V eni prvih številk Zaveze, mislim, da je bila tretja, se je aktualno-politični komentar – ki je seveda vedno bil veliko več, kot zgolj to, v tisti številki pa še prav posebej – iztekel v tele misli: Nova slovenska zaveza mora klicati v polje javnega življenja pamet in normalnost, saj lahko samo na njej temelji svobodna, demokratična kultura. Pamet, ki je neizbežno utemeljena v spominu, pomeni iskanje in mišljenje tega, kar je v resnici bilo in kar je; normalnost, katere »neprecenljiva vrednost se je pokazala ob nenormalnostih dvajsetega stoletja«, pa uravnavanje lastnega in družbenega življenja v skladu s tem, kar takšno mišljenje odkriva. Na ti dve besedi, pamet in normalnost, bi se morali »kar naprej sklicevati tisti, ki bi radi, da izplujemo iz Uročenega zaliva na odprto in veliko morje«. To se, kot je najbrž odveč pripominjati, ni zgodilo. Društvo, ki je na svoje člane in – v skromnem dometu svojih moči – na slovensko javnost – naslovilo tak poziv, si je prislužilo sramotilne oznake fašistične stranke in obtožbe, da odpira zaceljene (!) rane narodnega razkola in razvnema ideološki boj. Reakcije na njegovo prizadevanje in delo so pravzprav razkrile, kako velik deficit pameti in normalnosti v opisanem smislu pesti sodobno slovensko kulturo. Več kot dvajset let potem, ko so bile natisnjene navedene besede, se zdi stanje v marsikaterem pogledu še slabše. Kot da smo še dlje od odprtega morja; kot da se ladja države ne suče več v kalnih vodah nesrečnega zaliva, ampak smo skočili z nje na obalo in odšli v notranjost neke puste dežele. V mitološko libijsko puščavo, ki je domovina velikana Antaja.

Antaj je bil otrok dveh mogočnih božanstev: morskega vladarja Pozejdona in prvobitne boginje Gaje, ki je utelešala Zemljo. Zrasel je torej iz tistega, na čemer se dogaja človeško življenje; iz tistega, kar nosi življenje smrtnikov, bitij, katerih značilnost je, da so »spodaj« – in ne zgoraj – , kot pove nova etimološka interpretacija grške besede »človek« (ánthropos). Antaj je bil čudno bitje: vsakogar, ki je potoval skozi njegovo deželo, je izzval k rokoborbi, ga ubil, njegovo lobanjo pa shranil, da bi nekoč iz takšnih zidakov sezidal tempelj svojemu očetu Pozejdonu. Tudi Heraklu, ki ga je pot zanesla v tiste kraje, je izrazil enako dobrodošlico; Herakles ga je v spopadu sicer vrgel na tla, toda ko je Antaj ležal zemlji, je bil še bolj v stiku s svojo materjo Gajo: od nje je prejel novo energijo in vstal močnejši kot prej. In to se je ponovilo vsakič, ko ga je najznamenitejši grški junak navidez premagal.

V tem starodavnem mitu so nenavadne vzporednice s slovenskim družbenim dogajanjem. Najprej je tu puščavska enoličnost in jalovost kulturne pokrajine, ki jo prikrivajo nanosi peska, neobstojni reliefi in skulpture vetra ter iz žeje nastale fatamorgane. Potem smo sredi nenehnega izzivanja spopadov, ki je smisel in pogoj obstoja ideologije razrednega boja v vseh njenih nepreštevnih različicah. Iz lobanj sezidani templji so podtalni izvor družbenega nelagodja in obenem simbolne točke, kjer se v kalni globini ohranja revolucionarna identiteta sicer nominalno in formalno preobraženega postkomunizma. In navsezadnje smo žive priče nepremagljivosti premagane ideologije, ki ji jo daje njena vraščenost v kulturni humus. Ne ekonomski in politični bankrot svetovnega komunističnega podjetja, ne jalova setev človeških kosti, o kateri je temno pel Dane Zajc, ne uničujoče miselne analize njegovih klasičnih osnov in sodobnih variacij na tradicionalne teme niso privedli slovenske kulture k pametnemu in normalnemu pogledu. Iz ostankov razkrojene ideologije živahno poganjajo nove in nove oblike teorije razrednega boja, neredko veliko primitivnejše od nekdanjih, a na času primeren način enako ali pa še bolj uspešne. In spet – kako zanimivo! – so v prvih vrstah njihovih gojiteljev in uživalcev »imetniki visokošolskih in doktorskih diplom«, če malce prikrojim izraz Milana Komarja.

