O drugi svetovni vojni v Selški dolini je malo zapisov
13. novembra 2022 smo prvič dobili predsednico Slovenije: Natašo Pirc Musar, ki je v nagovoru po izvolitvi za medije dejala, da »bo izmed prvih korakov ta, da bom v predsedniško palačo povabila vse parlamentarne stranke, da je čas, da se nehamo ozirati v preteklost, in da je čas, ko se začnemo ozirati v prihodnost, da se poenotimo …«[1] Tudi v oddaji na RTV SLO, Odmevi, 14. novembra 2022, je dejala, da se ne bo ukvarjala z ideološkimi temami iz preteklosti, ampak se bo raje ozrla v prihodnost. Na enem izmed soočenj je menila, da se osamosvojitev Slovenije politizira. Govorila je o strpnosti do drugače mislečih, da se je treba znati poslušati, motijo jo razprtije in razhajanja. Pozorno sem poslušala predvolilna soočenja, med njimi tudi soočenje na Radiu Ognjišče, kjer je dala vedeti, da z našo polpreteklo zgodovino ni posebno dobro seznanjena. Na predstavitvi je dejala, da je narodno osvobodilni boj svetla točka in izjemno pomembno dejanje v zgodovini Slovenije. Rdeča zvezda je po njenem simbolizirala upor proti fašizmu in nacizmu, česar ne smemo nikoli pozabiti. Dejala je, da je rdeča zvezda nekaj, kar moramo spoštovati, in zato rdeča zvezda sodi na državne proslave. Da je bila državljanska vojna že med vojno, se ni strinjala. Obsodila je povojne poboje, revolucijo in teror kot zavržna dejanja, zato predstavljajo temno plat naše zgodovine. Želi, da sprejemamo zgodovinska dejstva, želi si sprave, kar je 2 naša odgovornost. Naj ostane zgodovina v naših učbenikih taka, kot je, brez potvarjanj … Travme je nemogoče pregnati iz zavesti. S prikrivanjem sleparimo sami sebe. Še vedno govorimo o enoumju zapisane zgodovine v zgodovinskih učbenikih. Zgodovina ni le tisto, kar piše v učbenikih. »Rdeča zvezda ni bila nikoli znak slovenstva. Bila je znak komunistične svobode in zatiranja slovenstva ter znak zatiranja mnogih Slovencev …«[3] Težko je priti do prave resnice, še teže jo je sprejeti. Ob sovražnem govoru Lare Jankovič leta 2018 v Dražgošah bi se bilo treba zamisliti. Dražgoše so še vedno kult komunizma. Naučili so nas le posameznih dejstev iz nacionalne zgodovine. Najosnovnejši naravni red je v nevarnosti, saj mu grozi izbris duhovnosti in kulture. O drugi svetovni vojni v Selški dolini je malo zapisov. Čeprav je napisane kar nekaj literature, se obdobju druge svetovne vojne v literaturi tudi novejši avtorji večinoma izognejo. Delajo se, kot da druge svetovne vojne na Selškem ni bilo. Zapisi polpretekle zgodovine so mitološki, zavajajoči z malo podatki, slabo napisani, z izkrivljeno resnico. Dobivam očitke, da nisem zgodovinarka, naj to prepustim njim. V preteklosti so zgodovino polpretekle dobe Selške doline pisali: podpolkovnik, polkovnik, glasbenik, kovač, bančnik, gospodarstvenik, skupine za NOB pod kolektivnim avtorstvom, ki povzemajo besedilo po partizanskih avtorjih, najdem le dva zgodovinarja. Ker so ti zapisi ideološki, je njihova resnica še danes sveta. Urejena ni niti kategorizacija žrtev, kar je tesno povezano s stopnjo demokratizacije v državi in splošne odprtosti in zaupanja v družbi. Imen ni. Ta dejstva so zelo občutljiva, nočejo, da pri
1 Za Radio Ognjišče, Nataša Pirc Musar, 14. 11. 2022, ob 7.30, https://avdio.ognjisce.si/cikel/program_zadnjega_tedna. Ogled: 14. 11. 2022.
2 Soočenje predsedniških kandidatov, 9. 11. 2022, https://radio.ognjisce.si/sl/256/oddaje/35294/zadnje-soocenje-logar-ali-pirc-musar.htm. Ogled: 14. 11. 2022.
3 Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta Človekove pravice in temeljne svoboščine za vse čase!, SCNR, Ljubljana, 2017, str. 228.
