Figure 1. Tamino Petelinšek
Pojavila se je moralna otopelost, neobčutljivost za družbeno realnost in za dejansko življenjsko razsežnost kulture, ki je etika, predvsem pa svojevrsten možganski krč. Ne gre za to, da ljudje, še posebej intelektualci, ne bi mislili, da ne bi bili miselno aktivni, vendar mislijo predvsem tako, da misel lahko gladko teče; lahko je tudi sofisticirana in zna biti znanstveno disciplinirana, toda za nobeno ceno ne sme zaiti v neko določeno smer: ne sme se dotakniti nekaterih travmatičnih stvari, ki so povsem očitno tu in globoko določajo našo sedanjost. Ki so postavljene za temeljne kamne našega družbenega življenja, čeprav v resnici delujejo kot zidovi rezervata, v katerem se živi napol prištevno in napol resnično. Z ne prevelikim pretiravnajem bi lahko rekel, da misel ne sme udariti ob realnost in postati zavezujoča (zato pa se lahko oziroma se mora tembolj ukvarjati z relativiziranjem realnosti, z dokazovanjem njene nedosegljivosti). Ta problem se je na Slovenskem izrazil zelo močno in v obsegu, ki ga pred dvajsetimi leti marsikdo res ni pričakoval.