Ivanka Kozlevčar

Z ljudmi se lahko dolgo srečujemo in pogovarjamo o vsemogočem, ne da bi vedeli, da nosijo v sebi zgodbo, za katero menijo, da bi jo morali razkriti. Včasih je njena podoba njim samim nejasna in potrebujejo čas in nove uvide, da dozori. Tako je tudi Zvonka zlagala drobce v svojih spominih in jih končno zložila v pripoved. Veliko ljudem se je zgodilo to, kar se je Zvonkinemu očetu, vendar nimajo možnosti ali poguma, da bi o tem javno spregovorili, zato je njena pripoved dragocena. Takole pripoveduje.

Svojega očeta se seveda ne morem spominjati, saj sem imela komaj sedem tednov, ko so ga ubili. Vse, kar vem o njem, mi je povedala mama, vendar so bili taki časi, da je raje molčala, kot govorila. Ves čas so jo nadzorovali in ji niso zaupali: najprej v domačem okolju, pa tudi po preselitvi v Ljubljano se ni tega rešila. Ni dočakala, da bi mogla svobodno spregovoriti, morala je pristajati na uradno razlago o smrti moža, tudi zaradi preživetja. Ko smo odrasli, je nam, otrokom, vendarle zaupala, kako je naš oče umrl. Njena fotografija iz tistih časov kaže, kako hudo je trpela in kako težek je bil njen boj za preživetje.

Moj oče Franc Žibert je bil doma v zaselku Cvetež, ki je del razloženega naselja vzhodno od Vač na slemenu med Savsko in Moravško dolino. Naselje obsega dva zaselka Cvetež in Vovše, ki se zdaj skupno imenujeta Vovše. Obsegalo je le dve domačiji. Njegov oče Fran Žibert st. je padel v prvi svetovni vojni, ko je imel moj oče šele tri leta. Mama se je ponovno poročila, saj dela na domačiji ni zmogla sama. Imel je še starejšega brata Rudija. Očeta je zelo pogrešal. Ni imel možnosti, da bi se izučil kakega poklica, zato mu ni preostalo drugega, kot da je šel delat v rudnik. Še vesel je bil, da je dobil delo v Kisovcu. Poročil se je s sofaranko Rozo Žibert z Raven na moravški strani. Oba kraja spadata v župnijo Zasavska Sveta Gora. Poznala sta se od otroških let. V njeni družini je bilo 14 otrok, zato so jo dali sorodnikom brez otrok in je morala težko delati. Želela se je izučiti za šiviljo, pa to ni bilo mogoče. Po poroki sta se z mojim očetom preselila v Kisovec. Imela sta tri otroke: Franca, Emilijo in mene, Zvonko. Oba starša sta se zaradi lastnega težkega življenja čutila zelo odgovorna za svoje otroke.

Med vojno je imel oče to srečo, da je delal v rudniku, ki je imel strateški pomen, in so ga Nemci pustili doma.

Naj tukaj Zvonkino pripoved prekinem in povem nekaj o medvojnih razmerah v teh krajih. Hribovito obsavsko področje je bilo izpostavljeno vsemu hudemu, ki se ga je spomnil okupator, zlasti pa še potem, ko se je začelo partizansko delovanje. Tako so maja 1941 izselili izobražence in družbene delavce v Srbijo, novembra in decembra pa še prebivalce področij, ki jih je zadeval odlok šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko 20. oktobra 1941. Prizadel je prebivalce zlasti nekdanje občine Polšnik. Zelo jih je prizadevala mobilizacija v nemško vojsko. Ko so začeli delovati partizani, so vsaki akciji sledile nemške represalije. O takem, po mojem mnenju kar zločinskem partizanskem izzivanju, poroča Jože Gričar v svojem članku Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem v Litijskem zborniku na strani 72. »Julija 1942 smo se dogovorili s poveljstvom moravške čete in vaško organizacijo OF Hrastnik na Limbarski gori, da organiziramo v Hrastniku miting. Izbrali smo nedeljo, ker smo hoteli, da se pokažejo partizani tudi podnevi. V prvih popoldanskih urah smo zastražili dohode v vas in nismo nikogar pustili iz vasi. Zbrali smo vaščane in jim govorili o ciljih naše borbe, nato pa je bila zabava ter pogovori borcev z vaščani. Organizacijo OF sem opozoril, da naj bo odslej še bolj previdna, zlasti še ponoči, da jih ne bi Nemci iznenadili.« Kmalu potem sta neko jutro Gričar in poveljnik Risto zaslišala strele in dobila sta obvestilo, da Nemci selijo Hrastnik. Risto se je odločil, da jih ne bo napadel, ker je Nemcev preveč. Ob desetih dopoldne (19. julija) se je nad vasjo začel dvigati dim. Ženske in otroke so izselili, vas oropali in požgali, »vse moške so zvezali ter jih privezali k mlatilnici na nekem skednju … Ko so Nemci odpeljali naropane stvari ter odgnali žene in otroke, so vrgli zažigalno bombo v skedenj, da so vsi moški, devet ali deset, živi zgoreli.«

Natančnost zgodbe bi bilo treba preveriti, grozljivo pa je, da so ljudi tako podlo zavestno izpostavili nesreči, ki za vaščane ni bila manj huda kot v Dražgošah. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.

Leta 1942 se je na očetovem domu v Cvetežu zgodil zločin. O tem lahko govorim le po pripovedi mame in sorodnikov, ki pa so že pokojni. Ob nevihti je nemška patrulja vedrila pod njihovim kozolcem, ki je imel nadstrešek za vozove in orodje. Tak kozolec stoji zdaj skoraj [Stran 062]v isti liniji veliko bliže hiše. Skupinica partizanov z Lojzetom Hohkrautom je prihajala iz moravške strani pri Vidrgi. Če je prečkala sleme po poti, je šla kakih petnajst do dvajset metrov stran mimo kozolca. Danes je na mestu, kjer naj bi bil zadet Lojze Hohkraut, spomenik, ki pa je bolj oddaljen. V tistem času je bila črna tema in huda nevihta. Nemci naj bi v temi ob svitu strele videli, da se na previsu, v isti ravnini, kot je stal kozolec, nekaj premika. Spustili naj bi rafal in z njim zadeli Lojzeta Hohkrauta, organizatorja partizanskega gibanja v tem delu. Niso vedeli, da so koga zadeli, zato tudi niso nikogar iskali in so kmalu odšli. Mrtvega partizana sta drugi dan našla na njivi mati mojega očeta in njen mož. Njiva leži v dolinici, precej nižje, kjer naj bi bil zadet, in če bi se pomaknil še malo nižje, bi bil že v gozdu. Po izročilu naj bi se ranjen splazil po strmini navzdol do njive in tam umrl. Strmina je zdaj zaradi vikenda nekoliko spremenjena. Naložila naj bi ga na lojtrski voz in odpeljala v Vače, saj ga je bilo treba pokopati. Partizani naj bi z bližnje vzpetine nad hišo opazovali, kaj se dogaja, in videli, da sta ga odkrila. Obtožili so ju, da sta ga nespoštljivo nalagala na voz in ga izdala. Ponoči so očetovo mater ustrelili v postelji, njenega moža pa ubili s sekiro že pri vratih. Nad nekom so se morali znesti. Na podstrešju hiše je spala teta, ki je bila v hudem strahu, ker je slišala, kaj se dogaja. Menda so na njivi kasneje, ko so orali, res našli neko torbo, o tem, da bi bili v njej kaki papirji nisem slišala. Uboj moje babice in njenega moža je njune edine sosede Smrgorjeve tako prestrašil, da so pobrali najnujnejše in takoj odšli na Koroško. Med vojno je bil tako zaselek Cvetež prazen. Brat mojega očeta, Rudi, je namreč živel pri ženi na Vačah, teta se je pa tudi odselila.

Po tej pripovedi me je zanimalo, kaj je napisanega o Lojzetu Hohkrautu in zlasti o njegovi smrti. V Krajevnem leksikonu II, str. 290, piše: »V Zalem logu z. od Vovš se je spopadel 29. 5. 1942 Ristov bataljon z Nemci in je tu padel organizator vseljudske vstaje v Zasavju Lojze Hohkraut, ki ima v vasi spomenik.« V Enciklopediji Slovenije pa je o Lojzetu Hohkrautu (Bukovca, 8. 6. 1901 – Cvetež, Litija, 31. 5. 1942) napisanega nekaj več. Rečeno je, da je delal v Rudniku Trbovlje, bil od 1925 član Partije, se 1937. leta udeležil ustanovnega kongresa KPS na Čebinah, bil od 1940 član CK KPS, organizator narodnoosvobodilnega upora v Zasavju, politični komisar Revirske čete itd. »Med pripravami za prehod 2. grupe odredov čez Savo na Štajersko je padel v nemško zasedo, bil ranjen in se nato sam ustrelil.« Še več je o tem

Figure 1. Franc Žibert ml. in žena Roza kmalu po poroki

povedanega v Litijskem zborniku NOB I, 1969 v sestavku Jožeta Gričarja Delo prvih ilegalcev narodnoosvobodilnega gibanja na Litijskem in Moravškem na strani 67 in naprej. Pripoveduje, kako je z Dolenjskega prišla četa, ki jo je vodil Franc Mazovec – Risto, da bi pomagala pri prehodu II. grupe odredov čez Savo. Ta četa se je že prvi dan po prihodu uspešno spopadla z žandarmerijsko patruljo z Vač, za kar naj bi bilo krivo izdajstvo kmeta Rosinčka. S prehodom ni bilo nič zaradi spopada II. grupe na Jančah. 29. maja so imeli pri tuštanjski graščini sestanek med gorenjskim in štajerskim političnim vodstvom. V okrožnem odboru se je prav takrat nahajal sekretar pokrajinskega komiteja za Štajersko Sergej Kraigher – Rudi, ki jim je dal navodila za delo. Še isti večer so Gričar, Kraigher in Hohkraut odšli na pot. Pred Cvetežem je Gričar tovariša opozoril, da so pred vasjo, kjer se je borila Ristova četa in sta prejšnji večer prišla v zasedo dva kurirja. Šli so pod vasjo »po visoki mokri travi tesno drug za drugim, ker je bila trda tema. Naenkrat je počilo več strelov iz neposredne bližine. Vsi trije smo se vrgli na tla, toda brž sem opazil, [Stran 063]

Figure 2. Hiša na Cvetežu, v kateri sta bila umorjena Fraceva mama in njen mož

da sta oba tovariša vstala in da bežita. Zopet je počilo iz iste smeri. Spet sem se vrgel na tla in se nekaj časa plazil po mokri travi. Zdelo se mi je, da je eden tovarišev v moji bližini … Ko sem se nekaj časa plazil, sem vstal in tekel proti gozdu, kjer sem se ustavil in čakal, da prideta za menoj. Vendar zaman. Medtem ko sem čakal, se je močno zabliskalo in še dvakrat ustrelilo. Nemška zaseda je ob močnem blisku zagledala Hohkrauta, ki je še vedno čisto blizu nje iskal, kam bi se umaknil, ustrelila vanj in ga zadela v koleno. Pozneje smo ugotovili, da se je tako ranjen plazil po mokri travi kakih petdeset metrov do njive, na kateri je rasel krompir. V zemljo je zakopal vse svoje stvari, dokumente in beležke, ter se nato ustrelil v glavo. Zjutraj okoli sedme ure so našli Nemci njegovo truplo na njivi in ga s kmečkim vozom odpeljali na Vače. Ker po svojih dokumentih niso mogli ugotoviti, kdo je, so ga dvakrat odkopali in slikali ter ga končno pokopali za pokopališčem.« str. 68 Drugi dan zjutraj so partizani poslali Gričarjevega brata in še enega partizana v civilu, da bi poiskala Hohkrauta. Ob enajstih sta se vrnila in povedala, da so ga Nemci že odpeljali. Še isti dan je Kraigher sprejel Gričarja za kandidata partije.

