Slovenija je bila do propada Jugoslavije 1990/91 delna republika večnarodne Jugoslavije in je šele 25. junija 1991 postala neodvisna, demokratična država. Od 29. marca 2004 je članica NATA in od 1. maja 2004 tudi Evropske skupnosti, kot taka je ji je v prvi polovici leta 2008 uspešno predsedovala. Podobo v veliki meri idilične, gospodarsko vseskozi uspešne male dežele med Karavankami in Jadranom, med Julijskimi Alpami in madžarsko ravnino deloma zasenčuje težka dediščina komunističnega gospostva. Slovenija je edina postkomunistična država Evropske skupnosti, ki na državni ravni ni obsodila komunizma. Prehod Slovenije v pluralistično zahodno demokracijo se je namreč zgodil, ne da bi komunistični kadri kjerkoli izgubili svoj vpliv – v politiki, gospodarstvu, upravi, justici, v šolah in na univerzah, v medijih, pri sindikatih itd.

Še danes poteka v Sloveniji živahna politična polemika o tem, kako naj se gleda na dogajanje v času druge svetovne vojne in, posledično, neposredno po vojni in kako naj se ga vrednoti. Medtem ko vzbujata fašizem in nacionalsocializem kot totalitarni ideologiji silovit odpor, se označuje komunistično kršenje človekovih pravic še zmeraj kot manj vredno obsodbe, da, celo kot neprimerljivo z dejavnostmi fašistov in nacionalsocialistov. Med tem pa smo vendarle dobili nekatere objektivne analize in izdaje virov za vojno in povojno obdobje. Vendar še ne moremo govoriti o preboju v zgodovinsko objektivnost in neodvisnost. Do sedaj mnoge ustanove in večino slovenske publicistike še zmeraj obvladujejo zgodovinarji in časnikarji, ki so bodisi sami delovali za komunistični režim bodisi je režimsko zgodovinopisje nanje tako močno vplivalo, da se ne morejo tako hitro rešiti starih miselnih vzorcev.

Kdor hoče presoditi zgodovinski in pravni položaj v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, se ne more omejiti na črno-belo slikanje okupacije in odpora. Objektivnost zahteva, da ne selekcioniramo samovoljno in enostransko ne moraliziramo, torej da ne prikrivamo pomembnih dogodkov tistega časa, druge pa preveč preprosto, brez ozira[Stran 087]na posebne okoliščine, razvrednotimo in demoniziramo, spet druge pa prekomerno glorificiramo. Kot sem razložila že v svoji knjigi Das zerrissene Volk,¹ je raven boja proti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem prekrivala raven drugega boja – boja za kasnejšo družbeno in državno ureditev. To je bila torej državljanska vojna Slovencev proti Slovencem, ki se je pričela v trenutku, ko so komunisti odpor proti okupatorjem praktično monopolizirali – z geslom: Kdor se ne podredi vodstvu tako imenovane Osvobodilne fronte, je narodni izdajalec. V tej shemi ni bilo nobenega prostora za ljudi z drugačnim svetovnim nazorom, ki so iskali druge poti v bodočnost in tudi hoteli voditi odpor po drugih poteh. Osvobodilna fronta, v kateri so dominirali komunisti, jih je z brutalno silo preganjala – med vojno deloma s skrivnimi procesi in divjaškimi likvidacijami brez sodbe, po tako imenovani »osvoboditvi« pa s spektakularnimi montiranimi procesi – ki so bili v porog vsakršnemu pravno korektnemu postopku – v katerih so obračunali z vsemi političnimi nasprotniki in z vsemi potencialnimi viri nevarnosti za nove oblastnike. Državljanska vojna je stala življenje več kot 30.000 ljudi. Množični umor ca. 15.000 civilistov in vojnih ujetnikov po vojni v Sloveniji je največji zločin, ki se je kdaj zgodil v Sloveniji. Samo do avgusta 1945 je bilo pobitih 14.141 ljudi. Večinoma so bili to domobranci, pripadniki Slovenskega domobranstva, ki so po begu maja 1945 poiskali zaščito pri Britancih in so bili nastanjeni v taborišču Vetrinj pri Celovcu. Britanci so jih izročiti Titovim četam in s tem poslali v gotovo in grozovito smrt.

Po prevratu v Sloveniji 1990/91 prihajajo na dan vedno novi komunistični zločini. Vladna komisija za raziskovanje množičnih grobišč stalno odkriva nova grobišča, za katera so odgovorni partizani oz. jugoslovanska armada (v katero so bili vključeni partizani). Vanja so po koncu vojne zagrebli tiste pobite vojake – slovenske domobrance, pripadnike hrvatskih in srbskih enot (ustaši, domobrani, četniki) – in civiliste nekomunističnega prepričanja (po komunističnem izrazoslovju »razredni sovražniki«), ki jih niso nikoli postavili pred sodišče. Slovenija je posejana z zamolčanimi grobišči. Do danes jih je bilo registriranih 594, v njih je po cenitvi med vojno in po njej našlo smrt približno 100.000 ljudi. Do sedaj so bile izkopane žrtve le iz neznatnega dela teh grobišč. Še po 20 letih ni politične volje, da bi se rešilo vprašanje zamolčanih grobov in žrtve pokopale s potrebnih spoštovanjem. Vedno znova se oglašajo komentarji, naj končno že pustimo preteklost mirovati in prenehamo »preštevati kosti«.

Šele pred kratkim je pretresla javnost najdba mumificiranih trupel iz Barbarinega rova v rudniku Huda jama blizu slovenskega zdraviliškega mesteca Laško. Za predsednika vladne komisije in direktorja muzeja za novejšo zgodovino, Jožeta Dežmana, ima »Huda jama« za Slovence podobno simbolno moč kot Katyn za Poljake. Ni največji množični grob v Sloveniji – po današnjih spoznanjih je največje grobišče v protitankovskih jarkih blizu Maribora, na Teznem, kjer je našlo smrt 15.000 ljudi – vendar je najpretresljivejši in najstrašnejši, ker so bili tam ljudje deloma živi zazidani in ker so hermetično zaprta trupla, naložena drugo na drugo in prekrita z belim apnom, tako dobro ohranjena. Jože Balažič, direktor instituta za sodno medicino, je povedal, da še nikoli ni videl česa podobnega, niti v filmu ne.

V Barbarinem rovu so od 1902 do 1942 kopali rjavi premog. Takoj po vojni, maja in junija 1945, so jugoslovanski partizani tam umorili po današnji oceni več kot 5.000 slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov, tudi žensk, ki so jih, zvezane v pare s telefonsko žico, pripeljali s tovornjaki na morišče Huda jama iz taborišča Teharje blizu Celja. Likvidacije so izvajale slovenske enote KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), načrtovanje je bilo v rokah OZNE. Ohranjeno je pričevanje šoferja tovornjaka Jakoba Ugovška pred preiskovalno komisijo Jožeta Pučnika 9. maja 1994. Skozi tri dni je večkrat na dan vozil tovornjak s prikolico, poln zajetih domobrancev, med njimi so bili 17–18 letni fantje, iz taborišča Teharje k Hudi jami. Na tovornjakih ni bilo klopi, ljudje so bili naloženi kot drva. Ni pa bil edini voznik, vozili so še drugi trije ali štirje tovornjaki. Vse skupaj je trajalo, kot je povedal, približno tri dni, morda celo skoraj en teden. Vsak večer so peljali dvakrat do trikrat. V svojem tovornjaku s prikolico je peljal vsakokrat 30 ljudi. Od zidanega vhoda so jih potem gnali 320 metrov daleč po vhodnem rovu in nato še 150 metrov dalje do jaška. Tam so se morali sleči in se, kot se zdi, uleči k že mrtvim tovarišem, potem so jih ubili s streli v glavo. To se vidi po lobanjah, ki imajo strelne odprtine. Drugi so umrli po padcu v približno 45 metrov globok jašek. Nekateri pa so ostali živi in so bili nato živi pokopani. Pri nekaterih se vidi, da so se poskušali rešiti. Zadušili so se v krvi ali zaradi pomanjkanja kisika.[Stran 088]

Izvajalci pobojev so bili večinoma zelo mladi, iz vrst tistih, ki so jih partizani mobilizirali tik pred koncem vojne. Tako vsaj so izpovedale maloštevilne priče, ki so bile pripravljene govoriti. Po odkritju zločina se je javljalo zmeraj več prič, starih mož, ki jih je sedaj mučila vest. Javljali pa so se tudi ljudje, katerim so očetje ali sorodniki pred smrtjo zaupali strašno skrivnost. Eden od stražarjev je npr. malo pred smrtjo zaupal svojemu zetu, da si ne more izbrisati podobe mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil, naj mu prizanese zaradi njegovih dveh majhnih otrok. Roman Leljak, ki je kot prvi raziskoval zločin v Hudi jami in poskušal spraševati tudi okoliške prebivalce, navaja še nepreverjeno zgodbo o petnajstletni deklici, ki se je z begom rešila pred pokolom in nato po nesrečnem slučaju iskala zaščito pri napačnem človeku, bivšem partizanu. Ta jo je s krampom oslepil, da ne bi mogla še enkrat zbežati, in jo nato živo vrgel v jašek. Mož je kasneje baje naredil samomor.²

Storilci iz leta 1945 so naredili vse, da bi zabrisali sledi zločina. Čeprav so vsi udeleženi pri zločinu zaprisegli, da bodo o dogodkih molčali za zmeraj, česar se jih je velika večina tudi držala, stvari le ni bilo mogoče popolnoma prikriti. Okoliški prebivalci so vedeli in so to vednost zaupno posredovali tudi drugim. Že l. 1990 je bil napravljen prvi poskus najti množično grobišče, a je zaradi tehničnih težav spodletel. Šele poleti 2008 je rudnik Trbovlje–Hrastnik dal vladni komisiji na voljo skupino, ki naj bi odprla Barbarin rov in odkrila v rovu pokopane žrtve pokola iz l. 1945. Tehnični vodja izkopavanj je rudarski inženir Mehmedalija Alić, bosenski musliman, ki že desetletja živi v Sloveniji in katerega brat in svak sta postala v juliju 1995 žrtvi pokola v Srebrenici.

