okupatorju«, ko nas je bilo le dober milijon, Italijanov in Nemcev pa čez 100 milijonov.

O uničenem slovenskem imetju imamo še manj podatkov in cenitev, kot o življenjskih izgubah. Ni nobene obsežnejše raziskave, ki bi ugotovila te izgube. Ropal je okupator, rušila je revolucija. Eno je mogoče zanesljivo trditi: partizanske enote so poleg stalnih plenitev, zaplemb, rekvizicij premičnin in nepremičnin Slovencev načrtno rušile in uničevale tudi objekte, za katere ni bilo nobenega vojaško-strateškega opravičila: gradove, graščine, šole, prosvetne domove, cerkve … Bilanca je torej za slovenski narod očitno negativna. Življenjske in materialne izgube niso v nikakršnem razmerju z doseženimi uspehi, to je z zmago, še posebej ne, ker leto 1945 ni prineslo osvoboditve, temveč le prehod iz enega totalitarizma, nacifašizma, v drugega, komunističnega. Kdor zmaga, ni nujno osvoboditelj …

Tudi narodno-ozemeljska bilanca je negativna. Program Združene Slovenije, zasnovan dobrih sto let pred tem, se ni uresničil. Po analogiji s povojnim evropskim prostorskim urejevanjem si upam postaviti tezo, da bi Sloveniji pripadel Trst – vsaj kot kondominij – in Gorica. Avstrijsko slovensko Koroško pa je zapravilo – ironija zgodovine – koroško partizanstvo samo. »Če v Avstriji ne bi bilo upornikov in partizanov, potem bi bila velika verjetnost, da bi zavezniki priključili južno Koroško Jugoslaviji … « (Neugebauer). V moskovski deklaraciji 1. novembra 1943 so namreč zavezniki zahtevali za povojno obnovitev Avstrije v starih mejah tudi prispevek Avstrijcev samih k osvoboditvi izpod nacizma. Slovenski partizani so bili »najuspešnejši in vojaško najvažnejši upor na avstrijskih tleh … Vzpostavitev Avstrije (v starih mejah) je neločljivo povezana z avstrijskim odporom« (Neugebauer).

Zmaga komunistične revolucije pa ni pomenila samo okrnitve slovenskega narodnega pros[Stran 064]tora in zožitev državnih meja, temveč tudi izgon iz Evrope. Desetletja smo bili izrinjeni in izločeni iz zahodnega družbenega, političnega in gospodarskega sistema, odrezani od antično-krščanskih korenin, kot balkanska provinca prisilno vključeni v evrazijski boljševiški prostor. O tej izključitvi iz Evrope in o tragičnih posledicah bo treba pisati knjige, tu vse problematike niti nakazati ni mogoče.

Zato preidem na zadnjo ugotovitev: zmagovita komunistična revolucija je negativno oblikovala slovenski narodni značaj.

KPS/OF je 8. novembra 1941 objavila Temeljne točke OF slovenskega naroda. Točka 4 se glasi: »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj.« Sodbo o tem, ali je revolucija res preoblikovala slovenski narodni značaj, prepuščam kompetentnejšim. Zagotovo pa je revolucija po zmagi resnično desetletja oblikovala slovenskega človeka, vendar negativno. Ne smemo vsega, kar je bilo po 1945 v slovenskem življenju negativnega, pripisati revoluciji, vendar v slovenski družbi ne vidim niti ene strukturne izboljšave ali uspešne sistemske kvalitete, ki bi jo uvedla medvojna revolucija in bi specifično pogojevala. Govorjenje o »kontinuiteti pozitivnega« iz dobe pred letom 1990 oziroma da je bilo v omenjeni dobi več pozitivnega kot negativnega, je perverzno, saj je bil sistem sam v sebi antihuman in totalitaren.

Vojna in revolucijaFigure 6. Vojna in revolucija

Naj na kratko povzamem in poudarim vodilne misli svojega razmišljanja.

– Za odpor proti okupatorju so se – večinoma pred nastankom OF – odločile vse predvojne politične stranke. To dejstvo je izrednega pomena: slovenski narod je bil v svojih političnih predstavnikih odločen, da se okupatorju upre in ga prežene. Poznejša interna politična nesoglasja ne zmanjšujejo vrednosti te odločitve.

– Vse ilegalne skupine, devet po številu, so se odločile za civilni, neoboroženi odpor in za pripravo na oboroženega v zadnji fazi vojne.

Vojna in revolucijaFigure 7. Vojna in revolucija

– Le ena skupina, KPS/OF, razglasi po napadu na SZ takojšnji in totalni oboroženi odpor – v tistih razmerah iracionalno dejanje – ga monopolizira in začne sankcionirati z umori in likvidacijami vodilnih predstavnikov drugih ilegalnih skupin.

– To odločitev in politične umore KPS/OF formalno legitimira z odlokom 16. septembra 1941; v njem se postavi za edino silo, ki sme vojaško in politično voditi slovenski narod. Politični nasprotniki postanejo s tem avtomatsko izdajalci slovenskega naroda, ljudski sovražniki, in se kaznujejo s smrtno kaznijo.

– Odlok 16. septembra 1941 pomeni začetek ljudske, razredne revolucije na Slovenskem, njen glavni interes je likvidacija nasprotnikov. Protiokupatorski odpor (p)ostaja njen privesek: KPS ga podredi razrednim interesom, to je prevzemu totalitarne komunistične oblasti po vojni.

– V protiokupatorskem odporu KPS/OF izrablja in zlorablja pogum, zagon in nacionalno navdušenje slovenskega domoljuba, v tako imenovanih volitvah in na Kočevskem zboru skuša javno legitimirati ljudsko, razredno oblast.

– Odpor proti revolucionarnemu terorju, ki se je spontano začel v vaških stražah in se pozneje razvil v domobranstvo, je bil moralno upravičen in kljub povezavi z okupatorjem ni izdal ali ogrozil življenjskih interesov slovenskega naroda.

– Vaške straže in domobranstvo se zaradi vsiljene samoobrambe življenj in imetja ne morejo primerjati in še manj enačiti z ideološko kolaboracijo, sočasnim pojavom v nekaterih zasedenih evropskih deželah.

– Komunistična revolucija je bila samouničevalna in je slovenski narod za desetletja pohabila ter osiromašila.

1...297298299...335Page 298 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza