Tak je bil Plečnikov provizorični napis na pečnicah v načrtu za krušno peč privatnega stanovanja.
Kaj Slovencem pomeni prostost, je pa res vprašanje. Po sesutju berlinskega zidu sem mislila, da bo na cestah rajanje, pa je na vse šolnike legla mora zaskrbljenosti: kako pa zdaj učiti in voditi?
Takrat sem na avtobusu od Črnuč do Trzina doživela tale prizor. V polnem avtobusu sta se dva moška ob vsesplošnem molku na ves glas prepirala: »Ti, zdaj je pa lepo, ko se vse lahko reče!« »Ja, pa je vse manj denarja in služb.« »Lahko pa vse poveš!« » Kaj to, ko pa je žep vse bolj prazen.« Izstopila sta na avtobusni postaji in čakala na naslednji avtobus. Najbrž sta skeč ponovila. Zamisliti bi se morali nad tem učinkovitim pouličnim gledališčem.
Postalo mi je jasno, da je svoboda sila nelagodna stvar. »Na varnem in svoboden« – ta izključujoča situacija se je posrečila p. B. Häringu. Ampak to v neki drugi paradigmi razumetja sveta, ki tukaj ni prostora zanjo. Si je pa G. Stridsberg (Mojih pet življenj) od vseh alternativ izbrala čisto vest in jo tudi pred esesovci v svojo škodo izpovedala. Za »Živeti v resnici« (slov. prevod) se Vaclavu Havlu ni bilo treba toliko truditi kot našemu Jožetu Pučniku, ker na Češkem ni bila tako silovito pretrgana normalnost kot na Slovenskem.
Na Havlov pogreb sta šla dva naša neosvetljena državnika, čeprav je bila tam izpeljana lustracija. To je bilo pri nas zamolčano.
Še ena zgodba me veseli in peklí.
Za časa mojega službovanja so bile v nekem času zelo pogoste akcije Nič nas ne sme presenetiti. Naša šola jih je ubogljivo načrtovala. Ravnateljica me je opozorila, da me bodo poklicali ob 4h zjutraj, jaz pa bom morala nemudoma na pot. Tedaj sem imela knjižničarski seminar v Tolminu; zdelo se mi je to bolj koristno. Res je prišel poziv ob 4h zjutraj, mama je povedala, kje sem. Naslednji dan me je ravnateljica zaslišala in zagrozila, da bom pač primerno kaznovana. Pokazala sem zelo radovedno, kako se bo to zgodilo. Ali me bodo zažgali na grmadi, kar bi me močno veselilo, saj so zažigali le velike ljudi. Še bolj se je ujezila. Čez nekaj dni smo praznovali in popili kakšen kozarček preveč. In taista oseba mi je zaupala, da mi zelo zavida in da bi bila rada taka, kot sem jaz.
Takole se je nepričakovano končalo mirnodobno zastraševanje, ki mu množice podlegajo.
Figure 1. Janez Rihar