Dr. Stanko Kociper nam je v zvezi s člankom Predlog ali mnenje prof. Janeza Gruma poslal naslednjo Gloso, da jo “brez črtanj in popravkov” priobčimo. Kljub temu, da Zaveza – zaradi redkega izhajanja – nima polemične rubrike, bomo to storili, a si obenem dovoljujemo izraziti svoje zadržke do nekaterih izrazov, ki so bili v njej uporabljeni.

Dr. Stanko Kociper

Glosa ob sestavku Janeza Gruma v 19. št. Zaveze

Ko mi bo prof. Janez Grum dokazal, v katerem citatu iz mojih zapisov, ki jih navaja v svojem sestavku Predlog ali mnenje (Zaveza št. 19/1995), ali kjerkoli drugje trdim, da je pokojni vladika dr. Gregorij Rožman na sestanku dne 15. sept. 1943 v vladni palači v Ljubljani Gauleiterju Friedrichu Rainerju predložil generala Leona Rupnika za mesto prezidenta Ljubljanske pokrajine, se bom z njim primerno pogovoril.

Do takrat pa bo zame ostal – zrak, kakršnega smo Slovenci v zvezi s slučajem generala Leona Rupnika že več kot pol stoletja (zakaj torej tudi ne prav ob 50. obletnici njegove mučeniške smrti?) navajeni vdihovati okuženega z zastrupljenimi izdihljaji zaplotnih politikantskih pritlikavcev, ki so za svoje sanjske privide znali izkoriščati tudi srčno dobroto in slovesko zaskrbljenost pok. škofa Rožmana, kateremu seveda niso dorastli niti do petá. – Nesreča je samo, da jim dobri vladika ni znal zaloputniti vrat.

Bilo bi marsikaj drugače. Mogoče tudi generala Leona Rupnika kot prezidenta Ljubljanske pokrajine ne bi bilo. Mogoče.

Z lepimi domobranskimi pozdravi

BOG – NAROD – DOMOVINA

Življenje ing. Antona Tepeža me zanima že nekaj let, zlasti pa, odkar sem v spominih Cirila Žebota Neminljiva Slovenija (Celovec, 1988) bral pohvalne besede o njegovem delovanju. Ob blagoslovitvi farne plošče pobitim, odkrite na pokopališču v Dobu, na kateri je vklesano tudi Tepeževo ime, sem sklenil kaj več zvedeti in tudi drugim povedati o njem. Kar sem mogel ugotoviti, sporočam hkrati s prošnjo, naj še živi njegovi sodobniki dopolnijo s podrobnostmi, ki mi niso znane.

Iz vpisnega lista v I. semester tehničnega študija na ljubljanski univerzi 5. oktobra 1928, ki je shranjen v zgodovinskem arhivu univerze, sem zvedel, daje bil rojen 12. julija 1908 v Zadru, da je bil njegov oče tudi Anton, da je bil takrat pristojen v kraj Sv. Štefan občine Šmarje pri Jelšah, daje naredil zrelostni izpit (maturo) 22. julija 1928 na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani; za stanovanje je navedel Dvoržakovo ulico št. 3, III. nadstropje. Bodoči kemik je pri prof. dr. Maksu Samcu vpisal eksperimentalno kemijo in vaje iz analitične kemije. Naslednjih vpisnih listov nisem pregledoval, le za zadnje leto študija na univerzi 1931/32 sem si izpisal, da je pri prof. dr. Salviju Jenčiču vpisal organsko kemično tehnologijo in vaje v organskem tehničnem laboratoriju. V glavni matrikuli univerze, kjer je bil vpisan pod št. 4.971, diploma ni vpisana, zabeleženo je le, da je dobil absolutorij 9. junija 1933. Iz pripovedovanja dr. Janeza Oražma, ki je študiral v istih letih, vem, da zaradi visokih taks mnogi niso prevzeli diplome, ampak so se zadovoljevali z absolutorijem. Morda bi našel ta podatek na tehniški fakulteti.

Tepeževa vloga med slušatelji ljubljanske univerze med njegovim študijem še ni raziskana, poznejše delovanje, ko je bil predsednik Slovenske dijaške zveze (SDZ) in izdajatelj lista Straža v viharju, pa daje slutiti, da se je že kot dijak (študent) vključil v tisti krog mladih, ki jih je duhovno oblikoval in vodil teološki profesor dr. Lambert Ehrlich in so pozneje dobili ime Stražarji.

Za dogajanje v različno usmerjenih študentskih društvih na ljubljanski univerzi imamo doslej na voljo le študijo dr. Slavka Kremenška; ta na Tepežev delež ni bil posebej

Figure 1. Dr. Ehrlich s svojimi Stražarji. Na njegovi levi v kratkih hlačah Cvetko Praper, na njegovi desni Leopold Klavž, zraven pa Anton Tepež

[Stran 0]pozoren, morda zato, ker je v njegovih virih premalokrat zapisan. Kremenškova študija Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941 (459 str., 15 str. imenskega kazala in 92 str. slikovnih prilog) je izšla 1972 kot izdaja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, vendar je avtor že 1969 glavnino izsledkov objavil v ustreznem poglavju zbornika Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (Ljubljana 1969, 93–117). Iz opomb v razpravi in knjigi je videti, da se je avtor naslanjal na takratno časopisje, študentovske tiske različnih usmeritev in na ohranjene arhive. To je uporabljal z »naprednega«, torej marksističnega zornega kota. Študija seveda kliče po ustrezni raziskavi še z druge strani, vendar to ni moj namen.

Kremenšek je Tepeža imensko omenil le v dveh opombah, po izjavah sodobnika in sodelavca Cirila Žebota pa je prav Tepež nosil glavno težo katoliške dijaške (študentovske) organizacije. V že omenjenih spominih Neminljiva Slovenija piše o njem na več mestih; v nadaljevanju jih navajam, ker nam odkrivajo Tepeževo delo. To je še toliko bolj dragoceno, ker je predvojno časopisje le izjemoma označevalo avtorje prispevkov, redno so ostajali anonimni. Morda je bila slovenska »družina« takrat še tako majhna, da so vsi tudi brez podpisa vedeli, kdo je kaj napisal, ali pa »kult osebnosti« takrat še ni bil tako razvit, kot je danes, ali pa je vsem šlo bolj za vsebino kot za podatek, kdo je kaj napisal.