Rov je bil hermetično zaprt. Po 340 metrih so naleteli na prvo oviro. V dolžini 100 metrov je bilo nasutje, tako da so morali odstraniti približno 400 kubičnih metrov jalovine, opek in ilovice. Nato šele so ugledali opečni zid, narejen 1945. Potem so v skupni dolžini 5,55 metrov naleteli še na nadaljnje pregrade iz betona, gline, železobetona in tračnic. Karl-Peter Schwarz je napisal v Frankfurter Allgemeine Zeitung: »Rov je bil tako skrbno zaprt, kot bi šlo za končno skladišče jedrskih odpadkov.«³

Marca 2009 so po zadnji pregradi zagledali tudi prvo okostje. Ob njem je ležala lomilka. Jože Dežman je mrtveca poimenoval »begunec«. Najbrž je sprva preživel pokol in je potem poskušal z zadnjimi moči s pomočjo lomilke prebiti pravkar zgrajeni zid. Približno dva metra dalje so našli naslednjo žrtev. Noge so tičale še v škornjih. Imenovali so ga »upornik«, ker so domnevali, da je bil eden od prisilnih delavcev, ki so jih uporabili po končanih eksekucijah in se je uprl morilcem. Spočetka so domnevali, da so v Barbarinem rovu našli smrt samo vojaki. To so sklepali po najdbah čevljev, škornjev, ostankov modrosivega blaga in žic. Vendar se je kmalu izkazalo, da so bile med 773 okostji, ki so jih do danes odkopali, tudi ženske. Našli so namreč nekaj pramenov las oz. kit. Približno tretjina trupel je bila mumificirana. Najprej so mislili, da so prevlečena s plesnijo, ampak kmalu se je izkazalo, da so bila posuta z apnom. Isto metodo so uporabljali tudi drugje. Tam tudi zato, da bi ublažili mrliški zadah in razkužili zemljo. Že poleti 1945 so npr. trupla zastrupila v »Brezarjevem breznu« nedaleč od Ljubljane izvir, tako da je okužena voda tekla dalje po potoku in je nekaj ljudi v soseščini utrpelo huda zastrupljenja.

Do danes še niso poklicali na odgovornost nobenega storilca. Tudi še niso identificirali nobene žrtve iz Barbarinega rova. Drugega jaška, polnega človeških ostankov, sploh še niso odprli. Morda ležijo nadaljnje žrtve še v tretjem jašku. To še ni gotovo. Ostanki že izkopanih mrtvih iz »hude jame« še čakajo na dostojen pogreb. Za zdaj so shranjeni v plastičnih zabojčkih v drugem rovu in v bližnji lopi, in ker so tako prišli v stik z zrakom, so brez milosti izpostavljeni razpadanju. Zgodovinar Mitja Ferenc, ki je vodil evidentiranje zamolčanih grobišč po vsej Sloveniji, dokler ni dobil nobenega denarja več, tako da ni mogel končati svojega dela, je leto dni po najdbi trupel v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani ožigosal pomanjkljivo pripravljenost vlade – in politike sploh – ter je ugovarjal razlagi, da so bile žrtve krive in da so bili narodni izdajalci, ki so si zaslužili smrt: »Take poenostavitve so nesprejemljive že zato, ker o krivdi ne morejo soditi njihovi morilci. Kriv je tisti, ki je bil postavljen pred sodišče in mu je bila krivda dokazana.«⁴

Sedaj dela počivajo. Rov je bil elektrificiran. Postavljena je bila prezračevalna naprava. Nato naj bi se nadaljevala izkopavanja žrtev. Dolgo to ni bilo gotovo, ker v sedanji levi vladi [Stran 089]

Figure 1. Huda jama Tamino Petelinšek

oz. v parlamentu še sedijo nekateri duhovni vnuki storilcev, pa tudi nekateri politiki, ki so bili pod komunistično oblastjo na visokih položajih in poskušajo odpraviti umore kot zgolj »napake«. Niso pripravljeni grozodejstev priznati za to, kar so bila, namreč sredstvo sistema, da se znebi svojih resničnih ali potencialnih nasprotnikov. To je Tito 26. maja 1945 v Ljubljani tudi nedvoumno napovedal: »Kar zadeva tiste izdajalce, ki so bili v domovini, je to stvar preteklosti. Roka pravice, maščevalna roka našega ljudstva je večino že dosegla, samo majhnemu delu izdajalcev se je posrečil beg pod zaščito zunaj naše dežele. Ta manjši del ne bo nikoli več gledal naših čudovitih gor, naših cvetočih polj. Če pa se bo to vendarle zgodilo, bo trajalo malo časa.«

Sedanji slovenski predsednik Danilo Türk o tej temi najprej sploh ni hotel ničesar izjaviti. Ko pa so ga časnikarji vztrajno spraševali, je na neki prireditvi ob svetovnem dnevu žensk, na 8. marec, Hudo jamo označil za »drugorazredno temo«– v primeri z dnevom žensk, ki je bil zanj prvorazredna tema. Na ta prvorazredni dan ni mogel dati izjave o onem drugorazrednem. Šele čez več mesecev se je potrudil in skupaj z ministrskim predsednikom Borisom Pahorjem obiskal žrtvenik. Tega ni storil sam od sebe. Šele za Slovenijo nenavadno energična kritika javnosti ga je k temu prisilila.

Janez Stanovnik, predsednik veteranske organizacije slovenskih partizanov (Zveza borcev) je po dolgoletnem zanikanju vendarle priznal, da je že od začetka vedel za množične poboje, da pa je molčal, ker ni hotel odpirati »starih ran«. Zahodni zavezniki naj bi bili likvidacije odobrili, s tem da so vse kvizlinge (tako imenovane izdajalce) izročili tistim državam, v katerih so storili zločine.#[Stran 090]

Nekateri ključni kamni na poti slovenske družbe v normalnejšo prihodnost so tako trdno vkopani, da jim kljub vsej prizemljenosti dejansko lahko rečemo demoni.

V besedilu kanim spregovoriti predvsem o enem, ki ga sam štejem ne le za najočitnejšega, marveč tudi za takega, da ga je z omenjene poti najteže odstraniti. Morda celo ne gre za najbolj globinskega demona v našem prostoru, gre pa nedvomno za tistega, ki povzroča največ nevšečnosti, in to praktično na vseh ravneh našega skupnostnega življenja. V drugem delu svojega modrovanja pa se bom vprašal, kaj je in česa v spopadu z obravnavanim demonom ni storila tukajšnja katoliška skupnost in ali je bil njen prispevek doslej zadosten.

Osebno menim, da se slovenska družba že drugič v zadnjih sto petdesetih letih kot z enim svojih temeljnih problemov sooča z vprašanjem obstoječega posestnega stanja in s perečim problemom, kako to posestno stanje spremeniti na kar najmanj boleč način. Najprej naj pojasnim pojem sam. Izvira iz slovenske politične zgodovine poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ko je označeval vedno bolj nezdravo neravnotežje med številčno močjo in realnim političnim, gospodarskim in kulturnim vplivom slovenske in nemške jezikovne skupnosti na Slovenskem. Nemško govoreči so na podlagi boljših zgodovinskih izhodišč nabrali precejšnjo prednost, ki se je tudi potem, ko se je politična tehtnica, zlasti na Kranjskem in v nekaterih delih Štajerske, nagnila na slovensko stran, kazala kot poglavitna cokla za zdrav razvoj slovenskega narodnega telesa. To posestno stanje niti ob najboljših namenih na obeh straneh, ki pa jih večinoma ni bilo, ne bi moglo ostati nedotaknjeno, saj bi sicer slovenska narodna emancipacija ostala torzo. Doseči je bilo potrebno spremembo ravnovesja, spremembo posestnega stanja, kar se je na koncu zgodilo ob prevratu leta 1918, dokončno pa s popolno eliminacijo nemškega jezikovnega in kulturnega elementa v slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni. Ta eliminacija s svojo predigro, brutalnim nemškim okupacijskim posegom v Sloveniji, ni bil ne zaželeni ne temu prostoru kaj prida koristni epilog. Vendar je potrebno opozoriti, da se nosilci prednosti tej niso bili pripravljeni odreči sami od sebe, slovenska stran pa dolgo ni imela mehanizmov, da bi to od njih izsilila. Ko jih je dobila, je šlo, kot rečeno, na nož.

Malokdo si je leta 1918 predstavljal, da se bo skoraj stoletje pozneje zgodba ponovila v poostreni različici. Zdaj – in pravzaprav že dobrega pol stoletja – so na položaju s prednostmi obstoječega »posestnega stanja« obloženih ironično prav tisti, ki si (med drugim) lepijo največ zaslug za radikalno in dokončno razrešitev vozla prejšnjega neravnovesja. Zaradi enostavnosti jih bom v nadaljevanju v glavnem imenoval zagovorniki in podporniki povojne politične mitologije, saj se mi to zdi izraz, ki najbolj zajame različne vidike njihovih pogledov na slovensko družbo. Strahotno neravnovesje med njimi in vsemi ostalimi tokovi v Sloveniji, zlasti onim, izvirajočim iz predrevolucionarnih izročil tega prostora, je seveda posledica njihove popolne zmage v epskem državljanskem spopadu med drugo svetovno vojno z brutalnim epilogom takoj po njej. To so znane, ne pa docela domišljene reči. Vsekakor je temu relativno ozkemu toku znotraj slovenske skupnosti uspelo v celoti osvojiti in obvladovati oblast skoraj celih petdeset let. Na ta način so si njegovi predstavniki zagotovili tudi velikansko prednost in pridobili »posestno stanje«, povsem primerljivo s tistim nemško govoreče skupnosti v 19. stoletju.

