Ideološko do kraja i …
Ideološko do kraja izdelanega človeka nič ne sili, da bi zardeval, pa tudi nobene kazni mu za to ni treba plačevati. To je zdaj normalen človeški obraz, saj nad stvarmi ne dela nobenega nasilja: so takšne, kakršne so: vedno enake, vedno na razpolago. Justin Stanovnik
Tesnoba ni edini obč …
Tesnoba ni edini občutek, ko precej brezmočno opazujemo brezsramno lomastenje postboljševizma po težko pridobljeni slovenski državi. Pograbi te tudi sveta jeza. Seveda najprej na protagoniste, katerih krvavordeča sled sega skoraj osem desetletij nazaj. A v mislih imamo tudi demokratično stran, ki je definitivno imela več možnosti, kot jih je vnovčila. In to do današnjih dni! Naj tisočič ponovim svojo mantro na enem primeru: nerežimski novinarji, komentatorji in politiki šele zadnje tedne ugotavljajo, da imamo morda vendarle levo vlado. Prej so desetletja pisali o levosredinskih, kadar so bile enobarvno postboljševiške oz. skrajno levičarske, in o desnih, če je bila slučajno kdaj mešana koalicija, se pravi, da je bila poleg levih v vladi tudi kaka desnosredinska stranka. Človek je samemu sebi nadležen, ko jim skuša kaj dopovedati, a vse bob ob steno.
V začetku je bila … beda
Vendar je šlo tako že od samega začetka naše tridesetletne poti. Dobro vemo, da ni bilo lahko. Dobro vemo, da je bila demokratizacija hočeš nočeš talka osamosvojitve. In dobro vemo, da že v izhodišču ni bilo poštene politične igre. Eni so štartali oziroma nadaljevali kot desetletja uigrana konjenica, demokratična stran kot nekaka razglašena skupina, ki se ne zaveda prav dobro, kje vse jo čakajo pasti. Eni so imeli medijsko mašinerijo, drugi so se spotikali s posameznimi radijskimi in časopisnimi poskusi. Eni so imeli gospodarsko moč, sodstvo in inercijo birokratskega stroja, drugi nič. Eni so imeli – skratka – natančne scenarije za navidezen sestop z oblasti, drugi so tavali po odru in si kradli replike, mnogokrat priučene od tistih, ki so bili za oblast predestinirani in so na njej kraljevali pol stoletja. A glavno je bilo sledeče: eni so znali prilagajati svojo igro tako, kakor jim je koristilo. Brez najmanjšega sramu, brez kančka ponosa. Kot so bili ploščo vajeni obrniti za 180 stopinj, ko je bilo treba slaviti ali pozabiti Stalina. Ali kot je bilo treba povzdigovati kolega, če ga je partija potrepljala, drugi dan pa ga pljuvati, če se je iz čiste poljubnosti odločila, da ga pošlje na Goli otok. Ali kot je bilo užitek ustrahovati podrejene, v istem hipu pa klečeplaziti pred tistim, ki je bil nosilec surovejše moči. Tako ni bil problem v svobodnem času všečno tuliti »Evropa zdaj«, sočasno pa sejati cinizem do njenih ustanov. Nobene kontradikcije niso videli v hkratnem zaničevanju domoljubja in rohnenju čez »narodne izdajalce«. Lahko so prihajali z dražgoških bakhanalij in rjoveli, da je treba gledati v prihodnost. Nobene težave ni bilo danes slaviti revolucije, jutri pa jo zanikati in jo nadomeščati z enobejem.
Stran od dobrega!