V najnovejšem kriznem času so se klice, vitice, veje in drevesa te teorije lahko posebej intenzivno razrasli: nastala je nekakšna plantaža radikalne družbene kritike, na kateri s sofisticiranimi intelektualnimi napori pridelujejo eno samo vrsto sadeža: zahtevo po odstranitvi celotne politične elite. Če ta slogan vzamemo zares, je absurden: kakšne pa bi bile posledice hipne odstranitve celotne politične garniture? Kdo bi prevzel nase težo opravilne nesposobnosti države in posledični kaos? Morda liderji protestov, ki so vsebino svoje politične misli izrazili samo s kriki: »Gotov si!« »Morala!« »Poštenje!« »Dol s tajkuni!« »Dovolj je korupcije!« »Smrt fašizmu!« »Delo za vse!« in s podobno duhovitimi in prodornimi mislimi. Ali bi se enako spotano kot ljudje na ulicah pojavile tudi kompetentne nadomestne politične elite z novimi obrazi in čistimi rokami? Če pa slogan vzamemo zares tako, da ga ne vzamemo čisto zares, lahko preberemo tudi tisto, kar je med črkami zapisano z nevidnim črnilom: cilj »vseljudske« vstaje je obračun s političnimi silami, ki si prizadevajo razstaviti kontinuitetne parastrukture v družbenem ozadju in preprečiti nastanek čudaške utopične Jugoslovenije. Kot vse bolj jasno potrjujejo številne izjave ideologov sponatne vstaje, je njen končni cilj pravzprav to, kar je slutiti v ozadju delovanja kontinuitetnih sil že od vsega začetka nastanka samostojne Slovenije: odstranitev parlamentarne demokracije. Zaenkrat so sicer takšne zahteve zelo redko izrečene naravnost, in še tedaj v napol burkaškem vzdušju; toda slovenska medijska in kulturna dejavnost z vztrajno prizadevnostjo izvotljuje realno moč parlamenta in pomaga vzpostavljati dekorativno demokracijo. In to celo po starih vzorcih – pameti se danes seveda ne zapira več! – z brezmiselnim, fanatičnim moralizmom. Zato bi »epidemija pravičništva«, kot imenuje sedanje pogromaško vzdušje v slovenski kulturi pesnica Meta Kušar, pravzaprav ne smela biti presenečenje. O razsežnostih te epidemije se lahko prepričamo tudi tako, da prebiramo strani kakega katoliškega spletnega medija: tudi tam so pravičniki, ki skupaj s kakim patrom žebrajo mantre iz velikih slovenskih medijev in se imajo pri tem za neupogljive mislece z lastno glavo; ko jih kdo malce odločneje povpraša po argumentih, pa začnejo tožiti o cenzuri in se s še večjim ponosom na svojo samoniklost imenujejo »komuniste«.

Vse bolj se zdi, da so tla Antajeve dežele brezmejna. Herakles je ugotovil, da lahko sina Zemlje premaga samo na en način: če ga dvigne v zrak in mu s tem odvzame moč. Mitična metafora je neprimerna, kolikor je nasilna; razsvetljujoča pa je, kolikor kaže, da je pri vsem odločilna pamet. Pamet, s katero edino se lahko vzdignemo nad neznosno pritlehnost aktualnega družbenega in kulturnega dogajanja in hromečim vzorcem nasilja počasi odvzemamo moč. To je seveda proces; če po dvajsetih let ni videti, da bi uspešno potekal, to ne pomeni, da se je treba odreči uveljavljanju pameti, spomina in normalnosti, temveč le, da je bilo v vse to vloženo še premalo energij. Še veliko veliko premalo.

Herakles je na Antaja naletel mimogrede, na svoji poti na konec sveta, v deželo Hesperid, kamor je šel iskat zlata jabolka. Tudi slovenska družba je na dolgi in negotovi poti: kontekst globalizacije in svetovno obzorje neoliberalizma jo postavljata pred izredno komplicirana vprašanja. Nihče se ne slepi s tem, da so zdajšnje tegobne dogodivščine z Antajem zadnja preizkušnja. Prav nasprotno: »življenje« v pravem pomenu se začenja šele onstran puščavske dežele. Toda če hočemo tja, če hočemo naprej, moramo najprej sploh priti na pot – kajti s tem, kar se dogaja zdaj, smo vsi skupaj padli v globok jarek, kjer ni ne poti ne ciljev.

Štiri leta nazaj je Slovenijo pretreslo grozljivo odkritje. Huda jama je slovenski javnosti razkrila vso grozoto, ki se je dogajala na slovenskih tleh pred skoraj sedemdesetimi leti. Mumificirana trupla, skrita za stotimi metri različnih gradbenih materialov, so zgovorno pričala o krutem povojnem nasilju. Takratni predsednik države je ob tem grozljivem odkritju v kamere jasno povedal, da gre zanj za drugorazredno temo, kateri ne namerava posvetiti posebne pozornosti. Ob takem odzivu sta, presenetljivo, celotni medijski prostor in slovenska javnost zgroženo obstala in upravičeno burno reagirala. Presenetljivo zato, ker je slovenska (medijska) javnost sicer s simpatijo spremljala ravnanja predsednika države, v katerih je očitno kazal naklonjenost kontinuiteti.

Pred tem beseda »drugorazrednost« (kot izgovorjena) kakor da ni obstajala, od takrat do danes pa je bila že tolikokrat ponovljena, da je skoraj izgubila svojo moč – človek sicer nehote pomisli, da se je ponavljala namenoma, da se v zgodovinskem spominu ublaži izjava takratnega predsednika. Če danes govorimo o tem, da je nekaj drugorazredno, poslušalec bolj ali manj samo še zamahne z roko ter morebiti doda: »Ah, saj ni tako hudo.« In na tej drugi strani smo mnogokrat prav slovenski katoličani, ki smo v našem prostoru pravzaprav ponovno vedno bolj drugorazredni (v začetku 90. let prejšnjega stoletja se je za hip zdelo, da bomo vendarle dobili enakovredno mesto v slovenski družbi). Pa ne drugorazredni kot kakšna slaba predstava ali igralec (se pravi slabi sami po sebi), ampak kot tisti državljani, ki bi ne smeli imeti enakih pravic kot drugi, ki ne bi smeli misliti drugače od tistih, ki so si že dolga desetletja nazaj prisvojili oblast in je za nobeno ceno ne želijo izpustiti. Se pravi: manj vredni od ostalih državljanov. Ob tem se ne morem znebiti občutka, da jim pravzaprav kar s svojim molkom, s svojo pasivnostjo, s svojo (nedopustno) vdanostjo, samopomilovanjem (?) pustimo, da z nami ponovno ravnajo tako, kot so ravnali v času prejšnjega režima.