Vendar gre njihova premoč še bistveno dlje, in šele to je tisto, kar jo naredi za demonično in za poglavitnega demona sodobne Slovenije. Niti druga srednje- in vzhodnoevropska okolja se niso mogla izogniti čerem velikanskega neravnovesja med silami, ki so imele ves povojni čas oblastni in družbeni monopol, in med njihovimi nasprotniki, ki so začeli po letu 1989 tako rekoč iz nič. Dogajanje v Romuniji, na Madžarskem, Slovaškem, na Hrvaškem, pa celo v Litvi in deloma v Estoniji govori o tem več kot jasno. Tudi velik del nesporazumov in kratkih stikov med Orbanovo vlado na Madžarskem in »Evropo« izvira iz nezmožnosti, da bi na Zahodu dojeli razsežnosti tega neformalnega neravnotežja za navidez neproblematično fasado, ki ga tudi ni mogoče odpraviti brez ukrepanja. Kljub vsemu pa so domala vse srednje- in vzhodnoevropske države to neravnovesje odpravile vsaj na idejnem in kulturnem področju. Potegnile so bolj ali manj jasno ločnico med svojimi predvojnimi zgodbami, iz katerih občasno resda gledajo grozeče prikazni avtokratizma, skrajnega nacionalizma in antisemitizma, a [Stran 084]sočasno neki demokratični potencial, ki bi se ob ugodnejših globalnih okoliščinah lahko razvil in ki ga povojna zgodba, večinoma pod sovjetsko egido, ni nikoli imela. Tak preboj je uspel celo nekaterim nekdanjim jugoslovanskim republikam in je najbolj izražen na Hrvaškem, kjer je »posestno stanje« ostalo na kapitalskem področju precej pomaknjeno v smer nosilcev povojne oblasti, na idejnem pa so se morali odreči veliki večini povojne mitologije.

Slovenija je tu izjema. Skupaj z večino nekdanjega sovjetskega prostora razen baltskih držav, Gruzije in morda delno še Ukrajine in Armenije se pri nas ni nedotaknjena ohranila samo politična, gospodarska in kapitalska premoč nosilcev povojne politične mitologije. Iz na prvi pogled nejasnih razlogov jim ni bilo potrebno niti za ped odstopiti od prej (in še sedaj) monopolnih predstav o družbi, politiki, gospodarstvu, izročilu in zgodovini. Kljub strahotnim stranpotem povojnega obdobja so še vedno oni tisti, ki v javnosti edini kompetentno razlagajo, kaj je demokratično in kaj ni. Oni določajo (in so njihova merila splošno sprejeta), kdo lahko velja za slovenskega domoljuba in kdo ne, kar boleče opazujemo ob zgledih Korošcev dr. Lamberta Ehrlicha in dr. Gregorija Rožmana. Pridobili so si vlogo edinih pravih predstavnikov slovenske visoke kulture, kot je bilo razbrati ob dogajanju, povezanem z jesenskimi protesti. Samo oni imajo polno vedenje o obsegu pojma fašizem in o tem, kdaj se sme rabiti in kdaj ne. Seveda ga, kadar jim pride prav, rabijo zelo radodarno. Pravilno je samo njihovo razumevanje gospodarskih modelov in samo njihov privilegirani model tovarišijskega kapitalizma je bil v vseh teh dveh desetletjih primeren za neuko slovensko ljudstvo. Kajpak njim pripada sodba o tem, kdo izmed predstavnikov po letu 1989 nastalih političnih sil je »konstruktiven« in kdo »revanšist«, kdo je »liberalen« in »strpen« in kdo si želi zgolj delitev v narodnem telesu. Nič čudnega ni, če se temu pridruži še, da oni – ki so bili v srcu vseskozi demokrati – postavljajo vatle, kdo sme biti v Penu in kdo ne.

Še bi lahko našteval, a naj opozorim samo še na dve področji, kjer je njihov vpliv nedotaknjen. V očeh javnosti nosilci povojne politične mitologije predstavljajo pôroke »evropske poti« Slovenije, saj so uspeli uzurpirati prostor evropske razsvetljenske in liberalne tradicije pri nas. Javnost ne vidi nobenega protislovja v tem, da jim kljub temu sledi tudi takrat, ko bruhajo ogenj proti »brezdušnim« evropskim institucijam in sramotijo evropske simbole, saj bodo oni kot prepričani Evropejci pač bolje od razvajenih evropskih birokratov vedeli, kaj so avtentične evropske vrednote. Nazadnje se jim Slovenka in Slovenec povsem prepustita tudi, ko s filigransko natančnostjo odmerjajo pravo mesto Katoliški cerkvi v naši družbi. Celo veliko katoličanov ne dvomi v njihovo presojo o tem, kaj je njeno vmešavanje v politiko in kaj ni, kaj je »avtentično krščanstvo« in kaj so ostanki odurnega klerikalizma, kaj ustreza »duhu drugega vatikanskega koncila« in kaj kaže skomine po starih, predkoncilskih časih, ki so, kot ti izvrstni poznavalci evangelija in Cerkve najbolje vedo, zunaj zatohlega prostora Cerkve na Slovenskem že zdavnaj preteklost in zunaj mode.

Na kratko: v njihovih rokah sta naš skupnostni pekel in naš skupnostni raj, kamor bolj ali manj poljubno neovirano razmeščajo vse pojave in ljudi tega prostora.

Dejal sem, da je na prvi pogled precej nejasno, zakaj je to mogoče. Delček odgovora se skriva v nekaj stavkih, ki bi jih neuki opazovalec pripisal morda sedemdesetim ali osemdesetim letom prejšnjega stoletja, objavljeni pa so bili v nekem aprilskem Delu. Dolgoletni spremljevalki cerkvenih zadev, ki se je pred nekaj tedni navduševala nad veličino odstopa Benedikta XVI. in nato nad novoizvoljenim papežem Frančiškom, se zapiše tole: Traktati o spravi so jalovi. Treba bo nedvoumno povedati, kdo je bil osvoboditelj in kdo kolaborant ter kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani. Na obeh straneh so bili številni odtenki, ki pa niso bistveni.

Vedeti, kdo je bil na pravi strani, to je to. V to pravljično-mitološko past je ujeta slovenska družba. In njen objem ima zares demonske razsežnosti. Segajo vse do na prvi pogled akutnejše gospodarske in socialne krize, ob kateri naj bi se poenotili in pozabili na razlike. V dobro vseh, pravijo. Dejansko pa bi znova odložili soočenje s „posestnim stanjem“. A da se vrnem k pravljicam. Ravno hlastanje po njih precejšnjo večino tukajšnjega življa navdihuje, da nekritično pritrjuje ohranjanju „posestnega stanja“ in nerazumno, nervozno odreagira na vsak, še tako neznaten in po dvajsetih letih slovenske države že zdavnaj samoumeven korak v smeri njegovega spreminjanja. V tej luči je treba gledati tudi povsem iracionalno odločitev slovenskih volivcev na decembrskih volitvah leta 2011, na podlagi katere je bila oblikovana sedanja vladna koalicija.

Ampak v ozadju je zavedanje, da pomeni sprememba posestnega stanja sočasno razkroj pravljično-mitološkega univerzuma, [Stran 085]

Figure 1. Demonske perspektive Tamino Petelinšek

v katerem je jasno, kdo smo Smrkci in kdo je Gargamel. Pomeni slejkoprej tudi pogled v mračni tolmun slovenske polpreteklosti, pogled, ki bi, kot Slovenci in Slovenke slutijo, podrl vse idealizirane predstave o pokončnem narodu, ki ni na svoji poti nikdar skrenil. Ne, takega pogleda si normalen človek ne želi. Četudi mu je še tako jasno, da se mu ne bo mogoče za vselej izogniti. Zatorej ni od nosilcev povojne politične mitologije nihče resno zahteval, naj se odrečejo svojim monopolom, če že ne na kapitalskem, pa vsaj na idejnem področju. Samim kaj takega seveda ni prišlo na misel, kot se Nemci zgodnjega 20. stoletja niso bili pripravljeni odreči svojemu privilegiranemu položaju. Na južnem Koroškem so celo povozili slovensko večino, kar je sicer del druge zgodbe.

To nas druži s tistimi okolji, predvsem v Sovjetski zvezi, ki so si ravno tako naložila breme grozljivega medsebojnega obračunavanja in državljanskega spopada. Tam je slovo od „posestnega stanja“ najtežje, tam je interes širokih ljudskih množic za ohranitev monopola tistih, „ki vedo, kdo je bil na pravi strani“, največji. Nekaj drugega je spreminjanje omenjenih gotovosti tam, kjer se zapiranju in razlaščanju niso pridružila še množična grobišča. Slovenija take sreče ni imela. In bojim se, da imajo vzvode za spremembe v rokah samo dediči nosilcev povojne politične mitologije, da lahko samo oni naredijo tisti odločilni korak, ki bo večino Slovencev in Slovenk prepričal, da je čas pravljic mimo.

Seveda je potrebno pristaviti, da tudi tisti, ki se tej mitologiji nismo priklanjali, lahko kaj storimo. Naš pogled v tolmun preteklosti doslej ni bil povsem iskren, ker za to ni bilo nikakršne potrebe. Tudi tukaj še ni povsem minila želja, da bi se zadovoljili zgolj z mitološko preureditvijo slovenskega imaginarija, tako obremenjenega z bremenom obstoječega posestnega stanja. Druga velika naloga je, kako pomagati pri nujni in neizbežni bolj ali manj koreniti razgradnji tega posestnega stanja, ne da bi sočasno z njim stopili čez rojake in rojakinje, ki so nanj in na pravljični svet, ki ga ponuja, navezani iz najrazličnejših vzrokov.

