V zadnjih številkah Zaveze smo objavili nekaj sestavkov o dogodkih vojnega in povojnega časa v Polhograjskih hribih, med njimi zgodbo o Pustoti, ob kateri je marsikateri bralec podoživljal tiste težke čase. Ob tem so oživeli tudi spomini starejših ljudi, ki so bili sami priče in morda celo udeleženci tistih dogodkov, mlajši pa so jim prisluhnili in nekatere spomine celo zapisali. Tako so nastale Zgodbe iz Potrebuježevega grabna, ki jih je zapisala Cilka Trobec iz Srednjega Vrha. Prepričani smo, da jih boste z zanimanjem brali.

Vola sva gnala v Loko

Pripoved Vola sva gnala v Loko, ki mi jo je povedala naša mama. prikazuje delček dogajanja v decembrskem jutru leta 1941, ko so partizani prejšnjo noč pri Birku v Črnem Vrhu zasegli pšenico in pri Burjevcu vzeli očeta.

Kresleva dva sta to jutro brez ovir gnala vola iz Srednjega Vrha mimo Črnega Vrha v Škofjo Loko, ga prodala in se z denarjem vrnila domov. Na poti sta srečala partizane, toda za dogajanje prejšnje noči še nista vedela.

V pripovedi preseneča, da so Kreslevi videli prvega partizana leta 1941, nato pa do leta 1943 nobenega več. Le kje so bili? Mama je pripovedovala:

Na Kreslevem smo imeli vola, ki je bil še v stari Jugoslaviji kupljen na semnju. Bil je gorenjske sorte in je znal voziti. Bili smo že pod Nemčijo, ko smo ga prodali v Škofjo Loko. Matevž je poslal sporočilo, kdaj ga bo vzel, in tedaj smo ga gnali. Bilo je pred božičem enainštiridesetega. Tisto noč so partizani pri Birtu v Črnem Vrhu zaplenili pšenico. Ko sva se zjutraj s Tonetom odpravljala od doma, pri nas za to še nismo nič slišali. Vola sva gnala s Kreslevega v Srednjem Vrhu v Potrebuježev graben, navzgor po Reki in čez Rotovšev grič. Na nekem križpotju sva videla stresene malo pšenice. Nisva vedela, kaj bi to pomenilo. Ko sva šla z volom mimo Burjevca, sva videla, da je Marjana hitro stopila v hišo, ko naju je zagledala. Prav tisto noč, ko so zaplenili pšenico, so partizani vzeli Burjevcovega očeta, nikoli več ni prišel nazaj, Marjano pa so ostrigli na balin.

Midva sva gnala vola naprej mimo Ostraža. Pri ostraškem studencu je stal na straži

Figure 1. Ljudje iz Potrebuježevega grabna, zbrani pri kemtu Spodnjem grečku ob priliki posvetitve Srcu Jezusovem 1927

[Stran 029]

Figure 2. Poroka Klovžarskega Janeza – Že čez nekaj let je bil domobranec, ujet, mučen in umorjen

partizan. Vprašal je, kam ženeva. Povedala sva, da k Matevžu v Loko. Dejal je: »Saj ga poznam.« Takrat sem videla prvega partizana, potem pa do triinštiridesetega leta nobenega več, do takrat, ko so prišli k nam na Kreslevo krast.

Gnala sva naprej po Bodoljah do Kajbeta in potem po cesti v Loko na glavni trg. Skozi neka velika vrata sva prišla k Matevžu; vola nama je lepo plačal z markami. Ko je Matevž odprl vrata neke sobe, sva videla notri polno moških.

Takoj sva šla nazaj domov. Ker sva se že bala, sva se odločila za drugo pot. Šla sva po cesti in pod Sv. Volbenka, potem pa po Sopovtu na Kuzovcov grič. Domači so tudi že zvedeli za partizane in jih je tako skrbelo za naju, da so nama prišli naproti že v Pečovje.

Naš Tone

Moj stric je bil domobranec. V očeh »boljših ljudi« je bil stric nepomemben človek iz Srednjega Vrha, s hojo hribovskega človeka in s še bolj zaznamovano narečno govorico. Ni bil ravno lačen kruha, vendar ni imel niti prave postelje, ker je bilo pri hiši veliko otrok. Nekaj je pa imel: trdno vero od materinega naročja. Z očmi vere in naravnim čutom kmečkega človeka je vedel, od kod preži nevarnost življenju. Zato se je ob koncu vojne skupaj z drugimi znašel na morišču. In niti enega slabega dejanja o njem niso povedali ne s te ne z druge strani.

Odkar pomnim, je bilo življenje pri nas doma prepleteno z dogodki ob koncu vojne. Domobranci so bili vtkani v vse pogovore, misli, sanje, tudi v prepire in pričakovanja. Tudi jaz sem pričakovala, da bom nekoč nekje srečala strica. Srečevala sem ga v mislih in še zmeraj se vrača. Najbolj je bil boleč obisk tisti dan, ko smo žrtve vojne simbolno pokopali na domačem pokopališču. V duhu sem ga videla vsega zapuščenega v enem od brezen, kjer je počasi umiral. Njemu in vsem drugim v spomin je tale zapis, ki sem ga povzela po maminem pripovedovanju.

Tone je bil najstarejši izmed otrok na Kreslevem. Niti svoje postelje ni imel. Ko je bil že malo večji, si je v hlevu naredil pograd. Potreboval je samo malo slame in skromno odejo. Še zdaj se mi zasmili, ko se spomnim, da revež nikoli ni nič imel. Saj tudi drugi nismo nič imeli razen kruha, če je pšenica obrodila.

[Stran 030]

In že kot otroci smo morali delati. Bila pa je le razlika, da smo mi vojno prestali, Toneta pa je čakala smrt v breznu, ko je komaj nehal biti otrok.

Dobil je poziv za nemško vojsko, pa ni maral iti od doma. Z Ažmanovim Matevžem sta se skrila v Pečenikov čebelnjak, doma pa ni o tem nič povedal. Raje kot v Nemčijo sta šla v Šentjošt. Z njima je šel tudi Pečenikov Jože, dva leti starejši od njiju, ki se tudi ni več upal ostati doma. Bili so prvi iz naše fare, ki so odšli v Šentjošt.

Ne spomnim se več, ali smo že vedeli, da je Tone v Šentjoštu, ko sta neke noči prišla zanj spraševat dva partizana. Zahtevala sta tudi, naj kaj damo za partizane. Ata so ležali pri peči. Imeli so posledice iz prve svetovne vojne in so bili večkrat bolni. Rekli so jima, naj kar sama vzameta, če hočeta, da ne bodo potem Nemci sitnarili. Šla sta v dimnico in vzela nekaj kosov mesa. Prinesla sta jih pokazat, da se ne bi zdelo, da sta vzela na silo. Potem sta odšla.

