Slovenstvo je zanimi …
Slovenstvo je zanimiv in povsem naš zgodovinski pojav. Rojeva in nastaja v Sloveniji, tu se odloča o njegovem obstoju, tu je središče in smisel vsakega in vsega slovenstva. Ker človeške stvarnosti niso negibne, temveč se rodijo, rastejo, zbolijo, se širijo pa tudi propadejo, podobno kakor posameznik, iz čigar življenja si izposojamo izraze, da opišemo, kaj se dogaja s širšimi človeškimi pojavi, je tako tudi s slovenstvom. Slovenski človek se je selil iz rodnih krajev največkrat s trebuhom za kruhom in se tam stapljal v novo stvarnost, kakor je to običaj in naraven proces. Za nas najbolj tragično izselitev predstavlja politična emigracija, ko smo zaradi krvave ateistične revolucije Slovenci v hipu izgubili ne le množico najboljših mož in fantov, ki so bili sistematično in premišljeno pobiti (slovenski holokavst), temveč tudi celotno demokratično, kulturno, družbeno in versko narodno vodstvo. Dvomim, da je še kje kakšen narod, ki so mu tako popolno izbrisali celotno (komaj nastalo in še ne dokončano) elito, kakor so to storili komunisti slovenskemu narodu. Moral bi napisati »svojemu narodu«, ampak žalostno in potrjeno dejstvo je, da oni ne ljubijo ne Slovenije ne našega naroda; vprašanje, če sploh kaj ljubijo.
Zaradi izseljevanja iz Slovenije so nastali poganjki slovenstva po skoraj vseh kontinentih, saj fraze »kri ni voda« ali »svoji k svojim« niso iz trte izvite. V svet smo ponesli svoje značilnosti in tudi svoje domače razprtije (torej tisto, kar je naše). V svetu smo deloma izgubili domače okove, predvsem socialistično-komunistične, zato se lahko v tujini uveljavijo najbolj sposobni, ne pa kakor v Sloveniji: samo naši, tj. pripadniki novega razreda. Tako so se v času izoblikovali trije koncentrični krogi Slovenije v svetu. Prvi krog je vsekakor Slovenija sama, drugi krog je zamejstvo, ki je bilo nekoč večinsko poseljeno s Slovenci, a je zaradi zgodovinskega razvoja (predvsem) preteklega sto letja, ko so se risale sedanje evropske meje, ostal v tujenarodnih državah, ki so imele obdobja bolj intenzivnega ali milejšega potujčevanja, in tretji krog vse skupnosti po svetu, ki nosijo pečat svojega izvora. Tako je slovenska prisotnost v Clevelandu nekaj povsem drugega kakor ona v Buenos Airesu ali pa zadnja, ki občutno raste – pa ne za slovenstvo – v Bruslju.
Da pa se usoda, podoba in prihodnost slovenskega naroda, slovenstva kot kulturnega pojava in vsega, kar se izraža v slovenščini, odloča v Sloveniji, mora biti vsakomur jasno, če ne zaradi drugega, pa zaradi velikosti Slovenije v slovenskem svetu nasploh in zaradi njenega mednarodnopravnega statusa. Zato sta drugi in tretji koncentrični krog obrnjena k Sloveniji, ni pa nujno, da je Slovenija obrnjena k tistim, ki živijo zunaj njenih meja. V trenutku, ko bi katerakoli zamejska slovenska skupnost polagala več upov v svojo matično državo in njeno politiko do manjšine (konkretno gre tu predvsem za denar) in se zato nehala ozirati v Slovenijo kot temelj in razlog njenega obstoja, takrat bi dokončno pokopala samo sebe kot narodno skupnost in manjšino, ki ji pripadajo pravice, ki temeljijo na naravnem pravu, in bi nastopila pot nepovratne asimilacije. Nihče po svetu ne more ostati Slovenec, če ne goji pestre palete odnosov do Slovenije, in nihče ne bo obstal, če teh odnosov ne bo dvignil na duhovno raven, na tisto kulturno raven, ki sta jo zagovarjala Marko Kremžar ali Alojz Rebula ali pa še prej mučenec in prerok Lambert Ehrlich in mnogi drugi, kjer odpadejo vse meje in ovire, ker gre za duhovni svet, ki je po definiciji brez meja. »Slovenija moj dom brez mej, ker nosim te s seboj. Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija,« lepo izraža Kremžar to misel v svoji himni Slovenija v svetu. Za nikogar pa nima smisla biti Slovenec, če bi se slovenstvo končalo v Sloveniji, kar se zdi, da se v zadnjih 80 letih dogaja, in to z vedno večjo hitrostjo. Tako postaja zdaj že stara pesem: »Samo milijon nas še živi,« kruta resničnost.