Za konec na hitro še beseda o prispevku, ki je v teh dveh desetletjih umanjkal, s čimer je bila ohranitev posestnega stanja morda ne odločilno, gotovo pa pomembno olajšana. Gre za prispevek tukajšnje katoliške skupnosti. Nedvomno s(m)o slovenski katoličani in katoličanke bili med tistimi skupinami [Stran 086]slovenskega prebivalstva, ki so osamosvojitev in demokratizacijo najbolj doživeli kot globinsko osvoboditev. Kajti prejšnje obdobje je bilo kljub vsem tedanjim in sedanjim poskusom drugačnih stilizacij, kakršna je bajanje o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot domnevni zlati dobe slovenskega katolištva, kot si ga privoščijo nekateri, čas nesvobode, ko je lahko Cerkev dihala zgolj toliko, kolikor so dovolili drugi. Nič čudnega torej ni, če lahko mnoge katoličane in katoličanke štejemo med najzvestejše stebre projekta slovenske države in demokracije. A celotna slika ni tako lepa.

Sovpadli sta pač dve na prvi pogled ne nujno v isto smer kažoči težnji. Ena je pastoralno-evangelizacijska, ki raste iz utemeljenega prepričanja, da mora biti Cerkev odprta vsem, zaradi česar njene nosilce daje hud strah pred opredeljevanjem o dilemah tega prostora. Strah jih je seveda tudi, da bodo zaradi delovanja drugih obveljali za “janševce”, “desničarje”, “klerikalce”.

Z njo je sovpadla z vidika zgodovine Cerkve tako rekoč naravna težnja predvsem večine tukajšnje višje katoliške hierarhije, da namesto na nove, a neznane išče in je iskala naslonitev na stare, preizkušene in do obisti znane strukture, četudi te morda katolištvu niso bile najbolj naklonjene. S tem je namesto k razgradnji prispevala k ohranjanju posestnega znanja. Danes že lahko rečemo, da je sočasno padla na zgodovinskem izpitu. Seveda ne moremo izključiti, da se pravzaprav obe evocirani težnji napajata iz istega pravljičnega izvira kot družba v celoti: da ju je podzavestno strah soočenja s spoznanjem, da je bil grozljivi spopad med Slovenci v veliki meri sad razkola v katoliški skupnosti. Zato se je laže okleniti mitov tudi za ceno ohranitve nezdravega ravnotežja, ki dolgoročno vodi proč od svobode, proč od sproščenega dihanja in hkrati proč od učinkovite pastoralne dejavnosti, ker ta pač ne more peljati mimo resnice o tem prostoru.

Katoliška skupnost bi lahko bila tisti jeziček na tehtnici, ki bi spremenila problematično ravnovesje. A zdi se, da ga je doslej kljub nasprotnemu splošnemu prepričanju, ki smo ga posvojili skoraj vsi, prejkone prevešala v prid posestnemu stanju nosilcev povojne mitologije. To pa je tragična bilanca.

Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?
Vprašanje, o katerem so se Slovenci odločali v nedeljo, 23. decembra 1990.

Kar se je zgodilo z družbo, presega naše največje strahove.(Václav Havel, 1992)

Razumeti ukaze časa

Ko nam pride v roke besedilo, ki se ukvarja s časom, ki nam je posebej drag in pomemben, ni tako nenavadno, če se vprašamo, kako so se ljudje, ki so se gnali za stvari, ki bi lahko bile tudi naše, na ta čas odzivali. S prednostjo, ki jo izvajamo iz prihodnosti, ki je med tem postala preteklost, če se sme tako reči, lahko svojemu vprašanju poiščemo tudi določen odgovor. Nič tako izjemnega tudi ne bi bilo, če podoben razmislek potem obrnemo še nase in si v domišljiji predstavimo človeka, ki nam bo naklonil toliko pozornosti, da bo hotel vedeti, kakšno stopnjo zadostnosti je imelo naše prebivanje v času, se pravi, naše srečevanje in naše spoprijemanje z njegovimi mnogimi majhnimi in velikimi Sfingami.

Ne bi se namreč smelo zgoditi, da v tej možnosti ne bi videli duhovne in moralne vzpodbude k razmisleku o tem, kaj vse pomeni sintagma: človek in njegov čas, odgovornost človeka za čas.

Kaj bi utegnilo pomeniti, če bi se osrednje slovenske katoliške organizacije odločile, v kateri meri duh, ki jih vodi, volja, ki jih nosi, razumetje, ki jih usmerja in jim daje moč, v kateri meri te reči živijo od pripravljenosti poslušati čas, od pripravljenosti svoje duhovne rezerve usmeriti v razumetje časa. Naštejmo jih nekaj, da se bo pred nami odprla panorama slovenske katoliške organiziranosti in njene moči. Slovenski katoliški izobraženci, Nova Slovenska zaveza, Nova Slovenija, slovenske katoliške fakultete, slovenske katoliške gimnazije, vsa mnoga župnišča in kaplanije po premnogih zelenih dolinah domovine. Kaj bi odkrili? Koliko od njih živi, kakor da bi bili zunaj časa? Vedeti moramo, kakšen prostor je čas postavil, kako je izdelan in kaj ga nosi?

Protislovnost sedanjega slovenskega časa

Značilnost sedanjega slovenskega časa je protislovnost, ne protislovje, ampak protislovnost: v njem delujejo sile, ki ne bi mogle soobstajati, če bi sebe, vsaka zase, do kraja domislile. Dobesedno ta trditev velja za ustanove, ki so utemeljene na razumu, na primer za državo. Če bi sile boljševiške intuicije in sile z intuicijo, iz katere je zrastla ideja evropske pluralne demokracije, vsaka domislila sebe iz celote svojih izhodišč, ne bi mogle funkcionirati na primer v skupnem parlamentu. Med silami, ki državo dopuščajo v skladu s tem, kar so v človeku našle, da človek je, in kar so v skupnosti našle, da skupnost je, na eni strani in na drugi strani med silami, ki ne dopuščajo avtonomne biti ne v človeku in ne v skupnosti, ampak oboje izdelajo za vsakokratne potrebe v svojih ideoloških laboratorijih, med takšnimi silami je protislovje, ki ga ni mogoče ukiniti. Država Slovenija je v protislovnosti ali v protislovju svojih izhodišč.

Boljševikom se je odkril svet kot prostor manipulacije. Politikom evropske tradicije, politikom, ki imajo pravico do te besede, pa je svet prostor biti, ki izključuje manipulacijo. Politikom, ki jim pripada ta beseda, ki imajo pravico do tega imena, kakor smo rekli, gre za skrb. Polis je prostor dopuščanja biti in skrb za bit. Gre torej za dve stvari: za politiko, ki je skrb, in za manipulacijo, ki ni politika.

Zgodba o manipulaciji je delo sedanje evropske zgodbe. Vsa jakobinska boljševiška gibanja nosi ta uvid in to zagledanje: svet je ustvarljiv prostor, svet je prostor manipulacije. Manipulacija je osrednja misel boljševiške pragmatike. Če stvari in ljudje nimajo ontološke garancije, to pomeni, da jih je mogoče poljubno ne samo interpretirati, ampak tudi poljubno izgrajevati v akterje poljubnih projektov. Potrebna je samo ena reč: potrebna je absolutna prisebnost, vera v vsestorljivost in etična emancipiranost. Boljševiki so imeli ambicijo ustvariti Drugo Evropo, bili so ljudje bogovi, za katere so bile vse možnosti, s tem da so bile možnosti hkrati tudi že upravičljive. Vse, kar je mogoče storiti, je s tem tudi že dovoljeno. Če bi ob tem kdo pomislil, da jih je [Stran 074]nosil neznanski zanos, bi imel seveda prav, a spet ne, če bi hkrati mislil, da jim je ta zanos jemal kaj od njihove lucidne prisebnosti. Bili so to res novi ljudje, določeni in poklicani, da zasedejo Olimp Druge Evrope. Poklicani, a tja niso nikoli prišli in svojega cilja v celoti niso nikoli dosegli.

Ko pomislimo, kaj se jim je zgodilo, bi morali reči, da je pisanje scenarija njihove drame prevzela ironija – neka ironična roka. V trenutku, ko jim je bil dan virtuozni manipulativni genij, jim je hkrati, tako rekoč v istem trenutku, bila odvzeta skrb, ki je, kakor smo rekli, temeljni instrument ljudi, ki svet dopuščajo in nad njim bedijo s svojo skrbjo. Tako polni so bili manipulacije, da nikoli niso utegnili razumeti, kaj je politika. Z manipulacijo so dosegali uspehe, ki so omamljali svet: polastili so se »dežele širokega Dona« in jo spremenili v Sovjetsko zvezo, zagospodarili so nad Srednjo in Vzhodno Evropo, osvojili so Baltik in Balkan, a se jim je že čez dobrega pol stoletja vse sesulo. Z manipulacijo se na dolgi rok ne da postavljati sveta.

Manipulativni binom slovenskih boljševikov (1941–1945)

A dovolite sedaj, da vas seznanim z nekim velikim načrtom, ki je bil zasnovan in uresničen na naši zemlji, v Sloveniji. Z nekim načrtom, ki je bil hkrati velika manipulacija z vsem narodom. Ponujam vam jo kot ilustracijo, da boste potem bolj pripravljeni sprejeti neko drugo manipulacijsko dramo, uprizorjeno tako rekoč včeraj.