Čez nekaj časa so spet prišli ponoči. Bilo jih je veliko in butali so po vratih. Tedaj so pobrali vse. Vzeli so vse od copat do žlic, pa živež, kar je bilo kaj vrednega. Odgnali so par volov. Dva prašiča so ustrelili kar v hlevu. Zjutraj smo v svinjaku dobili glavi, noge in čreva. Še to smo zakopali, ker smo se bali jesti. Ata in mama sta si morala sposoditi nekaj obleke, ker so jima vse pobrali. Medtem ko so bili partizani v hiši, smo morali biti čisto pri miru. Ležati smo morali toliko časa, da so vse pobrali. Potem je prišel partizan, da sem šla pokazat meh moke, ki sem ga tisti dan prinesla iz mlina. Ker nisem takoj šla, so mama priganjali: »Pojdi že, no!« Meh so imeli ata za vzglavje. Ko sem prišla do ata, meha ni bilo več. Nič niso rekli. Suvali so ata sem in tja, obenem pa vpili, kje je kakšen kramp in lopata, da bi ata prestrašili. Nazadnje nam je eden od partizanov dal še eno vrečo, naj jo napolnimo. Ker drugega ni bilo več, smo nabrali krompirja. Rekli smo jim: »Saj ste vendar ljudje!« Partizan je pa odvrnil: »Mi smo ljudje, ja, samo vi ste svinje.«

Potem so odšli. Krompirja pa niso vzeli. Ob odhodu so rekli: »Zdaj nas ne bo več, razen če bomo prišli koga ubit.« Res jih ni bilo, niti v »svobodi« niso več prišli preiskovat, samo sporočili so, da je treba prignati vola in kravo v Gorenjo vas. Nočnega obiska partizanov Nemcem nismo smeli takoj prijaviti. Bog bodi zahvaljen, saj se je vse prestalo, da smo le ostali živi, da nam niso naredili nič hudega.

Ko je bila v Črnem Vrhu ustanovljena domobranska postojanka, se je Tone vrnil iz Šentjošta. Ob koncu je pa šel z domobranci na Koroško. V nedeljo zjutraj, ko še nismo vstali, je k nam prišel Ažmanov Jože in povedal, da bodo partizani zmagali, domobranci bodo pa šli v Udine k Angležem. Tone je pa samo rekel: »Zdaj pa prav nič ne vemo, kaj bo.« Prav tako je dejal. Od nedelje do srede je še večkrat prišel malo domov. Nismo vedeli, kaj bi govorili. Vsi skupaj smo bili žalostni in molili smo. Potem je pa šel.

Z domobranci na Koroško je šel tudi brat Luka, čeprav je bil za vojaka še premlad. Njihov odhod iz Črnega Vrha je spremljalo zvonjenje za delopust pred praznikom vnebohoda, slišalo se je pa, kakor da zvoni mrliču. Na Koroško je šel tudi naš ata, toda s civilisti, ki so šli že prejšnje dni pred domobranci. Tudi sestra Ivana in jaz sva poskusili iti – s pol hlebca kruha in nekaj cunjami. Prišli sva do Črnega Vrha, naprej pa nisva mogli, nisva se mogli ločiti od domačega kraja in nisva mogli pustiti doma mame z majhnimi sestricami. Ko so potem domobrance vrnili v Škofjo Loko, je Luka tam Toneta še videl in videl ga je, ko so ga med prvimi odpeljali.

Dolgo smo mislili, da je bil Tone umorjen v Črnovršci v bližini Škofje Loke. Potem je pa pred nekaj leti nekdo iz sosednje župnije povedal, da ga je videl v Šentvidu. Zapomnil si je, kako je neki partizan rekel Tonetu: »A ti imaš pa še zobe?« in ga je s puškinim kopitom udaril po ustih. Spet nekdo drug je govoril, da je Toneta videl na Teharjah. Mislimo, da to ni res. Na Teharjah bi mogel biti le Tonetov bratranec Pečenikov Janez – skupaj s Polhograjci. Janez je kot otrok živel na Kreslevem, kasneje je pa služil v Polhovem Gradcu. Ker je kot otrok bil pri nas, so mu ljudje rekli Kreslev Janez.

Tu nekje se konča življenjska zgodba mojega strica. V enem izmed slovenskih brezen, ki se pa zaradi vere odpira v večnost. Kot drugi tudi Tone počiva v božjem Srcu, vendar je kljub uradnemu simboličnemu pokopu na domačem pokopališču še zmeraj med nami. Meni se zdi, da za spomin, pričevanje, pa tudi za opomin nam in tistim, ki so vse pozabili.

Tri kratke pripovedi o partizanskem obisku

Iz teh pripovedi zvemo, kako so si partizanski obisk na Kreslevem poleg mame zapomnili še drugi člani družine. Vsaka pripoved odkrije kako podrobnost, ki je še nismo slišali.

[Stran 031]

Prva pripoved

Ko so prišli partizani, je bila ura enajst ponoči. Šele ob treh zjutraj so odšli. Ves čas njihovega brskanja po hiši smo morali biti v posteljah.

Hoteli so imeti tudi Tonetove obleke, ki jih je mama skrila na kozolec. Morala sem iti ponje. Z menoj je šel partizan. Takoj me je opozoril, naj mu ne svetim v glavo. Verjetno je bil domačin, pa ni hotel, da bi ga videla v obraz. Ko sem šla po lestvi na kozolec, sem se bala, da me bo ustrelil.

Ata so ležali v hiši. Drugi dan so povedali, kako so jim grozili: »Če ne boš povedal čisto natančno, kar hočemo vedeti, boš skopal jamo na koncu hleva in te bomo tam ubili.«

Druga pripoved

V svinjaku so zaklali dva prašiča; glave in čreva so kar pustili. Vzeli so tudi dva vola.

Ata so tako tepli, da so bili drugi dan vsi črni. Vpili so nad njimi: »Da imaš sina pri tabelih svinjah!« Jaz sem bila stara devet let. Hotela sem braniti ata. Ko sem rekla, da grem k atu, mi je partizan zagrozil s puško. Ata so le malo prej prišli domov z Golnika. Ležali so v hiši, pod glavo pa so imeli meh moke, ki so jo hoteli skriti. Francka je moko tisto popoldne prinesla iz mlina.

Ko so partizani začeli tolči po vratih, mi je Ivana vrgla v posteljo plašč, da bi ga skrila. Ko so prišli v gornjo hišo, so svetili z baterijami in govorili: »Saj imajo še bluze in predpasnike.« Me smo pa morale biti v posteljah, dokler niso odšli.

