Julij 1942 – Kako se je začelo

J

Umor dveh belokranjskih duhovnikov

Zvečer 6. julija 1942 so se partizani oglasili v župnišču v Dragatušu, ga izropali, župnika Jakoba Omahna in kaplana Škerlavaja pa odpeljali s seboj na Maverlen. Isto noč so izropali tudi Šimčevo domačijo v Podlogu pri Dragatušu in odpeljali gospodarja Matija Šimca ter njegovega 22-letnega sina Franca. Kaplana so čez nekaj časa izpustili, župnika in Šimčeva dva pa so umorili. Zvedelo se je, da so župnika pred smrtjo hudo mučili. (Zaveza št. 48, str. 21 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)
Eno znanih partizanskih morišč v Beli krajini je bilo na Brezovi rebri pod Peščenikom. Do tja sta vodili dve poti: ena preko Osojnika, druga pa mimo Malin. Tako so vaščani teh vasi večkrat opazovali, kako se je partizanska patrulja vračala proti Peščeniku in vodila s seboj rekvirirano živino, včasih pa tudi ujetnike, ki so jih večinoma poznali. Po suhorskega župnika Janeza Raztresena so prišli 21. julija 1942 opoldne in ga potem vodili skozi Osojnik. Pretresljiv opis njegove smrti najdemo v knjigi Jožeta Javorška, Spomini na Slovence III. (Zaveza št. 15, str. 14 – Taborišča in morišča; Zaveza št. 46, str. 22 – Poligoni zločina – Brezova reber)

Komunistični napad na Borovnico

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo društveno in strankarsko življenje v Borovnici zelo razgibano. Leta 1939 je bila ustanovljena prva celica KP; niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije. Že avgusta 1941 so začeli organizirati tudi odbore OF. Kako močan vpliv je imela OF spomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje dejstvo, da je v začetku maja samo z Brega in s Pakega odšlo v partizane 32 moških. Veliko Borovničanov je tedaj še verjelo, da je edini cilj OF in partizanov izgon okupatorja. Temeljito spremembo tega gledanja je prinesla nedelja 12. julija, ko so partizani proti koncu popoldneva iz bližnjega grmovja ustrelili očeta Emila Vičiča, ki je pred domačo hišo sedel z družino, 17-letno hčerko Ivko pa smrtno ranili in je umrla nekaj ur kasneje. Ko se je stemnilo, so se pojavili na drugi strani železniške proge pri Lončarjevih in umorili očeta Franca, mater Frančiško, 21-letnega sina Franca in 18-letno hčerko Maro. Tako se je v septembru 1942 tudi v Borovnici ustanovila vaška straža. (Zaveza št. 11, str. 10 – Borovnica 1942)

Kruto maščevanje nad ljudmi stopiške fare

Isto nedeljo kot v Borovnici, to je 12. julija 1942, je v Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, že zjutraj šlo od hiše do hiše opozorilo, naj vaščani ne gredo k maši v Stopiče. Prejšnji dan popoldne je prišlo do prvega spopada med partizani in „štajerskim bataljonom“, ki se je že nekaj časa zadrževal okrog Stopič, večinoma na robu gozda pri Šentjoštu. Partizani so končno spoznali, da „štajerci“ niso komunisti ampak nacionalna ilegala. Sredi dopoldneva so obkolili županovo hišo. Prijeli so župana in njegovega 17-letnega sina Jožeta ter ju odpeljali proti Gabrju. Spraševali so tudi za starejšega sina Lojzeta, vendar so se zadovoljili z odgovorom, da ga ni doma. Če bi tedaj naredili preiskavo, bi ga našli v podstrešni sobi. Pri Turkovih na Zajčjem Vrhu so se oglasili še pred zajtrkom in zahtevali, da oče Franc gre z njimi na sestanek v Gabrje. V naslednjih dneh so vzeli še Matija Turka iz Verduna, njegova svaka Alojza in Antona Vidmarja iz Šentjošta, Alojza Kastrevca iz Hrušice, Franca Ovnička iz Zajčjega Vrha in več drugih. Nekatere so potem izpustili, druge pa pomorili zaradi „sodelovanja s prepovedano organizacijo“. 29. oktobra 1942 so v Stopičah pokopali v blagoslovljeno zemljo deset žrtev komunističnega nasilja, ki so jih legisti pripeljali iz okoliških gozdov. (Zaveza št. 49, str. 15 – Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare; Zaveza št. 50, str. 18 – Vsak odpor zunaj Partije je izdaja)

Ustanovitev prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom

Z mašo pri kapelici mučencev in spominsko slovesnostjo v Šentjoštu smo se letos 8. julija spomnili ustanovitve prve vaške straže – 17. julija 1942. Na ta dan pred sedemdesetimi leti je 34 mož in fantov prišlo v vas in jo zastražilo. Že pred tem so se nekateri ob večerih zbirali na skritih krajih, oboroženi z ilegalnim orožjem iz leta 1941. Seveda so bili zato v nevarnosti tudi pred Italijani, ki so marsikje zaradi nepomembnega incidenta požgali celo vas, prebivalce pa odpeljali v internacijo ali jih postrelili kot talce. Nastop vaške straže 17. julija so odobrili tudi Italijani in dali nekaj orožja. Že v noči od 24. na 25. julij je Dolomitski odred, ki je tedaj štel več kot dvesto mož, napadel komaj ustanovljeno postojanko. Nobenega Italijana tedaj ni bilo v Šentjoštu, nobena italijanska enota iz okolice oblegancem ni prišla na pomoč. Proti komu se je tedaj boril Dolomitski odred, ki je imel na svoji zastavi rdečo zvezdo – proti okupatorju ali proti demokratičnim Slovencem, ki so branili svoja življenja in premoženje? Je napad na Šentjošt mogoče razložiti kot osvobodilni boj? Mar ni res, da so šentjoški branilci tedaj branili svojo vas – kot košček demokratičnega sveta, njihovi napadalci pa so ta svet z revolucijo rušili, o čemer je v jutru po napadu pričala goreča in izropana vas? (Zaveza št. 17 – Vas na robu Polhograjskega hribovja; Zaveza št. 64, str. 17 – Zgodnji znanilci revolucije; Zaveza št. 85, – Ob 70. obletnici vaške straže v Šentjoštu)