22. novembra 1942 je Edvard Kardelj poslal iz Ljubljane Jaki Avšiču v Dolomite zanimivo pismo, v katerem ga je poučil, kaj bo od sedaj njihova poglavitna naloga: »Naša politika mora biti taka, da bo belogardistično-mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorja in ne bo mogla delati nobenih manevrov. Dokler bomo mi tako vztrajali … bo bela garda morala služiti okupatorju. Potem se bo pač zgodilo, da bo uničena od tistih zaveznikov, ki se jih želi za jutri … od Angležev in Amerikancev.«

Doktrina, nakazana v Kardeljevem pismu, je drugi del velikega boljševiškega načrta, ki je bil spočet že na začetku, intenzivno pa se je začel izvajati spomladi 1942. Z aprilom so se boljševiški umori začeli gostiti. V naslednjih mesecih pa je njihova frekvenca začela naraščati in junija in julija dosegla višek. Boljševiško nasilje je bilo vodeno tako, da je že na zunaj imelo značaj politične uprizoritve. Konec aprila in v prvi polovici maja so se italijanski vojaki umaknili iz odmaknjenih vasi v večje kraje, junija je krivulja fizičnega nasilja dosegla svoj višek, deželo je zajela groza, naslednjega meseca julija pa je pandemija – boljševiki so uprizorili čez 900 na krut način izvedenih umorov – dosegla svoj cilj: po deželi so se začele ustanavljati vaške straže. Med boljševiki na Kočevskem rogu je, kakor poroča Kocbek, zavladalo huronsko veselje. Dosegli so stanje, o katerem je govoril Kardelj v svojem pismu Avšiču.

Če pogledamo to celoto, se pred nami pokaže nekaj, čemur bi lahko rekli binom velikopotezne boljševiške manipulacije s svojim narodom. S tem, da so ljudi prisilili, da so v svojo obrambo terjali od okupatorjev orožje – mednarodno pravno povsem legitimno dejanje – so dosegli to, da so med idejnimi katoliškimi disidenti, med kocbekovci, med krščanskimi socialisti, med liberalnimi plebejskimi sloji po vaseh in med malomeščanskim liberalnim mestnim življem uspešno uveljavili od vseh možnih besedi najbolj pokvarjeno besedo izdajalci. Ta beseda je s svojo zlaganostjo od tedaj pomagala opravljati njihovo delo. Manipulacija!

Slovenski katoličani, ki so se, braneč svoja življenja, bojevali obenem za Slovenijo in za Evropo, česar noče nihče več vedeti, so živeli s tem sramotnim imenom – dokler so živeli. Boljševiška diabolična manipulacija pa je dosegla, da se jih je to ime držalo tudi še potem, ko niso več živeli – ko so ležali zapuščeni in žaljeni po jaških nekdanjih rudnikov in po samotnih breznih. Zbori po mestnih trgih in ulicah pa so odmevali od pokvarjenih deklamacij nekdanjega naroda, ki se je vedno bolj spreminjal iz naroda v amorfni boljševiški proletariat. To je ena reč.

Enobe – vrhunski izum boljševiške manipulacije

Velikopoteznost opisanega mehanizma boljševiške manipulacije se mora s svojo diabolično ingenioznostjo umakniti samo pred nekim drugim osnutkom. Samo en tedanji boljševiški izum je bil večji, samo ena od njihovih strateških iznajdb je rodila večje sadove. To je bilatako imenovana narodnoosvobodilna borba. Samo eno naličje, ki so si ga spustili čez obraz, je skrilo večjo ukano, samo ena igra s tem, kar so imeli ljudje za sveto, je povzročila več žrtev, več slovenskih življenj. In – ironično – večjo izgubo svobode.

[Stran 075]

Figure 1. Ali imamo še kaj spomina? Tamino Petelinšek

Leta 1944, od 31. januarja do 13. marca, je član politbiroja KPJ Edvard Kardelj v partijski šoli na Rogu pred tečajniki, med katerimi sta bila tudi Zoran Polič in Jaka Avšič, razgrinjal načela, ki so vodila Partijo pri usklajevanju revolucionarnih ciljev s cilji tako imenovanega enobeja. Iz podrobnega prikaza Kardeljevega nastopa, ki smo ga razbrali iz razprave dr. Vide Deželak Baričeve Osvobodilni boj kot priložnost za izvedbo revolucionarnih ciljev (Prispevki za novejšo zgodovino XXXV – 1995) bomo nakazali možnosti, ki sta jih Partija in Kardelj videla v enobeju.

Vodilno spoznanje izraža naslednji Kardeljev stavek: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se razkrinka kot izdajalska.« (155.) »Izdaja« se mu je zdela retorično bolj učinkovita, če jo je mogoče interpretirati za izdajo naroda, kot pa za izdajo razrednih interesov. Nekje še pravi Kardelj: »Za nas je važno, da se bo reakcija razbila na narodnoosvobodilnih pozicijah.« (149.) Iz tega spoznanja izvede Kardelj revolucionarne konsekvence: »Notranjo reakcijo je treba onemogočiti na osnovi njenega zadržanja do osvobodilnega gibanja in ne na razrednih osnovah.« (139.)

Kaj je bilo za slovenske boljševike cilj in kaj sredstvo, zelo jasno izhaja tudi iz Kardeljeve razlage, zakaj KPS ni začela z vojaškim nastopom pred 22. junijem 1941, to je pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo, ampak šele potem: »V prvi fazi (to je pred 22. junijem 1941) bi bila možna naslonitev samo na Anglijo in v tej zvezi pričetek oborožene akcije. Toda to bi bila samo potrditev stremljenj reakcije, ki se je hotela nasloniti na zapadne imperialistične sile. S to naslonitvijo bi tako okrepili domačo reakcijo, mi sami pa bi postali privesek imperialistične vojne.« (156.) Leninski boljševiki so svojo podobo določali v skladu s svojim razumevanjem samega sebe. Ali, bolje rečeno, v skladu s svojimi trenutnimi in dolgoročnimi cilji. Na sedmem kongresu Kominterne sredi tridesetih let v Moskvi so se začasno odpovedali celo razrednemu boju in poklicali napredne ljudi sveta, naj se združijo v ljudsko fronto in »branijo meščansko demokracijo pred grozečim fašizmom«.

Boljševiška nadgradnja emancipiranega uma moderne

Kratek pogled v zgodovino. V takšno mimikrijo je bila začetna boljševiška intuicija opogumljena z razvojem novoveškega pojmovanja uma. Naj navedem nekaj potez razumevanja tega novega stanja iz Böckenfördovega esejaZamisli socialnega in političnega reda francoske[Stran 076]revolucije (Europa und die Civil Society): »Razum, na katerega se sklicuje Revolucija, ni razum ‘po sebi’ (razum ‘an sich’), ločen od interesov in zgodovinsko politične pogojenosti; tudi ni več, kot pri srednjeveških in zgodnjenovoveških mislecih, sprejemajoči um, usmerjen na neko univerzalnost, kot božje stvarstvo razumljeni red smotrov: to je emancipirani um, v posamezniku z njegovimi nase usmerjenimi cilji in potrebami delujoči um – individualistični um.« (105.) Tak posameznik ali individuum seveda ni samo posamični človek, ampak tudi posamezna skupina, na primer družbeni razred, ali posamezna vodilna skupina ali Partija.

Manipulativni genij partije v porazu

Največji preizkus obstojnosti svojega sebezavedanja je slovenska boljševiška Partija prestala ob koncu 80-tih in v začetku 90-tih let. Med boljševiki je bilo še veliko takih, ki so osebno, s svojimi rokami tako rekoč, izdelovali revolucijo. Da so bili zato plačevani, je breme, ki so ga sicer vseskozi nosili in se ga seveda zavedali, delalo še težje. A njihova memoarna literatura, kolikor je je še bilo, ni bila zato nič manj ideološko apologetska. Prišel je edinstven zgodovinski in človeški trenutek – in odšel, ne da bi mu tisti, h katerim je prišel in zaradi katerih je prišel, dovolili, da bi jim povedal, zakaj je prišel! Prišel je poraz in pokazal boljševikom zrcalo, da so se v njem videli, a dosegel ni nič.

Skladno z etičnim odzivom posameznika se je pod novo obnebje zgodovine odločila stopiti tudi Partija kot celota. V uri stiske ni šla vase, ampak se je vsa ponovno izročila svoji osnovni intuiciji: da je svet vedno mogoče oblikovati po svoji podobi. Tudi v porazu. Nekateri zunaj nje so naivno mislili, da se v njej dogaja iskanje alternativnih možnosti. Nič takega, kot je vest ali utrujenost po tolikih zločinih, nič takega ni bilo v tem iskanju. Partija je bila samo izzvana. V sebi je začutila stare, radožive prvine manipulativnega talenta. V njenih miselnih laboratorijih so nemudoma začeli izdelovati osnovni ideološki kliše za spreminjanje. To mora biti takšno, da bo imelo videz spreminjanja, a ne bo prinašalo nobene resnične drugačnosti. Eden od vzorcev vedenja je bil ta, da so ob izvorno demokratičnih manifestacijah prirejali svoje, ki so bile prvim podobne, a le toliko, da se je že na prvi pogled videlo, da jim konkurirajo. Ko so na primer zgodovinske sile obnovljene demokracije 8. maja 1989 za Kongresni trg pripravileMajniško deklaracijo, so sestopniki prišli s svojoTemeljno listino Slovenije (22. junija).

Dvopomenskost boljševiške tranzicijske igre

Upam, da se bo še v dometu naše prihodnosti – ne razumite me narobe, ne moje seveda – našel občutljiv in nadarjen novinar, ki bo vložil nekaj let trdega dela in iz gmote dokumentov in spominov izluščil dvopomensko besedilo boljševiške tranzicijske igre. Tedaj bodo ljudje črno na belem videli – kar danes samo slutijo – da so njeni režiserji vedeli, da morajo storiti dvoje: da se morajo udeležiti naporov za samostojno državo in da mora ta nova država sprejeti formalno podobo demokratične politeje; obenem pa so tudi vedeli, da morajo zagotoviti, da bo politično ogrodje nove države iz take snovi in tako izdelano, da ne bo moglo postati integralen nosilec demokratične politične kulture. To hereditarno naročilo so začeli nemudoma izvajati tako, da so poskrbeli, da so se deloma na sceni deloma za sceno začela izvajati dejanja in izgovarjati besede, ki so dokazovale, da tu še prebivajo ljudje z izvorno boljševiškim dialektom.