Slovenija je za slovenstvo tako pomembna, kakor je pomembno Sonce za naš planetarni sistem. Naša zvezda vsebuje 99,98 odstotka vse mase v njenem planetarnem sistemu. Jupiter in Saturn skupaj pa 90 odstotkov vse preostale mase (0,02 %)! Če se karkoli zgodi s Soncem, vpliva to na celoten planetarni sestav. Če bi izginil iz tega sestava kakšen planet, vključno z največjim, pa bi se spremembe težko opazile in ne bi bile bistvene. Podobno je s slovenstvom. Večina slovenskega naroda živi v Republiki Sloveniji. Če bi se tu zgodil temeljni premik proč od tega, kar imenujemo slovenstvo, potem bi se poznalo po celem slovenskem svetu. Če in ko bo ugasnila kakšna skupnost daleč v Avstraliji ali pa celo ona v Buenos Airesu, pa pravzaprav nihče ne bi opazil … Slovenci na Koroškem in v primorskem zamejstvu imajo v tej primerjavi častno mesto Jupitra in Saturna v Sončevem sistemu. Če in ko bodo izginili (bolj zaradi demografske zime kakor zaradi česa drugega), se bo to poznalo, bistveno pa ne bo. O slovenstvu, njegovi podobi, njegovem obstoju in življenju kakor o slovenskem narodu nasploh se odloča v Sloveniji. Zato je tako pomembno, da posvetimo pozornost dogajanju v Sloveniji, smeri kulturnega in duhovnega razvoja, ki ga tam ubiramo, in o morebitnih poteh, ki bi nakazovale spremembo smeri.
Zato je Slovenija tista, ki nas mora zaposlovati in si moramo biti o njej na jasnem. Slovenijo moramo študirati, jo čim bolje razumeti, da je ne bomo zaradi napačnih diagnoz narobe zdravili. Če je družbeno vroče v Argentini, Avstriji, Italiji, ZDA ali Sloveniji, so lahko vzroki povsem različni, zato morajo biti ukrepi za ozdravitev povsod drugačni. Med najbolj demokratično in najboljšo vlado, ki smo jo od druge svetovne vojne do sedaj imeli, smo imeli umetno povzročeno »družbeno vročino«, in to v izrednih razmerah svetovne epidemije. Šlo je za najbolj prozorno in dejavno, organizacijsko brezhibno delovanje po vzoru komunizma. Zato mi je odslej jasno, da KPS še vedno deluje in še vedno ima ilegalno centralo kakor tudi organizirane aktiviste. Ker je zdaj vse potihnilo, ko so spet ta pravi na oblasti, je tudi to dokaz za tako trditev. Biti in ostati na oblasti, pa je smisel celotnega početja vsega komunizma. Ker jim je uspelo (že drugič) ustvariti pri ljudeh občutek, da smo sredi najhujše vojne, družbenega kaosa in da se samo kregamo, je bila reakcija ljudi porazna. Ljudje hočejo mir. Zdaj mir imamo. Ker je bilo vse umetno ustvarjeno skozi medije in t. i. nevladnike, je jasno, da je bilo vse spretno zrežirano in vodeno točno do tiste meje, ko jim je na vseh lanskih volitvah uspela veličastna zmaga. Samo še nekaj glasov, pa se brez težav in po Hitlerjevi poti (torej zakonito in z demokratično izglasovanimi totalitarnimi spremembami) vrnemo v rdeči raj.
Vsaka analiza vsebuje nekaj pogleda nazaj in svojevrstne interpretacije dogajanja za naš čas. Tudi moje razmišljanje ne more ubežati tej zakonitosti. Hočeš ali nočeš, se mora vsaka analiza Slovenije in stanja duha v njej začenjati v revoluciji. Ta tragični dogodek pod taktirko in režijo KPS zaznamuje do današnjih dni vse, kar se dogaja med nami. Če rečemo liberalec v Sloveniji ali pa levičar, to ne pomeni istega in na enak način kakor drugod po Evropi. Uporabljamo sicer iste besede, imajo pa drugačen pomen. Vzemimo na primer besedo svoboda, ki so jo strici v ozadju uporabili, da so poimenovali zadnjo instant stranko, ki so jo ponudili naivnežem. Vsebina te besede je bistveno bližja koroškemu brambovstvu kakor pa krščanskemu, normalno slovenskemu pomenu te besede. Zato demokrati uporabljamo zanje izraz svobodnjaki, kar je pravilna asociacija na enak pojem na Koroškem. In če vi opažate, da se ta filonacistična organizacija pomika k bolj zmernim in tolerantnim območjem, pa mi gledamo, kako na naši strani Karavank oblast ravna čedalje bolj očitno totalitarno in maščevalno. Torej je povsem zvesta revolucionarni tradiciji, da je ob prevzemu oblasti treba pobrisati v rimskem slogu damnatio memorie vse, kar so delali drugi, drugače misleči pred njimi. Da se le ne bi pokazalo, da so bili morda boljši od njih … Edina razlika z letom 1945 je, da danes ne polnijo brezen in jam s trupli. Ampak čistka je pa povsem temeljita in jasna.