Ko prebiramo to zgodbo, se nam vsiljujejo razna vprašanja. Kako je mogoče, da je Kraigher Gričarja nagradil, če je pa vendar pustil svojega tovariša na cedilu, tudi Kraigher je odpovedal. Če se je sam ranjen vlekel petdeset metrov, bi se z njegovo pomočjo lahko še dlje, do bližnjega gozda, ali ne? Hodili naj bi tesno drug za drugim, potem so se pa čisto porazgubili. Teren je tam tak, da se je bilo mogoče umakniti s previsa po strmini le na moravško ali litijsko stran ali pa iti proti Vovšam, malo verjetno pa je, da bi šel kdo proti kozolcu, od koder je streljalo. Spomenik Hohkrautu stoji približno v isti liniji, kot je nekdaj stal kozolec in na njem piše: Na tem mestu je 31. 5. 1942 padel narodni heroj Lojze Hohkraut, organizator revolucionarnega delavskega gibanja v Zasavju, član KPJ od leta 1925, član CK KPS, organizator Revirske čete in osvobodilnega boja v Zasavju, sekretar okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora Litija. Po pripovedovanju Zvonke naj bi našli mrtvega precej nižje od nekdanjega kozolca na litijsko stran. Če bi ga odkrili Nemci, bi verjetno iskali tudi njegove stvari, saj jih ni mogel temeljito skriti, če je bil ranjen in je bila tako grozna tema. Čudno je, da so šli po poti, kjer so padli v zasedo Ristova četa in kurirja prejšnji dan. To je sicer najkrajša pot z moravške na litijsko stran in ni čudno, da so Nemci tam postavljali zasedo. Čudno je tudi to, da so hodili trije razmeroma visoki funkcionarji brez spremstva. Kakšno je [Stran 064]bilo razmerje med njimi?Kako je mogel pisec vedeti, kam je bil ranjen in kaj je potem počel, če so se pa porazgubil? Mnogo vprašanj in ni čudno, da so morali nekoga narediti za krivca, saj Hohkraut ni bil kdorkoli. Zanimivo je, da Gričar ne dolži kmeta Rozinčka, ki so ga naslednjo noč ubili, za Hohkrauta, pač pa za spopad Ristove enote z orožniško patruljo. Naj nadaljujemo z Zvonkino pripovedjo.

Mojega očeta je smrt matere in očima gotovo prizadela, pri somišljenikih OF pa je dobil črno piko. Zaradi službe se ni upal včlaniti v OF, čeprav so nanj zelo pritiskali in je moral poslušati pikre pripombe, saj bi s tem ogrozil svojo družino. Izgovarjal se je na družino in tudi ženino nosečnost. Še pred mojim rojstvom pa je maja 1944 odšel k partizanom v Kamniško-zasavski odred, ker ni zdržal pritiska. Partizanil je v okolici Kisovca, mama pa se je tri tedne po mojem rojstvu z otroki preselila na svoj dom na Ravne na moravški strani. Ob zadnjem obisku na Ravnah, ko mi je bilo sedem tednov, je mami povedal, da bo moral iti drugam. Vzel je v naročje mene in jaz sem menda prestrašeno zajokala. Mama ga je prosila, naj ostane v bližini in naj pazi nase. Kako bo sama z otroki! Spominjala se je, da ji je skoraj trdo rekel: »Saj bodo zrasli.« Ali je bila v njem kakšna slutnja? Prav to noč so načrtno uprizorili hajko, čeprav ni bilo nikjer Nemcev, in očeta je zadel strel v hrbet. Tak scenarij so si izmislili, ker se jim je zdel premalo zanesljiv. Kardelj pa je naročil, kako naj s takimi tovariši ravnajo. Oče ni bil takoj mrtev, ležal je na nekem seniku v vasi Klanec, zdaj Slivno, in tri dni umiral, zdihoval in molil. Umrl je 2. septembra. Mami niso povedali, kaj se je z njim zgodilo, čeprav ta vas ni daleč od Raven. Sporočili so ji šele, ko je umrl, da bi ji oče morda ne povedal, kaj se mu je zgodilo. Tako je mislila, da je res padel, in to piše tudi na spomeniku. Pokopali so ga slovesno kot partizana z govorom 3. sept. 1944 na Zasavski Sveti Gori. Šele čez pet let je mami njegov prijatelj, ki je bil med umiranjem pri njem, povedal, kaj se je v resnici zgodilo. Strogo ji je zabičal, da ne sme tega nikoli nikomur povedati. Veljala je za partizansko vdovo, dobila je celo spomenico, vendar so politični organi nanjo zelo pritiskali, ker je bilo njeno sorodstvo protikomunistično usmerjeno in ker nas je pošiljala k maši, verjetno pa tudi zaradi moževe skrivnostne smrti. Tako ji na primer podpore, ki nam je pripadala, niso dajali na roke, ampak so jo dajali učiteljici, da nam je kupila, kar smo potrebovali. Pri tem pa je zelo trpela. Vzgajala nas je v veri, tudi oče je bil veren. Njen zgled in očetova molitev sta nam

Figure 3. Roza z mamo in hčerko Zvonko

pomagala ohraniti vero, čeprav nas ni nikoli prisiljevala. Nekaj let smo živeli na maminem domu, kamor smo se preselili po očetovem odhodu k partizanom. Stara mama je ostala skoraj sama, čeprav je imela 14 otrok. Ker so bili protikomunistično usmerjeni, so jim zaplenili domačijo. Družinske razmere pri stari mami so se spremenile in moja mama se je morala preseliti na zapuščeni možev dom. Šla je delat v predilnico v Litijo, kamor smo se tudi preselili. Zemlje sama z majhnimi otroki in brez vsega namreč ni mogla obdelovati, zato sta jo z moževim bratom kot dediča prodala. S tem denarjem si je kupila skromno hiško v Ljubljani. Tudi pri tem je držala roko nad njo organizacija ZB. Ni se mogla izviti izpod njenega nadzora. Preživljala nas je kot snažilka. Zaradi njene pridnosti in iznajdljivosti smo živeli sicer nadvse skromno, lačni pa nismo bili in vsi trije smo prišli do poklicev.

Moja mama je pokopana v moževem grobu na Sveti Gori, kot je želela. Njej ni bilo dano, da bi javno povedala resnico, mi pa to lahko storimo. Ni potrebno, da bi še naprej živeli v laži.[Stran 065]

[Stran 054]

Ne le o Nabrežini in Nabrežincih, članek bo govoril tudi o drugih Kraševcih – Slovencih, ki so stoletja živeli na tem koščku nekdaj popolnoma slovenske zemlje, danes poimenovanem z izrazom tržaško zaledje. Na Nabrežino me spominja Igo Gruden in ena od njegovih pesmi, ki smo jo Titovi pionirčki moje generacije imeli v šolskih berilih. Obujala nam je hrepenenje po morju, takrat za nas nečem nedosegljivem, ganila nas je bolečina »temačnih dni«, ki jo je izrazil pesnik. Pesem je zapisal svojemu sinčku kot duhovno oporoko:

V Nabrežini blizu Trstase tvoj oče je rodil:kjer je v morju skala čvrsta,se po produ je podil,v zimi z burjo se boril.V šolo hodil je v Gorico:ko prihajal je domov,vozil se je z jadrnico,z ribiči veslal na lovtja do istrskih bregov.Dnevi so prišli temačni,takšnih ni še videl svet;mrki tujci v dobi mračniso teptali kraški cvetpetindvajset strašnih let.Naj kdorkoli kdaj te vpraša,kdo živi na zemlji tej,vedi: zemlja ta je naša,tvoji dedi spijo v njej,zanjo bori se naprej!

(Sinku, Pesmi 1949)

Tudi zgodovinski viri pričajo, da ‘zemlja ta je naša’. Te vire sem črpala iz knjige Nabrežina skozi stoletja, izdane v Nabrežini 1996. Ko se je na začetku 8. stoletja Slovanom dokončno posrečil prodor v Furlansko nižino, so se naselili do utrjene meje z Langobardi, ki je potekala od Devina proti severu mimo Tržiča (Monfalcone), Fare, Krmina, Čedada, Nem in Humina (Gemona) do Pušje vasi (Vencone). Ta meja je vsa stoletja veljala za ločnico med Slovenci in sosednjimi ljudstvi.

V devinskem urbarju iz leta 1578 najdemo prve slovenske priimke Nabrežincev, kot so Schacharija (Caharija), Grudin (Gruden) in Pertold (Pertot), kasneje pa še Legischa (Legiša), Marusitsch (Marušič) in drugi. Ime naselja Nebresin ali Nabruschina, ki ga zasledimo v tem urbarju, sega v predrimsko dobo. Zmeda pri pisanju imen je nastala z uporabo gajice. V obdobju fašizma pa so zlonamerno spreminjali slovenska imena, bodisi priimke bodisi krajevna imena. Še vedno najdemo sama slovenska imena l. 1841 v seznamu nabrežinskih družin, ki ga je sestavil kurat Valentin Florianzhizh (Florjančič).

Tudi ledinska imena zemljišč, zapisanih v urbarju iz l. 1779, pričajo, da so na »zemlji tej« živeli Slovenci: Na Hribi, pod Oreham, nad Klanzam, Draga in Breg (staro ledinsko ime, ki še danes velja za točno določeno področje od morja do železnice, kjer so si neumorni Nabrežinci v začetku prejšnjega stoletja obzidali vinograde, njihove žene pa znosile v nečkah zemljo na ‘paštne’, da so lahko nasadili trte). Iz daljnega 15. stoletja nam Alojz Rebula – poet Krasa – oživlja posamezne točke na obali: Čedaz, Kapucinarjev školj, Brojnica, Dednica, Rogač …

Skopa kraška zemlja, ki jo je odpihovala burja in splakoval dež, je Nabrežincem nudila skromno preživetje. Danes ponovno cenjena pirjevica (odporna in manj rodna pšenica) z ržjo, ječmenom in koruzo jim je dajala vsakdanji kruh. Paša je bila slaba; največja nadloga je bilo pomanjkanje vode.

Nabrežinci svoje kraške žilavosti niso utrjevali le na zemlji, ampak tudi na morju, v borbi z burjo in valovi. Ko je začelo poletje prehajati v jesen, so pozorni opazovalci s posebnih mest s kričanjem opozarjali ribiče, da se približujejo jate tunov, po nabrežinsko tonov. Potrpežljivo so jih čakali v čolnih, tonerah. S posebnimi ukazi in vodenjem ‘tonere’ so ‘zapirali tone’ in iz vasi jim je staro in mlado hitelo pomagat vleči mreže na kopno. Seveda so poleti in pozimi lovili tudi druge ribe »vse do istrskih bregov«. Za kaj pa naj bi sicer Nabrežinci imeli svojo znamenito ‘čupo’ (narejeno iz debelega in dolgega hrastovega čoka). Slovensko likovno umetnost je z upodobitvijo nabrežinskih ribičev in čup obogatil slikar Lojze Perko. Ta kulturna dediščina pa žal ni ostala last prvotnih slovenskih ribičev ob obali Krasa. Dobila je nove, tuje lastnike in le redki izbranci jo lahko občudujejo v sobani državnega predsedstva v Ljubljani.

Nabrežinskim ribičem niti morski roparji in razbojniki niso bili tuji. Slikarjev čopič je zamenjalo pero pesnika A. Aškerca. »Prišli so Čožoti/ čez široko morje/ od obale laške/ s pisanimi jadri, s praznimi čolniči/ … Pa lovili ribe/ so Čožoti lačni/ v morju našem [Stran 055]

Figure 1. Spomenik Igu Grudnu v Nabrežini

krasnem/ … Tretji dan lovili,/ pa se nam smejali/ na ves glas Čožoti,/ kazali nam osle,/ pitali nas s »ščavi«,/ kadar so veslali/ drzni mimo nas.«

Slovenski ribič je poznal tudi praznik. »Greš, ljubica, z mano na božjo pot,/ k Mariji v Barbano na božjo pot?/ Po morju bo barka letela,/ ko da bi peruti imela!« (A. Aškerc, Božja pot v Barbano). Kraševec je od konca 8. stoletja sprejemal vero v Boga, ki so mu jo oznanjevali blagohotni benediktinski redovniki iz samostana sv. Ivana v Devinu (Štivan), za to so poskrbeli oglejski patriarhi. Štivanski samostan je postal za Slovence, ne le na Krasu, versko in kulturno središče mnogo stoletij.

Nabrežinski kamnarji in kamnoseki so ponesli sloves nabrežinskega marmorja po vsej Evropi do daljnega Egipta. Spuščali so ga po svinčenih drsinah v morje in ga natovarjali na ladje. Še danes lahko nabrežinski kamen občudujemo v oglejski baziliki, v Gradežu, v Benetkah, Rimu; v palači parlamenta v Budimpešti in na neštetih zgradbah v krajih nekdanje avstro-ogrske monarhije; v bližnjem Trstu ali v daljnem Egiptu v izklesanih leopardih, ki stražita Sueški prekop. Na naših tleh se svetovna mojstrovina nabrežinskih kamnarjev in kamnosekov pne čez Sočo pri Solkanu – v največjem enoločnem kamnitem mostu na svetu.