Tretja pripoved

Ata so ležali na klopi, jaz pa na peči. Klofutali so ga in mu grozili s puško: »Kje je meso? Kje je dvojna stena? Kje imate še kaj?« Z atom sva morala v pod, da bi premetala slamo, ker so mislili, da je v njej kaj skrito.

Takrat so atu vzeli uro. Po vojni so ata videli, kdo jo je nosil.

Utrinki ob farni spominski plošči

Ob simboličnem pokopu žrtev vojne v naši župniji so me prosili, da bi vodila kulturni program. Bilo je teden dni časa. Ravno sem odhajala na duhovne vaje in bil je edini teden,

Figure 3. Šentjošt, pomlad 1943 – V sredini poveljnik Franc Kompare, na levi Jakob Žakelj, na desni župnik Cvelbar – Fantje so večjidel Gorenjci iz Črnega vrha

[Stran 032]

Figure 4. Kreslevi Tone iz Srednjega vrha

ki sem ga poleti načrtovala zase. Ves program je bil samo še v osnutku. Nisem mogla reči ne in kot zmeraj se me je takoj ob pristanku lotila neznosna trema in nevzdržna tesnoba pred nastopom. Nisem si znala pomagati. Strica Toneta in druge, ki jih bomo pokopali, sem prosila, naj mi na kakršenkoli način pomagajo. Pri duhovnih vajah sem zelo hitro odkrila vzrok svojih tesnob in tudi zdravilo zanje. V velikem miru sem nato zmogla zadnji dan sestaviti vezno besedilo in zlahka vodila program.

Ob tem so me po vrsti obhajali spomini:

Pri nas so o pobojih ob koncu vojne govorili, odkar pomnim, in seveda smo brali prepovedane knjige. Tudi doma je bilo nekaj takih knjig.

Sosedov Janez, ki je delal v Vodnikovem kamnolomu, je že po prvem tednu pobojev v Podutiku prijokal k našemu atu in mu povedal, kaj se dogaja. Vedeli smo za krvavo vodo, ki je živina ni hotela piti. Slišali smo za tovornjak ranjencev, ki se je prevrnil. Govorilo se je, da je bil gozd okrog brezna dolga leta zastražen.

Domači ljudje, ki so preživeli nekaj časa v zaporu v Šentvidu, so pripovedovali svoje zgodbe. Govorilo se je o nekaterih, ki jim je uspelo iz Šentvida uiti.

Lahko bi rekla, da sta se v nas naselila strah in spoštovanje pred Rogom in Škofjo Loko.

Ko so na Ažmanovem takoj po vojni delali preiskavo, so povedali, da že imajo domobrance. Ažmanova mama je potem sedela pred hišo, gledala v daljavo in še jokati ni mogla.

Ko sta takoj po vojni prišla gospodar in gospodinja iz sosednje župnije na Kreslevo po prašičke, sta rekla, ko se je slišalo letalo: »Domobrance peljejo nazaj.« Kreslevi so pa onemeli.

Dve povojni izjavi: »Toliko smo jih pobili, škoda, da še teh dveh nismo. – Nekaj bi jih še lahko pobili.«

V črnovrški župniji je ostalo po vojni čez osemdeset otrok brez očetov. Nekateri med njimi so prav kmalu izgubili tudi mamo. Nisem se še rodila, ko je umrla moja teta Marjanca. Pripovedovali so, da je njen sin Janez celo pot od doma do cerkve šel tik za krsto in na glas jokal. V zadnjem letu smo slišali, da so njegovega očeta Klavžerskega Johana in Frjanovega ata v Škofji Loki strahotno pretepali. Za obema očetoma so ostali doma majhni otroci. Florjanova žena je zbolela in umrla. Pravijo, da v bolezni ni bila deležna prve pomoči, ker je bila žena domobranca.

Moj ata je po vojni nosil nekemu skrivaču v praprotnico hrano in se je seveda ujel v past. Najbrž bi se mu hudo godilo, vendar je na sodišču videl pričo, tistega skrivača, ko je šel po stopnicah in je imel pod razcapanim plaščem lepo zlikane hlače. Ko je sodnik vprašal ata, če je to tisti, ki se je skrival, je ata z veseljem potrdil in rekel: »Ta je, ta. Tega pa le dajte.« Ata je bil kaznovan s tremi dnevi zapora v samici in seveda ni dobil nič jesti. Po treh dneh so ga izpustili z besedami: »Revež, ali nisi dobil jesti. Takoj dobiš.« Zdelo se mu je prenevarno čakati in je raje takoj odšel. O zaporu ni smel nič pripovedovati. Neki drugi »skrivač« je srečal našega ata ob vodi in pozdravil: »Smrt fašizmu«, pri sosedu se je pa delal skrivača in jih je bridko prevaral.

Med domobranci so bili nekateri, ki so se pri nočnih obiskih pojavljali skupaj s partizani. To se je moglo videti v mlinu. Podnevi so prihajali Nemci, ki so zelo strogo kontrolirali vsak kilogram zmletega žita. Vse je moralo biti urejeno, popisano. Noč je pa prinesla partizane in tedaj je bilo mogoče videti znan obraz.

Pred mnogimi leti sem spraševala ata, zakaj so v naši župniji skoraj vsi šli k domo-[Stran 033]brancem, zakaj ne k partizanom. Rekel je, da je bilo skoraj nemogoče iti k partizanom, ker so bili v gmajni ljudje, ki že pred vojno niso bili pošteni; če si hotel ostati pošten, nisi mogel k njim, četudi bi želel. – Po vojni so se pri naši hiši pogosto ustavljali miličniki. Povpraševali so ata in ga dražili, zakaj so bili v črnovrški župniji skoraj vsi moški pri domobrancih. Naveličal se je spraševanja in jim je povedal resnico o partizanskih aktivistih. Od takrat je imel mir.

Na zločine v Črnem Vrhu je treba pogledati še z ene strani. Gre za odnos Nemci – ljubice – partizani. Oboji so imeli iste.

Dodali bi še eno misel. V domačem kraju nisem nikoli čutila sovraštva ene strani do druge. Tega sovraštva ni. Kljub temu so se pa dogodki vedno znova premlevali in najbrž se bodo še. Zagotovo ima vsakdo, vsaka hiša svojo pripoved iz tistega časa. Zaradi svobode, daru, ki ga imamo od Boga, ima vsak pravico do svoje pripovedi.

