Dne 3. maja nas je DELO opozorilo, da stara zamisel o »spomeniku žrtvam vseh vojn« nikakor ni pozabljena, ampak bo natečaj za njeno izvedbo objavljen v naslednjih dneh. Zamisel takega spomenika ne more skriti, da izhaja iz nujnosti političnih sil boljševiške provenience, da prikrijejo zločinsko naravo svojega angažmaja v slovenski zgodovini. Ker vojnim zločinom tako kot nobena druga tudi ta maskirna spominska retorika ne more odvzeti nezastarljivosti, bi tak spomenik sredi Ljubljane metal mračno senco na vso našo prihodnost in jo onemogočal s svojimi zamolklimi moralnimi sankcijami.
To nas sili, da vse Slovence, ne samo bralce Dela, prosimo, da se po svojih močeh končno uprejo nenehnim manifestacijam boljševiške domiselnosti. V državi, kot je kljub vsemu še Slovenija, so volitve kraj, kjer državljani lahko najbolj učinkovito pokažejo svojo moč. Vrniti se moramo torej k sebi in tam povedati, da imamo tega končno dovolj.
Pripis. V zakonu o vojnih grobiščih, ki ga je za časa Pahorjeve vlade sprejel državni zbor, je tudi odlomek, ki ga je v Delu prijazno navedla Maša Jesenšek ko pravi, da bi bil to spomenik ne samo vsem vojnim, ampak tudi vsem »z vojnami povezanimi žrtvami na območju Republike Slovenije«. Katere žrtve pa so to, »z vojnami povezane žrtve«? Morda civilne žrtve bombardiranj? Ali žrtve med vojno postavljenih protipehotnih min? Ali odsotnost zdravnika ob nenadnih obolelostih? Nič od tega. Vse te reči se dogajajo v vsaki vojni normalno, če se sme tako reči, in so torej tudi te žrtve vojne žrtve. Samo v primeru, ko subverzivni elementi vojno stanje, v katerem se je znašla domovina, izkoristijo za izvedbo revolucije – ki bi bila sicer iluzorna – samo v tem primeru bi te žrtve morali označiti za »z vojno povezane žrtve«. Zlasti če bi revolucionarji svoj podvig maskirali z enobejem, kakor se je to zgodilo v Sloveniji.