Kremenšek (1969, 104) takole prikazuje katoliško delovanje med mladino v letih Tepeževega študija: »Ljubljanski škof (je) julija 1932 ustanovil Mladce Kristusa Kralja kot dijaško Katoliško akcijo. Do njihovega prihoda na univerzo si je klerikalno starešinstvo skušalo ustvariti svojo postojanko vsaj v Zarji.« V tem krogu je bila izražena »želja po pripravi poti univerzalni katoliški religiji na univerzo. Katoliške študentovske organizacije pa so hoteli graditi na osnovi verske poglobitve in trdne discipline, priznavanju avtoritete Cerkve in njenega zastopnika.«

Žebot (Neminljiva Slovenija, 124) ima več podrobnih podatkov za ta čas: »Po odhodu Marjana Dermastia, ki je bil v letu 1931/32 predsednik katoliške AZ (Akademske zveze), ko je bil že od 1930 prikrit član KP je po promociji za doktorja prav leta 1934 tudi Marjan Brecel zapustil predsedstvo SDZ, ko je le-ta še delovala podtalno. Breclja sem poznal že od leta 1930, ko je kot predsednik (takrat že prepovedane) SDZ prihajal k naši podtalni dijaški skupini v Maribor. Ko sem v jeseni 1932 prišel na univerzo, me je Marjan povabil v vodstvo SDZ za njenega podpredsednika, čeprav sem bil bruc. To je bilo dve leti prej, nego so pooblaščeni zastopniki katoliških študentskih društev namesto Breclja za novega predsednika SDZ izvolili dipl. inž. Toneta Tepeža iz kroga prof. Ehrlicha … Tepež je imel izreden dar za organiziranje prostovoljnih združenj. V nekaj letih je uradno prepovedano in od Breclja zanemarjeno SDZ prenovil v daleč najmočnejšo organizacijo na slovenskih srednjih šolah in končno dosegel njeno ponovno uradno odobritev leta 1939. Zato so ga komunisti med vojno kmalu likvidirali.« Malo dalje (str. 128) pojasni, zakaj so bila društva takrat ilegalna: »Slovenska dijaška zveza, ki je v dobi Aleksandrove diktature bila prepovedana na srednjih šolah in je skrivaj delovala iz še avtonomne univerze, je bila zakonito obnovljena šele 1939. Dejansko pa je inž. Tone Tepež sistematično pripravljal njeno obnovo, brž ko je bil izvoljen za njenega predsednika leta 1934.«

Že 1. novembra 1934 je začela izhajati Straža v viharju. »List je namenjen akademikom (=študentom), inteligenci in vsem prosvetnim delavcem v mestu in na deželi« je zapisano v prvi številki, kjer je tudi napisano, da list »izdaja Konzorcij Straže (Anton Tepež)«.

Tepež je sam opisal svoje delo predsednika SDZ 15. oktobra 1939 na Zvezni skupščini SDZ v Mariboru. Poročilo in Tepežev referat je bil objavljen v 6. številki 6. letnika Straže v viharju 19. oktobra:

Dragi tovariši in tovarišice!

L. 1931. je režim JNS dokončno zadušil vse naše krožke na srednjih šolah, ki so do tedaj že težko živeli. Sledila je doba, ki je bila na srednjih šolah v znamenju popolnega mrtvila in so se lahko vse protinarodne sile poljubno udejstvovale, dočim je na univerzi bila borba za ohranitev in rešitev kat. društev, katera je na eni strani skušala uničiti vladajoča klika, na drugi strani pa je tem društvom grozil notranji razpad od strani podtalne od komunistov podpihovane propagande. Te razmere so vzbudile končno odpor. Dvignil se je krog ljudi, ki je začel borbo na univerzi in v naših društvih ter jih v glavnem očistil in rešil sigurnega propada. L. 1934. je bil ta boj dobojevan, ko smo spomladi zavzeli SDZ in nadomestili prejšnji odbor, ki je SDZ spravil na rob propada, v kolikor se to diktatorskemu režimu ni popolnoma posrečilo. Dediščina, ki smo jo takrat prevzeli, je bila kaj žalostna: nekaj starih knjig brez vsake vrednosti, nekaj štampiljk, nekaj starega papirja in približno 18.000 din dolga. S strahom pred skoraj nerešljivo nalogo smo se lotili na videz brezupnega dela, a z velikim optimizmom in vero v zmago pravičnosti, smo to [Stran 027]pretežko breme prevzeli. Nikjer nismo našli opore: ne na srednji šoli, ki je pod neznosnim pritiskom vladajočega režima že skoraj pozabila na svojo stanovsko organizacijo, ne v akad. društvih, ki so komaj prebolela posledice hude notranje borbe, še manj pa v starešinstvu, ki za SDZ ni pokazalo prav nobenega interesa. Poštnino in vse stroške poslovanja smo takrat sami nosili. To so dejstva, ki jih je treba pribiti; vprašam, kje so bili takrat oni številni prijatelji SDZ, ki hočejo danes za take veljati.

V konzorciju, ki je ustanovil list »Straža v viharju« je upravni odbor SDZ imel svoje zastopnike in akcijo za list močno podpiral.

Šli smo naprej in osnovali prve celice na naših srednjih šolah. Previdno, a vztrajno smo to delo nadaljevali. Nekaj tednov po kresni noči julija 1935 smo prvič zbrali naše vrste na prvem taboru na gori Oljki, kjer smo delo SDZ postavili na nove, granitne temelje. Na teh temeljih smo zgradili vso današnjo mogočno stavbo SDZ. Na cvetno nedeljo 1. 1936. smo sklicali zvezno skupščino, na katero smo pozvali prvič po mnogih letih vkljub vsem nasprotnim zakonom delegate s srednjih šol. Na tej skupščini so bila sprejeta nova pravila, ki so odgovarjala sicer našim organizacijskim načelom, a smo morali na zunaj zaradi srednješolskega zakona črtati kat. in slovenski značaj SDZ. Ta odločitev nam je bila izredno težka, čeprav se smer seveda niti najmanj ni izpremenila. V imenu svojih tovarišev sem pri tej priliki obljubil zbranim delegatom, da bomo zastavili vse sile, ki jih premoremo, da priborimo dijakom srednjih šol njihove stanovske organizacije, krožke SDZ in da bomo SDZ prenovili in jo vodili do nove moči in veljave, večje kot kdaj prej. Istega leta smo sklicali drugi fant. tabor v Stično in prvi dekliški tabor na Homec.

Po tem taboru smo naše delo na srednjih šolah in borbo za obnovitev krožkov v Beogradu nadaljevali s podvojeno silo. Prav tako naše delo v inozemstvu, kjer je naš ugled stalno rasel.

Poleti 1. 1937. je bil naš znameniti nar. obr. tabor v Kočevju in dekliški tabor na Brezjah.

Istega leta so zastopniki narodov skoraj vsega sveta sklenili, da bo kongres Pax Rom. v 1. 1938. v Sloveniji; ta sklep je bil za nas ponovno priznanje.

Oktobra 1. 1937. smo predčasno sklicali zvezno skupščino, ker sestava odbora ni dala garancije za izpolnitev obljub, ki smo jih dali delegatom 1. 1936. Pri tej priliki smo pozvali vsa včlan. društva k sodelovanju, da dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili. Do tega sodelovanja takrat žal ni prišlo.

Na skupščini, 17. okt. 1937 smo naše obljube iz 1. 1936. ponovili in izjavili, da bomo vztraja

Figure 2. Poroka – V prvi vrsti Leopold Klavž, Franc Casar, dr. Lambert Ehrlich, Fanika in Cvetko Praper, Anton Tepež, Joža Logar, zadaj od leve Stane Pajk in Matej Poštuvan

[Stran 028]li v boju za pravice slov. kat. dijaštva do končne zmage. Naš obnovitveni načrt smo razdelili na 2 leti. Prvo leto smo določili zaradi kongresa P. R. predvsem za popolno obnovitev ugleda SDZ na zunaj, drugo pa za dokončno notranjo obnovitev. Prvo dobo smo sijajno zaključili s kongresom P. R. v Rog. Slatini in na Bledu avg. 1938, ki je položaj SDZ v inozemstvu izredno utrdil.