Pokol Romov iz Kanižarice pri Črnomlju

V nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani Belokranjskega odreda obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju. Prebudili so še speče prebivalce in jim ukazali, naj se zberejo na cesti, obenem pa že začeli požigati njihove skromne domove. Le redki so tedaj uspeli pobegniti, vse ostale pa so v deževnem nedeljskem jutru odgnali mimo Dragovanje vasi proti Doblički Gori in Mavrlenu. Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v naročju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozličke. Dva dni kasneje so vse te jetnike, tudi ženske in otroke, tudi dojenčke pokončali v gozdu blizu Mavrlena. Po italijanskem poročilu je bilo tedaj odpeljanih 61 Romov, nekatera poročila pa menijo, da jih je bilo precej več. (Zaveza št. 43, str. 13 – Zamolčani genocid; Zaveza št. 48, str. 16 – Kdo je uničil enotnost Belokranjcev?)

Smrt vidovskega župnika Karla Žužka

Na vidovski planoti nad Cerknico je po 1. juniju 1942 vladala revolucionarna oblast, izvajala agrarno reformo in delila zemljo svojih nasprotnikov. Kljub svarilom nekaterih faranov je župnik Žužek zaprosil novo oblast za dovoljenje za potovanje v Cerknico. Z dovoljenjem v žepu je 14. julija 1942 odšel na pot, vendar ni prišel daleč. Le nekaj sto metrov od vasi so ga ustrelili, zvlekli pod cesto in površno zakopali. Pozneje so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker je nameraval odnesti Italijanom seznam članov OF na Vidovskem. Ko je samo nekaj dni zatem na planoto udarila ofenziva, so Italijani naredili pravi masaker nad prebivalci, ki bi ga verjetno župnik vsaj delno preprečil, če bi bil še živ. (Zaveza št. 25, str. 10 – Teror povzroči državljansko vojno)

Zakaj so se Meniševci uprli boljševiškemu nasilju?

Že 19. oktobra 1941 so partizani v sodelovanju z nekaterimi domačini napadli Italijane v Bezuljaku. Italijani so zato zaprli okrog 50 domačinov, vendar so jih kmalu izpustili, saj jim niso mogli dokazati zveze z napadom. Tedaj je tudi župnik Turk v cerkvi javno svaril pred „podvigi nerazsodnih ljudi, ki povzročajo samo gorje in škodo“. Partizani so imeli taborišče v Zali, kasneje pa pri kožljeških žagah. Ko med domačimi fanti ni bilo pravega odziva za odhod v gozd, je neki partizan na Kožljeku opozoril: „To vas ne bo rešilo. Vaša usoda je kljub temu v naših rokah. Le nekaj strelov bomo na pravem kraju oddali in Kožljek bo gorel.“ Napoved se je uresničila 4. julija 1942, ko so partizani pri Kožljeku oddali nekaj strelov na Italijane in se umaknili, oni so pa nato požgali celo vas. Vaščani, ki so tedaj že poznali zgodbo o dekletih in drugih žrtvah Krimske jame, pa še vedno niso bili navdušeni za partizane.
V viharni noči 27. julija so partizani v Begunjah kruto umorili Janeza Hitija, njegovega brata Franceta pa odpeljali s seboj in ga kasneje vrgli v Mihčevo brezno. Ta zločin je bil neposredni povod, da so se Meniševci odločili za samoobrambo. Vedeli so, da bi partizani tisto noč iz Begunj odpeljali še več mož in fantov, če jim načrtov ne bi prekrižal strel, ki je zadel Janeza. Vedeli so, kaj so Italijani naredili z moškimi iz Otav. Stiska je prikipela do vrhunca. (Zaveza št. 24, str. 12 – Komunisti udarijo po Menišiji; Zaveza št. 68, str. 14 – Boj Meniševcev za golo življenje)

Zverinski umor zaplaninskega župnika Jožeta Geohelija

V nedeljo 26. julija 1942 proti večeru je v župnišče na Zaplani vdrla skupina partizanov. Pri tem so na župnišče streljali, kot da bi bili v njem oboroženi nasprotniki, čeprav je le malo pred tem bil tu župnikov gimnazijski sošolec, partizan, ki je lahko ugotovil, da v hiši razen župnika in njegovih domačih ni nikogar. Ob vpadu je bil župnik lažje ranjen, pa so ga kljub temu odpeljali s seboj na Vranje pečine, kjer so ga zasliševali in mučili, nato pa na pol živega vrgli preko pečine. Niso ga pokopali, ampak nametali nanj samo nekaj skal in vej. (Zaveza št. 5 – Vrhnika – poletje 1942Zaveza št. 51 – Duhovnik Jože Geoheli; Zaveza št. 83, str. 23 – V viharju boljševiškega terorja)

Avtor Urednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.