Upreti se strahu

Po drugi svetovni vojni je takratna oblast kruto obračunala s svojimi nasprotniki – večinoma so bili to pokončni možje in žene, katoličani, ki so v brezbožnem komunizmu videli veliko nevarnost za slovenski narod. Mnogi so tako že med vojno, nato pa tudi po njej izgubili življenje, nekateri so odšli v tujino, da so si rešili življenje.Vem, da je bilo to že nič kolikokrat povedano, vendar je to bistveno za razumevanje današnjega časa in našega mesta v njem. Takrat smo Slovenci izgubili politično, kulturno in družbeno elito, ki je prihajala predvsem iz katoliških vrst, tisti pa, ki so ostali, so se po vsem prestanem trpljenju, ki so ga doživeli ali opazovali v svoji bližnji okolici, naučili živeti neopazno. Da so preživeli, so se naučili ne videti, ne slišati in predvsem ne govoriti. Če je bila ta drža v svojih začetkih samo zunanja, usmerjena v preživetje, pa jo je slovenski katoličan toliko bolj kot drugi, kar je razumljivo, saj je tudi najbolj trpel pod komunizmom, postopno ponotranjil, jo vzel za svojo in jo začel živeti. Vendar pa prav zaradi take drže danes ne znamo ali si ne upamo biti alternativa na političnem ali družbenem prizorišču, ker ne premoremo za to potrebne pokončnosti in odločnosti (najraje bi napisala, da smo riti, vendar bi se to ne spodobilo). Iz nasilja, vidnega ali nevidnega in neoprijemljivega, ki smo ga bili v preteklem sistemu deležni, izvira tudi globok in nezaveden strah slovenskih katoličanov, ki nas hromi in zaradi katerega se še po dvajsetih letih samostojne Slovenije ne upamo postaviti zase (svetla izjema se zdi primer civilne iniciative, ki se je postavila ob rob predlogu družinskega zakonika). Mirno pustimo teptati svoje pravice in namesto da bi se postavili zase, raje premišljujemo, ali je naš stavek politično dovolj korekten za javnost ali ne, kot je v enem izmed intervjujem točno povedal gospod Stanovnik. Zaradi tega po dveh desetletjih verjetno še vedno nimamo voditeljev, ki bi si upali kot kristjani stopiti odločno, ponosno in angažirano v družbeni prostor. Res je že čas, da si enkrat za zmeraj izbijemo iz glave strah, da nismo politično nekorektni, če rečemo, da je človeško življenje sveto od naravnega spočetja do naravne smrti, da je bil komunizem največje zlo, ki smo ga Slovenci kot narod doživeli, da zločini partizanov nikakor niso primerljivi ali enaki zločinom domobrancev (pri prvih je šlo za sistemsko zlo, pri drugih pa za zločine posameznikov), da so slovenski mediji podaljšana roka boljševistične povojne oblasti, ki se je znala v demokraciji odlično zakriti. Enkrat za vselej bi morali tudi jasno povedati, da ne more biti več resnic in da za nas dialog ne bo več »saj imamo lahko vsi po svoje prav«, ampak »da vztrajam pri svojem argumentu, ker vem, da vzdrži presojo skozi prizmo resnice, argument na drugi strani pa zgolj skozi prizmo moči in ustrahovanja«. Enkrat za vselej se bomo morali torej izpostaviti in postaviti zase.

Teptanje po dolgem in počez

Vendar pa ni dovolj, da se postaviš za svoje prepričanje zgolj v varnem zavetju svojega doma. Potrebno se je zanj postaviti tudi javno. In tu katoličan, že tako v sebi boječ in previden, naleti na novo oviro. Medijski in javni prostor mu je v resnici nedostopen, pravica do svobodnega izražanja v javnosti pa mu je odvzeta oz. je označena za sovražni govor per se. Takoj se bodo oglasili pristaši kontinuitete (najbolj tragično je v resnici to, da si njihovi zvesti podaniki, ki jih srečujemo na »slovenskih vstajah«, ne upajo priznati, da so zgolj orodje oz. sredstvo v rokah manipulatorjev, ki si tako ohranjajo oblast) ter trdili, da je slovenski prostor pluralen in vsak lahko svobodno pove, kar misli. Ampak svobodno in neobremenjeno se lahko pri nas izraža zgolj levica, ki jo v njenem govorjenju in razmišljanju podpira ves medijski, šolski in družbeni prostor. Posameznik na »levi« v svojem razmišljanju ni in ne more biti deležen kritike družbene javnosti, saj se njegovo mnenje popolnoma sklada (staplja) z njo. Zaradi tega je ta isti posameznik prepričan, da je svoboda govora ena od tistih pravic, ki zaseda prvo mesto v slovenskem prostoru, saj se mu zaradi tega, kar govori, nikoli ni treba zagovarjati pred okolico, v kateri biva in deluje. Pravzaprav je celo deležen njenega odobravanja. Tej »skladnosti«, ki daje po eni strani občutek pripadnosti in potrditve, po drugi strani pa razbremenjuje odgovornosti, drugačen pogled na svet predstavlja grožnjo pred soočenjem s samim seboj in praznimi argumenti, s katerimi se vzdržuje.