Istega leta je bil fant. tabor SDZ v Ponovičah in dekliški v Sv. Juriju, ki sta bila notranjega značaja in priprava za ofenzivo, ki smo jo začeli pripravljati.

Jeseni 1. 1938 smo temeljito preuredili ves zaupniški aparat, ustanovili nove postojanke in po novem letu 1939. z akcijo pri merodajnih činiteljih v Ljubljani in Belgradu, podprti z intenzivno tiskovno propagando v Straži in na vseh zavodih pričeli odločilni boj za enakopravnost SDZ.

Naši nasprotniki so vedeli, kaj bo lahko dobro organizirana SDZ pomenila na srednjih šolah, za to so še enkrat napeli vse sile, da ustavijo njen zmagovit pohod. V parlamentu so z divjim napadom poizkusili preprečiti sprejem §142 fin. zakona, ki je dal SDZ svobodo delovanja. Njih napad je bil odbit. Po zaslugi našega nar. voditelja, naših zastopnikov v vladi, posebno ministra Snoja in naših narodnih poslancev in senatorjev, smo postali 1. aprila t. i. legalna organizacija.

Dva meseca pozneje, 6. junija, je prosvetni minister potrdil pravila, potem ko so neprijatelji slov. kat. mladine še enkrat in poslednjič poizkusili preprečiti ali vsaj ovirati prihod naše zveze na srednje šole. Meseca julija smo sklicali fant. in dekl. tabor v Slovenske Konjice pod geslom »Sveta si zemlja slovenska«. V Slov. Konjicah smo ustanovili na srednjih in srednjestrokovnih šolah naše organizacije po vsej Sloveniji. Meseca septembra, dva dni po napovedi vojne, smo pozvali vse poglavarje na posvet v Bohinj, kjer smo določili osnove našega bodočega dela in pripravili naš prvi pohod na vse zavode Slovenije. Našemu pozivu so se kljub napetemu ozračju odzvali vsi delegati. Prva ofenziva obnovljene SDZ je že za nami. Po komaj treh tednih smo dosegli uspehe, na katere smo lahko ponosni. Lahko mirno izjavljamo: našega pohoda nihče več ustavil ne bo. Zavojevali bomo naše meščanske šole, naše srednje šole in našo univerzo Kristusu Kralju. Za to bomo napeli vse naše sile. Dali bomo narodu, kar najbolj potrebuje; versko globoko, načelno jasno, narodno in državno zavedno, vsestransko izobraženo in telesno zdravo inteligenco. Naša šola, prežeta liberalnega duha, narodu take inteligence ne more dati. Ona mora dobiti za to potrebno izobrazbo in vzgojo drugod, izven šole, v svojih organizacijah. K formiranju take inteligence hočemo doprinesti svoj delež. Toda videli smo, da naša društva, doslej niso izpolnila onega, kar bi morala. Zato smo se morali odločiti za novo pot, nove načine dela in organizacijskih oblik. To delo še ni končano. Izvedli ga bomo.

Našo organizacijo čaka torej velika naloga in odgovornost. Nihče ni odveč, vsi imajo svoj posebno določen delokrog. SDZ bo delovala predvsem na kulturno prosv. in narodno in državnem vzgojnem polju in je obenem stanovska predstavnica kat. slov. dijaštva doma in v inozemstvu. Z.F.O. in Z.D.K. bo skrbela za telesno vzgojo naših članov, kongregacija pa predvsem za globoko versko vzgojo. Kat. akcija pa ima svoje posebno poslanstvo, t. j. apostolat na naših šolah in univerzi.

S tem je tudi določen delokrog posameznih organizacij. Zdi se, da bi bilo vsako ev. trenje in nasprotstva med temi organizacijami že vnaprej nemogoče, če se bi vsak omejil na svoje delo. Med ZFO, ZDK in SDZ je že prišlo do sporazuma v tem smislu. Vodstvo SDZ bo skrbelo, da tudi z drugimi organizacijami sklene slične dogovore. Tako bomo zgradili nepremagljiv blok, ki bo lahko kos vsem stavljenim nalogam. SDZ bo to pot nadaljevala.

Zdi se mi potrebno, da na tem mestu tudi jasno opredelim naše stališče do nasprotnega tabora, bodisi levičarskega, bodisi liberalnega. Vsak kompromis z njimi brezpogojno odklanjamo. Slov. dijaštvo se še predobro spominja tabora v Kočevju, kjer so jih liberalci skupno z Nemci in nemčurji denuncirali ravnateljstvom, dobro so si zapomnili tabor v Slov. Konjicah, ko je liberalna Nova doba napadala našo tako veličastno in pomembno prireditev, prav tako pozna vso izdajstvo levičarskega tabora, s katerim odklanja vsako zvezo. Tam smo lahko spoznali v praksi način sodelovanja z njimi. To sem jasno povedal, vsako drugo stališče popolnoma odklanjamo.

V kratkih potezah sem podal sliko o naših naporih in delu za obnovitev SDZ; ostalo ste slišali iz poročil tov. referentov. Naš cilj smo dosegli, našo obljubo smo izpolnili, prva etapa našega dela, obnovitev SDZ je za nami. Da smo našo nalogo mogli kljub vsem izrednim oviram, uspešno izvršiti, gre zasluga predvsem duhu popolne edinosti v odboru in izredni požrtvovalnosti odbornikov. Posamezni referenti so žrtvovali za SDZ mnogo več, kot bi to bila njihova dolžnost. Mesece in mesece so se vrstili brez odmora večkrat tudi 12 urni delavniki. Oni so s to izredno in nesebično požrtvovalnostjo zgradili že danes tako ponov[Stran 029]no in močno SDZ. Vsem tovarišem in tovarišicam se za to na tem mestu iskreno zahvaljujem.

Pred novimi nalogami smo. Naši končni cilji so jasni: Prepojili bomo z duhom naše slovesne izjave, vse naše člane in te ideje preko njih zanesli v širše kroge dijaštva. V zvezi z ostalimi katol. organizacijami bomo izoblikovali novo mlado inteligenco, ki bo kos vsem izrednim nalogam sedanjega viharnega časa; ustvarili bomo primerne organizacijske oblike in skrbeli za ustvaritev takih pogojev, ki bodo tem našim ciljem najbolj odgovarjali; z našimi tovariši drugih narodnosti, zlasti slovanskimi, bomo ustvarili nove pogoje za trajen sporazum in mir med narodi v smislu gesla Pax Romane; Pax Christi in regno Christi.

Videli ste naše delo in izvedeli za naše načrte v prihodnosti. Z njimi gremo z božjo pomočjo na delo v novo dobo!

Na tej skupščini je duhovni voditelj SDZ prof. dr. Lambert Ehrlich govoril o Slomškovih zaslugah za slovenski narod (objavljeno v Straži pod naslovom Beseda duhovnika). Prav letos, ko se pripravljamo na njegovo beatifikacijo, je primerno, da si preberemo vsaj tiste odlomke, ki jih je povzel Ciril Žebot (str. 129–130):

Slomšek je dal sredi 19. stoletja slovenskemu ljudstvu svojstven pečat slovenskega naroda; povedal nam je, da nismo samo Kranjci, Štajerci, Korošci, Primorci in Prekmurci, ampak predvsem slovenski narod. Kakor je Devica Orleanska Francozom povedala, da so en narod, isto je nam Slovencem Slomšek povedal. V trenutkih velikih odločitev smo si izbrali Slomška za vzornika.