Tudi svojemu kraju so Nabrežinci postavili spomenik ob gradnji južne železnice Ljubljana–Trst s 646 m dolgim in 19 m visokim železniškim viaduktom, narejenim iz dvainštiridesetih obokov. Premožnejši so si vhode v svoje hiše in dvorišča olepšali s kamnitimi ločnimi ali okvirnimi portali; si postavljali vodnjake ali tlakovali tla; vzdolž fasade so kamniti balkoni z balustrado počasi začeli spodrivati izvirne ganke ali ‘baladurje’, ki so bili prvotno leseni. V nabrežinski hiši si lahko našel tudi s kamnom obloženo ognjišče – »bajni čar kraškega doma«, kjer so v dolgih večerih pravljično zaživele morske pečine nenavadnih oblik ali razvaline Devinskega gradu ali pa je našla izpoved trpka bolečina preizkušanega Nabrežinca. V spominu Nabrežincev, ki so zapustili domačo vas, ostaja zvok kladiv domačih kamnarjev »suhih in ožganih teles«; ostaja pogled na žene in dekleta, ki so jim v košarah nosile hrano. Nabrežinska žena je vedno delila s svojim možem vse dobro in hudo.

Z zgraditvijo južne železnice Ljubljana–Trst l. 1857 se je povečalo število priseljencev, zlasti železničarjev in kamnosekov. Ob gospodarskem razcvetu Trsta so se naselili v Nabrežino trgovci in obrtniki, kar nekaj pa je bilo gostilničarjev, da so močili izsušena usta kamnarjev. Ob gradnji železnice so našli pri Nabrežini tudi izvir vode, tako dragocen vir življenja za Kraševca.

V tej pisani druščini Nabrežincev si kar težko predstavljamo, da se je v desetletjih pred prvo [Stran 056]svetovno vojno po zaslugi nekaterih Nabrežina kulturno in narodnozavedno tako zelo razbohotila. Med tistimi, ki so bili najbolj zaslužni za kulturni vzpon v Nabrežini, lahko omenimo Avgusta Tanceta (1864–1946). Po poklicu je bil nadučitelj, bil pa je tudi odličen organist, pevec in pevovodja. Arhitekt Anton Radovič je deloval v Javni ljudski knjižnici. Lastniki kamnolomov in kamnoseških delavnic so bili večkrat tudi politiki in kulturniki. Župan Franc Gruden (oče pesnika Iga Grudna) je bil med vodilnimi v Pevskem društvu Nabrežina. Kulturno dejavnost so obogatili tudi nedomačini, ki so večinoma kot uslužbenci pri železnici prihajali iz drugih krajev Primorske in Slovenije. Po prizadevanju duhovnika Josipa Vodopivca je bila tik pred prvo svetovno vojno ustanovljena v župnišču Ljudska hranilnica in posojilnica, ki jo je vodil domačin Jernej Pertot.

V Nabrežini je v tem času delovalo neverjetno veliko kulturnih društev: čitalnica, ki je od l. 1869 prirejala ‘bésede’, njena naslednica je bilo bralno društvo, Tamburaški zbor Narod, Slovensko katoliško izobraževalno društvo s knjižnico, Moška in ženska podružnica sv. Cirila in Metoda, ki je podpirala razvoj šolskih ustanov na katoliško-narodni osnovi, Ljudski oder, Godbeno društvo Nabrežina, Pevsko društvo Nabrežina, Javna ljudska knjižnica in Splošna delavska zveza Vzajemnost, ki je hotela razširiti vpliv socialističnega gibanja med delovnimi ljudmi.

Središče naselja je bil trg s cerkvijo sv. Roka. Zapis v župnijskem urbarju navaja, da je bila cerkev posvečena l. 1604, povečano in olepšano pa je posvetil prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems l. 1764. Župnik Bogomil Brecelj (zdaj že pokojni) je l. 1982 oskrbel zidavo župnijske dvorane sv. Roka za raznolike dejavnosti vernikov slovenske in italijanske narodnosti. Slovenski verniki vam bodo ponosni pokazali postaje križevega pota s slovenskimi napisi, saj so kljubovale fašističnemu preganjanju in ostale v cerkvi do danes.

Dnevi so prišli temačni

V kulturni in gospodarski razcvet Nabrežine je treščila prva svetovna vojna. Od tega udarca se Nabrežina nikoli več ni povsem opomogla. Fantje in možje so bili vpoklicani v tržaški pehotni polk, mnogi so spoznali ruska bojišča in tam tudi za vedno ostali. Že v času prve soške bitke so postali privlačni cilji italijanskih letalcev mogočna nabrežinska železniška postaja, njene naprave in železniški tiri, mostovi in razna avstrijska skladišča. Družine so živele v vse hujši revščini, vendar so kljub pomanjkanju sodelovali v dobrodelnih akcijah, pomagali nastanjenemu vojaštvu, žene in dekleta so skrbele za ranjene vojake v nabrežinski bolnici.

V sedmi soški bitki septembra 1916 je večina Nabrežincev morala v begunstvo v Wagno pri Lipnici (Leibnitz) na avstrijsko Štajersko in nekatere druge kraje. Njihov župnik Jožef Vodopivec je ostal z njimi do konca leta 1917. Že tega leta pomladi so se nekateri smeli vrniti v Nabrežino na svoje izropane domove in so v skrajni revščini čakali konec vojne. Navdušeno so pozdravili Majniško deklaracijo in se s podpisi izjavili za združitev slovenskega, hrvaškega in srbskega naroda v kraljevino.

Tistih nekaj nabrežinskih mladcev in povratnikov, ki so se ob koncu vojne nahajali v Nabrežini, je 2. in 3. novembra 1918 z zasilnimi barikadami ustavilo prodor italijanskih enot. Naslednjo noč so se fantje umaknili, italijanski vojaki pa so z belimi zastavami – znakom miru – odkorakali skozi Sv. Križ in Prosek proti Trstu. Belo zastavo je 20. novembra 1918 zamenjala italijanska trobojnica. Še pred tem pa so italijanske vojaške oblasti zahtevale tri talce iz Nabrežine: deželnega poslanca, učitelja in jurista, v znak maščevanja in v poduk, kdo bo odslej zagospodoval nad Slovenci.

Zvijačnost in nenačelnost italijanskih oblasti je po vojni zahtevala Primorsko zase. Sanje po združitvi s Slovenci v novonastali kraljevini se Primorcem niso izpolnile. Po vojnem opustošenju je življenje le s težavo steklo. V kamnolomih ni bilo več starih gospodarjev, dela je primanjkovalo. Vsaka družina je čakala na povratnike iz vojske. Zanemarjene njive so postale še bolj skope. Mnogi so se v letih po vojni in še kasneje izselili v Argentino in drugam, da bi tam našli lažje preživetje, izpolnitev svojih sanj ali pa jih je tja odgnal vse hujši fašistični pritisk. »In za morjem – tam pomlad je,/ Vida, tam pomlad je večna;/ za obzorjem pa tvoj grad je –/ v njem bo lepa Vida srečna … « (Igo Gruden, Pesem o lepi Vidi). Ali bo Kraševcem odslej ostalo le še hrepenenje po boljšem življenju, po svobodi?

Za tiste, ki so ostali doma, »dnevi so prišli temačni, takih ni še videl svet«. Primorci si še niso opomogli od vojne in razočaranj, že je v črni srajci navalil nadnje – fašizem. Po l. 1920 je postajal vse bolj očiten in vedno bolj nasilen. (O fašističnem nasilju nad Slovenci smo pisali v 88. številki Zaveze.) Ukinjene so bile vse slovenske organizacije in društva; novi oblastniki se niso zadovoljili le z odloki, v naselja so prihajale fašistične skupine ‘škvadristiov’ s [Stran 057]

Figure 2. Železniški viadukt

‘kamionetami’; vdirali so v poslopja, pretepali prisotne in jim dajali piti ricinusovo olje. Fašističnemu nabrežinskemu županu so bili trn v peti celo nedolžni slovenski napisi na nagrobnikih na pokopališču. Dal jih je na dražbo, češ da je treba dati prostor novim.

Nabrežinska sekcija Fašistične nacionalne stranke je bila ena prvih v širšem zaledju Trsta in povsem uvožen pojav. Vedno bolj je bila razvejena mreža fašističnih organizacij in društev: kdor ni hotel pristopiti, ni dobil npr. dovoljenja za obrt. Prepovedana je bila raba slovenščine v uradih. Gentilejeva šolska reforma marca 1923 je postopoma odpravila pouk v slovenskem jeziku. Izganjali so slovenske učitelje in uradnike. Od tega leta dalje je postala Nabrežina Aurisina. Še danes v teh krajih zaman iščete dvojezične napise.

Razumljivo, da je v Slovencih rastel čedalje večji odpor proti nasilju in krivicam tujih fašističnih oblastnikov, a so ga morali bolj ali manj prikrito zadrževati v sebi. Tak položaj so spretno izrabljali redki posamezniki – tudi med Nabrežinci prisotni – komunisti. Nosilec njihovih idej in nekakšen simbol je postal Kamnarjev Jurij pisatelja Franceta Bevka. »Delavci iz jav in kamnoseških barak. Trudni, z belim prahom pokriti, so se upogibali, besede so jim zvenele kot njihova dleta. Drzne sanje duš so letele prek mej, verjeli so, da je v njihovih rokah usoda sveta … «

Prva svetovna vojna je delovanje kamnolomov in kamnoseško dejavnost popolnoma ohromila, l. 1925 pa so ponovno delovali s polno paro; tega leta je bil odprt tudi največji kamnolom Cave Romana. Nabrežina se je lahko pohvalila, da ni kamnarja ali kamnoseka, ki bi bil brez dela. V tistem obdobju je bilo zaposlenih 1200 delavcev in 150 vajencev.

Kje drugod – če ne med delavstvom – so posamezniki pričeli širiti komunistične ideje. Ivan Vogrič se v poglavju Obdobje med obema vojnama v knjigi Nabrežina skozi stoletja o tem pohvali: »Prepoved političnega delovanja je zelo oslabila katoliško – liberalni tabor, medtem ko so komunisti – kljub velikim organizacijskim in kadrovskim težavam in kljub temu, da so že od leta 1922 delovali skoraj ilegalno – nadaljevali politično delo. Med protirežimskimi akcijami, ki so jih izvedli, bi omenili razobešenje rdečih zastav in letakovanje na večer pred prvim majem 1930. Akcijo so izvedli v strogi tajnosti, vendar so zaradi izdaje več udeležencev aretirali (pretežno so bili mladi) in za nekaj časa tudi priprli. Nabrežinsko antifašistično jedro je bilo tako spet okrnjeno, istega leta pa se je izognilo množičnim aretacijam v primorskih krajih, se pravi policijskim racijam, ki so privedle do t. i. prvega tržaškega procesa.«

Ali je nabrežinsko antifašistično jedro tvorila le peščica komunistov in je večino mladcev pri razobešanju zastav gnalo bolj domoljubje kot komunistične ideje, ki jih v celoti niti poznali niso? Ali niso bili ti mladci žrtve nabrežinskih komunistov?[Stran 058]

In kaj se je zgodilo štiri leta kasneje? Prisluhnimo spet Ivanu Vogriču. »V nabrežinskih kamnolomih so se medtem nadaljevale občasne mezdne agitacije. Te akcije so vodili večinoma levičarski sindikalisti, njihovo delovanje so oblasti nasilno zatrle ob koncu pomladi l. 1934. V okviru širše policijske akcije (med njo so onemogočili celotno komunistično mrežo v spodnji Furlaniji, na Tržaškem in na nabrežinsko-komenskem Krasu) so za zapahe spravili več desetin domačinov. Naslednje leto so jim sodili pred posebnim sodiščem v Rimu.« Iz omenjenega odstavka ni razvidno, ali so bile te desetine domačinov sami komunisti ali pa so bili med njimi tudi protifašistično usmerjeni, pokončni in domoljubni Slovenci. Mnogi so bili obsojeni na več let ječe, tudi nekateri iz Nabrežine. Pomiloščeni so bili l. 1937 ob rojstvu prestolonaslednikovega sina.

»Eden pa se je pravočasno izognil aretaciji. To je bil Ivan Pavlina, ki je bil nekaj časa v vrstah tujske legije, nato pa se je kot prostovoljec pridružil republikanskim silam v Španiji. Na republikanski strani se je takrat boril še en vaščan – že omenjeni Leopold Caharija, ki je več let kasneje postal načelnik Gregorčičeve brigade, po vojni pa koprski župan,« še omenja Ivan Vogrič. Nič pa ne zvemo, kako to, da so se posamezni komunisti vedno in povsod »pravočasno izognili aretaciji«.

10. junija 1940 je Italija stopila v vojno. Takrat so ponovno »vtaknili v pripor nekatere domače antifašiste. Tokrat so jim sodili z večjo skupino protifašistov, in sicer na t. i. drugem tržaškem procesu«. Obsojenih je bilo 60 protifašistov, med njimi je bilo 22 komunistov, navaja Vogrič. Večina obsojencev je bila izobražencev in narodnjakov. OF, ki je takrat že imela tajno tiskarno v Trstu, je takoj izkoristila proces za svojo propagando in razširjala ‘protifašistične’ letake s podpisom: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – Pokrajinski odbor za Primorsko. S tem je hotela prepričati Slovence na Primorskem, da je OF tista, ki se bori za njihovo osvoboditev. In ljudstvo, ki je petindvajset let trpelo fašistično nasilje, ji je slepo verjelo in zaupalo.