Če ilustriramo: da bi boljševiki omogočili in zavarovali pragmatiko osamosvojitve, so naredili nekaj stvari, predvsem dve: slovenska skupščina je 27. septembra 1989, še v boljševiških časih, izvedla sprejetje ustavnih dopolnil, januarja 1990 pa je slovenska delegacija demonstrativno zapustila zasedanje 14. kongresa ZKJ v Beogradu. Ti dve dejanji so uprizorili zavestno, da sta po svoje prispevali k osamosvojitveni dinamiki. Istočasno pa je Partija s svojimi ideološkimi depandansami budno spremljala demokratične vzpone tradicionalne narodove substance in jih s svojimi metodičnimi prijemi opremljala z dvomi in sumničenji. Nenehno je dokazovala, da nikakor ni vsa zraven. Da sploh ni vsa zraven.

Tu smo sedaj na točki, ki nas spominja na naše uvodno vprašanje o času. Ko smo se ozirali v preteklost, smo se, če se še spomnite, spraševali, kako so se ljudje, ki so bili, analogno govorjeno, zadolženi z našo stvarjo, vedli: kakšno je bilo njihovo ravnanje ob svojem času, ali so bili pripravljeni sprejeti njegove ukaze, predvsem pa, ali so jih sploh razumeli. Kakšne osebnosti so bili, da konkretiziram, naši tedanji katoliški politični starešine: Basaj, Kremžar, Stare, Žebot, Jelenc, Mačkovšek? Kakšen je bil njihov odnos do svojega časa? Ali so takemu, kakršen je [Stran 077]bil, bili kos? Ali so tudi vsaj slutili, kaj bi utegnilo biti za njim?

Potem pa smo dopustili možnost ali pa celo verjetnost, da si bodo v neki prihodnosti neki drugi ljudje zastavljali podobna vprašanja o nas in bodo, poučeni in opogumljeni od tega, kar bodo odkrili, z večjim zaupanjem gledali v prihodnost; ali pa bodo, nasprotno, obžalovali našo kratkovidnost, ki nam ni dovolila, da bi razumeli znamenja časa, tako zelo, da bi bili v stanju sprejeti njihove zahteve.

Težava demokratične tranzicije – totalitarna obremenjenost

Naloge, ki so stopile pred slovensko družbo v zaključnih osemdesetih in začetnih devetdesetih letih, so našle to družbo v neugodnem položaju, tako v notranjem kakor v zunanjepolitičnem oziru. Spomnimo se samo, kakšne ovire so slovenski osamosvojitvi postavljale Italija, Francija, Anglija, Amerika. Ko ne bi bilo Mocka, Kohla, Genscherja, papeža Janeza Pavla II., bi se znašli popolnoma sami – na čistini, ki so jo obvladali zgolj mednarodni interesi in njihovi računi.

Tako je bilo v zunanjem svetu. Za negotovost, ki jo je kazala tranzicija doma, pa skraja nismo našli pravega vzroka. Nekaj časa je trajalo, da smo se zavedeli, da je tako zato, ker smo bili obglavljeni. Ko danes gledamo nazaj pa tudi okoli sebe, ko vidimo, kako se ljudje obnašajo, kako govorijo in kako se odločajo, smo vedno bolj prepričani, da je to prava beseda. Ko je vosovec Štadler 13. oktobra 1942 potegnil pištolo in jo nameril v čelo bana dr. Marka Natlačena, ki je za mizo nič hudega sluteč bral pismo, ki mu ga je morilec, preoblečen v duhovnika, pravkar izročil, ni ustrelil enega človeka, ampak, simbolno, ves narod. Eliminiral je njegovo pamet. Ko so boljševiki potem fizično ta umor še dopolnjevali – med vojno so ta strel ponovili še šesttisočkrat, po vojni pa dvajsettisočkrat, na način, ki bi se lahko potegoval za celo vrsto prvenstev – ko je potem prišlo do jemanja pameti, ki so ga pod strokovnim vodstvom po vojni pol stoletja izvajale hudobne učiteljice in novinarji, ki so imeli toliko poguma, da so se za svojo zavrženo službo dali še plačevati, in potem, ko je bil narod pol stoletja izrečen temu postopku, ti pride nenadoma leto 1990, ki od tega naroda, sedaj v polis organiziranega, zahteva, da imenuje politike, ljudi, ki ga bodo vodili, stori to tako, da izvoli Kučana in zavrže Pučnika. To lahko stori samo narod, ki je dovolil, da so mu vzeli pamet, ki je samosvoja, človekova najbolj varovana lastnina, ali pa je ni.

Ekskurz – primerjava z nacistično nemčijo

Poglejmo si drugačen primer. Nemci so bili leta 1945 premagani v radikalnem pomenu te besede, a njihovo sprejemanje lastne krivde – za vojno in torej tudi za poraz – še daleč ni bilo ustrezno totalnosti poraza. Znana je okoliščina, o kateri poročajo zgodovinarji, da so Nemci dobili živilske karte šele potem, ko so prinesli potrdilo, da so si ogledali filme, ki so jih kazale zasedbene oblasti o takih krajih, kot sta bila Auschwitz in Dachau. Nemci so te specializirane kinematografe res obiskovali, a so med predvajanji vsi disciplinirano »gledali stran«. Kot pravi Wolfgang Kraushaar: »Čeprav je bila po vojni uvedena ostra politična cezura, ni nastopil ustrezen socialno kulturni prelom. Kot socialni, kulturni in duhovni kolektiv je nemška družba obstajala naprej.« (Wolfgang Kraushaar, Achtundsechzig, 218.) Potem pa je prišla rousseaujevsko navdahnjena »generacija 68«. Za cilj si je postavila »odpraviti državo in radikalno spremeniti meščansko družbo«. V to področje – v program reči, s katerimi je treba obračunati – pa je spadala tudi »avtoriteta očeta«. Tako je naneslo, da so avtorji nacistične Nemčije postali predmet moralnega in političnega raziskovanja svojih sinov. Teh seveda prvenstveno ni zanimala njihova etična podoba. Prvenstveno so izvajali svoj ideološki program, to pa so najbolj učinkovito delali tako, da so napadali nacistično preteklost svojih očetov. Nič takšnega se ni dogajalo našim komunistom. Ti so rojevali in vzgajali pokorne sinove.

V Sloveniji ni bilo nobene »generacije 68«. Če pa so poizkusi kaj takega postaviti na noge kdaj že bili, se je takoj videlo, da njihove opazovalne in raziskovalne aparature niso imele leč, skozi katere bi bilo mogoče zagledati zločine očetov. Če pa pomislimo na vstajnike s konca lanskega in začetka letošnjega leta, so ti mladeniči in mladenke res nosili v sebi nekaj energij moralnega in duhovnega upora s konca 68-tih let, s svojimi političnimi predstavami pa so gravitirali v leto 1945. »Bazična demokracija« namreč ni možna brez Udbe in Partije.

Slovenski boljševiki so poleg vsega še prisebno, dokler so bili še na oblasti, pripravljali teren zase in za svojo prihodnost. Bili so iz takega tkiva, da jim nič ni branilo, da za to ne bi uporabili zločina, ki je že na zunaj razkazoval svojo nacistično provenienco. S kakšnimi[Stran 078]

Figure 2. Ali še vemo, kdo smo? Tamino Petelinšek

ljudmi smo Slovenci imeli opraviti v 20. stoletju, lahko zato vsakomur in vsemu svetu povemo tako, da pokažemo na njihov zadnji moralni in človeški upor: ko jih niso prestrašile niti dimenzije genocida nad lastnim narodom. Posledica tega pa je ta, da danes ne čutimo samo bančne praznine, ampak tudi človeško praznino. Račun pa se jim je deloma izšel in to je tisto, kar dela boljševiške politične filiale tako samozavestne.

Ekonomska tranzicija – smer boljševiškega preživetja

V odsotnosti odgovornosti za polis je posttotalitarni teren nudil boljševikom veliko opornih točk za njihovo promocijo. Iz stvari same izhaja, da je v prehodu iz sistema z družbeno lastnino v sistem z zasebno lastnino težišče problema lastninjenje. To danes vemo vsi. Leta 1990, ko se je ta prehod odprl, pa so se tega zavedali samo tisti, ki so nekoč politično jamčili stanje, sedaj pa so čutili, da jih čas kliče kot poznavalce, da spravijo stvari v naravni lastninski red. Dve stvari sta bili jasni, predvsem njim seveda: da so oni tisti, ki to znajo, ki so v stanju lastniniti, in drugič, da se pri tem opravilu pametnemu človeku nudijo lepe možnosti. V ozadju je lastninjenje vseeno veselo potekalo in novi stari razred se je začel znova krepiti.