Zato je za ljudi zelo boleče, da še zdaj nastajajo »resnice« samo na osnovi spominov nekaterih izbranih posameznikov. Opaziti je, da iskalci in zapisovalci spominov iščejo podatke pretežno pri ljudeh, ki so se ves čas nagibali bolj na partizansko stran. Zakaj? Tako tudi novi list slovenske zgodovine ne bo čist.

Vsi veliki mojstri propagande in laži vedo, da se velikokrat ponavljana laž prelevi v resnico. Med eno in drugo je sicer ozka meja in, hvala Bogu, laž bo vedno ostala laž in resnica resnica. Zanimivo, v naši soseščini so mojstri laži in propagande znali ljudem dolga leta prikazovati laž kot resnico in ljudje so tako resnico molče sprejemali dolgih petdeset in še nekaj let. Najbolj žalostno pa je, da danes mladi in zreli ljudje o teh zlaganih resnicah ne želijo poslušati in o njih razmišljati. Pričakujem, da se bodo v naslednjih letih zlagane resnice postavile na tisto mesto, kamor spadajo. Nov rod zgodovinarjev bo moral obdelati med drugim tudi tisto, kar se je v daljnem letu 1941 dogajalo tam daleč na obrobju naše mučene domovine, v vaseh gornjesavske doline.

O dogodkih v decembru leta 1941 v Mojstrani in na Dovjem so se že davno razpisali režimski zgodovinarji in pomagali mojstrom laži laž spreminjati v resnico. O teh dogodkih želim povedati nekaj misli in postaviti nekaj vprašanj, na katera ne bom dobil odgovora. Na dogodke v tistih časih sem gledal s široko odprtimi očmi enajstletnega fantiča, že takrat sem si postavljal vprašanja brez odgovorov. Ko sem v tujini dolga leta obujal spomine na domači kraj, sem se nehote vedno znova vračal v decembrske dneve leta 1941 in na golgoto, na katero so v naslednjih letih šli mnogi Dovžani in Mojstrančani.

V tistem času je na decembrske dogodke spominjal občinski praznik občine Dovje-Mojstrana. Bil je to 16. december. Ko je starodavna občina prenehala živeti v okviru komunalne ureditve in postala spalno naselje nove jeseniške občine, je 16. december postal praznik krajevne skupnosti. Čez nekaj let je Mojstrana dobila novo šolo z imenom Šola 16. decembra. Pred nekaj leti je bil organiziran referendum, da bi šoli dali novo ime, primerno njeni civilizacijski nalogi. Za las je šlo in ime je ostalo staro. Sprememba prebivalstva v naših vaseh je dala svoje. Mnogi novi prebivalci so zainteresirani le za svoj mir in še veliko je takih, ki bi radi v prijetne planinske vasice prinesli svoje navade in običaje iz daljnih krajev sivega Balkana. Ti pa že vedo, komu morajo biti hvaležni.

Ko je prve dni letošnjega marca Gorenjski glas prišel v goste v Mojstrano, si nisem mogel kaj, moral sem iti tja in povedati nekaj svojih misli. Glavna tema je bila, kaj narediti z Mojstrano in Dovjim, da bi tudi turistično nekaj pomenila. Nekoč, pred drugo vojno, je bila naša vas vodilna v turizmu gornjesavske doline. Številni turisti so posedali okoli Bistrice in se sprehajali proti Peričniku. Povsod je bila zgledno urejena infrastruktura, kakor bi temu dejali danes. V Mlinci je bil gostom in domačinom na voljo plavalni bazen s kristalno čisto vodo. Neštete klopce so bile na razglednih in na skritih mestih, vaške poti so bile vsak dan pometene in številni kravji, konjski in ovčji odpadki so bili pometačem soliden stranski zaslužek za jesenske dneve v mestnih šolah. V mnogih hišah so domačini svoje postelje oddajali gostom in sami prenočevali na senikih, da so le mogli kaj zaslužiti. Kako so bili lepi zimski dnevi, ko je [Stran 023]oživela skakalnica na Boru, ki je bila svoje dni največja v državi. In vsako leto so bila v Mojstrani številna tekmovanja v smučarskih tekih. Tista na 50 kilometrov so tudi v mednarodnem merilu nekaj pomenila. Že takrat je bila naša fara pomembna v zimskih športih. Župnik A1jaž in skupina mojstranških gorskih vodnikov so odpirali mojstranško-dovško okno v svet. Prenekateri turist, željan lepot naših gora, je v tistih časih našel zadnje počivališče pri Svetem Mihaelu na Dovškem polju.

Danes sta obe vasi postali jeseniški spalnici in tranzitno središče za obisk triglavskih višin in strmih Karavank. Turistov ni več. Ostala je le tradicija zimskih športov in alpinizma. Mladi nosijo njeno ime daleč po svetu. Velikokrat so mi v svetu znanci rekli, da mi zavidajo za moj domači kraj. Vedno sem bil hvaležen Janezu Poldi, Zdravku Hlebanji, Mari Rekarjevi, Matu Krznariču, Karlu Klančniku, Marjanu Pečarju, Franciju Lakoti in še mnogim drugim, da so me spominjali na domačo vas.

V želji, da Dovje in Mojstrana turistično oživita in zopet postaneta tisto, mimo česar ni mogoče iti z zaprtimi očmi, sem se odpravil na sestanek z Gorenjskim glasom v gostilno Kot v Mojstrani. Novinarkam, kranjskogorskemu županu in predsedniku krajevne skupnosti sem povedal nekaj svojih misli, ki bi mogle pomagati v skupnem prizadevanju, da se v Mojstrani kaj premakne:

Mogočna stena Grančišča nad Mojstrano je tako velika, da je domačini nič več ne opazimo. Povsod po svetu bi nekaj tako lepega od Boga danega, znali koristno porabiti. Nekoč smo po Grančišču pasli ovce, danes tudi tega ni. V času soške fronte so v skoraj navpično steno vsekali vojaško stezo. Danes je tudi ta zapuščena. Mojstrana bi morala to naravno zanimivost in lepoto izkoristiti v turistične namene. Kaj je lepšega kakor ekstremna plezalna pot in pot skozi prijetne gozdove do tja gor in kako je šele lep razgled. Po svetu znajo ceniti tako zanimivost, spoštujmo jo še mi. Naši sosedje onstran Karavank imajo nekoliko živalskih parkov, ne vrtov. Tudi Mojstrana ima idealen kraj za kaj takega. Jezero na Kredi in Telečnica sta nekaj, česar nima mnogo vasi. Živalski park bi bil dom planinski divjadi, ki danes živi v naših gorah, in imeti bi morali še risa, volka in medveda, saj so bili nekoč sosedi in spremljevalci naših prednikov. Še bi imel nekaj idej, kaj narediti, pa se nisem mogel upreti skušnjavi. Rekel sem tisto, česar moji sovaščani ne upajo:

Zadnji čas je, da se oceni decembrski upor iz leta 1941. Pravijo, da je bil to spontan upor zatiranega Slovenca, zato sem jaz prepričan, da gre le za čisto boljševistično igro, zavito v staniol domoljubja. Okoli mize je za hip umolknila beseda, novinarka je vestno zapisala moje besede in jih v Gorenjskem glasu tudi objavila.