»Leta 1940 so iz Nabrežine fašisti konfinirali Adolfa Pertota, pevovodjo, ki je vodil cerkveni pevski zbor skozi najhujše čase in ki je bil svoj čas član tajne organizacije TIGR. Pertot je bil skupaj z Josipom Terčonom, Stankom Kosmino in domačima slovenskima župnikoma Josipom Vodopivcem in Antonom Grbcem, ki sta previharila z Nabrežinci vse obdobje fašističnega zatiranja, eden najbolj vplivnih domačinov, ki se niso istovetili s komunistično stranko.« Ali niso torej predvsem taki in podobni ljudje tvorili jedro antifašističnega odpora, ki si ga je vedno bolj lastila OF?

Tako je OF že pred vojno, zlasti pa ob pričetku vojne s prihodom prvih partizanov na Primorsko in njihovi okrepitvi po kapitulaciji Italije stegovala svoje oblastiželjne lovke po Primorcih.

Nabrežina in tržaški kras med revolucijo

Ni naš namen opisovati čete, odrede, divizije in bataljone, ki so nastajali na Primorskem in se v duhu komunističnega ‘patriotizma’ poimenovali po Gregorčiču, Gradniku, Kosovelu in tudi po Nabrežincih. Ne zanimajo nas njihovi komisarji in komandanti, še manj bitke, kolikor so bile. O tem se nekritično razpisujejo partizanski viri. Za nadaljevanje naše zgodbe o Nabrežincih in njihovih bližnjih sosedih vse to ni pomembno.

Zanje so bile zelo usodne sabotažne partizanske skupine z minerskimi vodi inženirskega bataljona XXX. divizije IX. korpusa. Odredov komandant je bil Karel Nardin – Jakec, njegov namestnik pa Anton Šibelja – Stjenka. V Nabrežini in okolici se partizani nikoli niso zadrževali, ker je nemška vojska železnico dobro zastražila, poleg tega so bile v Nabrežini in sosednjih naseljih, v bližnjem Trstu in Gorici vojaške postojanke. Zato so bile za ‘hrabro’ partizansko vojsko »mnogo bolj primerne in učinkovite hitre nočne akcije manjših sabotažnih skupin, ki so delovale v tesni povezavi z domačimi terenci in obveščevalci«, npr. z obveščevalcem in minerjem Antonom Žigonom, železničarskim delavcem iz Nabrežine.

Ohranil se je dnevnik akcij I. in II. minersko sabotažnega voda. Čeprav je dnevnik nepopoln, je leta 1944 zabeležil 26 akcij samo v okolici Nabrežine, v prvih treh mesecih leta 1945 pa deset! Kar naprej so bili minirani ali železniška proga ali vlaki ali električni daljnovodi ali stolpi visoke napetosti za pogon vlakov ali ceste. Partizanska literatura brez sence sramu poroča o teh akcijah, kot da se še danes ne bi ovedela, kako strahotne posledice so imele za Nabrežince in okoličane. Človek dobi vtis, kot da so bile partizanske akcije in okupatorjeve represalije v posmeh enemu od gesel osvobodilnega boja, ki jih je vodstvo OF sprejelo 15. junija 1941: »Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda vštevši koroške in primorske Slovence!« In to geslo je bilo takrat domoljubnim primorskim Slovencem sveto!

Decembra 1942 je prihod vidnih revolucionarjev na Primorsko, med drugimi Aleša Beblerja, pospešil nastanek organizacij KPS in [Stran 059]

Figure 3. Breg in morje in hrepenenje …

OF ter mnogih odborov: Slovenske pokrajinske zveze žena (SPZŽ), Zveze slovenske mladine (ZSM), Narodne zaščite (NZ) in Antifašistične zveze žena (AFŽ). Videli bomo, kako si je komunistična oblast preko teh odborov hotela podrediti slovenski živelj na Primorskem, še posebej pri ustanavljanju slovenskega šolstva. Toda preden odpremo to žalostno poglavje medvojne zgodovine primorskih Slovencev, si bežno oglejmo maščevalne ukrepe fašistične in za tem še nemške okupatorske oblasti nad Primorci, ki so bili pretežno vsi posledica vdora partizanskih čet in delovanja OF na Primorskem.

Že leta 1941, predvsem pa naslednji dve leti, so italijanske vojaške oblasti skušale zajeziti odhod mladih fantov in mož v partizane s tem, da so jih v glavnem porazdelili v t. i. ‘battaglione speciale’. Orožja jim niso dali, zadolženi so bili za pomožna dela. Tudi iz Nabrežine so v te bataljone izgnali približno štirideset mladih fantov. Fašistični pritisk so v svoje namene izrabljali partizani: vabili in silili so fante in može v partizane. Nekateri so se jim pridružili, – zlasti po kapitulaciji Italije, ker so verjeli idejam »o osvoboditvi in združitvi slovenskega naroda«, nekateri pa zato, da bi se izognili fašističnemu in kasneje nacističnemu nasilju.

V začetku marca 1943 so v Nabrežini Italijani ponoči prisilno mobilizirali 26 mladoletnih fantov in jih odpeljali v kazenske bataljone v Aquilo, po kapitulaciji pa so bili odgnani v ujetništvo. Od maja do avgusta se je to ponavljalo in vedno več nabrežinskih fantov in mož se je znašlo v kazenskih bataljonih. 1. oktobra istega leta je pridrvel v vas kamion škvadristov: po vasi so iskali ljudi, ki so neznano kam odpeljali bivšega fašističnega tajnika Albina Gigliotta. Ker jih niso našli, so odpeljali 15 drugih. Medtem je druga skupina škvadristov delala preiskavo pri Marjanu Pertotu. Doma ga niso našli, zato so mu oropali trgovino. Naslednje leto so fašiste zamenjali SS-ovci. 14. februarja 1944 so v zgodnjih jutranjih urah obkolili vas in odpeljali 35 moških in žensk v tržaški zapor Coroneo. Nekaj so jih po 14 dneh izpustili, ostale so odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Milan Pahor v svojem članku Nabrežina v vojni (v knjigi Nabrežina skozi stoletja, Nabrežina 1996) teh aretacij ne omenja.

Vest o kapitulaciji Italije se je v hipu razvedela po vsej Primorski. Bolj kot za kogarkoli je bil to za Primorce dan veselja in sreče. Po petindvajsetih letih zatiranja končno svoboda! Trajala pa je le dobrih štirinajst dni. 25. septembra so Nemci že pridrveli na Primorsko. Črno srajco je zamenjal trdo okovani pruski škorenj. Milan Pahor omenja, da je »kapitulacija Italije privedla do splošne vseljudske vstaje, ki je narodnoosvobodilno gibanje tako okrepila in razširila, da ga ni bilo več mogoče na noben način zaustaviti«. Dodaja še, da je v Kraški bataljon septembra 1943 vstopilo

[Stran 060]Figure 4. Cerkev sv. Roka pred 1. svetovno vojno

veliko število novih partizanov tudi iz Nabrežine in sosednjih vasi. Ne omenja pa partizanskega nasilja in likvidacij na Primorskem.

V Nabrežino je zaradi nadzora proge prišlo nemško vojaštvo in policija že nekaj dni po 8. septembru. Kot smo že omenili, so partizani tržaško zaledje ‘obvladovali’ in ‘ustrahovali’ s številnimi diverzantskimi akcijami. Z njimi so pričeli januarja 1944. Nemci kljub ogromni materialni škodi in izgubi človeških življenj skozi vse leto 1944 niso stali križem rok. Odgovorili so s t. i. operacijo Bober.

27. februarja 1944 so iz devetnajstih vasi na tržaškem Krasu odpeljali v različna taborišča v Nemčiji 672 moških med 16. in 60. letom starosti. Mnoge, ki so se izognili zajetju pri operaciji Bober, pa so mobilizirali kot prisilne delavce v organizacijo Todt, ki je bila zadolžena za kopanje strelskih jarkov in gradnjo bunkerjev. Kje je bil takrat kakšen partizanski bataljon, ko je pozno zvečer tistega nesrečnega dne v februarju iz Nabrežine odpeljal vlak, natrpan z deportiranci? Edini, ki se je takrat zavzel zanje, je bil nabrežinski župnik Mario Virgulin, ki je SS-ovskega poveljnika prepričal, da niso odpeljali fantov, mlajših od 16 let, in mož, starejših od 60 let.

(Po kapitulaciji Italije je župnika partizansko vodstvo trikrat obsodilo na smrt, domačini, nabrežinski partizani, pa so ga branili, kolikor so le mogli. Zadnjega aprila, dan pred ‘osvoboditvijo’ Nabrežine, je navsezgodaj zjutraj prišel k njemu partizan iz Nabrežine in ga opozoril, da ga morda že naslednje dni čaka smrt. Še isto popoldne se je s kolesom odpeljal na novo župnijo v Rudo, od tam je bil kasneje premeščen v Ronke. Vsako prvo nedeljo v mesecu je maševal v slovenščini.)

Naj kot zanimivost povemo še to, da so pri operaciji Bober pregovorno natančni Nemci storili napako, kot nam poroča M. Pahor. Spregledali so delavsko naselje Nabrežina Kamnolomi, zato tamkajšnji fantje in možje niso bili izgnani! Tej ‘napaki’ je težko verjeti.

Partizani so kljub nasilju okupatorja nadaljevali s svojimi drznimi akcijami. Prve dni v avgustu so pognali v zrak del železniškega viadukta pri Moščenicah; 9. avgusta je II. minerski vod miniral štiri stolpe visoke napetosti za pogon vlakov na progi Tržič–Opčine. Povračilni ukrep je zopet prizadel civilno prebivalstvo, toda vse kaže, da partizanov to ni motilo. »Žrtve morajo biti!«

16. avgusta so zato Nemci zažgali štiri vasi nad Nabrežino: Mavhinje, Cerovlje, Vižovlje in Medjo vas. Zakaj prav te štiri? Morda nam bo uspelo vsaj nekoliko osvetliti to strahoto v prihodnji številki Zaveze, posebno pa poglavje o nastanku slovenske šole v Nabrežini decembra 1943 in po ukazu OF – njeni ukinitvi. Po vsem, kar smo do zdaj povedali o Nabrežincih, se lahko vprašamo – ne brez grenkobe – ali jih je moral zadeti še ta, doslej zanje najbolj boleč udarec? Otrok niso več poučevale požrtvovalne slovenske učiteljice, po vojni pa je bila slovenščina iz šol za vedno odpravljena.[Stran 061]

Od junija 1943 sva torej z možem stanovala na Frtici, in sicer v hiši steklarja Štefana Jagra in njegove žene Matilde, po rodu Madžarke. Bila je krasna soseda, »gospa Jagrova«, vedno pripravljena priskočiti na pomoč, pozneje kakor prava babica najinima hčerkama. Zakonca Jager nista bila domačina. »Gospoda Jagra«, steklarskega strokovnjaka, je v Hrastnik zanesla službena pot, tu se je ustalil, kupil hišo, a mu med vojno ni bilo obstati v kraju. V Steklarni, ki je bila precej nemška, so vedeli, da ni »njihov«, moral je drugam, v službo na Dunaj, z njim tudi najmlajša, še neporočena hči, gospa pa je v hiši ostala sama (v bližini je imela sicer že poročena otroka, hčerko in sina). Ostalo ji je enosobno stanovanje, v treh enako velikih stanovanjih, kakršno je bilo njihovo, smo stanovale tri najemniške družine. Tako kot njen mož tudi »gospa Jagrova« ni marala nacistov, čeprav je zelo dobro obvladala nemško in je bila nemščina ne nazadnje jezik, v katerem sta z možem na Dunaju navezala znanstvo. Odlično se je naučila tudi slovensko, pri čemer ji je pomagala slovaščina, jezik njenih rodnih krajev in deloma tudi njene družine.

Občina se je leta 1942 preselila iz stavbe pri Sokolskem domu kakšnih dvesto metrov više v preurejeno večstanovanjsko in večnadstropno hišo. Župan Titz je imel stanovanje v najvišjem nadstropju, blizu sta bili žandarmerija in posadka vermanšafta. Tisto zimo se najbolj spominjam pokanja novega pohištva, ki ga je za občino izdelal hrastniški mizar Mirko Kovač. Ker smo ravno dobili novo centralno kurjavo, les pa ni bil dovolj suh, pohištvo ni vzdržalo. Titz je rohnel in je poslal nad Kovača mojega strica Mirka Podlogarja. Najbrž od tod tudi Kovačeva zamera do Mirka, o kateri več pozneje.