dejo na svetlo. Vse je povezano. Zakaj so farne spominske plošče nepopolne?Ker so odvisne od zapisov na partizanskih spomenikih. Kdo si je v tistih časih upal, da sorodnika niso vpisali na partizanski spomenik, čeprav je padel od partizanov? A to je druga tema. Selška dolina je bila do nedavnega zelo zaprta. Zaprta geografsko, zaprta zaradi zelo hudih, nemoralnih dogodkov med vojno. Mnogi bi o tem najraje molčali, a resnica vedno pride na dan, ne glede na čas. Ni pa vedno lepa. V knjigi zgodovinarja Ivana Križnarja Škofjeloško okrožje v NOB 1941–1945 (2003) avtor predstavi veliko dogodkov, zapisi so datirani. Čeprav je to novejša literatura, je način pisanja točno tak, kot smo ga spremljali vsa leta po vojni. Nekateri podatki so izkrivljeni ali pa sploh ne držijo. Knjiga je zanimiva tudi v tem, da mi potrjuje mnenje, da se v krogih Zveze borcev ni nič spremenilo, in to kljub stotinam knjig, v katerih je veliko resnice. Slog je zelo težak za branje. V zadnjem času so na Slovenskem napisali veliko verodostojnih knjig, poleg vrhunskih zgodovinarjev prav avtorji, ki niso zgodovinarji: Igor Omerza, Aleš Nose, Rado Pezdir …
Dražgoše – skozi zapise in pripovedi domačinov
Tudi o Dražgošah je povedane veliko resnice, a vsako leto bolj norijo. Če bi nehali prirejati praznovanja, bi se podrlo vse, kar so opevali osem desetletij. Dražgoška tragedija spada med začetke revolucionarnega zla, ki je preplavilo celoten narod. Posledice pomembno vplivajo na našo sedanjost. Živi se od resnice, ne od laži. V tem prispevku ne bom ponavljala že znanega. V več nadaljevanjih bom predstavila zgodbe ljudi, ki do zdaj niso našle mesta v zapisih. Usode ljudi, ki jih je vsak doživljal na svoj način. Prav te pripovedi dajo dražgoški tragediji še drug vidik. Dražgoše so bile pred vojno bogata vas, samooskrbna in neodvisna. Ljudje so bili vpeti v delo, živeli so v skladu s tradicionalnimi krščanskimi načeli. Na začetku bom povzela nekaj drobcev iz bogate kulture, ki so jo v preteklosti gojili Dražgošani. Leta 1942, po »junaški bitki«, je bilo vse uničeno. Zgorelo je vse, kar je stoletja zaznamovalo rodove, družine, vas in njeno širšo okolico. Izbrisali so ljudi, njihovo bogato dediščino, izbrisali so vse, kar je zaznamovalo njihovo bit. Uničena je bila kulturna, duhovna, civilizacijska dediščina rodov iz dolge preteklosti. Spoštovanje in sočutje je bilo potisnjeno stran. Ostali so brez vsega, niso pa jim vzeli drže in zavesti, kar so pokazali kasneje pri vračanju nazaj v vas, pri graditvi domov in cerkve. V ljudeh je še vedno podedovane veliko grenkobe in žalosti. »Take farške vasi pa res ni škoda.«[4] Tudi to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana in žrtvovana. Posebno pozornost so med vojno in po njej namenili Cerkvi in njenim duhovnikom. Tudi v naši dolini. Pri tem moramo celo poslušati, da komunizem verskega življenja ni nikoli kratil niti oviral. Pod ideologijo komunizma je bilo proti koncu vojne požganih in uničenih mnogo sakralnih objektov tudi v Selški dolini. Partizani so uničili cerkev sv. Antona v Železnikih, cerkev na Sv. Lenartu, cerkev sv. Miklavža nad Golico, cerkev sv. Križa v Kališah, cerkev sv. Jederti nad Lajšami, cerkev sv. Gabrijela na Planici, cerkev sv. Mo horja in Fortunata na Mohorju, cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim, nekatere s pripadajočimi objekti. Leta 1944 sta bili porušeni župnišči v Selcih in Bukovščici. Partizanski inženirci so jih uničili na podoben način kot nemški minerji cerkev sv. Lucije v Dražgošah. V sklop revolucionarnega nasilja spada tudi cerkev na Zalem Logu leta 1975. Torej zrušenih deset cerkva zaradi revolucionarnega nasilja, če k temu prištejemo še cerkev sv. Lucije v Dražgošah, ki so jo rušili Nemci, krivda pa je bila partizanska. Omenjene cerkve v Selški dolini so bile med vojno uničene oziroma zelo poškodovane pod pretvezo strateških razlogov. Nemci so vsaj nekatera sveta znamenja pustili. Po vojni so ljudje s trdim, prostovoljnim delom vse cerkve obnovili. V Dražgošah so lahko pozidali novo cerkev, ker je bila stara povsem porušena, šele po zelo velikih težavah z novo oblastjo, kar je obširno in nazorno opisal takratni župnik Maksimilijan Ocepek k knjigi Dni premišlja, ki so bili … (založba Družina, 1995).Samo tolikov odgovor, da po vojni Cerkev ni bila nikoli zatirana. Selška dolina je tudi s tega vidika zelo ranjena in obremenjena. Vseh dragocenih podatkov in fotografij pa ne bi bilo, če mi jih ne bi podaril Rok Pintar (1978), sin Janka Pintarja (27. 5. 1928–17. 8. 2013, p. d. Miklavžev Janko) iz Dražgoš. Ohranili so se njegovi zapisi. Bil je zbiratelj, član zgodovinske skupine, raziskovalec zgodovine, priča dražgoške tragedije, vnet zbiralec fotografij, kronist, pisec zgodovinskih člankov. Njegov duh bo zaradi vsega, kar je bil, kar je razdal in kar zapisal, živel za vedno. Spada med izjemne ljudi. Največ pa je vredno, da je tisto, kar je vedel, večinoma tudi zapisal, verodostojno, zgodovinsko, v zapisu o svojem očetu strnil sin Rok Pintar. V Jankovi zapuščini so številne fotografije predvojnih in povojnih Dražgoš, ki jih je zbiral z veliko vnemo in jih v precejšnji meri
4 Guzelj, Igor, Dražgoška bitka – tako kot je bilo, Mag, štev. 12, februar 1997; ustni viri: Franc Kavčič (1931–2022), Slavko Gartnar (1928), Jožica Šubic (1932–2019), roj. Jenšterle, KatarinaHudolin (1935).
opremil z najpomembnejšimi podatki, kar zbirki daje pravo in nadvse pomembno zgodovinsko vrednost. O zgodovini Dražgoš je podal številne intervjuje, pomagal pri izdelavi raziskovalnih nalog, ustno posredoval svoje 5 neizčrpno vedenje številnim romarjem ob predanem delu doma, v župniji in zunaj nje.