Smer razvoja v Sloveniji je bila v velikih potezah taka: revolucija, ki je z nepredstavljivo morijo prinesla popolno zamenjavo vseh nositeljev (danes se v Sloveniji rado uporablja izraz »deležnik«, kar so verjetno prevedli iz kake bruseljske angleščine) družbene podobe in vzpostavitev totalitarizma, ateističnega sistema. Životarjenje v vseh pogledih v SFRJ. Pomlad, demokratizacija in osamosvojitev. Očiščenje, katarza in lustracija (kaznovanje kriminalcev in moratorij na javne funkcije za partijce in njihove podsisteme – ne pozabimo, da je bil Demos infiltriran, kakor pred vojno katoliške organizacije, in so ga rušili od znotraj). Uporaba čustva jugonostalgije in sistematično delo udbomafije za popoln prevzem države, kar je v lanskem letu dokončno uspelo. Vračanje v enoumje, a ohranitev večstranskarskih volitev, ki pa jih zaradi medijskega, gospodarskega, kulturnega in šolskega monopola ne morejo izgubiti. Ali je cilj ukinitev vsake pluralnosti? Zacementiranje levičarske oblasti je že doseženo. Nastop mafijske države, životarjenje v vseh pogledih, namesto preganjanja zlorabe sodstva. Skupaj z Evropo smo zamenjali svobodo za »novo levičarsko ideologijo«, ki jo sestavlja mešanica: vedno bolj absurdne človekove pravice, cenzura s politično korektnostjo, uničevanje jezika s t. i. inkluzivnim govorom, LGBT-agenda in teorija spola. Kdor se ne uklanja vsemu temu, je tako ali drugače izločen iz družbe. Uporabljajo pa povsem stare in uveljavljene psovke npr. »fašist«, in blatenje za diskreditacijo. Naši totalitarci so povsem skladni z jedrno Evropo oz. z družbenim propadanjem na Zahodu in zato v tem zavetju lahko mirno nadaljujejo svoje delo. Evropska birokracija, ki jo imenujemo po njenem sedežu »Bruselj«, je postala leglo internacionali stičnega levičarstva, ki je posodobljena oblika kominterne, se ne vznemirja nad potjo, ki jo ubira Slovenija. Slovenija pa je na robu novega totalitarizma, istega enoumja, v katerem bomo vsi morali misliti, govoriti in delati enako. Evropa se zgraža nad Poljsko, Madžarsko in drugimi postkomunističnimi demokracijami, spregleda pa čedalje manjšo svobodo govora na Nizozemskem, v Belgiji, Španiji in seveda Sloveniji, ki pospešeno drvi v totalitarno družbo kitajskega sloga. Zato smo svobodoljubni in demokratični Slovenci prepuščeni sami sebi, ko se borimo proti vsemu temu. Borimo se goli in bosi, proti na videz vsemogočnemu nasprotniku, ki mu ne zmanjka denarja in vzvodov oblasti, saj je znova osvojil državo in jo spretno uporablja sebi v prid. Podobno kakor v družbi se dogaja v Cerkvi, saj ta boleha za vsemi križi in težavami, ki jih ima vsakokratna epoha, čas ali narod, v katerem je prisotna kot pričevalka vstajenja.
Slovenija je danes le še pogojno svobodna in demokratična država. Zunanja podoba slovenske družbe nikakor ni več pluralna, saj je monopol levičarjev, ki se zavestno in čedalje bolj očitno prištevajo k »ponosnim dedičem KPS«, povsem nemoten in ne dovolijo, da bi se slišal kakršen koli drugačen glas. Štiri desetletja totalitarizma so z uspešnimi manipulacijami, odlično organiziranostjo, enako brezvestnostjo kakor med revolucijo (npr. kraja družbenega premoženja), izigravanjem povsem opravičljivih in razumljivih napak svojih političnih tekmecev, ki so jih drugega za drugim izločali iz igre (ostal je le Janez Janša, ki pa so ga spremenili v demona, ki vzbuja v levičarskih volivcih žolč, ki jih žene v akcijo), nadgradili v totalno oblast. Nič, ampak čisto nič ne opravičuje misli in upanja, da bo v kratkem kaj drugače. V kratkem, npr. čez tri leta, ko bodo spet parlamentarne volitve. V tiste volitve bo demokratični tabor vstopal povsem oropan enakopravnih možnosti za zmago. Tekma bo zaradi monopola v medijih povsem nepravična. Rezultat 60 : 40 je zato pravi čudež.
Letos se je Slovenija vrnila na točko izhodišča v boju za pluralno, demokratično in svobodno družbo. Spet smo v enoumju. Demokracija je le navidezna, ker je levičarji v resnici ne sprejemajo. Edino resnično pluralno telo je le še Državni zbor (pa še tam se nenehoma dogaja diktatura UKZ, ki neprestano jemlje besedo in kaznuje opozicijske poslance), drugod, predvsem v državni upravi, pravosodju, univerzi, šolstvu in kulturi ter t. i. nevladnem sektorju pa je monopol levičarske miselnosti očiten in tako samoumeven, da ljudje doživljajo normalno pluralnost kot odklon in nedopustno politizacijo. Seveda so danes nekatere stvari popolnoma drugačne kakor nekoč v SFRJ, zato stanje ni povsem enako kot takrat, ko smo bili v času »po svobodi«. Novost sedanjega stanja je popolna nepomembnost katolištva in Cerkve kot njenega vidnega izraza. Slovenija je večinsko in povsem ateistična dežela, kakor je bila morda nekoč katoliška. To pomeni, da biti ateist pri nas pomeni normalnost. Biti veren in praktičen katoličan pa je zahtevno, naporno in marsikdaj tudi preganjano, predvsem pa je to anomalija, ki se ji mnogi odpovedujejo, predvsem mladi, ki niti ne vedo, kaj zapuščajo, ker Cerkev ne uspeva niti nima možnosti, da bi jim svoj nauk predstavila in jih o njem poučila, da bi se potem svobodno odločili za vero ali proti njej. To stanje je zavestno povzročil Slavko Gaber, ko je bil kot LDS-ovec minister za šolstvo.