Tu je verjetno iskati enega izmed razlogov za tako dosledno in sistematično nestrpnost »odprtega, liberalnega in naprednega dela« slovenske družbe predvsem (ali samo) do katoličanov – takšnim in drugačnim alternativcem so vrata namreč na široko odprta. V svojem strahu, (če mene vprašate) neumni ponižnosti se katoličani pravzaprav ne zavedamo, kako zelo se nas v resnici bojijo – nas katoličanov. Prav zaradi tega globokega strahu, ker čutijo, da je vendarle Resnica na naši strani, so neverjetno nestrpni. Ta nestrpnost je na prefinjen način vgrajena v naš celotni sistem, obenem pa se na najbolj grob način deklarira v medijskem prostoru, ki poleg šole najbolj oblikuje javno mnenje. Katoličan, ki brani tradicionalno družino, moralo, ki se je izoblikovala v krščanstvu, ali človeško dostojanstvo, je zato na vsakem koraku označen za največjega nestrpneža, njegovi argumenti kot sovražni govor, poleg tega pa, po njihovem mnenju, katoličan tako ali tako trpi za številnimi fobijami. Kakšna sprevrženost v resnici! Zagovarjati svoj prav ni nobena nestrpnost, noben sovražni govor! Ravno nasprotno – njihov besednjak je v resnici poln sovraštva in nestrpnosti. Če navedemo samo nekaj primerov: če katoličani opozorijo, da je džamija z visokim minaretom v našem okolju nekaj tujega, so skrajno nestrpni, čeprav pri tem posebej poudarijo, da imajo tudi muslimani pravico do molilnice, ko pa nekdo zaradi performansa zažge križ, je to umetnost. Ko Društvo za zaščito ustave in žrtve Cerkve blati Cerkev in verujoče ter javno in preko medijev širi versko nestrpnost, je to svoboda zbiranja in izražanja, katoličan, ki stoji pred parlamentom v podporo družini, pa neti sovraštvo. Ko v šolah organizirajo delavnice, kjer otrokom razlagajo o različnih družinah in možnosti izbire spola, je to znak odprte in tolerantne družbe, ko pa župnik odstopi prostore župnije šoli zaradi pomanjkanja učilnic, je to nespoštovanje ustavne delitve države in Cerkve. In to je samo nekaj primerov. V tovrstnem javnem blatenju so nas pripeljali tako daleč, da se zaradi strahu pred takimi očitki že sami po sebi omejujemo. Samo pomislimo, kolikokrat smo razmišljali, da se ne bi potegovali za kakšno mesto, ker smo katoličani in bi bili zato izpostavljeni dodatnim pritiskom in dvomom v nepristranskost? Namesto da bi na to sprevrženost glasno opozarjali, nasedamo osnovnemu psihološkemu triku, ki ga izvajajo pred/z nami. Človek namreč že po naravi želi ugajati, želi biti všeč drugim. In katoličani pri tem nismo izvzeti – za odobravanje in sprejetost smo se žal vse prevečkrat pripravljeni odpovedati svojim prepričanjem.

Posledica tega je tudi neverjetna samocenzura, v kateri vztraja in živi slovenski katoličan. Ta obrambni mehanizem smo izpilili skoraj do popolnosti. Zaradi že prej omenjenega strahu pred izpostavljenostjo smo postali poosebljena politična korektnost. Povsod, kjer smo: na delovnem mestu, med kolegi, znanci, med naključno zbranimi. Medtem ko levica brez usmiljenja tolče po naših vrednotah in načelih, smo mi skrajno previdni pri artikuliranju lastnih prepričanj. Tu nimam v mislih samo javnih zborovanj ali javnega nastopanja, temveč vsakdanje življenje. Kar pomislimo, kako recimo med kolegi zagovarjamo zakon. Najprej hitimo razlagati, da ima vsak pravico do svojega mnenja, da je način življenja v dvoje izbira vsakega posameznika, ki jo je treba spoštovati. Po dolgem pojasnjevalnem uvodu nadaljujemo, da je po našem mnenju vendarle prav, da se dva poročita, vsaj enkrat ali dvakrat pa še dodamo, da se ima vsak pravico odločiti drugače in da tudi to spoštujemo. Takega samoopravičevanja na drugi strani ni. Ali pa, ko sodelavci brez zadrege glasno in žolčno kritizirajo in pljuvajo po desni oblasti, ne glede na to, če ta kaj naredi ali ne. Zanimivo, da si takrat te iste vlade ne upamo enako glasno zagovarjati ali pa kritizirati tiste, ki jo naši sodelavci hvalijo, ampak smo raje tiho. In ker smo tiho, se zdi, da se vsi strinjajo s tistimi, ki se najbolj glasno derejo, pri tem pa ne pomislimo, da morda temu vendarle ni tako. Volilni rezultati kažejo, da smo razdeljeni na pol, to pa pomeni, da mora biti tako razmerje tudi v okolju, kjer živimo.