Življenje vasi pred veliko tragedijo
Dražgoše ležijo pod strmim robom Jelovice, za katerim se dviga Kotlič (1410 m). Z Jelovice sega gozd skoraj do široko razprostrte vasi. Zahodni del vasi imenujejo Pri cerkvi, vzhodnega Na pečeh, še dalje stoji zaselek Jelenšče. Z Jelenšč je nekoč vodila pot čez Jamnik v Kropo, danes je cesta niže. Nad zaselkom štrli iz pobočja Jelovice skalnat pomol Jelenca, ki ga zaradi komunistične ‘slavne’ bitke še vedno imenujejo Bičkova skala. Cerkev sv. Lucije je stala na višini 853 metrov. Nasproti Dražgoš stoji samotna Novakova kmetija. Poti vodijo v dolino Češnjice. Ob vznožju pod Dražgošami je vas Rudno, ob izhodu v Selško dolino pa Češnjica, do koder je iz Dražgoš pet kilometrov. Pred vojno so Dražgoše štele 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 so jih imele 209, leta 2017 pa 323 prebivalcev. Dražgoše so stara slovenska vas, ki se v pisanih virih prvič omenja leta 1291. Poleg kmetijstva so tukajšnji ljudje v daljni preteklosti kopali železovo rudo, kuhali oglje in sekali les ter izdelovali sode. Pred vojno so se ukvarjali z živinorejo, gojili so tudi drobnico. Kmet je imel gozd na Jelovici, živino je pasel na planini Kališnik, nekateri so imeli pašno pravico celo na Poreznu. Na Jelovici je bilo veliko kopišč, kjer so kuhali oglje. Konec 19. in v začetku 20. stoletja so se moški udinjali predvsem kot gozdni delavci ter furmani. Lastniki obsežnih gozdnih površin za Dražgoško goro so bili tudi
nekateri kmetje iz Dražgoš. Stoletja so spravljali les po zelo težko dostopnih poteh. Ker je velikokrat prihajalo do nesreč, so na Dražgoški gori postavili tovorni žičnici. Prva je bila Pavlnova žičnica, ki jo je leta 1902 postavil Janez Jelenc, lastnik dveh kmetij, p. d. Dobretov iz dela vasi Pri cerkvi v Dražgošah. Skupaj z družabnikoma je leta 1902 postavil žičnico od Trogovcov do Jazbenka. To je bila prva gozdarska žičnica z Jelovice v Selški dolini. Drugo žičnico je leta 1912 postavil Grega Jelenc iz Dražgoš št. 1, ki je imel prav tako v lasti dve kmetiji s 100 ha gozda. Čez Dražgoše je šla žičnica na Jelovico. Sicer pa so bili Dražgošani kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki. Čez strm rob ima vas dohode na Jelovico, kjer je najbližja planina Mošenjska planina. Naj omenim tudi, da je bila že od nekdaj tudi tu pomembna rastlina lan, iz katerega so tkali laneno platno, seme pa so uporabljali v zdravilstvu ali pa so iz njega stiskali olje. V Dražgošah so lan sejali do okoli leta 1964. Ohranjena so domača hišna imena, ki se navezujejo prav na tkanje platna, npr. p. d. Hkavšč.
5 Pintar, Rok, Več kot gozdni delavec, Železne niti, štev. 11, Muzejsko društvo Železniki, 2014, str. 104–105.
Ženske so pekle ta mal’ kruh’k. Oblikovale so ga s pomočjo lesenih modelov, največ pa so ga krasile kar ročno. Iz medenega testa so oblikovale okrašena srca, dva srcova vkup, ta kriva srca, krajčke, zvezde, fajfce, cigarce, parkeljne, pute, medene pirhe in drugo. Dražgoške kruhke so najlaže prodali okoli Miklavža, božiča in pred veliko nočjo. Ženske so jih same ali pa s pomočjo potovk prodajale po okoliških vaseh, trgih in mestih (Lesce, Radovljica, Bled). Po cele jerbase kruhkov so prodale tudi romarjem, ki so prihajali v Dražgoše k cerkvi sv. Lucije. Svoje dni je bila tu navada, da je dekle na praznik svetih treh kraljev svojemu fantu podarila mali kruhek v podobi krajčka, tobak in mehur za tobak.[6 ]
Kulturno in versko življenje
Pred vojno so Dražgoše imele župnijo, šolo, več društev, igralski oder. Od leta 1889 je dražgoške otroke učil pisanja, branja in računanja župnik France Boncelj. 1. oktobra 1894 so v Dražgošah ustanovili šolo enorazrednico, v kateri so znanje nabirali otroci iz Dražgoš in z Rudnega. Prvi učitelj v tej šoli je bil Ivan Stupica, ki je v Dražgošah ustanovil tudi bralno društvo ter hranilnico in posojilnico. Pred drugo svetovno vojno so v 7 vasi delovali tudi Slovensko katoliško izobraževalno društvo z amaterskim odrom, Sokolsko društvo in Marijina družba. Župnijsko glasilo Občestvo navaja, da so ob začetku druge svetovne vojne leta 1941 Nemci
6 Šifrer Bulovec, Mojca, Dražgoše pred 2. svetovno vojno, Loški razgledi, letnik 54, 2007, str. 117–126.
7 Enako.
iz vseh župnij izgnali slovenske duhovnike, ki so bili nosilci narodne zavesti. Iz Dražgoš tako župnika Franca Hitija (23. 3. 1889–19. 4. 1961) in župnija je ostala brez dušnega pastirja. Kot v drugih župnijah je dal nekaj duhovne oskrbe nemški župnik Besel. Starejši ljudje so se spominjali, da so se vsak dan ob uri, ko naj bi bila maša, zbirali k molitvi. Ob nedeljah je molitve vodil organist Filip Mlinar. Ta je tudi pokopal tri pokojnike, ko ni bilo duhovnika. Cerkev v Dražgošah je bila stara romarska pot, kamor so se romarji zatekali z najrazličnejšimi prošnjami, največ pa k sv. Luciji, priprošnjici za svetlobo in vid. O tem priča tudi Čudodelna podoba sv. Lucije iz Dražgoš, 1655, pod katero so naslikani moški in ženske, ki so v Dražgošah čudežno spregledali. Da so že tedaj romali k njej ljudje iz Dolenjske, Gorenj ske, Ljubljane in loške okolice, lahko preberemo v tekstu pod sliko, kar kaže, kako znana je bila ta romarska pot. »Zgodovina, ki si tukaj podaja roko s pobožnostjo ljudi, je tisto, kar tudi danes privablja častilce sv. Lucije v Dražgoše. Kot zanimivost naj omenim, da se v Nadškofijskem arhivu in NUK-u hranita dve knjižici, tiskani leta 1750, v katerih sta opisana dva čudeža, ki sta se zgodila v preteklih letih v Dražgošah.«[8] Kot se spominjajo domačini, so do druge svetovne vojne v Dražgoše prihajali ljudje iz raznih krajev, največ pa iz Krope, bohinjske in poljanske strani ter iz loške okolice. Najpomembnejši so bili štirje shodi na leto: prvi je bil na tretjo nedeljo po veliki noči, na katerega so prišli predvsem ljudje iz Poljanske doline. Drugi je bil v nedeljo po sv. Ani (po 26. juliju),
8 Jelenc, Janko, in Janko Pintar, Pokopališče v Dražgošah, Železne niti, štev. 5, Muzejsko društvo Železniki, 2008, str. 195–204.
