Prvič v življenju sem sodelovala v volilnem odboru ob prvih večstrankarskih volitvah leta 1990. Za to delo me je naprosila tajnica našega občinskega odbora Slovenske demokratične zveze. Za tem sem delala še pri volitvah decembra 1992 in na občinskih volitvah predlanskega decembra.
Ob prvih volitvah se mi je zdelo najbolj čudno to, da nisem od celotnega volilnega odbora nikogar niti na videz poznala, čeprav je bilo to volišče le sto metrov proč od mojega domovanja, kjer bivam že trideset let. Pač pa so se med seboj vsi ostali člani odbora, po mojem zapažanju, zelo dobro poznali. Med njimi sem bila popoln tujek in to mi je dala predsednica jasno vedeti. Opozorila me je, da ne bo prenašala nobenega strankarskega navijaštva. Ta opomba je bila povsem odveč, saj sem dobro poznala volilna pravila in sem delo v volilnem odboru vzela nadvse resno.
Občutek tujosti se je ponovil tudi leta 1992, le da sem takrat delala na volišču, oddaljenem od mojega doma dober kilometer. Tudi takratni člani volilnega odbora so se med seboj dobro poznali in omenjeno je bilo, da so že sodelovali na volitvah in referendumih pred letom 1990.
Pomenljiva pa je bila v mojih očeh sestava mojega tretjega volilnega odbora decembra 1995. Zopet stara zgodba: volišče v neposredni bližini doma, vsi se med seboj poznajo, le jaz sem tujek. Razlika v primerjavi s prejšnjimi odbori je bila v tem, da so bile vse članice zelo priletne, jaz sem bila s svojimi 55 leti pravi Benjaminček.
Že dan pred volitvami, ob pripravljanju volišča, so bile izredno zgovorne. Izvedela sem, da so že od nekdaj sodelovale na volitvah, in to »na tistih ta pravih NAŠIH, ne pa takih kot so sedaj. Pa kako lepo so okraševale volišča. Iz raznobarvnega krep papirja so izdelale okraske, pa zastavice, pa s pionirčki so pripravile nastope … pa za vse to jim niso nič plačali, oh, kako smo bili takrat idealni … Beseda NAŠI se je v teku dolgega volilnega dne še velikokrat ponovila, tako da sem si že kar dobro predstavljam, kdo naj bi bili ti NAŠI. Poslušanje vsega tega je bilo zame kot nočna mora, kot da sem zopet v tistih starih časih, ko je vse kazalo, da bo tako do konca sveta.
No, in sedaj, ko imam tudi jaz z volitvami nekaj izkušenj, bi prav rada članom in simpatizerjem strank »slovenske pomladi« položila na srce nekaj misli:
1. Takoj, ko je možno, se prijavite za delo v volilnem odboru. Naj v odbore pridejo novi ljudje, tudi mladi obrazi. Zavedajte se, da se zdi demokratično čutečemu volilcu zelo čudno, če vidi na čelu volilnega odbora dolgoletno tajnico krajevne skupnosti, med člani pa tovarišice iz bližnje okolice, ki se jih je dolga leta iz različnih razlogov kar malce bal.
2. Imam občutek, da mnogo članov novih političnih strank politično deluje le zato, da bi postali vsaj občinski svetniki, če ne kar državni poslanci. To je zgrešeno, pa tudi nepošteno. Jaz si predstavljam demokracijo kot uro, ki potrebuje za pravilno delovanje vzmeti in kolesca različnih velikosti. Spominjam se, kako sem po volitvah pozno zvečer z na hitro prepisanimi rezultati za moje volišče prihajala na sedež občinskega Demosa. Tam se je ob kozarčku dobre kapljice kar trlo strankarskih članov. Koliko bolje bi bilo, če bi vsaj del te množice sedel v volilnih odborih!
3. Če vam ne uspe priti v volilni odbor, je še vedno možnost, da se pojavite na volitvah kot zaupnik stranke. Te sem na voliščih videla vsakič, a kaj lahko na volišču naredi tak zaupnik, ki se pojavi, se legitimira pri predsedniku odbora, malo pogleda okoli in po petih minutah izgine. Takrat, ko je tam, je seveda vse krasno. Predlagam, da zaupniki izkoristijo možnost, ki jo daje zakonodaja, in ostanejo na volišču, za katerega imajo pooblastilo, ves čas. Tako zjutraj, pol ure pred začetkom glasovanja, nato ves čas volitev ter tudi po zaprtju volišča ob štetju glasov. Priporočila bi tudi spremljanje nošenja volilnih rezultatov na zbirno mesto v občini.
4. Ne bi vas morila z možnostmi vplivanja na volilne rezultate na vsej dolgi poti volilnega dne. Najučinkovitejše sredstvo proti temu bi bila strankarsko kar najbolj pisana sestava volilnega odbora. Tako bi si člani odborov dobro gledali pod prste in bi bila vsaka nepravilnost onemogočena že v zametku. Dokler pa velja načelo, da naj delujejo v odborih predvsem strankarsko neopredeljeni občani, nekakšna CIVILNA DRUŽBA (ki pa je žal v naših razmerah še kako opredeljena), je edini način za zagotavljanje res poštenih volitev v geslu BITI ZRAVEN.