Čas je za spremembe

»Sovražili vas bodo zaradi mojega imena, vendar ne premišljujte, kako se boste zagovarjali, kajti jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati,« pravi Jezus. Da, skrajni čas je, da rečemo »ne« notranjemu strahu in zunanjemu ustrahovanju, skrajni čas, da se odločno, samozavestno in predvsem skupaj postavimo zase, za svoje družine, svoje prepričanje. Za zgodovinsko resnico! Samo tako bomo spremenili življenje v naši domovini na bolje.

Slovesen pokop škofa Rožmana bo v soboto, 13. aprila, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Od pokojnega se v cerkvi lahko poslovimo vse od 9. ure dalje. Od 14. ure bomo poslušali odlomke iz Rožmanovih pridig.

Iz Demokracije, 19. nov. 2009, dr. Matija Ogrin

Škof Gregorij Rožman je po štirinajstih letih begunstva umrl 16. nov. 1959 v Clevelandu. Petdeseta obletnica njegove smrti nas vabi, naj se nekoliko pozanimamo o življenju tega velikega Slovenca.

Podoba, ki jo ima o škofu Rožmanu večji del javnosti, celo demokratične, je produkt totalitarne industrije sovraštva. Na tej podobi je domala vse potvorjeno; in vendar z njo tisoči Slovencev živijo, misleč, da imajo o škofu Rožmanu pravično mnenje. Kako globoko sta prepleteni zgodovina in etika!

Pomembni premiki

K sreči je v zadnjih letih skupina zgodovinarjev, med njimi izstopa opus dr. Tamare Griesser-Pečar, izpeljala o življenju in delovanju škofa Rožmana veliko raziskovalno delo: odkrili, uredili in preučili so obsežno dokumentacijo, ki s faktografsko gotovostjo osvetljuje škofa Gregorija v povsem drugi luči. Dva dogodka ob sedanji obletnici sta to luč izostrila tudi javnosti: najprej izid monografije Med sodbo sodišča in sodbo vesti – zbornik čez 600 strani dokumentov, zlasti o Rožmanovem delovanju v vojnem času in o fantomskem procesu pred vojaškim (!) sodiščem. Drugi dogodek: nedavni simpozij o škofu Rožmanu v Zavodu sv. Stanislava v organizaciji Nove slovenske zaveze s štirimi temeljnimi predavanji o Rožmanovem delovanju s historičnih, pravnih in filozofskih gledišč. V ostri svetlobi teh novih dognanj velja pokazati na vsaj nekaj predstav o škofu Rožmanu, ki so med ljudmi prav tako trdno zakoreninjene, kakor so neresnične. Oglejmo si nekaj podob tega slovenskega kolektivnega imaginarija.

1. Rožmanova spomenica 1942. Komunistično zgodovinopisje in publicistika škofa Rožmana obrekujeta – vse v duhu vojaškega sodišča – da se je postavil v službo okupatorja. Resnica je, da nenavadno dolgo ni hotel iti pozdraviti visokega komisarja. Izjava o lojalnosti, ki jo je komisar dal objaviti, pa je dokazano ponarejena – in vendar jo publicistika in celo nekateri zgodovinarji trdovratno navajajo kot dokaz škofove služnosti Italijanom. V resnici je sept. 1942 izročil visokemu komisarju Spomenico, v kateri je protestiral zoper italijansko nasilje in ki je bila junaško dejanje, kakršno je zmogel le malokateri škof v okupirani Evropi.

2. Rožmanov seznam. Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi. Že zgolj gradivo, ki je objavljeno v omenjeni monografiji, našteva čez tisoč imen oseb, za katere je škof prosil – za mnoge s popolnim ali vsaj delnim uspehom. Najbolj znan primer je Rožmanova prošnja za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido. Toda posredoval je tudi za življenje celih skupin beguncev ter internirancev, tudi Judov, pravoslavnih Srbov na Hrvaškem idr. Koliko ljudem je pomagal v internaciji na Rabu prek tajne mreže dr. Janka Kralja, verjetno ne bomo nikoli natančno izvedeli. Toda že objavljeno dokumentarno gradivo pričuje o izjemni škofovi dejavnosti, ko je po raznih očitnih in tajnih poteh reševal življenje in varnost Slovencev, vernih in nevernih, katoličanov in komunistov. Ko so Italijani postopoma spoznali, da škof prosi za vse Slovence ne glede na politično usmerjenost, so ga začeli manj in manj upoštevati. Kar je pri tem hudo, je to, da med Slovenci danes ni pisatelja ali režiserja, ki bi nam kakor Spielberg prikazal to veliko epopejo – Rožmanov seznam. Koliko zgodb, koliko presunljivih življenjskih zapletov v smrtni stiski, a razpletenih z rešilno roko škofa Gregorija! In kolikšen molk o tem med Slovenci danes, kakšna tišina in mrtvilo. Patološka tišina.

3. Pacifizem Katoliške akcije. Govorili so in še govorijo, da je škof ustanovil Katoliško akcijo kot militantno (!) mladinsko organizacijo za boj proti komunistom. V resnici je bila Katoliška akcija strogo pacifistična. Članom je bilo prepovedano vsako politično udejstvovanje; celo v skrajni stiski, ko so v letu 1942 po vaseh za samoobrambo pred partizani ustanavljali vaške straže, je bil član Katoliške akcije izključen, če je v sili razmer pristopil k njim. Boj Katoliške akcije je bil izključno duhovni, idejni boj: oznanjanje in pričevanje – t.j. apostolat krščanskih verskih resnic med ljudmi.