na katerega so poromali ljudje iz Krope. Tedaj je bil v Dražgošah Pri cerkvi tudi (semenj). Na stojnicah so prodajali lectova srca, s’m’n dražgoške kruhke, bombone, preste … Tretji je bil v nedeljo po prazniku Marijinega imena (12. septembra). Tedaj je bil semenj Na pečeh. Na to romanje so prišli predvsem Bohinjci, ki so svojo živino že prignali s planin. In zadnje srečanje je bilo na god sv. Lucije (13. decembra). Romarji so prišli v Dražgoše po navadi v soboto zvečer. Med sabo so malo pokramljali v gostilnah, nato pa so prespali pri domačinih, zjutraj so šli k maši in se nato počasi vrnili proti domu.[9]
Zgodovina romarske cerkve sv. Lucije v Dražgošah
Cerkev vDražgošah ima posebno zgodovino, prepleteno z mnogimi etnološkimi pripovedmi. Iskala sem zapise o njej, nekateri so citirani v nadaljevanju. Korenine ima v pražupniji Stara Loka, vikariat iz leta 1756, župnija iz leta 1876.Cerkev je prvič omenjena leta 1553, posvečena leta 1642.
»Cerkev svete Lucije je bila božjepótna, med najlepšimi umetnostnimi baročnimi stavbami, zgrajena leta 1640. Tristo let po posvečenju cerkve so jo razstrelili Nemci. Leta 1942 je delila usodo s prebivalci celotne župnije. Nekaj njenih predmetov je zdaj shranjenih v muzeju v Škofji Loki. Ostala sta dva zvonova, bronast približno 600 kg težak, ki je bil ulit v delavnici Samassa v Ljubljani 1889, in železen s težo približno 300 kg iz KID Jesenice, leta 1919. Orgle so bile delo Franca Jenka s 16 registri in so še danes na koru farne cerkve v Železnikih. Oltarji iz leta 1942 požgane podružnične cerkve v Dražgošah predstavljajo ene najbogatejših slovenskih zlatih oltarjev. Gre za tip baročnega, bogato rezljanega in pozlačenega lesenega oltarja, tipičnega za 17. stoletje na Slovenskem. Oltarji prikazujejo razvoj rezbarstva v 17. stoletju na loškem, od stranskega oltarja sv. Ane, loške delavnice Jamškov iz leta 1628 z znamenji italijanske renesanse, prek že povsem baročnega oltarja sv. Novine s severnjaškimi vplivi iz leta 1660 do glavnega oltarja sv. Lucije, južnjaškega tipa, ki ga je leta 1658 izdelal mojster Jakob Korneli iz Ljubljane,in do oltarja sv. Antona iz leta 1689, ki je že mešanica severnjaškega in južnjaškega tipa in je delo mojstra, ki je izdelal tudi oltar sv. Novine.«[10] Pred drugo svetovno vojno je v vasi stala romarska cerkev sv. Lucije, v kateri so bili dragoceni oltarji t. i. zlatega tipa. Znamenitost Dražgoš pred vojno je bila baročna cerkev iz
9 Šifrer Bulovec, Mojca, Dražgoše pred 2. svetovno vojno, Loški razgledi, letnik 54, 2007, str. 117–126.
10 NŠAL (Nadškofijski arhiv Ljubljana), Popis cerkva 1954. Župnija Železniki, župnik Valentin Bertoncelj.
17. stoletja, ki je imela štiri zlate oltarje iz leta 1658. Tri zlate oltarje so rešili in so danes shranjeni v Loškem muzeju v Škofji Loki kot odličen primer rezbarske umetnosti iz 17. stoletja, na razvalinah stare cerkve pa stoji nova kapela. Okrasje teh oltarjev je bilo tako bogato, da jih je dal dunajski Zavod za spomeniško varstvo na svoje stroške pozlatiti. Podobar Grošelj iz 11 Selc, ki je to delo opravil, je napisal, da je takrat »v Dražgošah zlato teklo«.
Po veliki tragediji
Po boju v Dražgošah so Nemci vso vas razdejali, ostal je le kak kamen na kamnu. Kjer je bila prej cerkev, je danes spominski park. Toda preden so cerkev podminirali, so pustili bivšemu tajniku Muzejskega društva v Škofji Loki Ivanu Kržišniku in pokojnemu mizarju Lotriču, da sta oltarje razstavila in vse znamenitosti odpeljala v Loko. Ostal pa bo trajen spomin na številne človeške in materialne žrtve. »Na prijavnih polah za vojno škodo, ki se nahaja v ZAL, ŠKL, je KNOO Dražgoše, 8. 9. 1945, vpisal tudi tri stenske oljne slike, ki pa so se ohranile in se nahajajo sedaj v Loškem muzeju. Orgle, ki jih Ciril Zupanc (LR 24/1977) tudi navaja v seznamu za vojno škodo, so se ohranile in so zdaj v cerkvi v Železnikih. V istem prispevku Zupanc navaja tudi ‘vse tri’ rešene zlate oltarje. Dejansko so bili štirje. Iz Sekretariata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo RS nismo dobili na naš dopis nikakršnih podatkov o morebitni zahtevi za vrnitev odtujenih predmetov.«[12] »Povedala mi je upokojena umetnostna zgodovinarka, kustosinja, ki je delala tudi v Loškem muzeju, da je bil eden ‘robkarjev’ po vojni vodja pošte v Škofji Loki. Kakšno vlogo ima, predvsem pa jo je imela pošta, pa tako vemo.«[13] V tednih po napadu v začetku leta 1942 in po umiku partizanov so Nemci vas s cerkvijo in župniščem razstrelili. Pred razstrelitvijo so Nemci umaknili zlate oltarje iz cerkve in jih zdaj škofjeloški muzej razstavlja v grajski kapeli v Škofji Loki (Krajevni leksikon Slovenije, 1968, str. 358). »Po drugi svetovni vojni lesena kapela za bogoslužje. Šikaniranja in dolga mučna iskanja dovoljenj za gradnjo nove cerkve. Dograjena je bila leta 1966 (dr. Jožef Pogačnik). Ker so Nemci pobili 41 Dražgošanov,
11 Planina, France, Usodni dogodki v Dražgošah, Loški razgledi, Muzejsko društvo Škofja Loka, Škofja Loka, 1955, str. 21.