Prvi dve leti vojne je bilo po novi državi, »rajhu«, še mogoče varno potovati. Pred vojno sem bila najdlje v Zagrebu, z mamo in teto Bino na Brezjah, z meščansko šolo na Bledu in v Prešernovi Vrbi, ob zaključku šole leta 1938 smo šli na nekajdnevni zaključni izlet v Kvarner. Tedaj smo s Sušaka skočili še čez mejo na tedaj italijansko Reko, kamor so nas spustili kar brez dokumentov. Med vojno sva z Dolfijem potovala trikrat, vsakič neovirano, enkrat za nekaj dni v Celovec in na Vrbsko jezero, drugič v zdravilišče Radenci, najdlje pa na Dunaj. Spotoma sva se ustavila pri »teti Angeli«, daljni priženjeni sorodnici, Hrastničanki, ki je z možem Vinzenzem Perchalom, po rodu Čehom, živela v Ebenfurtu pri Wiener Neustadtu. Teta naju je lepo sprejela, obisk je bil kratek, »strica« ni bilo doma. Kot člana nacistične stranke so ga po vojni skupaj s teto aretirali in oba sta kmalu umrla v taborišču. Med vojno sta tam tri poletne počitnice zapored preživeli moji sestrični Vera in Nada. Stricu Lojzu je Angela iz sovjetskega taborišča še napisala pismo, njenega priloženega poročnega prstana pa ni prejel.

Kot rečeno, se je med vojno potovalo dokaj svobodno. Ni bilo namreč prav veliko kontrol in preverjanj dokumentov. Dolfijev mlajši brat Oskar (1918–1944), učitelj, je leta 1943 kot nemški vojak dobil dopust in dovoljenje za potovanje do Šentilja na nekdanji avstrijsko-jugoslovanski meji. Dolfi mu je v Šentilj prinesel civilno obleko, v kateri je Oskar skupaj z njim neovirano prišel domov.

Iz vojnega časa je še zgodba z avtomobilom, ki ga je Dolfi kupil z zaslužkom od sodavičarstva in imel spravljenega pri Pustovih na Brnici. Samo enkrat sem se peljala z njim, najbrž leta 1943, ko sva že bila poročena, vozil pa naju je Dolfijev brat Mirko (1908–1989), poklicni voznik, saj Dolfi vozila ni znal dobro upravljati, čeprav je bil pred vojno motorist. Motor je moral ob okupaciji oddati, pa tudi kupljenega avta ni obdržal dolgo. Njegov stric Jože Igričnik (1893–1972), pred vojno hotelir v Laškem in leta 1941 izgnan v Zagreb, ga je prosil zanj, da mu bo v pomoč pri poslih, ki jih je opravljal kot izgnanec na Hrvaškem. Dolfi je dal avto v ta namen registrirati in uradno prepeljati na Hrvaško. Menda ga je stricu peljal prav brat Mirko, ki je imel v Zagrebu že od leta 1941 ženo, izgnanko. Nemci so jo izgnali kot Primorko, živečo v Laškem, Mirko je isto leto dobil dovoljenje, da se je šel lahko v Zagreb poročit, nato se je moral vrniti. Za avto Dolfi po vojni kljub obljubam ni dobil od strica ničesar. Pisal mu je v Laško, da bi mu zdaj le lahko nekaj dal, a ni stric na pismo [Stran 044]

Figure 1. Okolica »nove občine« v začetku šestdesetih let 20. stoletja: na sredini (z reprezentativnim stopniščem) stavba občine (sedež lokalne oblasti od 1942 do 1978), desno nekdanja rudniška restavracija. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 101, slika 85.

niti odgovoril. Avto je prodal po delih, Dolfi pa brata svoje mame odtlej ni več hotel spominjati na dano besedo, saj je imel stric Jože v povojnem času težave. Za leto dni so ga namreč poslali na »družbeno koristno delo«.

Preskrba pod nemškim okupatorjem je bila do konca vojne dobro organizirana. Kar je pisalo na kartah, si tudi v resnici dobil. Res pa tega ni bilo na pretek. Raznih dobrih vrst peciva, kot smo jih pekli pred vojno, zdaj nismo imeli na mizi. Treba se je bilo prilagoditi. Pekli smo »pazi-mazi«, testo, premazano z marmelado. Po živež so ljudje začeli hoditi tudi na kmete, »čəčkati«, kot smo rekli temu, menjavati obleko in drugo za hrano. Bilo pa je tvegano, saj so »čəčkarje« lovile kontrole in jim včasih vse blago pobrale. Nekoč sva šli na takšno pot tudi midve z mamo, in sicer z vlakom nekam proti Ptuju, v okolico sedanjega Kidričevega. Bila sem noseča z Metko, torej že leta 1944. Ker so nas presenetila letala, smo z vlaka bežali v bližnje koruzno polje. Časi so se medtem že spremenili.

V letu 1944 so se stvari začele odvijati veliko hitreje kot dotlej. Naša, Podlogarjeva družina, se je zadnjič zbrala na pogrebu stare mame Marije, rojene Jan (1863–1944), umrle 4. aprila. Pred žalnim sprevodom »čez hrib« na trboveljsko pokopališče je nastala skupna fotografija, ki jo je stric Jože posnel pred našo hišo v Studencah. Pogrešali smo le bratranca Milka – Maksa Kotarja, že pred tem vpoklicanega v nemško vojsko. Potem so odhajali drug za drugim, le malo sorodnikov s fotografije je do konca vojne ostalo doma, za dva strica, Jožeta in Mirka, ni bilo več vrnitve. Maksu, tetinemu edincu, njenemu edinemu preživelemu otroku, sreča ni obrnila hrbta. V Franciji so ga zajeli, za domače je bil seveda pogrešan, po koncu vojne pa se je vrnil s prekomorsko brigado.

Fronta se je počasi, a nezadržno bližala našim krajem, čeprav jih je nazadnje obšla. Ko sem bila noseča z Metko, torej nekje spomladi ali v začetku poletja 1944, smo morali tudi občinski uslužbenci kopati strelske jarke (»Schützengraben«), v katerih naj bi Nemci vkopani pričakali sovražnika. Dodelili so nam odsek v Krnicah, vzhodno od hrastniške železniške postaje. Župan me je zaradi nosečnosti oprostil delovne obveznosti in me poslal domov. Nekoga je še nadrl, s kakšno pravico pošilja na delo nosečo žensko.

Tisto pomlad je pritisk na vse, kar je bilo slovensko, že popuščal. Ko je maja umrl Martin – Tinče Pust, kmet iz Črdenca, je vodja dolske šole Schmidl ali celo župan Titz dovolil, da mu pevci Dolfijevega leta 1941 razpuščenega [Stran 045]pevskega zbora zapojejo dve slovenski nagrobnici. Pevci so se med vojno tu in tam sicer srečali in kakšno zapeli skrivaj. Od okoli tridesetih jih menda osem ni preživelo vojne. Padli so kot partizani in nemški vojaki, med slednjimi tudi Dolfijev mlajši brat Oskar, ki je neuspešno dezertiral na vzhodni fronti.

Tudi Dolfiju je grozilo, da bo vpoklican. Mislim, da njegov brat Viktor vse do smrti ni izvedel, da je moral obleči uniformo namesto svojega 13 let mlajšega brata. Gotovo pa se mu je zdelo čudno, da so ga vpoklicali pri 45-ih (Dolfi jih je imel »šele« 32). Moj mož skratka nikakor ni hotel v nemško uniformirano službo. Na občini so mu skušali pomagati tako, da bi ga poslali v policijo in bi služil blizu doma. Na ustrezno mesto so celo že sporočili, da dobijo za novega policista Dragarja. Ker je vztrajal, da ne gre in ne gre, se je nekdo spomnil, menda kar jaz, da bi kot Dragarja lahko »prodali« koga drugega z enakim priimkom. Odločitev je padla: to bo Viktor, ki ni imel družine. Nameščen je bil pri Sv. Katarini nad Trbovljami [danes Čeče] in je, če se ne motim, nekaj mesecev preživel v zaporu, obtožen sodelovanja s partizani.

Ne vem natanko, kdaj sem videla prvega partizana. Zagotovo je bilo še pred rojstvom hčerke. Z Dolfijem sva se z Dola napotila proti domu, ko naju je pri Babičevem križu zunaj vasi ustavil partizan Julij Gorenc s Kala in začel pogovor z mojim možem. Vse lepo in prav, toda bil je dan, prav blizu nepregleden ovinek, do gozda čistina, na cesti so se pojavili ljudje in zrli v nas. Dolfi je Gorenca opozoril, da pomenek na tem mestu ni varen, in dobil odgovor: »Kaj mi pa kdo more?« »Seveda, tebi ne, nam pa.« Gorenc je svojo drznost plačal z življenjem nekaj mesecev pred koncem vojne.

Dolfi je sicer imel zveze s partizani od leta 1943, a pozneje ni hotel, da bi mu v pokojninsko dobo šteli več kot tiste mesece, ki jih je dejansko prebil v partizanih, to je od 13. septembra 1944 dalje. Umirajoči sokrajan Jaka Klemen (1893–1965) ga je pred svojo smrtjo prek skupnih sorodnikov (bil je poročen s sestro moje priženjene tete Julčke Podlogar) nekajkrat vabil, naj se oglasi pri njem, da bi mu podpisal izjavo o »sodelovanju pred 9. septembrom 1943«, a ga Dolfi ni šel obiskat. »Saj imam dovolj denarja in pokojnino sem si s 43 leti delovne dobe sam zaslužil,« je vedno govoril. Pa tudi: »Pri nas je bilo lahko, ker sta bili sprti strani samo dve. Na izbiro si imel le Nemce in partizane, drugje pa … tudi po sedem različnih grupacij. Kako se boš odločil?« Po vojni tudi ni hotel vstopiti v Zvezo borcev, kaj šele v partijo. Kar »neprimernega« se je naredil, češ »to ni zame«, potem ko so ga nekoč povabili na partijski sestanek, da bi stvar »pobliže spoznal«. Takrat je bil edinkrat zraven, odtlej je imel mir.

Partizanom je precej pomagal z živežem in podobnim, ni pa ga mikalo, da bi šel v gozd. In nazadnje tudi ne bi šel, če ne bi bilo res potrebno. A bližal se je tudi ta čas. Nekaj dni pred rojstvom najine prve hčerke, Metke, rojene 14. avgusta 1944, so partizani ponoči vrgli v zrak Riklov most z rudniško železniško progo, ki je stal nedaleč od Jagrove hiše, kjer sva stanovala. Menda je bil 9. avgust, po vsem Hrastniku alarmi in streljanje. Okna smo odprli, da ne bi popokale šipe. Soseda »gospa Jagrova« je po vseh štirih prišla do naju, ležali sva na tleh ob postelji, jaz malo pred porodom, Dolfi pa je, namesto da bi se sklonil, hodil sem in tja po sobi. Izteklo se je srečno.

Tiste dni, 9. avgusta, je nenadoma izginil moj petnajstletni brat Lojze Kišek, kar čez noč. Z vrstniki se je, še ves otročji, dogovoril, da bodo »ušli k partizanom«. Dolgo nismo vedeli, ne kje je ne kako je z njim. Pozneje je veliko pripovedoval o svojih doživetjih, nekaj malega je o prvih dneh svojega partizanstva tudi napisal za »Zasavski vestnik« (zato poznam datum njegovega odhoda v partizane), vse drugo je šlo v pozabo. Moj šest let mlajši brat, rojen 4. junija 1929, je bil ravno v prvem letniku celjske (nižje) klasične gimnazije, ko se je začela vojna. V lepem spominu mu je ostalo, kako je stanoval pri kapucinih in zjutraj stregel pri maši, sama pa se najbolj spominjam, da sem ga ob nedeljah v Celju obiskovala in kako je vedno jokal, ko sva se na železniški postaji poslavljala. Najraje bi šel kar z menoj. Po okupaciji sta bila s sestrično Nado zaposlena kot pisarniški moči nekje blizu hrastniške železniške postaje. Moral je tudi k »Hitlerjugendu«, organizaciji, ki je imela vaje med drugim v Radečah onstran Save, tedaj naseljenimi s kočevskimi Nemci. Hrastniški fantje, med njimi naš Lojze in že omenjeni Stane Dolanc, vnuk predvojnega župana Malovrha, so bili pomešani s Kočevarji. To je trajalo, dokler ni Lojzeta pri petnajstih na vsem lepem vzela noč. Še slutil ni, kako hudo bo. Bil je kurir, sicer pa v Šlandrovi brigadi. Na Dolenjskem, menda nekje pri Dobrniču, ga je zadela krogla, znašel se je na vozu z ranjenci in potem, ne vem kako, v Trbovljah v bolnišnici. Spustili so ga domov, češ, saj poti do Hrastnika ne bo zmogel. Zatekel se je k teti Francki Grum (1902–1970), mamini sestri, ki je z družino stanovala v eni od trboveljskih rudarskih kolonij, in se tako rešil. Skrivaj ga [Stran 046]

Figure 2. Pogled proti Studencam leta 1942: Podlogarjeva hiša stoji v vrsti novih hiš četrta z leve, mimo nje vodi pot v Studence, levo od poti je Trebežnikova hiša, skrajno levo se za drevjem skriva Logarčkova gostilna. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 123, slika 114.

je zdravil nemški zdravnik, potem pa je šel spet nazaj v brigado in v njej dočakal konec vojne. Dolfi mu je nekoč nesel oziroma po zvezah poslal nogavice, ki mu jih je napletla teta Bina. S Šlandrovo je Lojze prišel vse do Koroške. Po vrnitvi je imel zaradi medvojnih in povojnih dogodkov še nekaj časa psihične posledice, tak šestnajstleten otrok.