»Čuj, Slomšek … naše gorje: Ob meje … našega naroda butajo valovi evropske vojne! Glej, Slomšek: usoda slovanstva se dopolnjuje. Dve katoliški slovanski državi sta izginili v letošnjem letu: Velika Rusija, na katero so nekdaj naši rodoljubi gledali kot na varuhinjo Slovanov, je padla v hrbet Poljski, ko jo je napadel Nemec. Dve protikrščanski velesili sta se združili in podrli vmesni zid katoliških držav, ki so se vrstile od naše meje … do … Baltskega morja.

V teh usodnih dneh je prav naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj (SDZ)

pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti. Tak rod, ki dnevno nadzoruje svojo rast in stremi za popolnostjo, bo sposoben za današnje borbe.«

Tepež je v svojem poročilu v Mariboru omenil tudi kongres mednarodne zveze Pax Romana, ki je bil avgusta 1938 v Rogaški Slatini, na Bledu in v Ljubljani. Udeležilo se ga je zastopstvo katoliške študentske mladine iz 20 narodov, predavali so domači in tuji znani mladinski voditelji, med njimi npr. ustanovitelj žosistov kanonik Cardijn. Straža v viharju je po kongresu zapisala, kako odmeven je bil po svetu ta kongres, ki ga je vodil pripravljalni odbor z ing. Tepežem na čelu. Zveza Pax Romana je živa tudi sedaj, tudi slovenski zastopniki so v njej, vendar najbrž malokdo še pozna predvojno delovanje Slovencev pri njej. O tem kongresu, sedemnajstem po vrsti, pa je ostala kongresna knjižica (112 strani, opremil arh. Vlado Gajšek), v kateri so prispevki v slovenščini, francoščini, nemščini in angleščini. Tujcem so predstavili slovensko zgodovino in kulturo (F. Stele), Katoliško akcijo v Sloveniji, katoliško prosveto, Družbo sv. Mohorja (J. Pogačnik), Slovensko dijaško zvezo in Stražo v viharju (C. Žebot), revijo Regnum Christi za kongrese Kristusa Kralja in Kmečko zvezo. Ker je bila tema tega kongresa Odnos katoliškega dijaka do komunizma, je v knjižici predstavil komunizem Aleš Ušeničnik. Pokroviteljstvo kongresa je vodil apostolski nuncij Ettore Felici, člani so bili vsi jugoslovanski škofje, častno predsedstvo je vodil notranji minister dr. Anton Korošec, v častnem odboru pa je bila vrsta katoliških Slovencev (prvi po abecedi Ivan Ahčin, urednikSlovenca, zadnji pa Stanko Žitko, predsednik slovenskega narodnega odbora Katoliške akcije. Slovensko Pax Romana je takrat vodil dr. Maks Wraber, svetovno pa njen tajnik Švicar Rudi Salat.

Tepež je bil v tem času po vsej verjetnosti že v službi v Marksovi tovarni barv in lakov na Količevem v župniji Dob pri Domžalah. To je zapisano tudi v Žebotovi knjigi. Na str. 308 avtor omenja, da je v Rimu srečal dobskega župnika Janeza Beštra, ki je tam ostal tudi po vojski. Kako je bil Tepež povezan z Ljubljano v letih 1941 in 1942, ko je bilo Količevo od nje ločeno z nemško mejo, ne vem, vendar je zelo verjetno z dovoljenjem še lahko hodil prek meje. Žebot omenja, da je bil v Ljubljani tik pred smrtjo (str. 308). Ob tem se mi zdi vredno omeniti takratni Ehrlichov načrt za ilegalno delovanje katoličanov med okupacijo, ki ga je predložil voditelju Marku Natlačenu, pa ga Narodni odbor ni sprejel. Žebot kot Ehrlichov spremljevalec to opisuje na str. 201–214.

[Stran 030]

Tepeževo bodočo vlogo lahko slutimo v naslednji ugotovitvi, ki jo navaja Žebot (str. 213–214): »Za izvedbo te zgodovinske naloge (bodo) poleg drugih takoj na razpolago domala vsi člani in starešine Akademskega kluba Straža in številno članstvo SDZ iz vseh predelov Slovenije. Potrebna je le jasna politična odločitev in hitra vzpostavitev vodstvenega ustroja. V tej zvezi je prof. Ehrlich rekel dr. Natlačenu, da niti najmanj ne dvomi, da bi npr. Franc Casar … in inž. Tone Tepež, ki je iz podtalno obnovljene SDZ zgradil daleč najštevilnejšo in najbolj živahno slovensko dijaško organizacijo, znala v dogovorjeno konspirativno mrežo aktivistov podtalno obnovljene narodne oblasti hitro vključiti predane in zanesljive Stražarje in člane SDZ.«

Žebot nadalje na str. 240 v opombi 25 omenja, kako so člani Straže in SDZ tudi po umoru dr. Ehrlicha in ing. Tepeža ostali zvesti protikomunisti in da je Žebot kot predvojni podpredsednik SDZ po Tepeževi smrti prevzel vodstvo SDZ. V tej opombi in pozneje na str. 308, kjer opisuje svoje življenje v Rimu po oktobru 1943, navaja, da so Tepeža »agenti VOS umorili poleti 1942, ko je zadnji dan pred svojo (načrtovano) poroko v Ljubljani še enkrat skočil v Domžale po nekaj stvari, ki so ostale na njegovem stanovanju«.

Uradni zapis o Tepeževi smrti je v dobski mrliški matični knjigi, kjer piše, da je bil ubit na svojem domu v Dobu (v bližini Količevega) 29. decembra 1943. Žebot se v svojih spominih moti. Za to sem našel potrdilo v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 10 (Ljubljana 1963, str. 452), kjer je objavljen prevod nemškega dokumenta, ki ga hrani Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Pod št. 203 je objavljen Seznam partizanskih akcij na Gorenjskem od 21. decembra 1943 do 5. januarja 1944: »29. 12. 43 ob 18. uri so banditi v Količevem ustrelili ing. Antona Tepeža, kemika v tovarni lakov v Domžalah – okrožje Kamnik.«

Tepežev grob je bil na robu pokopališča pred kaplanijo (v njej je bila takrat nemška žandarmerijska postojanka) blizu spomenika padlih vojakov iz prve svetovne vojne. Na grobu je še po vojni stal betonski križ z imenom pokopanega. V neposredni bližini tega groba je bil 1947 pokopan moj oče Rupert, leta 1952 pa neposredno ob Tepeževem grobu moja teta Frančiška Grčar. Odtlej stoji Tepežev nagrobni križ ob »našem« grobu naslonjen na pokopališko ograjo. Zunaj ograje pa je zdaj postavljena spominska plošča ubitih in padlih Dobljanov. Že dolgo pa stoji ob spomeniku padlih vojakov še spomenik padlih partizanskih borcev. Pred obema hkrati (in nekateri so to storili tudi za Tepeža) smo cerkveni pevci vsako leto 1. novembra peli Premrlovo pesem Spavajte v Bogu, junaki …

Vas, ki je skoraj umrla

Dogaja se nam, da leta hodimo ali se vozimo mimo opaznih značilnosti, pa jih pogledamo šele, ko nas nekdo opozori nanje. Tako sem se zagledal v Sočutno na južni steni ljubljanske stolnice šele potem, ko sem bil prebral zgodbo o njeni restavraciji, ali v Merkurja na Urbančevi trgovini, ko so pisali, da ga bodo pozlatili. Tudi na zemljevidu Slovenije nam ostajajo bele lise, ki se jih ne zavedamo. Nekoga, ki se hvali, da je bil dvajsetkrat na Triglavu in ima vse slovenske hribe v malem žepu, je treba samo vprašati, če je bil na Mrzli gori, pa ga imaš. Namrdnil se bo, na vsako krtino pa spet ne bo [Stran 019]lezel, in se bo pustil nerad poučiti, da omenjena gora bedi tako nad Okrešljem kot nad Matkovim kotom.