Danes imamo drugače kot nekoč samostojno in mednarodno priznano državo, kar pomeni, da nas to obvezuje k odgovornosti za lastno blaginjo in družbeni red, ki je ne moremo prelagati na druge (ali: če so bili najprej Dunaj, včasih Rim, potem Beograd v preteklosti krivi za naše tegobe, zdaj ne moremo reči, da je Bruselj). Tokrat smo »na pravi strani ograje«: torej ljudje ne bežijo iz naše države (se premišljeno izseljujejo s trebuhom za kru hom), ampak hočejo mnogi predvsem ilegalno vanjo. Smo del Evropske zveze, ki je ta hip vendarle uporabna in koristna oblika kontinentalnega sobivanja. Čeprav smo ljudje nagnjeni k temu, da krivdo valimo na drugega (tako počnemo že od Adama in Eve, naša sedanja oblast pa pavšalno na prejšnjo in potem sledijo prazne obljube), pa je za politično življenje pri nas značilno, da levica sicer zmaguje na volitvah, nikoli pa na njih ne kandidira s sklicevanjem na že opravljeno delo, kakor so naredile na zadnjih volitvah stranke Janševe vlade. Vse tri so se potegovale za glasove z gesli v smislu: »Naredili smo to in to in to, želimo narediti še to. Dajte nam svoj glas.« Levičarji vedno nastopajo z obljubami o lepi prihodnosti, ki pa nikoli ne nastopi. Tokrat so napovedovali več svobode, zdravnika v 30 dneh in več družbene pravičnosti. Zdaj pa dobivamo nov zapor, zdravnikov ni, vlada pa pravi socializem.
Naš trenuten zgodovinski čas zaznamujejo tudi nekateri očitni in dolgoročni svetovni pojavi, ki močno vplivajo na delovanje oblasti oz. še bodo, če jih ne bomo prepoznali kot problem (čemur se predvsem levičarji upirajo) in jih skupaj reševali:
a) Demografska zima.Mislim, da je to prvi problem, o katerem moramo premisliti. Gre za svetoven pojav, ki se mu za zdaj izogiba samo Afrika, a je Slovenijo zajel že davnega leta 1971, ko so zaradi ideoloških mitov o naprednosti sprejeli zelo permisiven zakon o splavu in je najprej neopazno, potem pa čedalje očitneje naraščala kot cunami. Ker smo od takrat pobili skoraj milijon Slovencev in ker tudi ni njihovih potomcev, so njihova prazna mesta zasedli drugi (priseljenci). Koliko je danes Slovencev v narodno-etničnem smislu, noče v Sloveniji nihče vedeti oz. nihče ne more vedeti[1]. Še manj je mogoče vedeti, koliko je ljudi v
1 V zadnji predbožični številki tednika Družine je bil prispevek o demografski zimi po svetu s poudarkom na Sloveniji. Po demografskih projekcijah naj bi »slovenski genetski fond« izginil v prihodnjih 200 letih.
Sloveniji, ki se prištevajo k Slovencem, tokrat ne le k etnični, temveč h kulturno-politični skupnosti. Oblast, ki jo obvladujejo internacionalistični levičarji, ki hočejo uničiti narode, noče vedeti, kdo so ljudje, ki jim vladajo, ker bi iz tega sledile obveze, ki pa jih nočejo sprejeti. Kakor je veljalo v stalinizmu, »če ni človeka, ni problema«, tako velja v sodobnem mediatičnem prostoru: »Če te ni v medijih, ne obstajaš.« Da taka drža pelje v odtujenost od resničnosti, vemo vsi. Takemu stanju pravimo danes mehurček. Ker so ljudje takega prepričanja zavzeli vsa mednarodna telesa (EU in ZN), od tam prihajajo zdaj pozivi o neomejenem preseljevanju narodov. V ozadju pa lahko prepoznamo željo, da bi izginili prav narodi kot samostojna in posebna telesa, na katera se ljudje vežemo in ki v nas prebujajo sile, ki jih je mogoče zlorabiti za vojne, pa tudi za mnoge žrtve in delo, ki jih ljubezen do sebe zahteva. Dokler so bili priseljenci nam zelo podobni Južnjaki, se lahko vsak spreneveda, da tega problema nimamo. A tudi v Ljubljani se čedalje večkrat opazijo muslimansko oblečene ženske, ki jih spremlja kopica otrok (kar je predvsem znamenje radikalizacije po eni strani in razkazovanja prihajajoče politično-gospodarske moči), zamorce vseh barv in oblik – pretežno vidimo samo moške kakor povsod drugod, morda se najde tudi kakšen aziat (npr. kitajske trgovine in restavracije niso več nobena redkost). Zdaj so že opazni, število pa se bo skokovito večalo in potem bo prišla reakcija na to sistematično zanikanje problema. Tako kakor imata Berlin ali pa Dunaj že sredi mesta množico Turkov, ki živijo v zaprtih getih, ki jih ni več mogoče asimilirati oz. integrirati, tako bo pri nas kmalu nastal kakšen muslimanski geto – ne več bosanski ali južnjaški, temveč orto muslimanski (z arabskim radikalnim podtonom). Takrat bo prepozno za karkoli, zdaj pa ostarela slovenska družba ali na robu smrti živeči slovenski narod nima moči in časa, da bi se takemu pojavu uprl.