Tisto, kar se je na Dovjem in v Mojstrani dogajalo 16. decembra 1941, v Sloveniji ni splošno znano. Tudi ni bilo nič, kar bi smeli častiti. Speljati fante in može, da se sredi zime, tako rekoč goloroki uprejo okupatorju in se spravijo nad orožnike in graničarje, kot bi šlo za kmečki upor, v katerem bi se dalo kaj opraviti z golimi pestmi in sekirami in žagami, naslednjega dne pa se že skesano vrniti domov in čakati, kaj jih bo doletelo, je bilo zločinsko. Najbolj me moti, da še danes ne vemo, kdo je bil tisti, ki je izbral čas za upor, kdo ukazoval, kdo ščuval, kaj je hotel s tem doseči razen to, da je spravil narod v nesrečo. Ukazala je OF, toda kakšna skrivnostna bratovščina je to, da ne pride na dan z imeni. Ni dvoma, da je bila zadaj partija, ki je ostala vso vojno prikrita, na neki način ilegalna tudi v sami OF, ilegalna ves čas komunistične vladavine. Saj si vedel samo za voditelje, v vsakdanjem življenju pa si lahko le ugibal, kdo od tvojih sodelavcev je njen ovaduh. Takrat, v daljnem letu 41, so dobesedno prevarali ljudi, da zaprejo prehod skozi zgornjesavsko dolino, ki je bila že od antike pomembna prometna žila. Da jo bodo držali in branili, je bila kar predebela laž. Na zunaj se je to zdelo prava junaška opereta, v resnici pa je bila tragedija, ki je terjala življenja devetih talcev in več kot dvajset taboriščnikov ter nečloveško trpljenje številnih mož in fantov v nemških taboriščih in zaporih. Tisto, kar se je dogajalo takrat na Dovjem in v Mojstrani, je bila predhodnica Dražgoš, v svojih posledicah sicer prikrita, zato pa nič manj surova. O tem naj bi zdaj ne smeli več razpravljati, ker da je bilo že vse rečeno in napisano. Smrčarjev Miha, dr. Miha Potočnik, je napisal, da je bilo vse organizirano od strani, tudi OF pa vstaja pa zmaga delavskega razreda pa 45 let totalitarne vladavine. Ko razmišljam, kako so se dali domačini pretentati komunističnim aktivistom, da so se lotili tako nezanesljivega podviga, ne morem reči drugega, kot da jih je nosila želja osramočenega naroda po uporu. Ponosni Dovžani, močni in pošteni kmetje, niso bili tlačani od daljnega 12. stoletja, kar je bilo plačilo za njihovo garaško in veličastno delo na terasastih dovških poljih. Tudi Mojstrančani niso tlačanili, bili so fužinarji, rudarji in oglarji. Sodniška kronika rudarskega sodišča je že pred več sto leti povedala, da s fužinarji ni bilo šale. Bili so preveč sa-[Stran 024]mosvoji in veseljaki. Kapitulacija Jugoslavije je take ljudi do tal ponižala in ker okupator ni skrival, kaj je njegov končni cilj v tej deželi, jih ni bilo težko nagovoriti k uporu. Upor proti Nemcem se žal ni mogel končati po njihovih pričakovanjih kakor operetni pretep na vaški veselici.

Beremo, da je OF izdala poziv za splošno mobilizacijo in za množičen odhod v partizane 13. decembra. Čudno je bilo s to vstajo. V Kranjski Gori nič, na Jesenicah nič, na Bledu je bilo vse mirno, ravno Dovje in Mojstrana naj bi bila srce gorenjske vstaje. Naše so prepričevali, da je vstaja ne samo po vsej Sloveniji, ampak da se je dvignila vsa Evropa. V nekaj dneh bo s Hitlerjem konec.

V Mojstrani je bila proletarska zavest zelo močna. Dokler ni leta 1930 propadla cementarna, so bili delavci sindikalno organizirani, kasneje so našli delo na Jesenicah v železarni in pri železnici. Nabavili so si delavski avtobus in v njem je bilo najvarneje sestankovati med vožnjo na delo in proti domu. Janez Pavlovčič in Pečarjev Joža in še nekaj drugih so imeli glavno besedo. Da stvar le ni bila tako naivna in kako so si slikali nov svet, pove tale resnični dogodek. Dan ali dva pred vstajo je Balohov Pavel pripovedoval moji teti takole: »Veš, Jerca, jutri bo prišel Stalin in bomo živeli kakor angelčki!« Teta mu ni ostala dolžna: »Pavelček, Pavelček, pamet v glavo. Stalin ima Hitlerja pred Moskvo. Kaj ti tega ne veš? Ali res ne veš, kaj dela Stalin v Rusiji?« Ta pogovor sem poslušal in ga nikoli pozabil. Koliko preproste modrosti slovenske žene in matere in zapeljanosti slovenskega proletarca! Dal sem teti prav, ker sem že kot desetletni fantič prebiral knjižicoUkrajina joka. Verjel sem, kar je tam pisalo, in izkazalo se je, da piše resnico. Tisto knjižico imam še danes.

Že nekaj dni pred uporom je bilo v Mojstrani občutiti napeto ozračje. Takrat sem živel pri svoji teti Jerci v hišici na koncu vasi. Šele 17. decembra sva zvedela, da je nekaj narobe, ko so zjutraj potrkali na vrata nemški policisti in preverili, če sva oba stanovalca, ki sva bila vpisana v liste na hišnih vratih, doma. Pokazati je bilo treba čevlje, čeprav nisva vedela, čemu. Nisva vedela, kaj se je zvečer in ponoči dogajalo na vasi. Ko so odšli, sem planil ven. Iz naše hiše se je lepo videlo na Dovško polje in Dovje. Okrog vasi je bil kordon vojakov. Stali so v snegu, razporejeni v strelcih okoli vasi. Na cesti sredi polja je stala kolona nemških tovornjakov in cisterne. Izvedel sem, da imajo Dovžani nemške orožnike nekje v Karavankah, in če jih ne izpustijo, bodo požgali vso vas in postrelili nekaj desetin moških, ki jih imajo zaprte v dovški šoli. V Mojstrani so medtem hodili od hiše do hiše in najbolj so jih zanimali tisti, ki so imeli mokre čevlje.