Dolfi je odšel v partizane dober mesec za Lojzetom, 13. septembra 1944. Pozneje je vedno govoril, da je 13 njegova srečna številka, saj je bila trinajstica tudi hišna številka njegove rojstne hiše na Dolu. Poleg tega je dal seštevek številk njegovega rojstnega datuma število 13, prav tako kot seštevek številk rojstne letnice. Tudi to je neštetokrat povedal v šali, »da bi vojna trajala še trideset let, če bi bili vsi partizani takšni kot on«. Saj niti orožja ni imel. Kar v civilu je sam hodil naokrog, po bližnjih krajih, kot referent lokalne Osvobodilne fronte, zadolžen za popisovanje vojnih zločinov. V glavnem je pri kmetih popisoval, koliko živine, krompirja in žita so jim Nemci odpeljali, ter zbiral podatke o porabljenem materialu in zalogah. Partizanom se je pridružil, da bi se izognil vpoklicu v nemško artilerijo, potem ko je že dobil poziv. Nemci so seveda vedeli, koliko je ura. Na žandarmeriji sem morala prijaviti, da je mož neznano kam izginil. Kričali so name, da že poznajo takšne »Banditenweiber«¹ in naj ne lažem, jaz pa sem samo jokala. Bila sem še na porodniškem dopustu, ki se mi je počasi iztekal, Metka je bila stara natanko en mesec. Trdno prepričanje, da ne morem nazaj v službo, se je pokazalo za zmotno. Kmalu po Dolfijevem odhodu sem med sprehodom z Metko v otroškem vozičku (priskrbel nama ga je Dolfijev brat Mirko, tedaj na delovni obveznosti na Dunaju) pri Riklovem mostu srečala župana Titza. Bil je prijazen, mi na moje veliko presenečenje povedal, da je zame kot vestno delavko na občini vedno prostor in začel prav ljubeznivo ogovarjati Metko. Ta pa se je, bolj kot ji je govoril, drla kot le kaj, kakor da bi vedela, da je Nemec. Titz je imel tudi sam majhno hčerko, včasih sta ga z ženo, prijetno [Stran 047]žensko, obiskali in nekaj časa ostali pri njem. Nekako takrat, ko me je srečal z Metko, ali celo že pozneje, se mu je v Gradcu rodil sin, ki pa ga ni nikoli videl.

Jesen 1944 sem preživljala že sama z otrokom, na katerega je, medtem ko sem bila v službi, pazila moja mama. Iz tega časa se edinkrat spomnim, da me je župan Titz nahrulil. Na občini smo slišali močno treskanje in bili smo prepričani, da bombardirajo spodnji Hrastnik. Kar po železniških tirih sem čez Riklov most stekla domov gledat, kako je z Metko in mamo. Izkazalo se je, da je bil preplah nepotreben. Letala so v kamnolom nad Hrastnikom odvrgla prazne bencinske kante, ki so dajale vtis, da gre za nekaj resnega. Župan me je poklical in mi jih napel, ker sem neodgovorno, na lastno pest zapustila službo.

A kričal ni še zdaleč tako kot drugič, ko se je znesel nad sodelavko Elo Plaznik. Bila je iz steklarske družine in Nemcem pač naklonjena, zato so ji partizani tudi odpeljali prašiča. Odtujitev je prišla prijavit na oddelek za karte, jaz pa sem jo v skladu s pravili – teh sicer nismo vedno tako strogo upoštevali – poslala najprej po potrdilo na žandarmerijo. Začela je kričati, da smo tu same »verdammte Banditenweiber«,² spravila me je v jok, župana, ki jo je moral slišati, pa v bes. Nikoli ga nisem slišala, da bi vpil tako močno kot takrat. Nagnal jo je celo iz službe in jo naslednji dan vzel nazaj, potem ko se mi je prišla opravičit.

Na občini je bilo seveda vsem dobro znano, da imam moža pri partizanih. Po »uradni verziji« nisem vedela o njem ničesar, dejansko pa je bil zvečer kar nekajkrat doma, tudi kdaj ponoči, ali pa sem ga obiskovala po hribovskih kmetijah, največ pri Krivčevih pod Kovkom. Celo z nekajmesečno Metko sva bili pri njem in prav tedaj smo se morali skriti na kozolcu, pod katerim se je zadrževala skupina vermanov. Večkrat sem se z možem sestala tudi pri Pustovih na Brnici, na kmetiji njegovega strica Alojza Igričnika. Bili so zlati ljudje, zlasti stričeva žena, teta Marička, od katere sem vedno kaj dobila, velikokrat kar cel hlebec kruha. Sosedova hči Ida Šoba pa je zame in za Metko k Pustovim vsak večer hodila po mleko. Nekoč, ko me ni bilo zraven, bi se Dolfi pri Pustovih, na nekdanjem domu svoje mame, skoraj srečal s Titzem. Slišal je prihajati županov avto in se skril v izbico, »štibeljc«, kjer je na smrt prestrašil starejšega občinskega uslužbenca Ferda Marna, ki se je pred županom nekaj hipov pozneje umaknil v isti prostor. Marn je v strahu hotel zbežati, a ga je Dolfi zadržal, dokler se ni župan poslovil. Zadevo sta uredila tako, da mi je Marn naslednji dan brez besed izročil za Dolfija neki seznam o škodi. Drugič je bil moj mož skrit v istem »štibeljcu«, medtem ko me je Götzova iz Steklarne v sosednji kmečki »hiši« tolažila, da bom z njim gotovo vse v redu in da bom slej ko prej izvedela, kje je. Skozi vrata, ki so ločevala »hišo« od »štibeljca«, je seveda vse natanko slišal, teta Marička pa je medtem z žganjem in drugo postrežbo zadrževala Nemce.

Nekega večera sva se dobila na Dolu in v zavetju mraka me je nameraval pospremiti domov na Frtico. Spremljal naju je trgovski poslovodja Jože Kozmos, zanašali smo se na temo, toda prav tedaj so se iz kinodvorane usuli ljudje. Lahko bi ga kdo prepoznal. K sreči je deževalo in vsi trije smo se stisnili pod en dežnik, midva s Kozmosom, oba majhne postave, vsak z ene strani, Dolfi, visok in vitek, na sredi, a je nekako šlo. V partizanih je sicer doživel nekaj »srečanj bližnje vrste«, ki so se vsa končala srečno, ker ga niso opazili. Pripetilo se mu je tudi tole. Ko je bil nekega večera doma in je ravno odhajal, je v istem, trenutku iz sosednjega, Jagrovega stanovanja, prišla skupina uniformiranih Nemcev. Zadoščalo je »Guten Abend«³, ker ga niso poznali ali pa ga kateri ni hotel poznati.

Kot rečeno, Jagrovi niso marali Nemcev, morda pa so imeli tudi nekaj zaščite, ker je bil njihov sin Franci poklicni verman (gospodu Jagru to ni bilo niti malo všeč in Franci tudi nikoli ni prišel k staršem v uniformi). Proti koncu vojne so se pri »gospe Jagrovi« čedalje pogosteje zbirali nezadovoljni Avstrijci, mobilizirani v policijo, žandarmerijo in podobno. Že ob prvem obisku so ugotovili, koliko je pri Jagrovih ura. Z očmi so preleteli vse stene in »gospo Jagrovo« vprašali: »Den haben Sie nicht?«⁴ Na nobeni steni namreč ni visela Hitlerjeva slika. Želeli so si v partizane, vendar si Dolfija o njihovi želji nismo upali obvestiti, ker je bilo stanje ravno takrat zelo zaostreno. Kolikor vem, niso dobili zveze, moškemu z očali, ki se ga najbolj spominjam, pa se po vojni ni uspelo vrniti domov.

Na občini me zaradi moža – partizana niso nadlegovali. Bila sem edina v takšnem položaju. Nekateri so mi verjeli, da nimam o Dolfiju nobenih vesti, drugi so morda kaj sumili. Tisto zimo se je, če se ne motim, iz partizanov prostovoljno vrnilo 179 Hrastničanov. Potem ko so se prijavili, so dobili pravico do nakaznic za preskrbo. Zledenela sem, ko je v našo [Stran 048]

Figure 3. Skupina zasavskih partizanov v drugi polovici spetembra ali oktobra 1944 v okolici Vač: prvi z leve umorjeni trgovec Franc Laznik, v drugi vrsti avtoričin mož Adolf Dragar (s pogledom v tla), na sliki je tudi Laznikova domnevna likvidatorka. ..Last Valerije Dragar.

pisarno vstopil človek, ki sem ga med obiskom pri Dolfiju videla kot partizana in smo ga poznali kot Petelinčka. Še posebej, ker ga je ne ravno zanesljiva sodelavka vpričo mene vprašala, ali je morda kje videl Dolfija. S prestrašenim pogledom sem mu odkimavala in Petelinček me je razumel. »Ne,« je rekel.

Ko se je že bližala »svoboda«, kot smo rekli, sem nekoč drzno skušala s škarjami ali z nečim drugim ostrim vlomiti v neki predal, ker sem za Dolfija potrebovala podatke. Zalotila me je sodelavka Herta, Nemcem naklonjena Slovenka, ki je govorila nemško. »Valči, Du auch?«⁵ je bila presenečena. Mirno sem ji povedala, da me lahko prijavi, a naj se zaveda, da jo bodo partizani zaradi tega ubili. Ne vem, kako sem se tako znašla, saj nisem imela nobenega zagotovila, kaj bi se v resnici zgodilo. Brez besed sva se razšli, po vojni je niso preganjali, zapustila je Hrastnik in živela še dolgo po »svobodi«.

Le malo pa je manjkalo, da ne bi Nemci umorili mene, moje nekajmesečne hčerke in moje mame. Dobile smo namreč poziv, naj se zglasimo v Trbovljah. Nekdo me je opozoril, naj ne hodim tja, in za opravičilo sem dobila potrdilo nemškega zdravnika. Mama je šla, a so jo na poti prestregli ljudje, ki so prejeli enak poziv, vendar so jih iz Trbovelj takoj napotili nazaj domov. Kmalu smo izvedeli, da so nas hoteli umoriti s plinom v posebej za to prirejenem vozilu. Titz je rohnel nad šefom hrastniške žandarmerije Röhrlingom, ki se mi je moral priti opravičit, češ da je šlo za pomoto.

Širšo Podlogarjevo družino, družini dveh mojih stricev, sta pozimi 1944/45 doleteli dve hudi nesreči. Stric Jože, rudniški paznik, je nekaj mesecev prej odšel v partizane z ženo in obema sinovoma, starima 12 in 17 let. Kot je pozneje pripovedoval moj brat Lojze, so stricu in drugemu rudniškemu pazniku, našemu sosedu Jožeti Trebežniku, tisto jesen nekje na Moravškem priredili »sojenje«, a so se ljudje zanju potegnili. Dogodek je brat videl na lastne oči, ker je ravno od nekod prišel. Oba, stric Jože in Trebežnik, sta umrla hkrati, malo pred novim letom, zajeta s skupino partizanov nekje pri Vranskem, kjer so Nemci ujetnike postrelili v hrbet. Stričev starejši sin Kamilo je ostal pri partizanih, mlajši Danilo [Stran 049]in teta Justi pa sta se šla že prej ali malo pozneje »prijavit«, tako kot nekaj sto drugih Zasavcev, ki so tisto zimo zapustili gozdove.