Jaz o tem seveda ne bi kaj prida vedel, ko ne bi malo pred božičem, 18. decembra 2012, poslušal televizijskega pogovora Ksenije Horvat Petrovčič s predsednikom vlade Janezom Janšo. Uvodoma je gospa omenila, da ob koncu leta državo čaka proračunska blokada in Janši ukazala – vseskozi je s predsednikom ravnala zasliševalsko – naj ji pove, kaj bo storil in pri tem izrekla »krilate besede«: »Ne zanimajo me krivci in odgovornost. Samo, kaj boste naredili.« Janša je vztrajal, da so krivci in razlogi sploh tudi važni. Dostavil je, da mora, če hoče o tem kaj povedati, kaj reči tudi o stanju v slovenskih bankah. Rekel je, da je stanje tam slabo in da je to nekakšna skrivnost. Spraševalka je začutila nevarnost in očitno mislila, da se mora vmešati, a Janša je vztrajal: »Vseeno vam bom povedal.« Potem je povedal – da skrajšam – da je razlog v tem, da so nekateri veliki gospodarski konglomerati dobivali velike kredite – milijardne, v seštevkih – in da sedaj teh kreditov ne vračajo. To so velikanski denarji in tisti, ki so nekoč s telefonskimi klici usmerjali te kredite, so sedaj izjemno zainteresirani, da se po njih ne [Stran 079]brska, skratka, da se ne ustanovi tako imenovana slaba banka, kamor bi se prenesle te terjatve in tako postale transparentne. V to da so pripravljeni veliko vložiti. Ob tem nas je Janša seznanil z nečim, kar vas bo brez dvoma zanimalo: »Veliko od tega, kar se danes dogaja v Sloveniji, tako v politiki kot na ulicah, je pogojeno s tem motivom in v veliki meri tudi plačano s tem denarjem.« Te stvari, je rekel Janša, morajo postati transparentne, da bo protikorupcijska komisija lahko gledala tudi tiste, ki so s telefonskimi klici usmerili po 200.000.000 evrov v neko podjetje na Ciper ali kam drugam, ne pa samo male delinkvente z nekaj sto evri. Potem je še povedal, kaj vlada v tem pogledu naredi doma in v tujini. In poudaril: »Ampak tudi neki javni pritisk bi moral biti.« Vlada očitno potrebuje pomoč, je s tem bržkone hotel reči, »kajti pri nas se vse živo dela, da bi vse šlo kar mimo, kakor je šlo v 90-tih letih«. Slovenski davkoplačevalci so tudi takrat sanirali banke. Tudi tu je bila milijardna luknja in nihče ni zanjo odgovarjal. Ljudje, ki so jo povzročili, so še naprej vodili banke, bili v nadzornih svetih in tako dalje. S tem je treba presekati. »Tu ne gre za 500 evrov. Tu gre za pol slovenskega proračuna.«

V nekem drugem televizijskem programu (22. januarja 2013) je dr. Bernard Brščič poskrbel še za informacijo, da so določeni ljudje (dr. Brščič je rabil izraz »tovarišija«) z zlorabo državnih bank oropali to državo v višini 4 milijarde evrov s političnimi krediti in pri tem pristavil, da niti ni bilo načrtovano, da bi bili vrnjeni. In še: »Slovenija ima krizo državnih bank, kriza državnih bank pa je povezana s sistemsko korupcijo.« Kaj pa ta sintagma, sistemska korupcija, pomeni? Nazadnje pristanemo pri naslednjem odgovoru: to je korupcija, ki jo sistem omogoča in zato tudi brani.

Brani, kako? To vprašanje nas pelje nazaj k osnovni shemi boljševiškega družbenega nastopa, ki smo ga skušali prikazati na načinu, kako so izvedli medvojno intervencijo v Sloveniji. Temu načinu smo rekli »veliki binom boljševiške manipulacije z narodom 1941–1945«. Tako smo rekli tudi velikopotezni manipulaciji, ki smo ji bili priča v najnovejšem času in ji bomo v naslednjem skušali poiskati nekaj konkretnih točk.

Najnovejša manipulacija – izločitev Janeza Janše

Sedaj gre za politično eksekucijo politika Janeza Janše. Za naš sedanji primer nimamo – zaenkrat – nobenega izčrkovanega navodila, s kakršnim smo razpolagali za začetni medvojni primer, če se še spomnite. A nas morfologija njegovih sestavnih delov sili tako rekoč s takšno nujnostjo, da bi bilo neodgovorno, če se ji ne bi pokorili.

Kako je torej tekla ta reč? Najprej je bilo treba povedati, da so ljudje, ki so od blizu spremljali Janševo politično blokado, vedeli, da retorična kuliserija nezgrešljivo kaže v eno smer. To smer sta dva njegova poslanca Jože Tanko in Eva Irgl tudi nekajkrat na neposreden način povedala. Poslanka Irglova: »Bistvo je, da se zruši Janez Janša.« Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je v svojem nastopu ponovil: »Gre samo za Janšo.« Potem pa je še razložil, za kaj pri Janši gre: »Govoril sem že o Zakonu o slovenskem državnem holdingu (SDH) in o slabi banki. Oba zakona sta bila že tarči vseh mogočih blokad. Zakaj obe področji (ki naj bi ju oba zakona uredila) sta neizčrpen vir napajanja mnogih omrežij. Zato je potrebna nova koalicija.« Ali drugače, zato mora Janša iti.

Da v celodnevni parlamentarni razpravi 27. februarja ni šlo za nikakršno ugotavljanje stanja, ampak zgolj za odstranitev Janše, dokazuje tudi odziv na njegovo intervencijo. V njej je premier navedel prepričljiva dejstva in dokaze, da se je njegova koalicija perspektivno lotila reševanja krize. A nobeden iz bazena SD in PS v svojih odzivih ni hotel ničesar od tega videti. Ni šlo za razpravo. Šlo je za eksekucijo. Šlo je vseskozi samo za Janšo.

Pogoj za vstop v Janševo koalicijo – izgon zgodovine

Tudi partnerji Janševe koalicije so nastopali samo proti njemu. Domala predčasno je vstal Gregor Virant: »Ugotovitve KPK so tako obremenjujoče, da terjajo odstop obeh funkcionarjev.« Za njim je prišel Žerjav: »Če bi se to meni zgodilo, danes ne bi bil več minister za gospodarstvo in ne predsednik stranke.« Erjavec: »Vsa odgovornost je na predsedniku stranke.« »Lahkotnost bivanja«, ki so jo pokazali ti gospodje, je mogoče najpretresljivejša najdba, ki nam jo je posredoval ta čas.

Naglica, s katero je Janševa koalicija hitela s svojimi odpovedmi, smo nekoliko bolje razumeli, ko smo se spomnili na njihovo zahtevo, da Janša pristane na »ideološko klavzulo«. Pred podpisom koalicijske pogodbe je moral pristati na to, da se koalicija odpoveduje tematiziranju zadev, povezanih z letom 1945 in letom 1990. Z ničimer ti gospodje ne bi mogli več povedati o svoji moralni, kulturni in politični formiranosti kot s temi [Stran 080]samoomejevalnimi pogoji. Kaj je človek brez zgodovine!

Mobilizacija ulice

Način, kako so Janševi nasprotniki, zlasti seveda člani SD in PS, reagirali na njegovo argumentirano obrambo – že prej, že takoj po njegovi izvolitvi – nas je navedla na misel, da se ulica ni zgodila v Mariboru, ampak že prej v Ljubljani, v Državnem zboru. Ali so poslanci in novinarji zato demonstracije na trgih in ulicah delili na (»legitimno in dopustno«) vpitje, zmerjanje, psovanje, teptanje portretov, pošiljanje ljudi v Hudo jamo in (»nedovoljeno in nedopustno«) obračunavanje s palicami, z obmetavanjem z iz tal izruvanimi kockami, da bi nasilni besedni nastopi v DZ dobili status dovoljenega in legitimnega? Ali so zato poslanci SD in PS že vse od začetka Janševe koalicije vnašali v svoje nastope elemente besednega nasilja? Po nekajmesečnem prakticiranju so se njihove komunikacijske manire že toliko uveljavile, da so mogle preiti iz DZ na ulice in trge in bile tam, po izjavah politikov in novinarjev, povsem »normalne«.

Sicer pa so vstajniki veliko vpili tudi čez politike brez določil, vedoč, da ljudem ni neznano, kdo je mišljen, če se vpije čez politike na sploh ali čez politiko na sploh.

Tisti, ki mislimo, da je sleherni čas treba gledati ob svetilkah zgodovinskega spomina, pa smo v tej drami neke politične eksekucije gledali ponovitev velike manipulacije, ki bi lahko nosila naslovSlovensko 20. stoletje.

V miselnem središču naveze totalitarnega spomina se je zgostilo spoznanje, da je edini resnično moteči nasprotnik v horizontu podedovanih političnih posesti Janez Janša. Poklicali so najboljše režiserje in izdelali načrte za obračun. Najprej so z zadovoljstvom ugotovili, da so uvodna opravila samoiniciativno opravili že mediji in sindikati, tako da so predsedniku vzeli avreolo nenapadljivosti. S tem so torej načrtovalci končnega obračuna lahko že računali in prešli takoj v drugo fazo. Zanjo so se odločili, naj se odvije na prostem v okrilju noči, ki bo dala izgrednikom značaj konspirativnosti in povečane nevarnosti. Za začetek je bil izbran Maribor, za katerega so upali, da bo župan Kangler poskrbel za začetno moralistično kuliserijo.

Potem pa je prišla na vrsto tudi Ljubljana in nekaj vidnejših slovenskih provincialnih mest. Repertoar kričaških avantgard je obsegal različna imena, vedno znova pa se je slišalo vpitje proti Janezu Janši v specifično poulični kadenci, žaljivi, uničevalni, poniževalni. Poseben zven je imela zahteva, naj jim Janša »vrne državo«. Ironija te zahteve je bila v tem, da je nehote razkrivala razlog, zakaj je kontinuiteta svojim pocestnim odredom sugerirala povezavo med Janšo in državo. Zaradi neločljive povezanosti, ki jo ima Janša s slovensko državo, ga bodo boljševiki sovražili do konca.

Stvari so se stopnjevale. Malo pred božičem so »politike že pošiljali v Hudo jamo«. Po ulicah – po pisarnah, po kuloarjih, po kabinetih, pa so določeni ljudje polagoma uvidevali, da je prišel čas za poglavitni udarec. 8. januarja se je na televiziji pojavil predsednikKomisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič in prebral obtožnico zoper Janšo. (Nekaj tednov prej je Klemenčiču bil omogočen nastop na Kanalu tri, kjer mu je uslužna spraševalka dala obilo možnosti, da je pred slovensko javnostjo zablestel s svojo pravniško tenkočutnostjo in globinsko človeško korektnostjo!)

