70-letnica prve vaške straže
Dne 8. julija letos smo v Šentjoštu pri Kapelici mučencev, ki je hkrati simbolni grob cele stotnije šentjoških fantov in mož, pomorjenih na Hrastniškem hribu ali morda celo v Barbarinem rovu, obudili spomin na ustanovitev prve vaške straže. Za njen ustanovni dan se šteje 17. julij 1942, ko je 34 mož in fantov pri belem dnevu prišlo v vas in jo zastražilo. Že v noči na 25. julij 1942 je komaj ustanovljeno postojanko napadel celoten Dolomitski odred ob podpori okoliških enot narodne zaščite. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu in nobena italijanska enota oblegani postojanki ni prišla na pomoč. Šentjoščani so tedaj branili svojo vas kot košček demokratičnega sveta, ki so ga njihovi napadalci z revolucijo rušili. Kdo je torej tedaj bojeval osvobodilni boj, boj proti okupatorju?
Maščevanje zaradi neuspelega napada
Je bil osvobodilni boj to, kar so partizani v prvih dneh avgusta 1942 počeli v okolici Šentjošta? V noči na 1. avgust so vlomili pri Bradeškovih in že na hišnem pragu ustrelili očeta Franca, mater pa, ki je pripravljena na beg držala v rokah dober mesec starega Lojzeta, so pokončali nekaj korakov od gorečega doma. Ko so zgodaj zjutraj na kraj dogodka prišli vaški stražarji, so pred pogoriščem ob mrtvi materi in njenem dojenčku našli štiriletno in dveletno hčerko, medtem ko sta 8-letni Pavle in 6-letna Marija s kraja groze že ponoči zbežala k sosedu. Podoben prizor je čakal stražarje pri Jesenovčevih, kjer sta nekaj metrov od požganega doma ležala umorjena oče Alojz in mati Ivana, poleg njiju sta trepetala in jokala 6-letni Ludvik in 4-letna Julči, nekaj ostankov dveletne Milene so pa našli na pogorišču.
Prav tisti ali morda naslednji dan so „osvoboditelji“ v bližini svojega taborišča pri Kajndolu pomorili osem Možinetovih iz Potoka: gospodarja Jakoba, njegovo ženo in njeno sestro pa deklo, dva hlapca in dva dninarja ter soseda Šelovsa, očeta desetih otrok; od doma so jih odpeljali že dan ali dva prej. Vseh devet so zagrebli v skupen grob. Dne 4. avgusta 1942 okrog dveh zjutraj so na njegovem domu v Butajnovi vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Skoraj istočasno so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. (Zaveza, št. 17 – vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza, št. 59 – Teror zaradi strahu in strah pred terorjem)
Italijanske represalije v Podlipi in na Rovtarskem
V nedeljo, 2. avgusta 1942 je iz Logatca prišla posebna italijanska enota in en del se je takoj odpeljal v Podlipo, kjer so izgnali ljudi iz hiš in začeli požigati. Živina, ki je ostala v hlevih, je pretresljivo tulila, dokler se ni zadušila v dimu in plamenih. Kmalu je zagorelo tudi v Podpesku. Tu Italijani živine niso pustili zgoreti, ampak so jo odgnali s seboj. Vendar pa niso odpeljali samo živine, ampak tudi deset mož in fantov, ki so jih večinoma prijeli, ko so se vračali od maše v Podlipi. Vseh deset so ustrelili v gozdu med Podpeskom in Rovtami in jih kar tam zakopali. Kasneje se je govorilo, da je seznam desetih mož in fantov pripravil rovtarski župnik Zalokar, ki pa za to nikoli ni bil obsojen, čeprav je bil po vojni zaprt. Med ustreljenimi je bila večina takih, ki niso bili za OF. Italijani so tedaj požgali tudi na Praprotnem Brdu pri Pavlu Lukanu, ki so ga le nekaj dni prej ubili partizani. Vaške straže so nastale tudi zato, da bi ljudi in premoženje zaščitile pred Italijani. (Zaveza, št. 31, str. 13 – V boju s svojim narodom)
V Družini smo pred kratkim brali, da so se v Rovtah z mašno daritvijo spomnili 70. obletnice smrti desetih mož in fantov, ki so bili ustreljeni 2. avgusta 1942. Maševal je g. Anton Trpin, ki je bil ob smrti svojega očeta Matevža Trpina – enega od desetih talcev – star komaj dva meseca.
Pokol Kozinovih iz Zapotoka pri Sodražici
Ko je Daki konec maja 1942 „osvobodil“ Sodražico, je takoj začelo delovati „ljudsko“ sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak, nato pa je že bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Kozinčevi so bili trdna in verna kmečka družina.
Oče Janez se je poročil s Francko Trdan iz Sušja. Skrbno sta gospodarila na srednje veliki kmetiji in rodilo se jima je enajst otrok: pet deklet in šest fantov. Med fanti je bil najstarejši Janez, rojen 1907, ki pa se je kot otrok prehladil in postal hrom. Kljub temu se je izučil za urarja. France, drugi po vrsti, je bil ob začetku okupacije star dobrih trideset let. Že zgodaj so ga vabili k sodelovanju z OF, on pa je bil za vsa vabila gluh. 29. maja 1942 je prišla ponj patrulja iz „osvobojene“ Sodražice in sodnik Stante ga je obsodil na smrt. Odpeljali so ga pod Boncar in umorili na kraju, kjer so tedaj pobili tudi 16 Romov. Za grob se je kmalu izvedelo in 19. avgusta 1942 so njegove posmrtne ostanke slovesno pokopali na domačem pokopališču v Zapotoku. Med pogrebci je bil tudi mlajši brat, bogoslovec Mirko.
S tem pogrebom so se Kozinčevi še dodatno zamerili OF in partizanom, ki so 25. avgusta 1942 pozno zvečer obkolili domačijo. Še preden so vlomili v hišo, je Mirko zlezel na podstrešje in se skril. Ker „lemenatarja“ niso našli, so pahnili v klet očeta, mater in tudi hromega sina Janeza in jih kruto pobili. Mirko – Vladimir Kozina je 31. maja 1945 pel novo mašo v Anrasu na Tirolskem in novomašni pridigar je bil škof dr. Gregorij Rožman. V knjigi Slovenija v plamenih, ki je leta 1975 izšla v Buenos Airesu, je Vladimir Kozina popisal mučeništvo svojih najbližjih.