12 Florjančič, Alojzij Pavel, Rudolf Besel in Dražgoše leta 1942, Loški razgledi, letnik 49, Muzejsko društvo Škofja Loka, Škofja Loka, 2002, str. 78, opombe str. 88.
13 Ustni vir: Alojzij Pavel Florjančič, predstavitev p. Rudolfa Besla, ob 40. obletnici njegove smrti in ob 70. obletnici odhoda iz Slovenije, Jurjeva dvorana v Stari Loki, 18. decembra 2017.
so jim 1971 ob cerkvi postavili spominsko ploščo. To je bil prvi spomenik Dražgošanom, 14 pomorjenim v letu 1942. Državni je bil postavljen kasneje, leta 1976.«
Dražgošanom so leta 1971 ob cerkvi postavili spominsko ploščo
Spominsko ploščo so postavili Župnija Dražgoše, z župnikom g. Maksimiljanom Ocepkom in z vaščani Dražgoš. Oblikoval jo je kamnosek Vodnik. Napis na spomeniku Padlim v spomin, živim v opomin je ključno sporočilo graditeljev cerkve, nekakšna skrajšana različica listine, položene v temeljni kamen. V župnišču v Železnikih je v hrambi lastnoročen zapis Janka Pintarja: – »Pomote in pomanjkljivosti na spominski plošči pred cerkvijo v Dražgošah. Napisano je, da so dražgoške žrtve leta 1942 padle 11. in 12. januarja 1942. Za v Jelenščah je pravi datum, to je nedelja, 11. januarja. Za v naši vasi Pri cerkvi pa ne. Kajti v našo vas Pri cerkvi so Nemci prišli en dan pozneje kot Na peči. To je ponedeljek, 12. januarja. Domačine, žrtve, ki so jih Nemci zajeli (moške), so imeli eno noč od ponedeljka, 12. januarja, do torka, 13. januarja, zaprte v shrambi župnišča. Pobili so jih 13. januarja. Pravilno je 11. in 13. januar 1942. – V dneh dražgoške tragedije je padlo 41 domačinov. Napisanih je 42. Preveč je napisan Lotrič Franc.[15] (Drži, ime Franc Lotrič je namreč zapisano štirikrat, pravilno je trikrat, op. a.) – Janko Frakelj[16]ni bil partizan (padel v Dražgošah 1945). – Ciril Lušina tudi ni bil partizan (10 let star, padel na Rudnem 1943).[17] – Blažicev oče, Janez Kavčič,[18] star čez 60 let, ni napisan na plošči, padel je 19. marca 1945 na Jamniku, zadet od drobca topovske granate.[19] Dopolnil in lastnoročno zapisal: Dražgoše, 15. avgusta 2012, Pintar, Janko.«[20] Na spominski plošči nista vpisana: Jože Bertoncelj z Rudna,[21] star 22 let, in Franc Šolar, 1920,[22] gozdni delavec, v partizane je odšel leta 1942, ubili so ga v Cerkljah.[23] Ranjena Marija Šolar je umrla v bolnišnici na Golniku in je pokopana v Selcih.
14 Letopis katoliške cerkve, izdala Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana, 2017, str. 398.
15 Lotrič, Franc(1881–10. 1. 1942) p. d. Tomažovc, Dražgoše https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=47381. Ogled: 23. 7. 2022. Lotrič, Franc (1923–10. 1. 1942) p. d. Markonov, Dražgoše. https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=47383. Ogled: 23. 7. 2022. Lotrič, Franc (1925–1942) p. d. Štihelnov, Dražgoše. https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=47386 . Ogled 23. 7. 2022.
16 Frakelj, Janko (1916–1945): https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=17608. Ogled 24. 5. 2022.
17 Lušina, Ciril (1933–1943): https://www.sistory.si/zrtve/?ime=ciril&priimek=lu%C5%A1ina&letnicaRojstva. Ogled 24. 5. 2022. Dogodku je bil priča Anton Mohorič (1932), p. d. Lojarski: Andrejčkov oče je iz Jelovice s samotežnimi sanmi peljal drva, sinova Rudi in Ciril sta mu šla naproti. Nemci, ki so bili v kozolcu v zgornjem delu Rudna, so opazili očeta, ki je seveda sklonjen vlekel sani, in so verjetno predvidevali, da je sklonjen zato, da bi se prikril, sani v ozadju pa niso videli. Spustili so rafal, toda ta je zadel Cirila (v zadnji del glave), ki ga sploh niso videli. Andrejčkova mama je potem tekla do Nemcev v kozolcu in jim povedala, kaj so storili. Šli so ga pogledat, vendar niso bili nič prizadeti zaradi storjenega. Andrejčkova in Lojarska mama sta Cirila odnesli na Loje, kjer je tudi ležal na parah. Križnar Ivan: Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945, 2003, str. 193: »Ob potoku Češnjica v Studenski grapi pod Dražgošami (napaka, pravilno: Rudenski grapi, op. a. ) so Nemci 17. novembra 1943 ustrelili desetletnega Cirila Lušina.« Janko Jelenc (1942) je 23. julija 2022 povedal: »Ciril je bil najmlajši p. d. Andrejčkov iz Dražgoš. Po dražgoški tragediji so živeli na Rudnem, na Lojah. Tam so tudi čez dan pasli ovce in koze, zvečer so jih pospravili v stajo. Mama je Cirilu zvečer naročila, naj jih gre iskat. Nekoliko višje je bila skupina Nemcev. Verjetno se je tragedija zgodila v času velike nemške ofenzive leta 1943. Včasih so bili vsi fantje pokriti s klobuki. Nemci so bili prepričani, da je partizan, in so ga ustrelili.« Anica Vrhunc (1930), p. d. Žagarjeva iz Rudna, je dodala: »Imel je klobuk in koš. Zadet je bil na mostičku čez potok in je padel vanj. Vsi otroci smo šli gledat, vsi smo jokali. Bili smo veliki prijatelji. Nemci, ki so bili v zasedi, so brez opravičila zapustili vas.«