b) Ateizem in prevlada levičarstva (LGBT-agenda in teorija spola):zaton vpliva katolištva na narodno telo in družbo je zdaj očiten. Prazne cerkve in družbena nepomembnost Cerkve govorita sama. Za zadnje predsedniške volitve smo lahko brali medlo izjavo s strani SŠK »pojdite na volitve«, »volite po vesti«. Neki naš faran, ki sem mu dal prebrati izjavo, je rekel: »Zdaj lahko v miru volim NPM.« Niso pa škofje zahtevali, da bi to izjavo brali pri oznanilih, kakor smo delali še nekaj let nazaj, ker točno vedo, da jih nihče ne posluša, da povzroča branje njihovih sporočil le negodovanje in obuja valove starih antipatij do Cerkve. Tiste izjave tik pred volilnim molkom ni povzel noben družbeno pomemben medij. Samo Družina, Ognjišče in pogojno Domovina so posvetili nekaj pozornosti tej izjavi. Dokaz več, da je Cerkev postala družbeno nepomembna sila. Če pride na prva medijska mesta, je to zato, da se okrepi in osveži protikrščanski cerkveni afekt, ki so ga tako sistematično in uspešno gojili npr. na razpihovanju karakternih potez nadškofa Rodeta, s kritiziranjem zahtev po denacionalizaciji, ki so jih usmerili v tipično socialistično nevoščljivost, ki se je spojila z narodnim značajem (torej govorimo o slovenski nevoščljivosti). Če je Slavko Gaber neprodušno zaprl šolski prostor za vsako krščansko prisotnost, pa je mariborski finančni škandal od znotraj uničil morebiten pozitivni odnos državljana do Cerkve na Slovenskem. Žebelj v to krsto so zabili redki (za nekatere preredki) spolni škandali, ki so ta hip modni greh in paradna disciplina sedanje uprave Cerkve, s katerimi se hoče očistiti kler, mnogim pa je zadnji izgovor za opustitev verske prakse. Situacija nepomembnosti je tako očitna, da se nihče več ne razburja niti nad spolnimi škandali. Novička o tem se objavi in hitro pozabi, razen za potrebe političnega preganjanja Cerkve, ko vse prav pride.
Ateizem je namreč najbolj modna trenutna izbira, čeprav zahteva veliko več vere kakor preprosta krščanska vera v Jezusa Kristusa v Katoliški cerkvi. Ateizem je nova vera, ki ne zahteva od posameznika ne bogoslužja ne krepostnega življenja ne preseganja lastnih omejitev. Ateizem popolnoma ustreza sodobnemu individualizmu, kjer je človek prepričan, da so drugi na svetu zato, da mu služijo, in kjer so premnogi prepričani, da nekaj denarja reši vse težave.
Slovenci smo zgodovinsko obstali zato, ker smo bili katoličani. Katolištvo nam je dajalo pravo in trdno ljubezen do svojega in nam obenem odpiralo širna svetovna obzorja. Katolištvo in slovenstvo v plodni simbiozi sta nas naredila za to, kar smo. V duhovščini smo dobili prve izobražence, ki so delovali tudi proti potujčevanju (nemškemu, italijanskemu in madžarskemu). Oni so ohranjali skladnost vere in razuma. Oni so skrbeli za vsestranski človeški in socialni razvoj. Na vseh teh področjih je trenutno vpliv katolištva blizu nič.