Tistega 16. decembra so dogodki potekali nekako takole: Že dan prej, 15. decembra, so se Dovžani začeli zbirati pri Mlakarju, na domačiji glavnega pobudnika Jaka Rabiča. Mlakarjeva kajža je stisnjena visoko pod Rebro in je bila tisti dan srce upora. Kar trije Mlakarjevi fantje so bili nosilci komunističnih idej v vasi. Jaka, nesojeni španski borec, je padel 21. aprila 1942 nad Savo v jami pri Okroglem. Maks je bil med talci, ki so bili ustreljeni v Dragi 12. februarja 1942, in Lojz je padel na dan vstaje ob napadu na nemške graničarje v Mojstrani. Na pomoč sta prišla iz Cankarjevega bataljona Franc Konobelj – Slovenko in Ivan Vovk. Fantov in mož se je zbralo čez sto. Imeli so zaenkrat samo deset pušk in nekaj revolverjev. Nekateri so bili s sekirami in žagami. Naslednjega dne so jih razdelili v skupine, vsaki določili nalogo, ki jo mora izpeljati. Po končanem poslu naj bi se odpravili v Karavanke, na senožeti na Vrsah, kjer je bilo nekoliko senikov in nekaj bajt. Do tja je bilo v normalnih razmerah slabo uro hoda.

Na Dovjem je bila orožniška postaja s tremi orožniki. Domačini so vedeli, da večerjajo v gostilni pri Blažeju. Malo pred šesto uro zvečer so vstopili v jedilnico, brez pravega odpora obvladali dva, ki nista nič slutila, poveljnika, pisal se je Kocjanka in je bil koroški Slovenec iz Brnice, so dobili na postaji, ki je bila v Slugovi hiši. Zasegli so brzostrelko in sedem pušk, nekaj ročnih bomb in strelivo. Z ujetniki in vojnim plenom so se odpravili do Oreharjeve domačije na koncu vasi proti Mlinci.

Druga skupina je podrla debelo tepko in nekaj dreves na cesto proti Hrušici in Jesenicam. Bilo jim je naročeno, naj ostanejo v zasedi, dokler jih ne odpokličejo. Nekaj časa so se sprehajali po cesti, bolj previdni so postali, ko so skozi goste snežinke zagledali žaromete neznanega vozila, ki je peljalo čez Belo polje. Nastalo je splošno veselje, saj so bili prepričani, da so pripeljali obljubljene puške, dar jeseniških aktivistov. Avtomobil se je približal barikadam. Voznik je videl, kaj se dogaja, ugasil je luči in obrnil. Uporniki so streljali in iz avtomobila so jim vračali rafal z brzostrelko. Avto je pobegnil proti Jesenicam. Obljubljenega orožja ni bilo od nikoder, čakali so ga do polnoči in potem odšli na zborno mesto za Oreharjem. Jeseniška smer je ostala nebranjena.

Tretja skupina je podrla nekaj dreves v Vatišju na cesti proti Kranjski Gori. Nadaljevali so [Stran 025]pot v noč. Cilj jim je bil most prek potoka Belca. Zidanega so spomladi minirali jugoslovanski vojaki pri umiku, Nemci pa so naredili lesenega. Uporniki so pod most nanosili dračja in z Jurčevim konjem pripeljali butare z belške žage. Vse skupaj so polili z bencinom in zažgali. Podali so se k Smrčarju, in se dogovarjali, kako in kam naprej. Izvedeli so, da je tako po vsej Sloveniji, da so del evropske vstaje in da bodo v nekaj dneh pometli s Hitlerjem. Oni morajo le za kratek čas stopiti v breg za plot, v nekaj dneh bo vojne konec. Sredi noči so se odpravili po strmi zasneženi stezi čez Požarnico na Vrse.

Opolnoči so vsi zbrani Dovžani s tremi ujetimi orožniki odšli v trdi zimi skozi dolino Mlince na Vrse. Gazili so globok sneg, ki ga je bilo v hribu vedno več. Na cilju so bili šele zjutraj, tam je bilo snega že do pasu. Orožnike so zaprli v bajto, sami pa se razmestili po svislih, se sušili in počivali. Bili so mokri, utrujeni, brez obljubljenega orožja, brez hrane v decembrskem zimskem hladu.

Na mojstranški strani so se streznili že prej. Zbirali so se pri Pavlešu na Bregu. Tja sta prišla glavna dva: Alojz Rabič – Mlakarjev in Ivan Vovk. Vseh skupaj je bilo čez sto in imeli so le deset pušk. Malo pred deseto uro zvečer so se odpravili na Veliki breg, kjer so v pritličnih poslopjih vojašnice prebivali vojaki graničarji. Imeli so načrt, da s prevaro pridejo v vojašnico, tam bodo presenetili vojake in jim pobrali orožje. Vojašnica je bila ograjena z žično ograjo. Brž ko so zaškripala vrata v ogradi, so iz vojašnice začeli streljati. Alojz Rabič je obležal mrtev. Napadalci so odgovorili z ognjem, ranili so vojaškega komandirja v nogo in se takoj umaknili. Zbežali so v gozdove Mežaklje in čakali, kaj bo. Bili so prepričani, da jih je nekdo izdal. Takrat še niso vedeli, da so jih na Dovjem prehiteli za nekaj ur. Orožniška postaja je bila izpraznjena, telefoni so bili gluhi, pri graničarjih se je rodil sum, da se nekaj dogaja, in so se lahko pripravili. Uporniki v tistem mrazu in v temni sneženi noči niso dolgo zdržali in do jutra se jih je večina vrnila domov v vas, kot da se ni nič zgodilo. Le nekaj jih je odšlo na dovško stran in na Vrse.

Na Vrseh so se Dovžani prebujali po nočni mori. Orožja ni bilo, le deset pušk in brzostrelka, z njo pa nihče ni znal ravnati. Bili so brez hrane, organizatorji vstaje na to niso pomislili. Zato so se nekateri odpravili proti vrhu Planice v lov na gamse. Opoldne so po globoki gazi iz doline prišle prve ženske. Povedale so, da je spodaj pravi pekel, da so Nemci že od jutra v vasi, da grozijo s požiganjem in streljanjem šestdesetih domačinov, zaprtih v osnovni šoli na Dovjem. Zahtevajo, naj orožnike takoj izpustijo. Če tega ne storijo, bodo začeli z represalijami. Povedale so, da se je župan Winzig dogovoril z njimi, da je treba samo izpustiti zajete, potem pa se lahko vrnejo v vas in se nikomur ne bo zgodilo nič žalega. Popoldne je na Vrse prišlo še nekaj dovških gospodarjev. Prišli so skozi nemški obroč z zavestjo, da gre za življenje in smrt. Zahtevali so, da je treba orožnike takoj izpustiti. Uporniki naj nehajo z igro, ki ne pelje nikamor, saj ne morejo računati niti na to, da bi jim kdo nosil hrano. V pregrete možgane se je začelo vračati spoznanje, da so bili ogoljufani in izigrani na najbolj zločinski način. Niso se še domenili kaj storiti, ko so prvi že na skrivaj zapuščali senožet in se vračali domov v dolino.