18 Kavčič, Janez (1867–1945): https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=32748. Ogled 24. 5. 2022.
19 Po tragediji v Dražgošah je bila družina nastanjena na Jamniku, povedal Janko Jelenc (1942), pogovor 23. 7. 2022.
20 Župnijska kronika Dražgoše: Janko Pintar (1928–2013).
21 Bertoncelj, Jože (1920–1942): https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=4639. Ogled 24. 5. 2022; Ocepek Maksimiljan, Dražgoška kronika, Loški razgledi, letnik 41, 1994, str. 280.
22 Šolar, Franc (1920–1944): https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=82908. Ogled 2. 11. 2022.
23 Demšar, Vinko, Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka, Loški razgledi, letnik 22, Muzejsko društvo,Škofja Loka, 1975, str. 190.
»Od umorjenih vaščanov niso bili pokopani: Vincenc Benedičič, Tomaž Berce (Brce), 24 Jože Bertoncelj, Peter Frakelj, Zdravko (Valentin) Frakelj, Jože Gartner, Mihael Habjan, Jakob Lotrič, Stanislav Marenk.«
Nenavadni dotiki in močna sporočila ohranjene dediščine
Potrjuje se, kar je rekel brezčasni Shakespeare: »Mnogo je stvari, med zemljo in nebom (Horacio), o katerih se ti ne sanja v tvoji filozofiji.« Kakšna so ta sporočila? Gre za naključja? Za kaj pravzaprav gre? Odzivov na dražgoško tragedijo je vsako leto veliko. Netenje ognja, pobeg partizanov in prepustitev vaščanov Nemcem, ki jim je bil izdan ukaz uničiti Dražgoše. Vas pa niso samo hiše. Odstranjevanje in rušenje ni moglo zabrisati ter zrušiti resničnih dejstev, ki so še ostala. Niso mogli niti ne morejo prikriti različnih pogledov na tragedijo leta 1942. Poudarjajo, da so bile Dražgoše porušene do zadnje hiše, dejstva pa pričajo, da Novakova hiša v Jelovici ni bila porušena. Predvidevam, da so nekateri sveti predmeti ostali, ker so bili mnogim nemškim, tudi nasilno mobiliziranim vojakom tako sveti, da se jih v tistem trenutku, ko so reševali tudi svoje življenje, niso dotaknili. In to na širokem območju Dražgoš, kjer v trenutku evforije verjetno ni bilo možnosti nobenega dogovora. Nekatera sveta znamenja so izpustili in so jih kljub požigu in rušitvi vasi domačini rešili ter jih skrbno negujejo še danes. V nadaljevanju nanizam edino zapuščino prelepih Dražgoš, ki priča tudi o današnji vernosti Dražgošanov.
24 Dežman, Jože:https://www.druzina.si/clanek/kucanizem-drazgose. Ogled 7. 1. 2023.
Dražgošani so v cerkvi polnili dušo, v kozolce so vlagali žito, ki jih je preživelo. Oboje je sveto in bistveno za preživetje. Ne živi se samo od kruha. Ostala so nekatera sveta znamenja in kozolci, ki vsekakor spadajo v narodno ter kulturno dediščino. Nemci niso porušili kozolcev in nekaterih svetih znamenj. Rok Pintar (1978) je povedal, da je leta 2008 stalo v Dražgošah še okoli petinštirideset zidanih kozolcev, do danes pa je že mnoge načel zob časa. Sonce in dež sta storila svoje. Kamnite stebre kozolcev so nekdaj nalagale skrbne roke prednikov. Kozolci so bili pred vojno v Dražgošah namenjeni izključno sušenju žita, sena vanje niso polagali. Žito je zagotavljalo preživetje. Kozolci so bili nekoč ponos kmetije in duša krajine. Si lahko predstavljamo, da padajo kozolci, narejeni z rokami prednikov, ki so častili Cerkev in Naravo, ki sta jih preživljali? Zakaj ne bi z denarjem namesto vsakoletnih zabav obnovili nekaj kozolcev?
Ostanki stare cerkve
»Glavno delo leta 1993 je bilo urejevanje prostora pri stari cerkvi. Zidov cerkve je ponekod še nekaj ostalo, drugod pa so bili do temelja porušeni. Vsi zidovi so bili do višine pol metra obnovljeni oziroma največ na novo pozidani in fugirani. Zidovi zvonika, katerega spodnji del je bil porušen dva metra in pol pod nivojem cerkvenega tlaka, pa pozidani do višine enega metra. Na deloma ohranjene podstavke dveh stranskih oltarjev so bile položene stare kamnite plošče. Veliki oltar, ki je bil popolnoma uničen, pa je dobil na novo pozidan podstavek in na vrhu betonsko oltarno ploščo. Da bi bil v zvoniku lapidarij z ostanki iz stare cerkve, je bila na zidovih zvonika postavljena štirikapna streha, pokrita s skriljem. Okolica cerkve je bila primerno terasasto urejena. Ko bo posajena še vsaj ena lipa z nekaj okrasnega grmičevja, bo to primeren spominski park. Ko streha nad zvonikom še ni bila vsa pokrita, je bila v tako urejenem cerkvenem prostoru julija darovana spominska maša za padle Dražgošane. Ker njihovih ostankov na žalost ni več v grobu na pokopališču poleg cerkve, molitve zanje niso bile opravljene na grobu, ampak v cerkvenem prostoru.«[25]
25 Ocepek, Maksimilijan, Dražgoška kronika, Loški razgledi, letnik 41, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1994, str. 18.