Našemu narodnjaštvu je katolištvo dajalo podobo, ki je ljubezen do svojega povezovala s spoštovanjem in odprtostjo do drugega, tujega. Naša kultura, naš jezik, naše čustovanje je bilo prežeto in se je izražalo na krščanski način. Zato smo bili Slovenci krščanski, katoliški narod. Za vse to je treba že nekaj let uporabljati preteklik. Naštetega ni več! Ljudje, ki ne hodijo v cerkev (pa še ti, ki hodijo, težko), ne razumejo več ne jezika ne navad ne čustev, ki jih zbujajo naše liturgično-narodne navade. Osrednje besede krščanskega sporočila jim ne pomenijo nič. Kakor Cerkev (mislim na hierarhijo) še ni sprejela teh dejstev, tako smo se zaprli v svoj mehurček, kjer objokujemo staro slavo in žalujemo za vsakim državnim denarjem za naše ljudi. Pri naših načrtih za obnovo vere in nravi s podobno nostalgijo kakor jugonostalgiki gledamo nazaj in vzvratno hodimo naprej. Potem pa se čudimo, da ne deluje. Ničesar nočemo opustiti, ničesar spremeniti. Obnašamo se kakor starčki, ki doma ne zmorejo ničesar pospraviti, ničesar vreči v smeti, ker čez sedem let vse prav pride, ničesar novega nočemo narediti. Ta miselnost se razteza od hierarhije do ljudi in nazaj, skozi vse pore cerkvenega življenja. Nekateri glasniki prenove so bolj podobni kakšnim maščevalnim revolucionarjem brez občutka za zgodovino in stvarnost, da kočno delajo več škode kot koristi. Je pa ta hip njihov trenutek.
Nekako so nam ostali potica, pirhi in šunka. Drugo je v družbenem rezervatu, kamor peljejo nadležnega tujca, ki mu hočejo pokazati, da vendarle nismo v enoumju in totalitarizmu, ali pa v muzeju pozabe, ki ga spet vodijo veri sovražni ljudje.
Težava z ateizmom je, da je sonaraven z enoumjem in totalitarizmom. Demokracija sloni na predpostavkah, ki jih sama ne more ustvariti. Demokracija je možna, če je nekdo pred njo opravil svojo vzgojno nalogo. Tu ne mislimo na starše, temveč na tisto vzgojno-kulturno nalogo, ki sloni na krščanski antropologiji in na Jezusovi besedi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Ker ateizem zanika Boga, je treba vse dati cesarju. V ateizmu ni niti ne more biti svobode, ker je samo enopolnost. In v ateizmu se povsod po Evropi rojeva tista nestrpnost, ki se za zdaj še skriva v leporečju in jo vsi poznamo pod imenom politična korektnost, ki pa se že utrjuje in uveljavlja s silo krivičnih zakonov. Kolikor je v ateizmu svobode, toliko je je zaradi ostalin preteklosti, ko je bilo krščanstvo osnovno družbeno tkivo. Kolikor manj je krščanstva, toliko hitreje se sesuva utvara pluralnosti, spoštovanja pravil in drugače mislečega, ki so osnova demokratičnih ureditev. Zato Evropa v celoti hiti v novo obliko totalitarizma in spet ga širijo isti oz. dediči onih revolucionarjev, ki so svoje delo začeli že davno nazaj, zavestno pa v dvajsetem stoletju, in povzročili na naši celini in drugod po svetu toliko gorja.
Ateizem je stališče »proti«, ker je proti Bogu, za katerega pravi, da ga ni. Ateizem se zavzema za popoln materializem, ker ne priznava duhovnega sveta. Njegovih oblik je mnogo, težko se je boriti proti njemu. Ateizem je čisti voluntarizem, ker človek s skrajnim naporom svoje volje zanika vse, kar je očitno razumno in duhovno. Ateisti zanikajo tudi lastno neumrljivo dušo. Vse to je čudovita podlaga za kulturo smrti, v kateri živimo, kakor smo nekoč v smogu. A ker se krščanstvo ne moti, ko pravi, da je človek po naravi religiozno bitje, morajo ateisti svoj duhovni svet napolniti s svojimi stvaritvami. Če ni denar, je šport, če ni udobje, je trajnostni razvoj, če ni človek, pa je žival, in če ni duh, potem je to ekologija, ki očitno govori o zemlji kot o boginji z lastnim življenjem. Tu gre za novo kombinacijo starih antropologij in kozmologij. Gre za novo, zavestno poganstvo, ki izhaja iz apostazije krščanski, predvsem katoliški veri. Le miks (torej praktična predstavitev) je nov in je razvoj tistega, kar smo pred tremi desetletji imenovali new age.
c) Medijski mehurček:posebnost sodobnega časa je vsemogočnost medijskega sveta. Tu imejmo v mislih tudi najnovejše oblike komunikacije od TW, FB do Instagrama in Tik toka … (tu sem tako zaostal, da niti vseh oblik in imen ne poznam več!).
Vsi smo potopljeni v ta svet in smo nedvomno pod vplivom zunanjih faktorjev, ki vstopajo v naše misli in čustva prek posrednikov (ekranov – medijev). Posredniki so postali glavni! Medijski svet določa, veliko bolj kakor si upamo priznati, kaj govorimo, kako mislimo, kako čustvujemo. V Sloveniji je to postalo očitno v času pandemije, ko so politkolesarji s svojimi trobili uspešno ustvarili občutek, da gre vse k vragu. In čeprav se je Slovenija pod najboljšo vlado doslej blesteče izkazala v tistih kriznih letih, so volitve pokazale, kako uspešni so bili s svojim delom družbeno politični agitatorji alias novinarji.