Za Mišjo dolino tudi ne vemo, čeprav se nismo samo enkrat peljali po njej, ne zanjo in ne za potok, ki teče skoznjo, čeprav njegova voda poganja Trubarjev mlin. Na poti na Bloke in nazaj sem jo večkrat prekolesaril, pa je ostala zame samo nezanimiv in nezahteven prehod med Rašico in Lužarjevim klancem. Ko sem zavil na desno na slabo zvoženo cesto proti Robu in Karlovici in s tem obšel Velike Lašče, mi za sive in zaspane vasi na robu gričev in hribovja, skrite za krmežljavim drevjem, ni bilo mar. Vedel sem sicer, da kolesarim po zahodnem robu dolenjskih Aten in da se mora nekje blizu skrivati Stritarjeva Podsmreka, a se nisem toliko potrudil, da bi odkril, katera vas je prava. Ko sem vrtel pedale, sem si zapomnil samo cerkvico na Velikem Osolniku, ki na severu bedi nad dolino. Cesta je bila slabo vzdrževana, makadamska, ob hujšem deževju poplavljena, vendar manj luknjasta kot glavna čez Malo Slevico. Tisto, kar se dviga zahodno, je bilo zame samo Mohorje, s cerkvico sv. Primoža in razvalinami cerkvice sv. Ožbolta, z vsemi hribi in dolinami z Mačkovcem vred.

Figure 1. Podbojeva mama

Domačini nazivajo to hribovje Rute. Prej nisem nikoli v Velikih Laščah zavil na desno, čeprav je vabilo, da lahko obiščem Podsmreko. S tem sem bil prikrajšan za pot po smrekovih gozdovih, katerih rast bi lahko spremljal. Ko zdaj hitimo mimo njih po ovinkasti cesti, se nam zdijo drevesa že tako visoka, da kradejo sonce. Sele pri Ulaki se odpre, ko nas najprej pozdravi cerkvica sv. Primoža na nasprotnem bregu. Od klanca do Karlovice je Gorenja, spodnji del proti Rašici pa Dolenja dolina. Imena vasi so nenavadna, podobna tistim v deželi Martina Krpana: Tomažini, Marinčki, Logarji, Adamovo, Kaplanovo, Opalkovo, Krkovo.

Sem na Adamovem na številki 6, sedim v hiši in se pogovarjam o preteklih časih s Škuljevim Janezom, čilim možakom mojih let, in njegovo deset let mlajšo ženo Ivo. Vesta prav za vse, kot da se je dogajalo včeraj, čeprav je preteklo že pol stoletja.

Na Adamovem je pred drugo svetovno vojno v devetih hišah živelo 52 ljudi, zdaj pa samo osem. Med vojno in po njej je iz vasi, ki ima devet hišnih številk, nasilno umrlo enajst fantov in mlajših moških. Žalostna posebnost je ravno Škuljeva domačija, saj se po koncu vojne ni vrnilo vanjo pet fantov.

Kovačevi

Hiši se reče Pri kovaču, saj sta bila praded in ded kovača. Že očetova družina je bila velika; v njej se je rodilo osem otrok. Trije so odšli v Ameriko, ena od deklet je ostala doma za teto, fantje so bili vozarji. Očetu Alojzu in materi Frančiški se je v letih 1914 do 1930 rodilo deset otrok, sedem fantov in tri deklice. Drugorojeni Alojz je star eno leto umrl za davico leta 1916, ko je bil oče v vojski. Kovaška tradicija se je nadaljevala in najstarejši Jože je bil določen, da bo prevzel obrt po očetu. Drugi so vedeli, da bo doma na četrtini grunta kruha morda še za enega, ostali pa si ga bodo morali poiskati drugje. Pravi desetnik je bil Janez, ne samo, ker je bil najmlajši, ampak je bil tudi slaboten, da so mu večkrat držali svečo. Mama je včasih potožila nad njim, kaj ga je bilo treba. Soseda, Podbojeva, ji je prigovarjala: »Franca, ta te bo varoval, drug te ne bo nobeden kot ta. Razšli se bodo po svetu, tega pa boš še dolgo imela.« Nikdar ga ni bilo veliko skupaj in se spominja bratov, ko so hodili domov kot domobranci, kako so naročali staršem: »Janeza hranite, da bo zrasel! « In zgodilo se je, da je bil opora in tolažba materi prav do 89., ki ga je še dočakala. Zadnji teden je v sredo še raztresala gnoj po njivi, v nedeljo pa je umrla in so jo našli, ko so se vrnili od druge maše.

[Stran 020]Figure 2. Jože Škulj 1914 – 1945

V kovačiji je plenkalo ves dan, saj dela ni zmanjkalo. A kaj, ko ljudje niso imeli denarja in je bilo veliko opravljenega zastonj. Boglonaj prvič, boglonaj drugič. Oče je včasih zvečer utrujen potožil, kako naporen je bil dan in kako malo se pozna na žepu. Saj si je vse zapisal v knjigo, pa je vedel vnaprej, da ne bo nič. Poleti je bilo veliko sprotnega dela, pozimi pa so izdelovali ročne svedre, po katerih so bili znani od Iga do Ribnice, dleta, rzevnike in drugo domače orodje. Narejeno je bilo treba prodati. Ob nedeljah sta oče in Jože zapregla konjiča in z robo na sejem. Postavila sta štant in vabila. S kupci je bilo različno, včasih je kupčija cvetela, drugič pa sta vse pripeljala nazaj. Nekaj je zalegla tudi kmetija. Vedno je bilo v hlevu nekaj goveje živine, konj, prašičev, kokoši.

Med dvema vojnama se ni živelo veliko laže kot na Vidovski planoti, v Suhi krajini ali Dobrepoljski dolini. Posebno hudo je bilo, ko so Italijani nekaj let pred vojno zaprli meje in se ni dalo prodati lesa. Denarja ni bilo, a država ni bila zadovoljna z nekaj jajci in je prišla rubit. Največ se je še dobilo, če so zaklali tele. Tisti denar je šel vedno za davke, pa še drugje ga je bilo treba dobiti. V stari Avstriji se ženske niso ustrašile Trsta. Samo za Lužarjev klanec so si najele voznika, potem pa pot pod noge čez Bloke in prav do morja. Hranile so se s kašo, ki so si jo skuhale za na pot. Zdaj je bila to Ljubljana. Mimo Malega Osolnika so se po gozdnih poteh prebile v Želimeljsko dolino in čez Ig in Barje v veliko mesto.