4. Rožmanov pacifizem. Škofu se vse od sodbe vojaškega sodišča pripisuje, da je organiziral vaške straže in domobranstvo. Če bi to bilo res, bi mu z današnjega gledišča smeli izreči le priznanje, saj so bili domobranci domača sila za zaščito javnega reda, povsem v skladu s haškimi konvencijami o vzdrževanju reda v okupiranih deželah. Komunisti pa so bili to, čemu danes rečemo teroristična organizacija, ki bi jo bilo treba preganjati enako kakor druge oblike organiziranega kriminala. Toda, pozor: škof Gregorij Rožman nikdar in nikakor ni spodbudil, še manj organiziral sil protirevolucije, niti ni k temu prispeval. Njegovo stališče je bilo dosledno pacifistično: ko ga je leta 1942 skupina mož z Dolenjske prosila, naj bi jim pomagal, da od Italijanov dobijo orožje za obrambo pred teroristi KPS, jim je odgovoril: naše krogle so jagode rožnega venca. Verjel je, da mora kristjan z molitvijo in pričevanjem spreobrniti nasilneža. Vedel je, da ta pot vodi v mučeništvo in da takšno odločitev lahko sprejme le posameznik sam zase. Zato ni nasprotoval vaškim stražam in domobranstvu, saj bi s tem od slovenskih katoličanov zahteval, naj se pustijo pobijati. Z nasprotovanjem domobranstvu, t.j. organizirani samoobrambi pred terorjem revolucije, bi škof zahteval od katoličanov nič manj kakor – mučeništvo. Vedel je, da tega človek od človeka ne more zahtevati. Zato domobranstvu ni nasprotoval. Vendar tudi ni mogoče reči, da bi ga spodbujal; domobranstvo je kot izrazito ljudsko gibanje nastalo spontano – v samoobrambi.

5. Domobranska prisega. Škofu Rožmanu oponašajo, da je sodeloval pri domobranski prisegi. Najprej je treba vedeti, da je domobransko vodstvo v daljših pogajanjih z Nemci doseglo minimalno različico teksta, ki ni bil več prisega zvestobe Hitlerju, ampak izsiljena prisega lojalnosti začasni okupacijski oblasti. Škof je končno verzijo besedila poznal, poleg tega pa je vedel, da so oficirji pred tem zakonito prisegli kralju Petru in da jih edino ta prisega resnično veže. Ker so domobranci škofa v stiki, v kateri so se znašli zaradi prisege, prosili, naj daruje zanje mašo, je prišel zjutraj na stadion in bral mašo pred domobranci, toda brez navzočnosti Nemcev. Medtem, ko je po končani maši s kaplanom pospravljal mašni pribor in že odhajal, so na stadion prikorakali Nemci. Ob tem se je rokoval z generalom Rösenerjem. Ali naj bi ga javno ignoriral in provociral, ko je vedel, da bo moral kmalu spet prositi pri njem za Slovence? V tistem bežnem trenutku je nastala fotografija, ki jo propaganda vseh desetletij do danes zlorablja, češ da dokazuje Rožmanovo bratenje z Rösenerjem ob domobranski prisegi. Ko je bil mašni pribor pospravljen, je škof odšel s stadiona, čeprav je bil povabljen na častno mesto na tribuni, a je to odklonil. Tudi pri drugi prisegi ga ni bilo, pač pa je bil navzoč ob domobranskem sprevodu pred uršulinsko cerkvijo. Vernih slovenskih fantov ni hotel zapustiti v trenutku stiske, saj ni razmišljal kot politik, ki tehta svoje koristi, marveč kot duhovni pastir, ki ostane s svojimi ljudmi tudi v sili.

Imaginarij temnih podob. V primarnih dokumentih in raziskavah Griesser-Pečarjeve ter drugih zgodovinarjev stojijo gornja dejstva v luči čiste in gotove evidentnosti. Toda v zavesti mnogih sodobnih Slovencev obvladuje podobo škofa Rožmana somračni imaginarij temnih podob, ki jih je izdelala komunistična industrija sovraštva in so ostale kot kalna naplavina v naših dušah. Neočiščeno breme nesvobodnih duš. Daleč od temeljne človekove potrebe: „stati v resnici“.

Obletnica smrti škofa Rožmana je zato prejkone priložnost za nujen premislek o patologiji, ki obvladuje razmerje naših kolektivnih predstav do resničnosti. To razmerje je – alarmantno. Vznemirjati bi moralo zlasti tiste, ki jim je skrb za duše prvi poklic, to pa so slovenski škofje. Vznemirjati bi moralo zgodovinarje, toda razen izjem, denimo teh v Študijskem centru za narodno spravo, se marsikateri zgodovinar tudi sam oklepa mitologemov. Vznemirjati bi moralo politike – zlasti politike pomladnih strank. Toda med njimi se jih je vedno našlo dovolj, ki so bili voljni zgodovinsko resnico „prilagoditi“, „zmanjšati“, jo narediti „sprejemljivo“ in všečno. Tako so razvodenili svoje stališče in pozabili na temeljno nalogo tranzicije: pravno in politično pretrganje med mlado slovensko državo in strukturami totalitarne preteklosti. V tem problemu smo torej navadni ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Odvisni smo le od svoje kulture, uma in volje. Neverjetno, vendar je res. Zato je toliko bolj pomembno osebno duhovno življenje in iskanje resnice, tudi zgodovinske. Navsezadnje smo kristjani vedno v skušnjavi, da bi v svetu brez vrednot svoje stališče malce „ublažili“, „prilagodili“ in „olepšali“, čeravno s tem izgubimo sami sebe.