Malo po stričevi smrti so v začetku januarja 1945 v Hrastniku aretirali mojega drugega strica Alojza Podlogarja skupaj z ženo Julčko in starejšo hčerko Vero. Mlajša, Nada, je bila že pri partizanih. Povod za aretacijo Podlogarjeve in več drugih družin je dal »izgubljen« seznam sodelavcev partizanov. Teto in sestrično so pozneje izpustili iz trboveljskega zapora, stric pa je konec vojne dočakal v taborišču Dachau, kjer sta mu dva Hrastničana, Karel Logar in Alojz Štravs, še pravočasno priskrbela zdravila in mu s tem rešila življenje. Na seznamu, ki ga je »izgubil« partizan Avgust Povše – Dušan (1918–2003), Dolfijev mrzli bratranec, naj bi bilo tudi ime mojega moža. Dolfi je bil tedaj na srečo nedosegljiv, že od septembra namreč pri partizanih.

Moj mož jim ni bil preveč pogodu. Marca 1945 so ga razrešili dožnosti referenta za ugotavljanje okupatorjevih zločinov in ga poslali v Kamniško-zasavski odred, kjer še vedno ni imel orožja. Že prej, ko je kot referent prišel na neki sestanku v okolici Vač, mu je znani likvidator, poznejši predsednik občine Dol, Maks Jakopič – Jur vzvišeno dejal, da nima tam kaj iskati. Spet drugič, prav tako na sestanku, so vsi nenadoma izginili in znašel se je sam z nekim železničarjem iz Zidanega Mosta, s katerim sta skupaj bežala pred nemškimi kroglami. Pozneje se je spraševal, ali se je tudi železničarju uspelo rešiti ali je morda obležal. Jakopičev pastorek Vilko Pust, član dolskega pevskega zbora, je Dolfiju po vojni zaupal, naj bo previden, ker ga Jakopič ne mara.

Po vojni mi je večkrat pripovedoval, kako se je 9. oktobra 1944 – natanko je poznal datum, kar zanj sicer ni bilo značilno – zadnjič srečal s svojim najboljšim prijateljem Cirilom Pustom (1909–1944), uradnikom pri kmetijski zadrugi in sinom tedaj že pokojnega dolskega gostilničarja. Sestala sta se nekje nad Dolom, menda v Krištandolu, in Ciril, ki se je malo pred Dolfijem pridružil partizanom, je potožil, da si je partizanstvo predstavljal čisto drugače. Kako zelo je bil razočaran. Pričakoval je, da bo prišel v »slovensko vojsko«, pa je zašel v »partijsko«. Drugače kot Dolfi, ki že pred vojno ni veliko hodil v cerkev, razen orglat, je bil Ciril zelo veren. Samo nekaj dni pozneje so ga poslali v Zgornjo Rečico pri Laškem, kjer je padel, sam. Ko so ga jeseni 1945 prekopali na dolsko pokopališče – o tem imam fotografijo – je bilo Dolfiju tako hudo kot redko kdaj v življenju.

Jeseni 1944 je nastala edina Dolfijeva partizanska fotografija. Nekateri so se radi nastavljali fotoaparatu, on pa se je postavil v drugo vrsto in namenoma pogledal v tla, saj se je zavedal, kaj se lahko zgodi, če pride slika v napačne roke in ga kdo prepozna. Fotografirali so se pred neko kmečko domačijo v okolici Vač. Na fotografiji sta tudi dolski trgovec Franc Laznik (1898–1944) in njegova domnevna morilka. Kmalu zatem se je zgodilo, kar bom še opisala.

Proti koncu je bilo vsem jasno, da so Nemci izgubili vojno. Župan Titz je začel skrivaj podpirati partizane in jim je ob neki priložnosti poslal cel zaboj cigaret. Dotlej ni nikomur storil nič žalega, vsaj ne takega, kar bi presegalo okvire rednih dolžnosti in obveznosti. Predvojni občinski tajnik Alojz Podrenik, med vojno uslužbenec na občini, ga je zato tem laže prepričal, naj »svobodo« pričaka v Hrastniku, saj mu nimajo česa očitati in bo tako zanj varneje. Skupaj smo vsi vzradoščeni pripravili sprejem za partizane. Sodelavka Polda Logar – Logarčkova Polda, pred vojno učiteljica, je v županovem stanovanju na občini za pogostitev kuhala golaž. Partizani so bili na pragu Hrastnika in zanje bi moralo biti vse nared. Prepevali smo in se veselili. Župan Franz Titz je praznoval z nami. Takrat sem ga videla zadnjič. Zaželel mi je, da bi se moj mož vrnil, se čudil, kako lepo pojem, saj me ni dotlej nikoli slišal prepevati, in tudi, da me ni videl nikoli tako vesele. Vsem se nam je zahvalil za opravljeno večletno delo in bil skratka pripravljen na izročitev oblasti tistim, ki pridejo. Toda ni jih bilo v ta del Hrastnika. Pričakovali smo jih en dan prezgodaj. Samo eden se nam je oglasil, moj Dolfi, po telefonu. Starejša telefonistka, Nemka iz Steklarne, je pritekla k meni in mi v polomljeni slovenščini tudi sama veselo govorila: »Frau Dragar, Frau Dragar, schnell, telefon, faša moš kliče.«⁶ Poklical me je iz Trbovelj, ki so že bile v partizanskih rokah. Seveda sem bila vsa srečna, da je moj mož živ in zdrav.

Počakati je bilo treba torej še en dan in eno noč. Ampak kam s Titzem? Na občini iz varnostnih razlogov ni mogel ostati, ker bi lahko padel v roke napačnim ljudem. Podrenik ga je skril v stavbi v kamnolomu nedaleč od občine. Pomagal mu je tudi moj stric Mirko Podlogar, morda tako, da je selil kakšne Titzove stvari, tega ne vem natanko, mislim pa, da so mu prav to pozneje očitali. Toda naslednje jutro Titza ni bilo več. Izsledil ga je Röhrling, [Stran 050]

Figure 4. Pogled na Brnico leta 1934, fotografirano s Pustove skale: spredaj levo Igričnikova – Pustova kmetija in pešpot z Dola proti Hrastniku čez Stari Hrastnik, spredaj desno Pustov mlin s hišico, v kateri je bilo Dragarjevo sodavičarstvo, na sredini delavsko-kmečka Vrnica, v ozadju (s cerkvenim zvonikom Dol pri Hrastniku. ..Po: Irena Ivančič Lebar, Hrastnik, Hrastnik, 2000, str. 147, slika 137.

šef žandarmerije, in ga prepričal, da skupaj pobegneta. Nista prišla do Avstrije, prej so ju zajeli. Za Röhrlinga mi je bilo vseeno, nisem se zanimala, kaj se je z njim zgodilo. Titza so videli v taborišču Sterntal (Strnišče) kot vojnega ujetnika žagati drva. Niso ga ubili, ampak izročili »novim avstrijskim oblastem«, te pa so ga kot predvojnega nacista internirale. Sina, ki se mu je medtem rodil, ni več videl. Kot je neki moji sodelavki pozneje sporočila njegova žena, je v taborišču umrl za tifusom.

Tik pred koncem vojne, morda dan ali dva, preden so partizani vkorakali v Hrastnik, se je Dolfi s svojo enoto zadrževal nekje v zasavskih hribih, nad Trbovljami. Prihajali so »majski hrošči«, med njimi tudi že znani Maurer. »Dragar,« je veselo ponujal roko Dolfiju. Ta je ni sprejel, ampak je prišleka spomnil na njegovo predhodno ravnanje. »Če tedaj ne bi bil z Nemci, bi me ustrelili,« se je izgovarjal Maurer, »saj sem bil socialist«. Dolfi, ki včasih ni znal brzdati jezika, je butnil: »Prava figa, če bi te.« Ni se niti prav zavedal svojih besed. Maurerja je namreč res zelo kmalu doletela smrt. Prijeli so ga in mu ukazali, naj na kraju samem, nedaleč od gozda, izkoplje jamo. Morda ni bila zanj, je pozneje razmišljal Dolfi, vendar je Maurer stvar razumel drugače, seveda pravilno. Začel je kopati, nato pa nenadoma bežati, a so ga na begu ustrelili. Dolfi dogodka nikakor ni mogel pozabiti, čeprav ob Maurerjevi smrti ni bil neposredno navzoč.

Dolfiju nikoli ni bilo do spektaklov, vedno je ubiral malo samosvoja pota. Ko je izvedel, da bo moral ob vkorakanju partizanov v Trbovlje igrati harmoniko, se je spretno izgovoril in poslal po zamenjavo, po svojega starejšega brata Karla – Korla (1900–1980), ki je prav tako obvladal instrument in bil nato vse do smrti organist v dolski cerkvi. Korl je tako »uradno partizanil« dva dni, od 7. maja 1945. Med vojno ni bil »nikjer«, hodil je v službo v hrastniški rudnik, skrbel za petčlansko #[Stran 051]družino in materialno podpiral partizane kot mnogi drugi. Veliko pozneje mu je poznejši zet zaupal, da sta med vojno z bratom dobila nalogo, naj Korla Dragarja »likvidirata«.

Ko so partizani vkorakali v Hrastnik, sva z gospo Jagrovo okrasili balkon Jagrove hiše z najlepšim spomladanskim cvetjem, ki ga je bilo mogoče nabrati. Vsi so se z glavne ceste ozirali proti Jagrovi hiši na Frtici in se spraševali, čigav je vendar ta balkon in kdo ga je tako ozaljšal.

A »svoboda« je žal trajala zelo kratko. Dolfi se je vrnil živ, ne pa povsem zdrav (več tednov so ga mučile prebavne motnje), a je moral potem nazaj, saj je bilo do demobilizacije še daleč. Iz vojne je prinesel »vojni plen« – nemški atlas sveta in daljnogled, »uplenjena« nekje v Savinjski dolini. Druge nabrane predmete, podobne tema dvema, so mu med spanjem v neki šoli pobrali soborci. Orožja mu ni bilo treba oddati, ker ga ni imel. Prvi in edini kos sva dobila po vojni od Jožka Dolinška, člana komisije za oddajo, in sicer damski revolver brez nabojev, spominek, ki ga še hranim.

Ne morem in ne znam izraziti, kako smo bili veseli »svobode« in kako nas je kmalu zatem »vse minilo«. Od Jagrove hiše, kjer smo stanovali, se je dobro videlo na Stari Hrastnik, zaradi rudarjenja opuščeno vas. Zvečer so se na vzpetini zableščale luči in do jutra smo slišali streljanje. Nismo veliko videli in vedeli, a bilo je jasno, da tam množično ubijajo ljudi. Zvečer so jih vodili mimo Pustove kmetije na Brnici, pravzaprav čez njihovo dvorišče, pa tudi po drugih poteh z dolske smeri. Dolfijev stric Alojz Igričnik – Pust, ki je vso vojno podpiral partizane, je bil ob prvem srečanju s kamioni ujetnikov prepričan, da so partizani prišli po njegovo družino in da jih bodo selili. Dokler ni šla kolona mimo, je moral ostali v hlevu, družina pa v hiši. Kot mi je nedavno povedala Dolfijeva sestrična Ida Igričnik (1919), ki vse življenje živi na domači Pustovi kmetiji, ujetnikov niso slačili pod Pustovim kozolcem, temveč pod kozolcem sosednje domačije v smeri proti Dolu, od koder je prav tako vodila ena od poti na Stari Hrastnik. To se ujema tudi s pričevanji preživelih, da je imel kozolec, pod katerim so se morali sleči, samo dve okni. Pustov jih je namreč že pred vojno premogel pet.

Enega likvidatorja, ki je sodeloval pri pobojih, sem tudi osebno poznala. Njegova žena, prijetna ženska, pletilja, ki je stanovala v Dolinškovem klancu na poti iz Hrastnika proti Dolu, mi je leta 1943, ko sva se z Dolfijem poročila, zanj napletla šest parov volnenih nogavic. Njen mož je nato leta 1945 – tako je povedal sam ali drugi – neko žensko najprej posilil in jo nato skozi nožnico ustrelil. Ne znam si predstavljati, kako je žena lahko živela z njim. Pozneje se je popolnoma zapil.