Moli in delaj

Čeprav je do Velikih Lašč skoraj uro hoda, so prebivalci doline radi hodili k nedeljski maši. Za k prvi so morali vstati že ob pol petih. Fantje in dekleta so bili vsi brez izjeme pri Marijini kongregaciji. To sicer ni pomenilo prav veliko. Za Marijine praznike so imeli skupno mašo in pripravljali so prireditve. Šli so tudi na izlet na Sušak in Trsat. K mašam se je hodilo tudi med tednom, zlasti ob postu in v adventu; zelo je bila razvita pobožnost prvih petkov. V tistem neprijaznem svetu, sredi tistega trpljenja, če tako imenujemo fizično delo od jutra do večera, se je vseeno dalo zadovoljno živeti, čeprav po stari zapovedi: Moli in delaj! Ljudje so se med seboj dobro poznali, drugače kot sedaj, in se med seboj družili vsaj takrat, ko so bili prosti. A pohajkovati se je dalo samo ob nedeljah. Po kosilu so šli še k nauku, potem pa so bili prosti. Mati jim ni pozabila naročiti: »Da boste prišli k roženkrancu!« Fantje so gledali za dekleti, posedali po gostilnah samo, če jih je bilo več, da so lahko zbrali za liter, in kovali načrte. Z njimi so bili manj strogi kot z dekleti. Punca lahko kaj prinese domov, za fante tega strahu ni. Jože bi se moral poročiti, pa v domačo gnečo skoraj ni mogel pripeljati mlade. Najprej štalca …

Tri leta mlajši Korel se je izučil za peka. Najprej v Cerknici, nato v Porovi pekarni v Zeleni jami v Ljubljani. Zaposlil se je v Velikih Laščah, si tam poiskal dekle in nekaj let čakal, preden se je priženil k njej. Poročil se je januarja leta 1945. Mama mu je branila: »Kaj se ti tako mudi. Počakaj, da bo vojne konec!« Usoda je hotela, da je bil v času, ko se je rodila punčka, mladi oče že pol leta v grobu. Pekovski poklic je bil težak. Začeli so ob štirih zjutraj, kruh je moral biti pečen ob osmih. Kar ga je zjutraj ostalo, ga je bilo treba popoldne prodajati po hišah, zlasti žemlje in preste. Janez se spominja, kako so se mu cedile sline in si je želel, da bi mu brat, ki se je pripeljal mimo na kolesu, izvlekel iz koša vsaj presto, pa brez denarja ni bilo nič. Ko je Korel kot vajenec v Cerknici čistil petrolejko in zdrobil stekleni cilinder, je mojster pisal očetu, naj takoj pošlje 80 dinarjev za škodo. Brez usmiljenja, pa čeprav so bili žlahta.

France, še dve leti mlajši, je bil šibkejši. Kot otrok je nevarno zbolel. Stiskal si je tur na licu in si zastrupil kri. Moral je v bolnišnico, kjer so ga večkrat operirali. Nikdar ni bil več pravi in so ga zato oprostili vojaške službe. Četrti, [Stran 021]Alojz, ki so ga imenovali kar po umrlem bratu, je pomagal doma, zraven pa hodil na dnino. Peti, Anton, se je izučil za krojača.

Nemirni časi

Napad na Jugoslavijo na cvetno nedeljo leta 1941 je tri Škuljeve fante zatekel pod orožjem. A že na veliki petek popoldne je Jože, ki so ga bili poklicali na orožne vaje v Ribnico, s puško na rami prikorakal domov in še istega dne ravno tako oborožen Lojz iz Borovnice. Korel je služil vojsko v Novem Sadu. Po dveh mesecih čakanja, ko so bili že prepričani, da je ujet in ždi v nemškem vojnem ujetništvu, se je prikazal živ in zdrav. Pot je opravil peš. Vmes je pobral obleko, ki je visela na nekem dvorišču, in se znebil vojaške suknje. Veliko se je moral skrivati, zato je potreboval toliko časa. V Velikih Laščah so ga Italijani zaprli, potem pa na posredovanje župnika in župana izpustili. Spet je bila zbrana vsa družina, oče mati, devet otrok in teta Francka.

Okupacija se po vaseh Mišje doline ni veliko poznala. Po svoje je bilo videti boljše kot prej. Več se je dalo prodati, pa še hrane je bilo dovolj, zlasti makaronov. Videti je bilo, kot da se je Slovenija razširila proti zahodu. Imenitno se jim je zdelo, ko sta Jože in Korel šla po dovolilnico, se usedla na kolo in se odpeljala v Trst. Tam sta si kupila blago za obleko. Italijanski vojaki in karabinjerji so prišli v vas samo, kadar so kupovali jajca in kure. Vse je napovedovalo, da bodo ljudje po dolini in njenih gričih vojno prespali in niti ne čutili zares, kdaj je bo konec.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo pa se je začelo nekaj dogajati. Na kovačiji so se ljudje radi ustavljali. Pravili so o rdečih, ki se skrivajo okrog Mokrca. Kasneje so povedali, da se imenujejo partizani. V Kaplanovem, nasproti Adamovega na zahodni strani doline, se je kmečki sin Jože Bavdek povezal z nekaterimi iz Velikih Lašč. K njemu so zarotniško prihajali Brodniki, Jelenc, po domače Opaldarjev, in drugi. Posvetovali so se in kovali načrte. Včasih je v hiši še opolnoči gorela luč. Bavdkov je sicer hodil v civilni obleki, imel pa je pištolo in za pasom mu je bingljala ročna granata. Tak se je večkrat pokazal pri Škuljevih, se ustavil na pragu in prepričeval Jožeta, naj se jim pridruži. Bila sta dolgoletna prijatelja in imela stalno nekaj med seboj. Kovačev ni bil izučen, pa se je vseeno vsega lotil. Popravljal je puške, ure, vžigalnike. Včasih je šel s svojo družbo tudi na divji lov. A Bavdka je vedno zavrnil: »Ne grem, ti pa delaj, kakor se ti zdi prav.« Potem so prišli pred koncem zime leta 1942 z bloške strani ustrelit gozdnega čuvaja in logarja Križmana. Kar v hiši so to opravili, vpričo šestih otrok. Trdijo, da jih je vodil Daki. Naščuvali so ga domači divji lovci in se tako maščevali za spore, ki so jih imeli z njim. Spomladanske mesece leta 1942 so se Italijani držali na svoji postojanki v Velikih Laščah. Partizani so se lagodno sprehajali po osvobojenem ozemlju, ki se je začelo le nekaj sto metrov proč; tja je spadala tudi Mišja dolina. Aprila so ustrelili fanta na Brankovem, maja tri dekleta na Rašici. Bavdkov je še vedno čakal, kdaj se mu bodo pridružili tudi Kovačevi. Na njihovo odločitev so čakali tudi drugi fantje v dolini. Kar bodo Kovačevi naredili, bomo tudi mi. A ti niso šli v partizane. Morali bi ubijati. Zato so čakali. Jože se je bal, da bo prvi na vrsti in je imel pod posteljo spravljeno sekiro.