Največje zlo medijskega prostora namreč ni laž niti ne manipulacija, temveč enoumje oz. monopol. Ko je tako kakor pri nas ves medijski prostor v celoti podvržen eni sami ideologiji in sistematično ponavlja dan za dnem svojo mantro, takrat se družba v celoti nagne in prevrne v eno smer. Prevrniti se v demokraciji v eno smer pa pomeni pasti v totalitarizem. In to se je letos zgodilo pri nas. Medijska krajina je danes nekoliko drugačna, ker poleg starih poznamo še novodobne medije, kjer cenzure ne izvajajo več države, temveč privatniki. To pa pomeni, da se je prostor demokracije skrčil, saj je za zdaj nedopustno, da bi se države vtikale v politiko privatnikov, vendar je vprašanje, če so veliki tehnološki giganti sploh primerljivi z nekimi privatniki. Dejstvo je, da si jemljejo pravico do cenzure. Cenzurirajo točno določene vsebine in svetovnonazorske izbire. Zato je že jasno, da je laž, da je internet nekontroliran prostor absolutne svobode. Med našim in kitajskim internetom ni bistvene razlike. Tega se moramo zavedati.
Takoj po predsedniških volitvah in z močno medijsko (ne režimsko) podporo so mladci NSi-ja podlegli razočaranju nad supervolilnim letom, ko smo si izvolili najslabše, kar nam je bilo ponujeno. In sedanja oblast je takoj zaorala ideološko brazdo, da utrdi svojo zmago in se ji ne zgodi nič podobnega, kakor sta bila Šarčev odstop in nastanek tretje Janševe vlade. S stranko Gibanje Svoboda ne bo tako kakor z LDS-om, Pozitivno Slovenijo, Stranko Mira Cerarja ali Listo Marjana Šarca. V sedanji instant stranki so po partijsko preverili vse kanditate, da se med njimi ne more zgoditi noben Počivalšek, ki bi bil sposoben prevzeti stranko in jo popeljati v sredino in od tam v koalicijo z velikim vragom vsakega levičarja, v resnici pa trenutno največjim slovenskim državnikom Janezom Janšo. To se ne more več zgoditi, ker je stranka trdno v rokah ljudi, ki delajo v ozadju, v ospredju so pa kalibri tipa Golob ali UKZ … to bi moralo zadostovati, da razumemo, kako in kaj. Mislim pa, da bo moral Golob vztrajati do bridkega konca in ne bodo dovolili, da GS razpade. Reši nas lahko le kakšna nepričakovana in prezgodnja smrt … Tudi pri predsedniških volitvah so ljudje glasovali proti JJ, ne za izvoljeno. Dovolj je bilo, da so Logarja sistematično prikazovali kot mini Janša, da se je prebudil žolč in so ljudje šli na volitve z besom, ki je težko razumljiv. Da o referendumih niti ne govorim. Ponosni dediči komunizma so nam dokazali, da nam ne dovolijo več niti tega orodja. Če hočejo, so sposobni zmagati. Nobena refleksija tu ne pomaga. Nobeno obtoževanje zamerljive poslanke v smislu »JJ go home«. Tu bi pomagalo samo dolgoletno sistematično in vztrajno vzgojno delo, kakor so ga nekoč opravljali slovenski duhovniki, torej Cerkev. Danes je to nemogoče, ker duhovniki, tj. Cerkev, nimajo več dostopa do mladih in ne vemo, kako prebiti to blokado. Rezultat ateističnega šolstva je širjenje in utrditev tega verstva od znotraj.
d) Sami sebi največji sovražnik:novost našega narodnega trenutka je prav gotovo to, da smo si tokrat sami največji sovražnik. Od leta 1991 smo sami odgovorni zase. Naše meje so mednarodno priznane, zato se točno ve, od kod smo »samosvoji«. Pa se dogaja, da nas nihče več ne potujčuje, ampak delamo to kar sami. Pretresljivo in žalostno je poslušati slovensko mladež, ki se med seboj pogovarja v angleščini. Ne gre več samo za posamezne besede, temveč za cele stavke. Znanje slovenščine ni slabo le pri priseljencih, temveč tudi pri domačinih. Da o ljubezni do našega najbolj pomembnega narodnega orodja niti ne govorimo! Ni res, da naš jezik in s tem naše izrazne možnosti niso ogroženi. Pa še kako je slovenščina ogrožena! Poleg fizičnega izumiranja doživljamo zdaj tudi kulturno in duhovno izumiranje. Zakaj naj bi v daljni Argentini ohranjali slovenščino, če je niti v Sloveniji ne? Naši levičarji, kakor pravimo ponosnim dedičem totalitarizma KPS, so naši največji sovražniki. V tem so presenetljivo dosledni in zvesti samim sebi. Marsikdaj se ne moremo več sporazumevati zato, ker ne znamo več jezika. Med drugim uvajajo nove/stare izraze (npr. »katolik« kot negativen pojem namesto »katoličan« ali pa »asociacija« – »association,« kar še Google pravilno prevede kot »združenje« v eno smer in narobe v drugo, ker pač v slovenščini asociacija ne pomeni združenje … Takih primerov lahko najdemo mnogo. Npr. nedolgo nazaj sem povzročil veliko stisko mlademu možu, od katerega sem zahteval, da pove svoje brez anglizmov! Postal je živčen, vendar se je potrudil.