Ostanki porušenih Dražgoš skozi pripovedi
Pred nekaj leti se je med čiščenjem stare cerkve našel še majhen križ z oddrobljenimi deli korpusa in žično osnovo, ki je služila za oporo mavcu.Križ so shranili v malo vitrino in je v hrambi župnije. Spominski park pravzaprav še vedno ni dokončan, a že sam prostor z golim tlorisom pod strmo se dvigajočim obronkom železne gore vzbuja posebno pieteto.[26] »Ko je bilo v Dražgošah požgano, sva z očetom šla s konjem, če bi dobila še kaj krompirja, da bo za prašiče. Bil je uničen, zoglenèl. Šla sva in pogledala hišo, ki je bila že požgana. Pred vojno je bila hiša krita s slamo. Eno leto prej smo imeli popravljeno hišo, žegnano. Župnik Hiti, ki je bil naš župnik, nam jo je prišel blagoslovit. Moj stari oče, ki je bil star čez osemdeset let, je naročil leto pred vojno kip Srca Jezusovega pri Škrobu v Martinj Vrhu. Postavili smo ga v kot, kjer smo imeli poličko, na njem Srce Jezusovo, dve svečki, dve roži. Hiša je bila v času tragedije v Dražgošah požgana, razrušena. Vsi stropniki so padli dol, stropnik nad poličko pa ne. Vse je bilo v celoti ohranjeno, na kipu Srca Jezusovega je bil zlomljen samo prst. To je bil čudež. To je čudež! Vse je stalo tako, kot je bilo, tudi dve sveči. Vzela sva in nesla, kamor smo se zatekli po tragediji, v Martinj Vrh. Piltaver se je imenoval (verjetno iz nemške besede Bildhauer = kipar; op. a.), on ga
26 Ustni vir: župnik Tine Skok, Minca in Bojan Rihtaršič, arhitekt, pogovor 14. 11. 2022.
je popravil in ga imamo v sobi. Piltaver je bil poseben človek.[27] 28 Minirali so kasneje, februarja. Mine so namestili okrog hiš in jih aktivirali.« Božji prst?
Lojzetova kapelica
Od osmih kapelic so jih Nemci februarja oziroma marca 1942 šest minirali, ostali pa sta le Lojzetova kapelica in orientacijsko znamenje pri Tomažku.
Lojzetova kapelica s kipom lurške Matere Božje je od vseh kapelic najmlajša, obstala pa je prav čudežno. V neposredni bližini so zidovje vseh požganih hiš Nemci v celoti minirali, kapelico pa so pustili nedotaknjeno. Postaviti jo je dal Alojz Lotrič, p. d. Lojzetov oče, leta 1908. Tega leta je bilo od 11. do 23. maja prvo večje slovensko romanje v Lurd pod vodstvom takratnega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Med romarji je bil tudi Lojzetov oče (eden izmed 600 romarjev) in tako je iz francoskega romarskega središča prinesel ta kip. Pred uničenjem v Dražgošah je kip neznano kdo rešil. Do konca vojne so ga imeli domači (Lojzetovi) pri sebi na Češnjici pri Čoču, kjer so stanovali kot begunci.[29]
Lojzetova kapelicastoji na zahodnem delu Dražgoš, na Razpot. Obnovljena je bila v spomin na tri pomembne obletnice: ob 100-letnici kapelice s kipom lurške Matere Božje, ob 100. obletnici prvega slovenskega narodnega romanja v Lurd in ob 150. obletnici prikazovanja v Lurdu. Kapelica je ostala prav čudežno. Kapelica je bila nekaj let prazna, nato pa je vanjo po miniranju Dražgoš Lojzetov Francelj prinesel znameniti kip sv. Lucije, ki je ostal v kapelici skoraj štiri leta. Po vojni so leta 1945 kip sv. Lucije prenesli v barako – v zasilno cerkev. Še nekaj besed o Lojzetovem očetu. Janko Pintar ga je dobro poznal, saj je bil njihov sosed. Bil je sodar in čebelar. V čebelnjak je tudi ob nedeljah hodil opazovat čebele. Ob večjih praznikih je bil oblečen v narodno nošo. Bil je zaveden Slovenec in pokončen kristjan. Umrl je na Češnjici leta 1962, star 92 let.[30] Rok Pintar je na dogodku Z lučko k lučki 11. decembra 2022, pred praznikom sv. Lucije, zavetnice Dražgoš, od kapelic do znamenj, povedal, da Lojzetov Francelj nikoli ni nikomur povedal, koliko ga je stalo tritedensko romanje v Lurd. Predvidevajo, da so bila v tistih časih romanja zelo draga.
Kapelica svete Lucije
Kapelica svete Lucije nad pokopališčem pri stari cerkvi. Stala je na izviru studenca z vodo, kamor so si romarji hodili umivat oči. Legenda pravi, da je v času, ko so v dražgoški cerkvi zlatili oltarje, tu teklo zlato. Ko je bila vas v marcu 1942 skupaj s cerkvijo že v celoti minirana (cerkev so Nemci minirali najpozneje), so kip svete Lucije našli nepoškodovan malo proč od podrte kapelice. Franc Lotrič, p. d. Lojzetov Francelj iz Dražgoš (1915–1967), ga je odnesel in postavil v prej opisano neporušeno in prazno Lojzetovo kapelico. Tam je ostal do konca vojne. V jeseni leta 1945, ko je bila v Dražgošah narejena baraka, v kateri je potekalo bogoslužje, so kip prenesli vanjo. Prva maša v tej 31 baraki je bila na praznik svete Lucije, 13. decembra 1945.