Figure 3. Karel Škulj 1917 – 1845 z nevesto Stano

Usodni sv. Jakob

Na dan sv. Jakoba, 24. julija 1942, je bila mera polna. Takrat se je zgodilo vse. Roška ofenziva je bila v polnem teku. Partizansko poveljstvo se je v koloni voz umaknilo z Mokrca in Krima proti Slemenom in naprej na Travno goro. Kar jih je ostalo, so bili prepuščeni samim sebi. Niso čisto verjeli, da misli okupator zares. Ni jasno, zakaj so se partizani v tako nevarnem času odločili za poboj Grudnove družine. Kljub temu, da so Italijani prejšnje dni s topovi razbijali Ulako, so partizani opolnoči prišli v vas in odpeljali vseh sedem Grudnovih, kolikor so jih našli pri sosedu. Tja so se preselili potem, ko so italijanske granate razdejale domačo hišo. Bavdkov Jože je bil tudi med njimi, vodila pa naj bi jih Fric Novak in Janez Centa. Mamo so vzeli iz postelje in jo, ker ni mogla hoditi, naložili na ročni voziček. Grudnovega Jožeta niso dobili. Potepal se je po vasi in se pravočasno skril. Pobrali so vse, kar se je dalo odnesti.

[Stran 022]Figure 4. Franc Škulj 1919 – 1945 – na desni

Moralo je biti nekaj čez polnoč, ko se je partizanska četa z nesrečno družino spustila pri Podsmreki v Mišjo dolino in šla skozi Adamovo. Škuljev Jože je na pol bedel v hlevu, ker je moral paziti na ogenjco, da ne bi pregorela. Kovačevi so namreč sami žgali oglje, ki so ga potrebovali za svojo obrt. Kljub temi je videl sprevod, ki se je pomikal mimo hiš. Nekaj deset partizanov, družina, voziček je škripal, brez besed je kolona zavila na Kaplanovo. Ko je Jože zjutraj pravil, koga je videl, so že prišli povedat, da se je slabo končalo. Zdaj so oni na vrsti. Bavdkov se je namreč po opravljenem dejanju vrnil na Ulako, da je izropal še tisto, kar so prvič pustili. Takrat so ga slišali, kako je grozil. »Živega me ne bodo dobili!« je zatrjeval oče. Jože pa je obljubljal: »Kar tako se ne bomo pustili postreliti kot muhe.« S sosedi iz vasi so se dogovorili, da se bodo branili, če pridejo partizani v vas. Pripravili so puške, ki so jih bili skrili ob razpadu države, in čakali. Kar so zagledali italijansko kolono, ki se je čez Ulako spuščala v dolino. Z zahodnih hribov se je prikazala druga. Bavdkovega Jožeta so presenetili doma, ko je po naporni noči oblečen zaspal na peči. Oče je bil v hlevu, mama jih je opazila zadnji hip. Skočil je skozi okno, zunaj pa so ga že čakali. Grudnovo Marijo so rešili iz kleti, kamor jo je nekaj ur prej zaprl. Škuljevi so stali pri kovačiji in gledali na nasprotni breg: vojaki so fanta peljali mimo hrasta v dolinico ob cesti in ga ustrelili; potem so se spravili na vso kmetijo in še na sosedovo, vse zažgali, vzeli očeta in soseda; mati in sestra sta prišli po ustreljenega s samokolnico, ga odpeljali za hlev in tam pokopali. Vse kaže, da so Italijani vedeli, kam morajo iti in verjetno jih je obvestil kdo od slovenskih ljudi. Jože ni bil slab fant in ljudje si niso znali razložiti, zakaj se je spremenil. Prejšnje leto so še skupaj hodili k prvim petkom in ni se razlikoval od drugih.

Okupatorjeva vojska, ki je sodelovala v roški ofenzivi, je bila desetkrat bolj številna, zraven pa dobro oborožena. Zato so se partizani hitro umikali, bolj bežali, Italijani pa s topovi obstreljevali vasi pred seboj. Vanje so se upali šele, ko so bili prepričani, da je varno. Na področju zahodno od Velikih Lašč so se tega dne partizani obnašali drugače. V manjših skupinah so čakali po hišah in streljali po izvidnicah ali predhodnici sovražne kolone ter se hitro umikali. Okupator se je maščeval nad prebivalci vasi in hiš, odkoder je bil napaden: streljal je stanovalce hiš, požigal vasi, druge prebivalce, predvsem moške, pa v internacijo.

Grudnove, očeta, mater in tri fante, ter druge, padle ali pobite na dan sv. Jakoba, so pokopali za sv. Ano na velikolaškem pokopališču. Šestnajst krst so nosili, tudi pobite talce in nekaj padlih partizanov. Potem se je zgodilo, da je prišel Grudnov Jože s prijateljem po ženski, ki sta ostali na pogorišču Bavdkove domačije. Odpeljala sta ju v Velike Lašče in predala Italijanom. Bili sta takoj ustreljeni. Oko za oko, zob za zob. Ni ostalo samo pri tem. Čez nekaj tednov je Gorjupov Nande iz Borovca iz zasede ustrelil Janeza Centa. V čakanju na partizansko maščevanje so šli fantje po orožje k okupatorju, da se branijo. Nande je postal poveljnik.

K vaškim stražam so se prijavili štirje Škuljevi, dva na Veliko Slevico, dva na Karlovico. Ob kapitulaciji Italije čez eno leto so bili v skupini, ki se je prebila mimo Zapotoka in Iga do Ljubljane. Postali so domobranci. Korel je bil voznik tovornjaka, Lojz kot podoficir in Anton sta bila v Rupnikovem bataljonu, Jože kot pod

Figure 5. Lojz Škulj 1920 – 1945

[Stran 023]oficir pa na postojanki v Pijavi Gorici in kasneje na Rakeku. France se je skril v gozdu blizu doma in tam ostal leto in pol. Šele po tistem se je prijavil k domobrancem in delal pri redarstveni policiji v Kočevju.

V vaseh v Mišji dolini je držala nenapisana pogodba, da mora biti pobijanja konec. Če se bo karkoli zgodilo, bo maščevanje nad nasprotnimi. Opalkovo, Stope in še nekaj vasi, ki jim rečejo Kukavc, so bile partizanske, Adamovo, Podsmreka in Brankovo pa bele. Prebivalci so na neki način varovali drug drugega. Kljub temu so se Kovačevi bali zase, zlasti za očeta. Partizani so ga hoteli večkrat vzeti s seboj, če so ga potrebovali ali ne. Namesto njega je šla Marija, tudi sredi noči, pa naj je bilo treba peljati voz, kazati pot ali iti po konja, ki so ga vzeli. Kadar se je čez dan izvedelo, da so zgoraj v Rutah partizani, so se na noč že spustili v dolino in ropali, vendar izključno tam, kjer so imeli sinove domobrance. Skrb za lastno usodo in usodo najdražjih je bila neznosna. Marija se spominja, kako si je takrat dopovedovala: »Ko ne bi nikoli nič imela, samo da bi brez skrbi spala.«

Ob koncu vojne je Korel ostal v Ljubljani. Ko je izvedel za razglas, naj se domobranci javijo, da jih popišejo, sta ga žena in njena sestra, ki je imela moža partizana, prepričali, da je šel tudi on. Če je bila ujma, ki je zajela druge, neizogibna, pa bi Korla lahko rešili, samo počakati bi bilo treba. Zlahka bi ga za nekaj mesecev skrili in s tem rešili. Vedno je pri obratih prvi udar najhujši. Štirje fantje in dve dekleti, Marija in Iva, so šli na Koroško in bili vrnjeni.