Škof Gregorij. Če more žitje in bitje škofa Gregorija, kakršno je zares bilo, o čem govoriti današnjim Slovencem, more med drugim gotovo o tem, da človek pod nobenim pogojem ne sme odstopiti od tega, kar v svoji globini je. Da v preizkušnji ne sme razpustiti krščanskega temelja svoje istovetnosti. Sicer se izgubi. Biti zvest Bogu pomeni nazadnje tudi – biti zvest sebi. Veličina škofa Gregorija se s tem pričevanjem dviguje nad zgodovino.

Pokop Škofa Rožmana. Povratek v domovino po 68 letih

Slovesen pokop škofa Rožmana bo v soboto, 13. aprila, ob 15. uri v ljubljanski stolnici. Mašo bo daroval ljubljanski nadškof mons. Anton Stres ob somaševanju škofov in duhovnikov. Ljudje se bodo v soboto lahko od škofa poslovili vse od 9. ure dalje, ko bo ležal na katafalku. Ob 14. uri bo organizirano prebiranje odlomkov iz Rožmanovih pridig. Pokopali ga bodo v kripto stranske kapele sv. Marije Magdalene v stolnici.

V soboto bo v ljubljanski stolnici zadnje slovo od nekdanjega škofa dr. Gregorija Rožmana.Pred enim mesecem je skoraj neopazno šla mimo nas 130-letnica njegovega rojstva; nekateri smo pričakovali, da bomo že tedaj kaj zvedeli o njegovem napovedanem povratku v domovino, vendar se to ni zgodilo. Prav je, da se vsaj sedaj na kratko ozremo na življenjsko pot škofa Rožmana in si vzamemo nekaj trenutkov za razmislek.

Gregorij Rožman je bil rojen 9. marca 1883 v vasici Dolinčiče v župniji Šmihel pri Pliberku ob vznožju Pece, kjer po narodni pripovedi spi kralj Matjaž. Več desetletij kasneje je sam zapisal, da je že kot osnovnošolec imel težave z nemškim učiteljem: „Menda ne misli gospod Trunk resno, da je Šmihelčan Rožman, ki so mu že v drugem razredu ljudske šole prisoljene klofute nemškega učitelja vzbudile tako narodno zavest, ki je nič ubiti ne more, da je ta postal izdajalec naroda in začel sodelovati z nacisti, ki so mu vse škofijsko imetje ukradli in vse bližnje sorodstvo razlastili in preselili.“ (J. Kolarič, Škof Rožman I., str. 21)

Jeseni 1896 je Gregor v Celovcu začel obiskovati gimnazijo in hkrati postal gojenec celovškega Marijanišča. Osem gimnazijskih let je hitro minilo in leta 1904 je z odličnim uspehom opravil maturo. Tisto leto so v Podjuni kar tri fare – poleg Šmihela še Vogrče in Pliberk – imele nove maše in domači študenti so pridno pomagali pri pripravah. Slavoloki, ki so jih tedaj pripravili, so tri leta kasneje, 4. avgusta 1907, pozdravljali tudi novomašnika Rožmana. Po novi maši je bilo pred njim še eno leto bogoslovja, nato pa je šel za kaplana v Borovlje.

Že po enem letu kaplanske službe ga je škof Kahn na priporočilo dr. Lamberta Ehrlicha poslal na Dunaj, da je nadaljeval bogoslovne študije in dosegel doktorat iz bogoslovja, bil nato nastavljen za prefekta v celovškem Marijanišču, kmalu pa tudi začel predavati cerkveno pravo in moralko na bogoslovnem vseučilišču. Poleg tega je ves čas pomagal v dušnem pastirstvu. Kot profesor in kot dušni pastir ni nikoli delal razlik med pripadniki obeh narodnosti na Koroškem, ampak s svojimi nastopi vedno deloval pomirjevalno.

Proti koncu prve svetovne vojne je postalo očitno, da bodo na ozemlju avstro-ogrske monarhije zrasle nove države, in tudi na Koroškem so se narodnostna trenja s političnega področja prenesla na vojaško področje. Jugoslovanske čete so zasedle del južne Koroške, pa tudi nasprotna stran ni mirovala, ampak ustanovila tako zvane brambovce, „Volkswehr“. Meja med ozemljem, ki so ga imeli zasedenega Jugoslovani, in ozemljem, ki so ga držali „folksverovci“, ni bila trdna in prihajalo je do grobih kršitev. Podjuna je zaradi teh dogodkov veliko trpela, brambovci so videli glavne nasprotnike v slovenskih duhovnikih in bili do njih sovražno razpoloženi, oskrunili so nekatere cerkve in izropali župnišča. Vse to je seveda občutil in zaradi tega trpel tudi profesor dr. Rožman, ki se je v času pred plebiscitom zavzemal za priključitev k Jugoslaviji, obenem pa že zgodaj realno ocenil, da bo plebiscit izgubljen. (J: Kolarič, Škof Rožman I., str. 141)