To slednje z revolucijo in enobejem ne pritrjuje le boljševiški manipulativnosti, pač pa dokazuje tudi, da nikoli niso imeli nobene želje odmakniti se od svojega diaboličnega bistva. Mostograditeljska narava demokratične strani jim namreč že trideset let servilno ponuja možnost častnega umika z izjavami, češ saj partizanstvo je bilo samo na sebi nekaj dobrega, le revolucija da je bila slaba. Glede na njihovo virtuoznost v sprenevedanju in lažeh bi ta zasilni izhod zlahka pograbili in vsaj pro forma igrali na pošteni strani. Ampak ne. Niti toliko se jim ni ljubilo potruditi, saj bi jih to na prelomnici barbarstvo vs. civilizacija sililo ostajati na strani slednje. Posledica te odločitve in vse večjega prisvajanja politične moči je legitimiranje zločinskega sistema s postavljanjem rdečih zvezd na vpadnicah prestolnice, slavljenje likvidatorskih trojk s športnimi dogodki, pokopavanje prvega ovaduha politične policije z državnimi častmi, vladno romanje na Čebine, vračanje Broza v protokolarni prostor, omalovaževanje osamosvojitve, ukinitev spominskega dne za žrtve totalitarizma itd. itd.
Šibka temeljna odločitev
Ob vsem tem se ne da ubežati vprašanju, kako je vse to mogoče, kakšna so bila izhodišča, kje se je zalomilo. Justin Stanovnik se je velikokrat spraševal, koliko globine je bilo v večinski odločitvi ljudi, da pustijo stari režim in prevzamejo odgovornost, ki jo prinašajo zasebna pobuda, tržno gospodarstvo in še zlasti demokracija. Vse bolj očitno je, da te globine ni bilo. Zanimale so jih predvsem stvari, ki so se nasmihale s površja svobodnih držav. Praški in kava, kavbojke in dobri avtomobili, veliki plakati in lepe fasade, spodobne plače in počitnice, ki niso zakuhana stoenka na tretjem klancu proti Kopru. Sicer je očitno že to bilo dovolj, da so se sredi vsesplošnega vretja odločili za spremembe. A ko so minile prve zasilno demokratične volitve, ko je minil plebiscit, ko je minila osamosvojitev, je pod težo medijskih kanonad, manipulacij kontinuitetnikov in zanikrnosti v demokratičnem taboru sleherniku hitro začela pohajati pomladna sapa. Ko danes gledamo nazaj, je precej jasno, da spričo polstoletnega poneumljanja kaj drugega niti ni bilo pričakovati.
Smo pa več pričakovali od demokratičnih voditeljev. A tu je bila približno enaka revščina. Nekateri so prebegnili, od koder so se vzeli, drugi so oportunistično begali iz tabora v tabor, nekateri so neprestano gradili mostove med demokratično stranjo in strupeno boljševiško želatino, spet drugi so se vedno znova vdajali po vzoru kocbekjanskih koristnih idiotov. Malo je bilo vizije, malo je bilo klenih stališč, malo je bilo poznavanja zgodovine, malo razgleda čez svetovno dogajanje in primanjkovalo je politične veščine.
Zaveza nam nima česa povedati!
Predvsem pa je bilo malo želje, da bi se dali poučiti. Justin Stanovnik mi je povedal, da ga je predsednik stranke, katere član je bil, v nek gremij povabil le enkrat, in sicer takrat, ko so ga levi koalicijski partnerji (znova?!) grobo izigrali in je bil zato povsem sesut. Sestali so se enkrat, potem se je možakar nekoliko pobral in koordinacije je bilo konec. V pogovoru za Zavezo sem gospoda Justina vprašal, kakšen je bil nasploh odnos pomladne strani do njega in njegovega kroga. Odgovoril je, da so mu dajali vedeti, naj se ne vmešavajo: »da je to sedaj njihova igra; da taki ljudje, kot sem jaz, prihajajo iz neke druge zgodovine, ki so jo izgubili in naj sedaj ne vnašamo nemira še v njihove vrste.« Tako. Težko se je otresti misli, da tu notri tičijo usodni vzroki. Če že ne kot konkreten primer, pa kot ponazoritev, kot prispodoba. Niso hoteli vedeti oz. upoštevati, iz kakšnega časa izhajamo in da je to naš ključni, usodni določevalec.