Kje so naši fantje?

Janez pripoveduje svojo zgodbo. Letnice in imena stresa iz rokava, da mu težko sledim: ne naš, ampak njihov Jože, ne naša, ampak Grudnova Micka, ne na Griču, ampak v Kaplanovem; Jože, Korel, Franc, Lojz in Anton se preoblačijo kot na odru v spremenjene vloge. Oči mi zdrsnejo na njegove roke. Na njih je napisana usoda Škuljevih otrok. Deset prstov, deset otrok. Na desni je ostal samo palec, druge mu je zagrabilo, ko je žagal les za žlice. Še so se držali, a se zdravnikom ni zdelo vredno, da bi mu jih ohranili. Leve roke, ki mu jo je potegnilo v krožno žago nedavno, manjka polovico. Trije skrčeni, okoreli in plavkasti prsti trdoživo kljubujejo. Zadovoljen je, da so mu rešili vsaj to.

Figure 6. Anton Škulj 1924 – 1945

Po očetu je prevzel kovačijo. Ko so začeli konje zamenjavati traktorji, je bilo dela vedno manj, odpovedal je obrt in se zaposlil v Velikih Laščah. Adamovo je bila bela vas in je taka tudi ostala; nikogar ni imela na drugem bregu. Ravno 25. maja leta 1945 sta prišli domov Marija in Iva. Povedali sta, da sta bili v Tržiču še skupaj s Francetom, potem pa v tisti skupini velikolaških beguncev, ki so šli med prvimi skozi Ljubelj in so jih partizani zajeli pri Borovljah. Imeli so jih zaprte nekje v Rožu in jih okrog 20. maja prepeljali skozi karavanški predor. Ko so jih gnali skozi Šentvid, so tri ženske, med njimi obe dekleti, preprosile mladega stražarja, da jih je spustil. Po nekaj dneh skrivanja pri znancih so izkoristile Titov rojstni dan, ko so odprli vse bloke, in se pomešale med druge ljudi. Kaj pa fantje? O njih nista vedeli nič. Junija se je začelo šepetati, da so domobrance izročili partizanom. No, saj je o tem na začetku pisal celo Slovenski poročevalec. Govorilo se je tudi o vlakih proti Kočevskemu rogu, o listkih, ki so jih metali, vse v temni slutnji, da se dogaja najslabše. Za Teharje so izvedeli, ko so iz tega taborišča izpustili civiliste, še bolj natančno pa, ko je bil izpuščen mladoletni domobranec iz Malih Lašč. Ta je Škuljeve, Jožeta, Lojza in Antona videl. Največ je vedel povedati o Jožetu. Da so ga pretepli do nezavesti in odvlekli v bunker. O Francetu so govorili, da je bil na vlaku, ki je peljal v Kočevje. Tolažili so se: »Že res, da jih imajo v rokah, vseh pa menda ne bodo pobili. Preživeli so razpad Jugoslavije, preživeli kapitulacijo Italije, znašli se bodo tudi sedaj.« Avgusta se je vrnilo nekaj tistih, ki so bili pri policiji, a Franceta ni bilo med njimi. Takrat se je mati oblekla v črnino, ki jo je nosila prav do smrti leta 1979. Ni ji bilo mar neprijaznih obrazov, 34 let je kazala svojo žalost. Čez nekaj [Stran 024]let je iz Amerike pisal Brlogarjev s Škrlovice. S Francetom je bil zvezan na tovornjaku na poti v Kočevski rog. Uspelo se mu je razvezati, skočiti s tovornjaka in se rešiti. France ni hotel z njim: »Ne morem nikamor.«

Ko so se zbrali v kovačiji ljudje, ki so si zaupali, so se še dve leti pogovarjali samo o tem, kakšne so možnosti, da so vrnjeni domobranci ostali živi in kje bi lahko bili. V nedogled se je ponavljala rešilna zgodba o skrivnih rovih pri Kočevski Reki. Mati še deset let ni izgubila vsega upanja. Pogledovala je proti Velikim Laščam v pričakovanju, da se bo iz gozda izlevila postava koga od njih. Tožila je: »Koliko dela je bilo z njimi, preden so zrasli, zdaj pa naj bi napravili z njimi kar tako.« Prva leta so živeli podobno, kot drugi po Dolenjskem in Notranjskem. Še danes prebiramo hvalnice obnovi, nihče pa ne ve, da je slonela na suženjskem delu tako imenovanih razrednih sovražnikov. Tudi preskrba s hrano je uspela samo zato, ker smo bili deležni ameriške pomoči, zraven pa je oblast sistematično ropala nekdanje nasprotnike. Obvezne dajatve niso bile določene na osnovi predvidenega pridelka, ampak se je oblast spravila izključno nanje in jih tako obrala, da so sami trpeli lakoto. Kar naprej so prihajali s tistimi listki, z vedno novimi zahtevami. Za bele ni bilo šolskih malic in paketov Rdečega križa. S kmetij, na katerih so se mučili starčki, ženske in mladoletni otroci, so jemali na obvezno delo še tiste, ki bi doma najbolj zalegli. Ko je imel Janez 17 let, je moral v brigado v Kočevski rog in to maja in junija, ko je bilo doma največ dela, za smreke, ki so jih podirali, pa nepravi čas. Zaradi drevesnih zajedalcev so jih obelili. Šle naj bi za izvoz. Delal je in si mislil svoje. Doma so tako drevje podirali decembra in najkasneje februarja, ko je bil les najbolj suh. Kasneje so povedali, da se zares ni obneslo. V skladiščih je les počrnel, kot da se je skuhal in ni bil za nobeno rabo. Potem ko so v jeseni pospravili pridelek, napravili drva in bi se morali zapreti v hišo, so ženske nabirale šibje po Barju prav do Notranjih Goric in pletle pisarniške koše za smeti, samo da so prišle do kakega dinarja.

Oče je umrl star 80 let, mati jih je dočakala 89, teta Francka 93. Dekleta so odšla od hiše. Trdnega rodu so. Fantje bi bili še živi, če jih ne bi pobili. Jože bi jih imel že 82, najmlajši med izginulimi, Anton, pa deset let manj. Zdaj vse kaže, da leži Jože pod debelim plaščem industrijskih odpadkov na Teharjah, Lojz in Anton na Hrastniškem hribu, Korel v Kucji dolini, potem ko so ga izvlekli iz Brezarjevega brezna, in France v Kočevskem rogu.

A hiša številka 6 v Adamovem ne sameva. Janez se kar drži, le v levo roko ga zebe in si jo pokriva z rokavico. Hči se je omožila v Podsmreko, bistri fantič, ki skače okrog kmetije v Adamovem, je njen. Sin, postaven mladenič, bo ostal doma. Vozi se v službo v Ribnico. Snaha je doma s kmetije in zna prijeti za vsako delo. Pričakuje.

Figure 7. Člani fantovske Marijine družbe iz Mišje doline in okoliških hribov