»Če skušamo na podlagi vseh do sedaj navedenih dejstev in podatkov podati pregled komunističnega nasilja v Sloveniji, je mogoče zapisati naslednje.
Obdobje vojne (1941–1945):
– najmanj 4.200 pobitih civilistov;
– več sto od partizanov nasilno pregnanih družin z njihovih domov;
– več od partizanov požganih vasi.
Povojno obdobje:
– blizu 15.000 izvensodno pobitih slovenskih vojnih ujetnikov in civilistov;
– več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov;
– obstoj 8 večjih in več manjših koncentracijskih taborišč;
– obstoj 4 kazenskih taborišč za prisilno delo;
– obstoj blizu 20 taborišč za poboljševalno delo in za družbeno koristno delo;
– okoli 17.000 beguncev, ki so ob koncu vojne leta 1945 pred nasiljem zbežali v Avstrijo in Italijo in se od tam razselili po svetu;
– okoli 16.000 političnih obsojencev;
– okoli 25.000 političnih zapornikov;
– blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja;
– izgon okoli 10.000 pripadnikov nemške narodne manjšine iz Slovenije v Avstrijo;
– izgon več sto slovenskih družin in posameznikov iz obmejnega pasu z Avstrijo in iz notranjosti Slovenije na Kočevsko;
– izgon 215 madžarskih družin leta 1948 in 1949 iz vasi Petišovci.
Z upoštevanjem teh podatkov je mogoče sklepati, da je bilo vseh neposredno prizadetih žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji skupaj več kot 100.000. Če bi upoštevali še njihove svojce, bi bila ta številka nekajkrat višja. Razen tega so v njej zajeti samo prebivalci Slovenije, ne pa tudi prebivalci drugih delov Jugoslavije, ki so bili po vojni pobiti na slovenskem ozemlju. Če bi upoštevali tudi te, bi število žrtev komunističnega nasilja v Sloveniji naraslo na več sto tisoč.«
Milko Mikola: Rdeče nasilje: represija v Sloveniji po letu 1945,
Celjska Mohorjeva družba, Celje, 2012 (str. 371)