Ko smo naštevali, kakšne klavrne politične like je naplavila slovenska pomlad, nismo omenili še enega, pozitivnega. Nekateri so se tudi učili. Ne samo iz sprotnih političnih dogajanj, pač pa tudi iz zgodovine in iz trdih osebnih izkušenj. Tudi iz tega, kar je učil Justin Stanovnik. Zato je slednji zapustil svojo prvo stranko in s ponosom gledal na tak politični in osebnostni razvoj. Če bi bilo nekaj več te jasne in klene politike v nekdanjem Demosu in če ta ne bi vrgel puške v koruzo ter se razpustil, se Slovenija danes zagotovo ne bi znašla na zastrašujočem pragu, ko se zdijo mogoči tudi najslabši scenariji.
Kristusova nevesta
Na koga smo ljudje od začetka tranzicije še polagali svoje upe? Na slovensko Cerkev. Sicer ne moremo reči, da je bila demokratična pobuda od nje povsem zapuščena, saj gre navsezadnje za ogromen presek članstva. A mislimo zlasti na njen »profesionalni« del, na vizijo vodstva, na njeno pastirsko vlogo. So bili naši upi neupravičeni? Poglejmo, denimo, kaj so prestajali slovenski duhovniki. 124 so jih boljševiki ubili med vojno ali po njej. 275 jih je moralo ob koncu vojne zapustiti domovino, če so se hoteli izogniti smrti oziroma nasilju. Samo v prvih desetih letih po vojni so bili obsojeni na več kot 1200 let zapora, vključno z mučenji, nočnimi zasliševanji, samicami, suženjskim delom. Nadaljnjih 500 jih je bilo tako ali drugače v kazenskih postopkih do srede sedemdesetih let. Govorimo samo o duhovnikih, nič o neštetih laikih in redovnikih. Ali ni to mučeniški izplen, spričo katerega bi upravičeno pričakovali jasna in premočrtna stališča? Pa polnokrvno vzgojo duhovnikov ter po njih nedeljnikov in šolarjev pri verouku? Kje je teološka fakulteta s svojimi profesorji? Kaj raziskujejo, kje je njihova suverena beseda? Bolje, da končamo pri vprašanjih …
Slepec slepca vodi
Naše upanje pa je bila seveda tudi Evropa. O tem smo pisali v enem od zadnjih uvodnikov in še kdaj prej. Sama vse večja talka (in obenem nosilka) nasilnih levičarskih ideologij ne pozna razmer v postboljševiških državah, kar samo po sebi tvori začaran krog, zaradi česar si učinkovito pomoč težko obetamo. A naše izhodiščno upanje ni bilo naivno. Gradili smo ga na temeljih, iz katerih je zrasla ta edinstvena politična tvorba. In na njenih dokumentih, katerih preroškost je osupljiva. Le poglejmo si še enkrat del resolucije 1096, ki jo je Parlamentarna skupščina Sveta Evrope sprejela sredi devetdesetih: Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do žametne restavracije totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. Vse do danes bi ti stavki v Sloveniji zveneli kot teorija zarote, a jih tako rekoč nihče niti slišal ni. Kocbekovi epigoni se ji bržčas režijo še danes. In tu tiči velik del težave. Kako naj nam pomaga Evropa, tudi če bi bila v stanju pomagati, če niti na pomladni strani kolikor toliko enotno ne vidimo nevarnosti?
Demokratična Slovenija v svoji politiki v celoti gledano torej nima niti kake posebne kvalitete niti kvantitete. Podobno je z mediji, novinarji in komentatorji, ki v grobem delujejo na demokratičnem polu. Nič kaj bolje ni s slovensko Cerkvijo – od pastirjev do božjega ljudstva. A vseeno upamo, da vsi skupaj predstavljajo neko kritično maso kakovosti, ki bo lahko s pomočjo evropskih okvirov, znotraj katerih smo in ki izhajajo iz njenih klenih časov, slovenski svet vendarle nekako ohranila ter ga obrnila k polnokrvni demokraciji in zreli državnosti.
[Page 4]