Partizansko vodstvo je bilo v hudi zadregi. Slovenko je moral priznati, da orožja ni, da so na hrano pozabili, vendar naj bi vztrajali in zdržali. Nemški orožniki so bili še neizigran adut, skušnjava, da bi jih postrelili, slika goreče vasi in šestdeset ustreljenih dovških talcev je bila preveč mikavna, da bi se ji zlahka odpovedali. Vendar so stali pred njim že vsega siti uporniki, jokajoče in odločne žene in zahtevni gospodarji. Ni se jih dalo žejnih prepeljati čez vodo. Če bi bilo Dovje uničeno, jih ne bi mogel prepričati, da ni šlo drugače. Česar niso napravili nekaj tednov pozneje v Dražgošah, se je zgodilo na Vrseh, Slovenko se je moral odpovedati partijski disciplini. Pristal je, da orožnike izpustijo in naj se vrne v vas vsakdo, ki to želi, bolj izpostavljeni pa bodo vztrajali. Vrse so se izpraznile, večina je odšla v dolino, le 25 najbolj upornih se je pomaknilo za Borovlje. Smrčarjeva dva, Miha Potočnik in njegov brat, sta dobila nalogo, da peljeta orožnike nazaj v dolino. Izbrala sta zveriženo pot iz Vrs čez grape in robove in Požarnico, da bi zabrisala sled proti Vrsem. Orožnike sta pripeljala na Belah do glavne ceste in jih izpustila. Takoj ko so se 18. decembra zajeti orožniki prikazali na Dovjem, so Nemci zaprte domačine izpustili, grožnja s požigom je bila preklicana. Po nekaj dneh se je večina preostalih domačinov vrnila v vas.

Po novem letu 1942 so Nemci začeli igrati svojo igro. Počasi in sistematično so začeli zapirati domačine, ki so bili udeleženi v uporu. Vozili so jih na policijo na Jesenice in od tam v Begunje. Enkrat enega, drugič pet, vsega skupaj več kakor sto. Tisto o mokrih čevljih, na katere so pazili pri preiskavi 17. decembra zjutraj v Mojstrani, se je pokazalo za krvavo resno stvar. Veliko so jih zaprli. Trajalo je nekaj tednov, gotovo so uporabili [Stran 026]mučilne metode, da bi iz ljudi izvlekli vse, kar se je tiste dni dogajalo. Prav gotovo so bili tudi preiskovanci prepričani, da so bili uporniki žrtve neke skrivnostne prevare. Do konca niso mogli ugotoviti, kdo je zažgal belški most. V tistih dneh je tudi umrl mojstranški župan Filip Winzig, ki se od decembrskih dogodkov ni mogel več postaviti na noge.

Potem je udarilo. Že 12. februarja je lepak oznanil ustrelitev 16 talcev v Dragi, med njimi je bilo devet Dovžanov in Belčanov. Pravijo, da je Jurč ponujal, da sam postavi nov most čez Belco, če mu podarijo življenje. Nič ni pomagalo, ustreljen je bil kot talec. Mojstrančane in Dovžane so začeli pošiljati v taborišče smrti Dachau. Še isto leto so začeli prihajati sporočila o smrti in zabojčki s pepelom. Nekateri so imeli srečo in so se po prestani kazni vrnili domov. Bili so zabuhli v obraz in telo, med njimi tudi Pavelček, ki je teti razlagal, da čaka Stalina. Ko so si opomogli, so nekateri odšli v partizane.

Šele po tistem je odpor v Dolini dobil normalno obliko. V prometni dolini ni bilo prostora za partizanske brigade. Okupator je bil trd in neizprosen. Delovala in živela pa je med domačini odlična organizacija. Nanjo bi morali biti ponosni in ne na tisto krvavo polomijo iz decembra leta 1941. Domačini se niso borili za komunizem, bili so enotni v boju proti okupatorju in enotni v podpori domačim fantom, ki so na težkem terenu skrbeli za kurirsko službo.

Prisilni mobiliziranci v nemško vojsko so bili poglavje zase. Neradi so šli, a so se morali vdati v usodo, sicer bi se okupatorji spravili nad njihove družine. Krepko so zamerili partizanom, ker jih niso odpeljali iz zbirnega centra v sokolskem domu na Jesenicah, čeprav je bilo že vse dogovorjeno.

V knjižici, izdani ob enajsti obletnici vstaje, je napisano, da je bilo na Dovjem in v Mojstrani devet narodnih izdajalcev skupaj z njihovimi družinskimi člani. To je zelo zanimiv podatek, ki bi ga morali bodoči raziskovalci bolj natančno obdelati. Saj vem, da sta v neki družini bila brat pri domobrancih in sestra pri partizanih, v neki drugi družini so ubili očeta zaradi domnevnega sodelovanja z Nemci, a hčerka je bila skojevka. Nekega delavca so pričakali ob poti ob petih zjutraj, ko je šel na vlak, mu prebrali obsodbo in ga ustrelili. Strel na srečo ni bil smrten. Človek je še prišel na vlak, odšel na Koroško in se po vojni vrnil domov. Nihče mu ni nič storil. Posebno čudna je bila usoda Rekarjevega Joža. Zanj se je dolga leta po vojni govorilo, da so ga domačini pahnili prek Blaščeve skale v strahu, da jih ne bi izdal. Danes je pokopan v skupnem grobu padlih partizanov na Dovjem, na spomeniku je njegovo ime med padlimi borci.

Ob koncu vojne je Narodna zaščita prišla na svoj račun. Pri Savskem mostu so partizani zajeli poln avtobus nemških visokih oficirjev. Okoli 40 njih so postrelili in zakopali na nekdanjem terišču lanu pod Tnalom. Mladega fanta sta dva partizana odpeljala proti Lengarjevemu hlevu za Planino in ga tam ustrelila. Njegov grob, ki je v bukovem gozdu, smo pastirji čez nekaj dni našli. Bil je zelo plitev in površno narejen. Ko sem ga pred leti iskal, ga zaradi spremenjene okolice nisem mogel najti.