Ali bomo imeli še kdaj »svetlo prihodnost«?
Mislim, da je bil najsvetlejši in najpomembnejši trenutek naše zgodovine čas okoli leta 1990, ko smo se osvobajali totalitarizma in si priborili demokracijo, ko smo enoumje zamenjali s pluralnostjo, ko smo ustanavljali svojo narodno državo, ko smo pridobili mednarodno priznanje … Takih lepih let ne bo več, ker smo takrat dobili vse, kar smo hoteli imeti. Od tedaj je nastopil čas, ko moramo ohranjati pridobljeno, predvsem svobodo. Ko se je zaključila dolga in trnjeva pot slovenskega naroda, ki se je zavestno začela 1848. leta z deklaracijo o Zedinjeni Sloveniji, ni mogoče pričakovati več. Zdaj smo polnokrven, odrasel narod, ki je blagoslovljen s svojo državo, za katero smemo trditi, da je pravna oblika naroda. Delo in trud mnogih narodnjakov sta se kot sad, ki so ga zalili naši mučenci, sintetizirala v Republiko Slovenijo. Osebno sem prepričan, da nam je Slovenija podarjena zato, da bi lahko obstali, saj so mučenci in mnogi drugi prav za ta cilj darovali svoje življenje. V tem smislu mislim, da so bili uslišani. Od tu naprej se začenjajo naša naloga, naše delo in napori, da bi se to – obstoj našega naroda – tudi zgodilo.
Ohranjati je morda celo teže kakor boriti se za. Morda smo pred zadnjimi zdihljaji tega, kar smo doslej poznali in za kar so delovali naši očaki in čemur pravimo slovenski narod in slovenstvo. Vedno bolj se zavedamo, da izginjamo kot etnija, kot idealizirana rodovna zveza, ki ve za svojo skupno pripadnost, slovenski narod. Izginja, ker fizično umira, ker nimamo otrok (praktično vsepovsod po slovenskem svetu je tako!). Ne le zdaj, že več kot pol stoletja je tako. Zdaj je le postalo očitno, na kar je nekoč Drago Čepar opozarjal. Zdaj so postali vidni rezultati množice osebnih izbir, ki jih je spodbujal totalitarni režim, zavezan smrti, nadaljujejo ga pa njihovi ponosni nasledniki in je ta mentaliteta postala splošna in večinsko sprejeta. Izginjamo, ker si kakor obsedeni od nekakšnega »stockholmskega sindroma« na sicer svobodnih volitvah izbiramo internacionaliste, ki ne ljubijo slovenstva, ne ljubijo tega, kar smo, še manj so sprejeli vse tisto, kar smo bili za vladarje in voditelje. Izginjamo zato, ker skupaj z Evropo hodimo na pot stapljanja v eno samo brezoblično maso, v pravo evropsko rajo, ki ji bodo vladali »razsvetljenci«, povezani s tolikokrat omenjenim »kapitalom« in ki so zavzeli Bruselj in OZN. Kaže, da gremo v novo zgodovinsko etapo, ki jo najdemo v knjigi Razodetja opisano kot enoumje – totalitarizem v bogastvu. Praktični materializem, ateizem in totalitarnost so amalgam, ki nam ga ponuja svet, in zdi se, da smo ga tudi kristjani sprejeli za svojega.
Španci imajo pregovor, ki pravi: »Es de hombres defender causas perdidas,« in tudi: »Al mal tiempo buena cara.« S prvim poudarjajo, da je treba narediti tisto, kar je prav, ne glede na osebno usodo. Če je nekaj prav in res nično, potem je za take ideale treba umreti. Kajti če smo pripravljeni za nekoga ali visoke ideale umreti, potem zanje v resnici živimo oz. jih utelešamo s svojim življenjem. Kaj takega pa je mogoče le z dobro voljo, brez defetizma, brez črnogledosti in brez poklapanosti, ki nas danes tolikokrat zaznamuje. To ni lažni optimizem, ki v vsaki stvari vidi nekaj dobrega in priložnost, to je upanje in zaupanje, da je Jezus zmagal na križu, ko ni paktiral z zlom, ampak je ostal zvest samemu sebi in Očetu, ki je v nebesih. Pa je na križu umiral sam, poražen in na robu obupa.
Mislim, da je za vernega človeka, za katoličana, za Slovenca to stališče, iz katerega bo delal za preobrat na narodovi zgodovinski poti, ki se danes kaže tako temna in brez perspektive. Zgodovina je opis tega, kar je bilo (zato je nesmiselno govoriti o zgodovini v prihodnjiku), sociologija morda opisuje to, kar je in kako manipulirati s sedanjostjo (zato je to zelo uporabna veda za vsakega manipulatorja), a prihodnost je odvisna od nas in naših odločitev. Ko izbiramo, kam hočemo in kako hočemo tja, ker ostajamo zvesti temu, kar smo, pišemo tisto, kar bodo nekoč imenovali zgodovina. Zato kot verni kristjani, svobodni in ponosni Slovenci ravnajmo tako, kakor je prav, in se žrtvujmo za vse tisto, kar ljubimo. To je rešitev uganke.