Dobro leto pred koroškim plebiscitom je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza, ki je poleg drugih fakultet imela tudi popolno teološko fakulteto, in dr. Rožman je bil povabljen, da na njej prevzame stolico za cerkveno pravo. Vabilu se je odzval in v začetku leta 1920 začel predavati v Ljubljani, pravno pa še ostal profesor na celovškem bogoslovnem učilišču, kjer pa po plebiscitu zanj ni bilo več mesta. Maja 1928 je ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič dopolnil 78 let in se – čeprav se je še čutil sposobnega za opravljanje odgovorne službe – vendarle odločil zaprositi za pomožnega škofa. Dne 17. marca 1929 je tako Sveta stolica imenovala dr. Gregorija Rožmana za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva; posvečenje je bilo 14. julija istega leta in že 1. avgusta 1930 je dr. Rožman postal 29. redni škof v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral stavek: Crucis pondus et praemium – Križa teža in plačilo. Kljub temu da so se tedaj na obzorju že zbirali temni oblaki, nihče ni mogel slutiti, da bo ta teža le nekaj let kasneje tako zelo pritisnila na mladega škofa in na njemu zaupano „čredo“; ni mogel slutiti, da bo zaradi svoje službe postavljen tudi pred usodne politične odločitve, na katere se nikoli ni pripravljal, saj jih sploh ni pričakoval.

Aprila 1941 je bila Slovenija razdeljena med tri okupatorje; precejšen del ljubljanske škofije je prišel pod Italijo in tu je nastala tako imenovana Ljubljanska pokrajina. Ker so Nemci na svojem zasedbenem področju takoj začeli ponemčevati in preseljevati, je veliko tamkajšnjih prebivalcev pribežalo v Ljubljansko pokrajino, kjer so bili Italijani razmeroma tolerantni, in Ljubljana je tako postala Slovenija v malem. Že konec leta 1941 se je stiski zaradi tuje okupacije pridružila še domača nevarnost: komunisti so pod znamko upora proti okupatorju začeli revolucionarni boj za spremembo družbenega reda in prevzem oblasti. V času do ustanovitve prvih vaških straž, to je do poletja 1942, so „likvidirali“ več sto političnih nasprotnikov – poštenih in zavednih Slovencev – medtem pa so Italijani zaradi partizanskih diverzij uničili cele vasi, prebivalce pa odpeljali v internacijo, kjer so množično umirali zaradi bolezni in lakote. Ob kapitulaciji Italije so partizani vse svoje sile, ponekod v povezavi z Italijani, usmerili proti vaškim stražam in prišlo je do množičnih pobojev. Kot odgovor protirevolucionarne strani je jeseni 1943 nastalo Slovensko domobranstvo.

Ljubljanski škof dr. Rožman ni mogel ostati odmaknjen od vseh teh dogodkov in ob velikem eksodusu v začetku maja 1945 je na povabilo celovškega škofijskega ordinariata tudi on odšel na Koroško. Vrnitev v Ljubljano potem ni bila več možna. Angleške vojaške oblasti so ga konfinirale v Celovcu, v Ljubljani pa je bil avgusta 1946 v odsotnosti obsojen na 18 let zapora s prisilnim delom, na 10 let izgube državljanskih pravic in zaplembo vsega premoženja. Leta 1948 je preko Švice končno prišel v ZDA in se naselil v Clevelandu v slovenski župniji sv. Lovrenca. Tam je 16. novembra 1959 umrl in bil potem pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lemontu pri Chicagu. Nominalno je do smrti ostal ljubljanski škof, v Ljubljani pa je bil 1. decembra 1946 kljub nasprotovanju oblasti za pomožnega škofa posvečen kanonik Anton Vovk. (Več o tem Zaveza, št. 76, str. 65 – Petdesetletnica smrti škofa Rožmana; Zaveza št. 62, str. 66 – Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman)

Razmišljanje ob praznih grobovih (prim. Zaveza št. 37, str. 89)

V teh dneh, ko bo škof Rožman končno dobil zadnje počivališče v domovini in se nekaj več govori o pieteti do mrtvih, nehote mislimo tudi na tiste, ki jim do danes ni bila vrnjena pravica do groba in spoštljivega pokopa. Kot beremo, je na veliki petek oziroma na veliko nedeljo 1946 o tem v ljubljanski stolnici govoril takratni generalni vikar Anton Vovk. Verjetno je pri tem imel v mislih dr. Lamberta Ehrlicha, bana Marka Natlačena in druge, ki so jih nemški ujetniki po naročilu totalitarne oblasti malo prej izkopali na ljubljanskih Žalah in odpeljali neznano kam. Na podoben način so tedaj oskrunili in izropali tudi domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu in še danes se ne ve, kam so bili odpeljani in vrženi posmrtni ostanki tam pokopanih. Seveda generalni vikar ni mogel povedati kaj več, kot to, da so grobovi rajnih skozi zgodovino bili kraj spoštovanja in le divje hijene so jih kdaj pa kdaj oskrunile. Kakšen je bil tisti čas po koncu druge svetovne vojne pa priča tudi dejstvo, kako je škof Vovk izrazil sožalje ob smrti Gregorija Rožmana: „Imeli ste mrliča pri Sv. Lovrencu. Veliko smo mislili tiste dni na vas. Več nismo smeli.“ Slovenska notranja uprava je namreč tedaj prepovedala zvonjenje in kakršnokoli javno omenjanje Rožmanove smrti, češ da je bil zločinec.