Zanimiva je bila reakcija Združenja borcev Dovje-Mojstrana na mojo kratko izjavo v Gorenjskem glasu. Privoščili so si celo nekaj takega: »Glede vprašanja znanih zgodovinskih resnic, kako je do vstaje proti okupatorju prišlo, kako je potekala in kdo jo je vodil, ne želimo z Vami polemizirati. Glede Vašega javnega stališča v zgoraj omenjenem članku Vam lahko povemo, da ste do tega vprašanja v popolni zmoti, ali pa gledate na to s stališča tistih političnih grupacij, ki so leta 1941 sodelovale z Nacifašističnimi okupatorji z vsemi znanimi posledicami za svobodo in ohranitev slovenskega naroda.« Malo dalje pa pravijo takole: »Gospod M. Šuštar, ali s svojo izjavo zanikate tudi aktivno delo za OF in njen veliki osebni doprinos v boju proti okupatorju svoji teti Tončki Ancelj – Tileževi Tončki. Ali veste, da je bila na njeni domačiji ena od glavnih javk OF vse do osvoboditve.«

Gorenjski glas je 30. aprila objavil moj odgovor na borčevsko pismo. Med ostalim sem na prej citirane očitke povedal takole: »Še nekaj odgovorov sem vam dolžan. Skozi domačo vas grem vedno pokončne glave in vedrega čela. Vedno sem visoko cenil številne sovaščane, ki so se borili dolga štiri leta za svobodno Slovenijo. Globoko sem obžaloval vsako žrtev, ki je dala življenje na oltar domovine in za mojo svobodo. Moramo si biti na jasnem, da sta bila boj in trpljenje teh ljudi in njihovih svojcev pozneje ukradena v korist realsocializma in komunizma. To se je zgodilo tudi z mojo teto Tilešovo Tončko, stricem Janezom, stricem Andrejem, z mojim očetom, mojimi bratranci in sestričnami, to se je zgodilo tudi z nami, pastirji iz tistih časov, ko smo po naših močeh zbirali informacije in nosili hrano našim domačim fantom. Zato vas prosim, da mi ne poskušate podtikati izdajalce iz leta 1941. Ta vaš poskus diskreditiranja sogovornika močno spominja na pre-[Stran 027]tekla desetletja. Čas je, da izberete kulturnejši način dialoga in spoštujete sogovornika, čeprav ne sprejema vaše resnice.« V drugem delu pisma sem povedal borcem tudi tole: »Spoznal sem, da je tisti, ki je te ljudi napotil v Stalinov raj, bil izdajalec slovenskega človeka. Samo on in nihče drug.«

Še posebno sem bil vesel pisma Ivana Jana iz Kranja, ki naj bi bil poznavalec opisanih dogodkov. Takole pravi: »Ker nisem ne mlad in tudi ne ‘neobremenjen’, temveč že v letih, ‘obremenjen’ pa kar precej z zgodovinskimi podatki, sem si kljub temu vzel pravico in se oglašam z nekaterimi podatki in predvsem z neovrgljivim pisnim dokumentom tistega časa, ki pove veliko, še posebej pa to, da ni šlo za nikakršno ‘komunistično revolucijo’. Mlade Mojstrančane in Dovžane, ki tega še niso videli, bo verjetno zanimalo. Saj tako piše Tiležev Matevž. Upam, da mladim zgodovinarjem ne hodim ‘v zelje’? To je pretresljivo pismo zavednega in hrabrega Lojza Rabiča – Mlakarjevega z Dovjega, ki je potem, še isti večer, 16. decembra, postalo poslovilno. Kopijo pisma, ki je preverjeno (rokopis itd.) pravo, prilagam. A da bo za vse bralno, ga tudi navajam. Pismo je staro skoraj 55 let!

Dragi!

Ne bodite žalostni, ker smo odšli. Sloboda je ono, za katerim čeznemo in ne bo nam žal položiti naša življenja za ideal Slovanstva, na ustnicah nam igra smehljaj, ker bomo zrli smrti v oči, mi ali pa oni, za vse pa ni prostora v naši lepi domovini. Ako se vrnemo, vrnili se bomo samo v slobodno, od fašizma očiščeno zemljo, ako ne ostali bomo na krvavi poljani in poleg tisočev trupel, kateri so bili našega mišljenja.

Naše so misli poleg Vas, dragi moji; bodite hrabri tudi Vi in mislite na nas. Sloboda je zlata, slobodno sonce nam bo sijalo, če ne nam, pa našim mladim pokoljenjem.

Ljubi Vas Lojz. Pozdrav Mirko.

Dovje, 16. XII. 41

Jaka, Maks in Mirko, ki so tudi padli že prvo leto upora, so bili ljubezen do domovine, ki je bila tedaj okupirana po največjih nacističnih nasilnikih. Niti besede pa ni o kaki ‘komunistični revoluciji’! Šlo je torej izključno za osvoboditev domovine! Nekaj drugega pa je z dejstvom, da bil takratni upor preuranjen. O tem je bilo napisanega in raziskanega veliko. Tu ni prostora za to. Sem pa pripravljen priti tja, npr. v šolo, da bi se pogovorili o tem kaj več, a brez spolitiziranja zgodovine.

P S.: Srbski izrazi so mu ostali iz služenja v jugoslovanski vojski.«

Gospod Jan nehote potrjuje tisto, kar trdim jaz: upor je bil boljševistično dejanje. Z natančnim branjem Mirkovega pisma spoznamo, da se je boril za slovansko stvar. Ker poznamo sorodstvene odnose Jaka, Mirka in Lojza, pa vemo, da so bili vsi trije bratje komunisti in njihovo slovansko stvar je vodil veliki Stalin. Še nekaj pove Janovo pismo: dokumenti časa se lahko berejo na različne načine. Brati jih morajo dobri in objektivni analitiki, ki ne bodo zamolčali relevantnih podatkov tako, kakor jih zamolči gospod Jan, misleč, da je važno samo tisto, kar hoče napisati on.

Slovenska javnost zna brati tudi tisto, kar se hoče zamolčati, in prav to je tisto, na kar sem hotel opozoriti.

Takole je bilo pri nas in to me boli. Boli me laž, boli me, da ne povedo, kdo je kriv za trpljenje nedolžnih ljudi, boli me, da hočejo tisto polomijo spraviti v zgodovino kot zgled upornega duha. Namesto da bi dovški in mojstranški otroci hodili v Aljaževo šolo ali pa samo v Šolo Mojstrana, morajo razlagati, da hodijo v Osnovno šolo 16. decembra.

Laž še vedno živi.