Enega tistih dni po 8. januarju 2013 sem v neki Slakovi oddaji slišal dr. Rajka Pirnata, enega vodilnih televizijskih izrekovalcev, kadar gre za zagonetna pravna vprašanja. Rekel je približno naslednje: Vsaka dokazana koruptivnost ali koruptivno dejanje mora biti sankcionirano. Če pa je teh prepovedanih reči obtožen človek, ki nosi visoko javno službo, opremljeno z veliko avtoriteto, se mora to še s toliko večjo doslednostjo izvesti, da ne pride do kontaminacije celotnega prostora.

Kaj si je mogoče – in treba – ob tem misliti? Pirnata očitno ni strah za kvaliteto celotnega slovenskega prostora spričo posledic več kot polstoletne prisotnosti fizičnih in političnih kriminalcev v vrhovih slovenske politike. Ti še danes, ko teh nekdanjih fizičnih in političnih kriminalcev ni več živih, preko spomina na njihova neregistrirana in neocenjena dejanja, še bolj pa preko vplivnih sedanjih ljudi, ki niso imeli pomislekov, da bi si v prostorih, od njih izdelanih, začeli graditi svojo politično kariero, ti še danes grozijo s kontaminacijo celotnega prostora. A to dr. Rajka Pirnata ne skrbi.

Nova narodova paradigma – nepredvidljiva nevarnost za slovensko prihodnost

Morda je za konec treba povedati še naslednje. 4. marca je Janez Janša, ko je kot vršilec dolžnosti predsednika vlade, v DZ odgovarjal na vprašanja poslancev, ne da bi bil vprašan, sporočil še naslednje: »Brez

[Stran 081]

Figure 3. Tranzicijska plovba Tamino Petelinšek

sanacije bančnega sistema bo država do konca leta bankrotirala«. Janša je s tem nekaj dokazal. Dokazal je, naj se ne sliši patetično, dokazal je, da ga skrbi – za nekaj, kar ni on sam.

Za konec bi tvegal, da se dotaknem še enega vprašanja. O tveganosti govorim zato, ker nisem povsem prepričan, da ne bom nazadnje že z vprašanjem samim pokazal na stanje, ki utegne koga notranje obremeniti, če ne celo pohujšati. Tako tega vprašanja ne odpiram brez notranje dileme. Toda dejstvo, da se bo o njem razpravljalo na forumu katoliških izobražencev, mi je nazadnje pregnalo dvome in jih spremenilo v gotovost, da se nekje o tem končno mora govoriti. Kje pa naj se vprašanja take vrste odpirajo, če ne na shodu katoliških izobražencev? Razumeli pa boste, da vas v tem primeru posebej prosim za vašo naklonjenost v tem, da boste moje vprašanje samo, pa tudi morebitne sugestije za njegovo reševanje, podredili oceni vašega uravnovešenega in kritiškega razuma. Za kaj gre?

Že nekaj let me z naraščajočo intenzivnostjo spremlja neko stanje duha, ki ga ne morem razumeti, predvsem zato, ker se bije z osnovnim védenjem, ki ga imam o svetu. Ta nenavadnost, ta izjemnost me je včasih že napeljala na misel, da pretiravam; da zaradi bog ve česa nekaterim rečem pripisujem velikost, ki je nimajo. Potem pa, ko sem to stanje spet imel pred seboj, znova ni bilo vznemirljivo nič manj.

Gre za neko neopažanje, ne česa neznatnega, kar se ljudem kar naprej dogaja, ampak za nekaj, kar razpolaga z veliko velikostjo, če bi se smelo tako reči, s presežno velikostjo, za nekaj, kar ni mogoče ne videti. Slovensko 20. stoletje razpolaga s prizori, ki dosegajo najvišje vzpone zla v zgodovini – naj ponovim, v zgodovini. Zla v pomenu nasilja nad človekom. Do leta 1941 je bilo sredstvo komunikacije med Slovenci, med ljudmi te dežele beseda – kljub vsakršnim nasprotstvom vendarle beseda ali lógos. Ta je ljudi med seboj zbliževala in jih tudi držala vsaksebi, ne glede na karkoli je bil to dialog. Le redko, redko, je na njegovo mesto stopil umor, le zelo redko je dialog zamenjal umor, a je tudi tedaj hotel ostati skrit in anonimen, ker so storilci vedeli, da je zavržen in da so z njim zavrženi tudi oni sami. To se je vedelo z vso gotovostjo. Svet, ki se je sedaj uveljavljal, pa je – tako rekoč brez prehoda – njegove storilce začel slaviti [Stran 082]kot heroje. In narod, ki je nekoč imel v sebi človeka, ki je napisal Skodelico kave, ki je, bi si drznil reči, najfinejša besedna tkanina, ki je kadarkoli kje v zgodovini nastala, ta narod je to v veliki meri sprejemal.

Dogajale so se strahotne reči – reči, ki jim tradicionalne besede niso več kos. Že septembra 1941 je neka skupina ljudi, imenovana OF, izvedla zaplembo narodove samostojnosti in v slogu površnega pravnega ornamenta zagrozila s smrtno kaznijo vsakomur, ki tega ultimata ne bi sprejel. Potem so sledili umori, najprej posamični, potem pa so se čez poletje 1942 začeli gostiti in še pred jesenjo dosegli število 900. Ko so se napadeni končno uprli in se začeli braniti, so boljševiki začeli z množičnimi likvidacijami; do konca vojne je vseh bilo že 6.000, ob koncu vojne in po njej pa še 15.000, zvečine v dveh tednih.

Najpomembnejše pri tem dogajanju pa je bilo to, da to nasilje, ta pandemija nasilja, pri tistih, ki niso bili neposredno prizadeti – pri večinskem narodu, moramo reči – ne tedaj ne pozneje ni doživela človeške in moralne obsodbe. To je tisto, kar težko razumemo ali pa sploh ne. Tu pride sedaj moja teza, sicer opremljena s tolikimi dvomi.

Žrtve tega nasilja so bili katoličani. Katoličani so bili v Sloveniji, kakor bi lahko rekli, hrbtenica naroda. Znan je stavek britanskega ambasadorja pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu Georgea Rendella: »Slovenci so mogoče edini zares katoliški narod v Evropi.«

Tu pa sedaj stopi v igro drugi igralec. Tu se pojavijo slovenski liberalci, ki so se začeli družbeno uveljavljati v drugi polovici 19. stoletja, povečali svoje število in okrepili svoj položaj v prvi polovici dvajsetega, zlasti po prvi svetovni vojni, ko smo Slovenci zamenjali katoliško Avstrijo z večinsko nekatoliško Jugoslavijo. Liberalci so to, kot nas poučuje zgodovina, z veseljem in obilno izkoristili.

Kljub vsemu pa liberalci, tudi s svojim Beogradom, tudi s svojo trgovino in začetno industrijo, katoličanom, s katerimi so od vsega začetka mislili, da morajo tekmovati, nikoli niso bili kos. Katoličani so bili družbeno in duhovno utrjena tradicionalna sila in moralno drugačnega kova kot liberalci. Ko je Fran Šuklje na prelomu stoletja prestopil na katoliško stran, je to utemeljil s stavkom, ki je prešel v zgodovino: »Liberalci se za svoje vrednote niso pripravljeni postiti niti en dan.«

V takem stanju so se v tridesetih letih pojavili boljševiki in potem v štiridesetih – praktično takoj po okupaciji – prevzeli vodilno vlogo. In to je bil čas, ko je v liberalcih nastala odrešilna ideja:Boljševiki bodo katoličanom kos. To je bilo izhodišče njihove odločitve, da podprejo komunistični projekt. Začetek je bil takšen kot povsod in tudi konec je bil takšen, kot povsod: ko so pristopili, so mislili, da so samo pristopili, a se je izkazalo, da so ostali in postali njihovi – takšni, kakor so jih potrebovali. Ta liberalna gesta je postala usoden korak za slovensko zgodovino. Kar je bilo v začetku več ali manj taktični korak neke – res velike – narodove skupine, je postala usoda vsega naroda, ki ga poslej – kot celoto seveda – niso več vezale na katolištvo notranje vezi. Končna zmaga slovenskih boljševikov nad slovenskimi katoličani leta 1945 – povzročena kljub vsemu, po imperialnih intrigah velesil – je dal odločilen pospešek tistim mnogim Slovencem, ki so že naredili prve korake na poti v nov način prebivanja v času. Z eno besedo:Slovenci so se odločili za novo paradigmo. Za veliko zamenjavo sveta ontološke in duhovne vezanosti s svetom ontološke in duhovne poljubnosti. To so sedaj imeli za svobodo in prostost; da človek ni kar naprej vezan na neke dovoljenosti in dolžnosti. Ta odločitev je bila tako velika, da njene dimenzije komaj slutimo. Pa tudi usodna, pa tudi usodna! Krščanstvo je v majhnem narodu, kakršni smo mi, opravljalo vlogo sidra. Poleg vsega drugega – poleg tega predvsem, da nas je skozi zgodovino vzdrževalo v človeški normi. Pred katoličani te generacije in pred Cerkvijo tega časa, se tako postavlja resna in velika naloga, da dosežemo, da se kot narod vrnemo k sebi, da uresničimo v sebi tisto svobodo, ki je vsebovana v vrstici psalma: Glej prihajam, da izpolnim Tvojo voljo.

Ker je bila odločitev za severozahodni prehod v samosvojo svobodo narejena v zgodovinski vročici, je nekaj upanja, da je z velikimi napori mogoče doseči, da jo kot narod korigiramo. Tisti med nami, ki težko razumemo, zakaj nam je bilo naloženo, kar nam je bilo naloženo v 20. stoletju, lahko tu pokažemo na rešilno misel: lahko pokažemo na Barbarin rov. Lahko ga pokažemo vsemu narodu. Kdo bi se mu, v podobi, ki bo pred njim, mogel upirati? Toda, kdaj ste nazadnje slišali v kaki pridigi te besede in to ime? In še to, kdaj pa ste nazadnje slišali, da bi kdo ponovil misel na Slovenski katoliški shod, ki bi o teh rečeh domišljeno in tehtno spregovoril.[Stran 083]