V prvih povojnih dneh in tednih smo pogrešili tega in onega Hrastničana, začeli so izginjati sodelavci z občine. Zelo kmalu, tako rekoč takoj po »svobodi«, so aretirali mojega strica Mirka Podlogarja (1910–1945). Dolfi se je že vrnil, skupaj sva šla po cesti od nove občine proti stari, ko zaslišiva, kako naju Mirko kliče iz kleti deške šole, sedanje stavbe glasbene šole. »Po pomoti so me aretirali,« je rekel nič kaj zaskrbljeno. »Samo toliko, da vesta. Saj bo Konči uredil zame.« Neposredno zatem srečava mizarja Mirka Kovača z vozom in mu poveva, kaj se je zgodilo Mirku. »Ja, to je pa druga stvar,« je pomenljivo odgovoril. Iz Hrastnika so strica Mirka odpeljali v Celje, od tam v bližino Brežic [Mostec], kjer ga je moral ustreliti znanec, Hrastničan Šeško, ki je o tem kmalu zatem sam pripovedoval mojemu bratu. V zaporu so imeli strica še kak mesec, zanj je pri omenjenem Končiju posredovala nečakinja Nada, partizanka, reševat ga je šel tudi brat Lojz, povratnik iz Dachaua, a zaman. Ostalo je pri zlaganih obljubah. Stric Mirko je zapustil ženo z dvema majhnima otrokoma. Bil je človek vesele narave, pred vojno je prijateljeval z duetom Jožek in Ježek, tako da sta Jože Pengov in Frane Milčinski – Ježek »gostovala« tudi pod našo streho.

Med vojno je moral Mirko ravnati previdno, bil pa je tudi na izpostavljenem položaju. Kot rečeno, ga je župan Titz poslal k mizarju Kovaču in mu naložil še kakšno podobno nehvaležno opravilo, na primer vlogo tolmača. Šele po vojni sem od brata Lojzeta slišala zgodbo, ki ji je težko verjeti. Ne zato, ker je šlo za mojega strica, ampak ker so o pomorjenih širili neresnične informacije. Nekoč naj bi Titz dobil ukaz, naj za aretacijo odbere nekaj ljudi, osumljenih sodelovanja s partizani. Nalogo naj bi zaupal Mirku, ki se je menda oklenil takšne rešitve: na seznam je uvrstil umsko zaostale, ki jim je tako ali tako grozilo najhujše. Kaj je bilo res, bo najbrž za vedno ostalo nepojasnjeno.

Konči, v katerega je Mirko po aretaciji polagal vse upe, je bil Konrad Pevec – Zdenko (1906–2004), šef celjske okrožne OZNE. Za njegovo funkcijo sem izvedela šele pred nekaj leti iz televizijske oddaje, v kateri so pokazali tudi njegovo sliko. Na začetku okupacije je bil videti zelo navdušen nad Nemci, [Stran 052]potem je zamenjal ploščo. Mirko mu je med vojno veliko pomagal, vsaj dvakrat v za Končija odločilnem trenutku, toda žal je o sokrajanu tudi preveč vedel. Končija je šel pred nevarnostjo posvarit na njegov dom, ko ta še ni bil v gozdu. Dobro se tudi spomnim, kako je partizanom poslal pisalni stroj in kako jih je šel sredi noči na Kal opozorit, naj se umaknejo, ker bo naslednje jutro nemška hajka. Konči je za celih 59 let preživel strica Mirka in umrl v 98. letu, iste dni kot moj mož. Na Dolfijevem pogrebu so se pogovarjali o njegovi osmrtnici. Po vojni ni več živel v Hrastniku.

Za Mirka Kovača († 1975), ki se je prav tako odselil, so vedeli povedati, da se je s v prvih tednih po vojni vrnil s polnimi žepi zlata. Pa tudi, kako naj bi v Turju nad Dolom jeseni 1944 med begom pred nemškimi kroglami ubil soborca, že omenjenega dolskega trgovca Franca Laznika. To je veliko let po vojni v nekem celjskem lokalu glasno zanikal Laznikovi ženi Ani, vnovič poročeni z Dolfijevim bratom Karlom, in to pred obema. Krivdo je prevalil na partizanko, gospodarico kmetije, ki je mejila z Laznikovim posestvom. Laznik je dobil strel v trebuh, Nemci so ga ujeli in po njegovi smrti v trboveljski bolnišnici ugotovili, da smrtonosni naboj ni prišel iz njihovega orožja.

Med občinskimi uslužbenci ni bil edina žrtev Mirko Podlogar. Ustrelili so Franca Lipovška iz Steklarne, ki ni nikomur nič storil in je med vojno vodil naš oddelek z nakaznicami. Njihova žrtev je postala občinska uslužbenka Ela Plaznik (1904–1945), katere mož Mihael, Čeperlinov Miha s Kala (1912–1995), je ušel z morišča, pozneje živel in umrl v Münchnu, pokopan pa je na Dolu. Izgubila sem tudi dve dobri sodelavki: Elico in »Frau Strassnig«. Elico Tušek, rojeno Ačkun (1921–1945), so skupaj s starši ustrelili na Zeleni Travi med Trbovljami in Zagorjem. Očitali so ji, da je bila ljubica župana Titza, vendar tega ne bi mogla potrditi, saj nisem nikoli opazila nič takšnega. Elica mi je iz zapora v Trbovljah poslala pretihotapljeno pismo: »Valči, prosim, pomagaj mi, saj veš, da sem tudi jaz pomagala tebi.« Res, med vojno mi je gotovo pomagala njena dobra beseda pri nadrejenih, zdaj pa ni bilo mogoče zanjo storiti ničesar. Vse zaman. Njena mama, ki ni bila Slovenka, je rada govorila nemško, njen mož je bil nemški vojni pilot, po vrnitvi domov zaprt. Eličin brat je po vrnitvi iz nemške vojske našel samo zaklenjeno hišo in se na dvorišču neutolažljivo zjokal. V tistih dneh je umrla tudi »Frau Strassnig«, županova tajnica. Z vlakom so jo peljali proti

Figure 5. Štiri medvojne sodelavke hrastniške občine: prva z desne je umorjena Elica Tušek, rojena Ačkun, druga z leve pa avtorica spominov. ..Last Valerije Dragar.

Zidanemu mostu, med postajama Hrastnik in Zidani Most je nekako preslepila stražo, skočila skozi straniščno okno, a je padec na cesto z višine več metrov preživela. Polomljena se je s ceste privlekla do Save in v reko tiščala glavo, dokler ni izdihnila. V takšnem položaju so jo našli.

Žrtev povojnih pobojev je bil tudi Alojz Legvart, ki smo ga poznali kot gasilca in očeta mojega sošolca Ladka, s katerim sva skupaj hodila v meščansko šolo. Ne vem, zakaj se jim je zameril, po ničemer ni izstopal. Sin Ladko je kot nemški vojak padel v angleško ujetništvo, ostal v Angliji in se tam tudi oženil. Prepoznal me je kakšnih dvajset let po vojni na letovanju na Rabu. V povojnih pobojih je končalo več ljudi iz Steklarne. Teh nismo poznali ali le na videz, spominjam se mirnih zakoncev Zaletel. Že med vojno so pobili večji del rudniških paznikov.

V širši družini moje mame, pri Podlogarjevih, sta življenje izgubila dva od treh stricev, Jože in Mirko, uradno vsak na svoji strani. Jožeta, [Stran 053]rudniškega paznika, so šteli k padlim partizanom, Mirkovega imena ni nikjer, vpisali so ga šele po ženini smrti (1962) na nagrobnik njene družine. Maminega polbratranca Milka Jana, starojugoslovanskega narednika (1909–1943), je kot vojnega ujetnika v Nemčiji ubila bomba. Smrti se je za las izognil njegov brat, drugi mamin polbratranec dr. Branko Jan (1909–1964), domobranski kapetan, ki je edini od sorodnikov živel pod italijanskim okupatorjem, v Ljubljani. Pred vojno je vsako leto za praznike prihajal v Hrastnik in mi v spominsko knjigo, ki jo še hranim, zapisal te besede: »Zaprmejdun, Valči, ne vem, kaj naj ti napišem. Bodi pridna in bogaboječa. Stric Branko.« Ko se je moj petnajstletni brat Lojze jeseni 1944 s Šlandrovo brigado znašel na Dolenjskem, se je zanašal, da bi mu stric Branko lahko pomagal, če bi ga zajeli. Sokrajan, ki je imel na Dolenjskem brata duhovnika Viktorja Ramšaka (bila sem družica pri njegovi novi maši), je Lojzetu rekel: »Skupaj se drživa, če si bova morala pomagati. Ti imaš Brankota, jaz Viktorja.« Stric Branko se ni maja 1945 nikamor umaknil, aretirali so ga, mu sodili, smrtno obsodbo nato po posredovanju vplivnih znancev z »vrha« nove oblasti spremenili v dvajset let ječe in ga po odsluženi dobri polovici kazni bolnega izpustili na prostost. Zadnja leta je preživel kot blagajnik pri izolskem Delamarisu. Stric Alojz – Lojz Podlogar je imel z njegovo družine stike v času Brankovega zapora, in vsaj enkrat po izpustu ga je bratranec tudi obiskal, prav tako mojo mamo in teto Bino, ki sta tedaj še živeli v stričevi hiši. Ni mi znano, koliko so se pogovarjali o vojni in politiki. Vem le to, da stric Lojz po vojni pri nekaterih ni bil zaželen. Ker je mislil s svojo glavo, mu je grozil zapor, pa čeprav so se prvi hrastniški partizani preoblekli prav v njegovi hiši. Tolerirali so ga samo zato, ker je bil v kraju preveč spoštovan, kar je, ko je leta 1956 nenadoma umrl, potrdila nepregledna množica pogrebcev, dolga menda več kot kilometer.

Še en dogodek iz tednov po »svobodi« mi je živo ostal v spominu. Neke nedelje malo po »svobodi« Dolfija po orglanju v dolski cerkvi ustavi sokrajan Rudi Bantan, nekaj mlajši od njega, z opozorilom, da ga pred cerkvijo čaka prej omenjeni mrzli bratranec Avgust Povše – Dušan (1918–2003), partizanski komandant, pozneje direktor enega trboveljskih podjetij. »Pa revolver ima, pazi se,« je dodal Rudi, pred vojno in med njo tudi sam zaposlen na občini, občinski kurir. Povše se je z Dolfijem na vsak način hotel nekaj pogovoriti, in to na samem. Peljal ga je na travnik nad stavbo kmetijske zadruge in ga začel precej trdo spraševati razne stvari ter mu groziti. Dolfi se je znašel z izmišljenim s sklicevanjem na to, da ima kot referent za ugotavljanje zločinov okupatorjev svoje naloge in navodila, ki se jih mora držati. Tako se je pogovor hitro končal.

Dolfi, sicer iz organistovske družine, že dolgo ni bil veren, je pa ob nedeljah na Dolu orglal pri maši. Pozneje nekaj časa tudi skupaj z mojem stricem Alojzom Podlogarjem v Hrastniku, dokler mu niso iz Ljubljane poslali na kor glasnika z grožnjo, da bo ob službo, če takoj ne zapusti kora. Služba je bila seveda pomembnejša.

Na občini sem kot uslužbenka delala do junija 1945, ko sem že pričakovala četrtega, zadnjega otroka, hčerko Manjo, rojeno 10. marca 1946. Na moževo željo sem pustila službo in ostala petnajst let doma. Dolfija so hoteli zadržati v vojski, kar mu nikakor ni dišalo. Vojaški zdravnik v Mariboru je razumel mojo stisko in se domislil, kako mi lahko pomaga. Napisal je potrdilo, da sem v šestem mesecu nosečnosti, čeprav sem bila šele v tretjem. S potrdilom sem dosegla, da so mojega moža septembra 1945 demobilizirali. Dobil je solidno civilno službo v živilski branži in tej je ostal zvest do upokojitve 1972 oziroma še nadaljnji dve leti. Sama sem se ponovno zaposlila leta 1960, ko sta bili hčerki že gimnazijki, in sicer kot vzgojiteljica v vrtcu, dokler nisem leta 1983 stopila v pokoj, občasno pa sem delala še naslednja štiri leta.

Usodni čas, ki sem ga opisala, smo pozneje v pogovorih imenovali »med vojno«, skoraj pogosteje pa »med rajhom« in tudi »med Nemčijo«. Koncu vojne smo rekli »svoboda«, času po njem »po svobodi«, onemu do leta 1941 pa »v prejšnji Jugoslaviji« ali »v stari Jugoslaviji«. »Hitlerjance« sem že omenila, o povojnih zagretih komunistih smo se pogovarjali kot o »(zelo) vročih«, o ubijalcih pa prezirljivo kot o »likvidatorjih«.

Takšen je bil torej vojni in zgodnji povojni čas v Hrastniku v mojih očeh, v letih moje izgubljene mladosti. Zdaj, po sedemdesetih letih, ko se bližam 89. letu, mi je, kadar poslušam in berem o po vojni pobitih, čedalje bolj hudo, da se je zgodila ta strašna stvar. Vedno znova se mi misli vračajo k pobitim in k morišču. Kdor koli so bili, kar koli so bili, bili so nedolžni ljudje in tega jim ne bi smeli storiti. Nekatere žrtve smo vendar dobro poznali, za druge si lahko mislimo, da niso mogli biti veliko drugačni od njih. Koliko nedolžnih življenj. Zadnje čase veliko molim in v molitvah se spominjam tudi njih.