Kapelica svetega Jožefa
Kapelica svetega Jožefa je stala na Hribu nad potjo, ki pelje iz dela vasi Na pečeh k stari
27 Jakob Benedičič (1874–1944), Martinj Vrh, Železniki, samouk, podobar.
28 Ustni vir: Franc Zupanc (1929–2022), p. d. Maticov iz Dražgoš, pogovor, 7. 11. 2019.
29 Pintar, Janko, Kapelice (znamla) v starih Dražgošah in bližnji okolici, Železne niti, štev. 3, 2006, str. 261.
30 Ustni vir: Rok Pintar (1978), pogovor in ogled vasi 7. 11. 2022. 31 Pintar, Kapelice, str. 261.
cerkvi, približno 30 metrov zahodno od ohranjenih betonskih podstavkov za stebre žičnice, s katero so vozili les z Dražgoške gore. Kot je povedal Janko Pintar, ki mu je povedala zdaj že pokojna Antonija Ambrožič, p. d. Martincova Tona (1910–2004), so ji včasih rekli Brinarjov znamle. Kip svetega Jožefa je ohranjen. Ko so Nemci že začeli minirati zidovje hiš v Dražgošah, je prišla k Jakčevim (ki so takrat stanovali pri Bonceljnu na Rudnem) Bitcova Katra, sestra Jakčevega ata Andreja, ki je prej to kapelico čistila in krasila. Dogovorili so se, da sta šla Bonceljnov ata in Jakčev Filip s konjem, vpreženim v sani, po ta kip in ga tako rešila pred uničenjem. Potem je ta kip romal z Jakčevimi 32 Pintar, Kapelice, str. 263. vsa begunska leta in bil potem pri njih v novi hiši, dokler ni bila postavljena nova kapelica ob novi cerkvi. Vedno so ga imeli na častnem mestu. Zdaj je kip v Dražgošah v znamenju ob parkirišču pri cerkvi sv. Lucije.[32]
Jamškovo ali orientacijsko znamenje
Jamškovo ali orientacijsko znamenje (včasih so mu rekli tudi ) je ob miniranju Dražgoš ostalo. Stoji na skrajnem vzhodnem delu Dražgoš poleg hiše z domačim imenom pr Tomažku. Popotniku, ki prihaja po znamle na Slemen glavni cesti iz vzhodne, kroparske smeri, se
prav na tem mestu prvič odpre pogled na skoraj celotne Dražgoše, ob lepem vremenu pa se kot prekrasna kulisa za vasjo pokaže tudi očak Triglav. Letnica priča, da je bilo znamenje pozidano leta 1699. Pokriva ga piramidasta strešica, pokrita s skodlami. Kot je zapisano v Vodniku po loškem ozemlju za vas Dražgoše (Muzejsko društvo Škofja Loka, 1982, str. 72), sodi znamenje najverjetneje v isto kategorijo arhitekture kot stara dražgoška cerkev. V štirih nišah, ki jih uokvirja ornamentika s krilatimi angelskimi glavicami, je slikar Jamškove delavnice upodobil zavetnike bližnjih cerkva: Marijo Brezmadežno, sv. Antona z Detetom v naro
33 Pintar, Kapelice, str. 263.
34 Enako, str. 261.
čju, sv. Inkvina in sv. Lucijo. V istem vodniku je zapisano, da je to znamenje še danes eden boljših spomenikov ljudske umetnosti daleč naokoli, četudi je leta 1955 slikarija doživela malce samovoljno restavracijo.[33]
Kapelica v Tinetovem kozolcu na Hribu
Kapelica v Tinetovem kozolcu na Hribu je kot orientacijsko znamenje vrisana že v avstrijskem vojaškem zemljevidu, izdelanem v letih od 1763 do 1782, lahko je še kakšno stoletje starejša. Pozidana je bila ob poti, ki je tedaj vodila iz vasi Na pečeh k cerkvi. Domneva se, da so, ko so nekoliko niže speljali novo pot z manj vzpetine, ob tej poti zgradili tudi novo kapelico svetega Jožefa, to zgornjo opustili. Ko so v drugi polovici 19. stoletja gradili kozolce z zidanimi stebri, je gospodar to kapelico (leta 1892) nadzidal in uporabil za steber kozolca. Janko Pintar je povedal, da imajo za to okolje značilni zidani kozolci tako široko streho zato, ker so v njih sušili žito. V Dražgošah je bilo zelo veliko njiv, posejanih z različnimi žitaricami od rži, pšenice, ječmena do ovsa, jeseni pa z ajdo. Konec julija in v začetku avgusta, ko je bila žetev že končana, so bili vsi kozolci obloženi. Ker takrat še ni bilo strojev, so vse snope omlatili ročno. Kozolcev z zidanimi stebri Nemci, ko so minirali Dražgoše, niso podirali. Kljub temu jih je manj kot včasih, nekatere je načel zob časa in so se zrušili, nekatere pa so podrli lastniki sami.[34]
Spomenik žrtvam 1. svetovne vojne in križ na starem pokopališču
Tudi spomenik žrtvam prve svetovne vojne na starem dražgoškem pokopališču je med tragedijo obstal. Stoji poleg križa na starem pokopališču. Posvečen je 25 Dražgošanom, žrtvam prve svetovne vojne. Postavili in blagoslovili so ga 13. decembra 1924, na god svete Lucije. Križ na starem pokopališču v Dražgošahje nekaj posebnega. Umirajoči Kristus ima odprte oči. Na kamnitem podstavku je še komaj čitljiv vklesan napis: Jezus križani, usmili se duš v vicah, 1889. Križ je potreben obnove.
Še nekaj ohranjenih dražgoških križev
»Vaški križ pod Šimnom je prvotno, pred drugo svetovno vojno, stal za Šimnovo hišo, pod Dobretovo drvarnico. Do križa je prišel pri pogrebu duhovnik in pokojnega od tam spremil v cerkev. Ob požigu Dražgoš so ga poškodovali (ožgani prsti in trnova krona). Med begunstvom je našel zavetje pri Markcu na Rudnem. Po vojni so ga obnovili, in ko so leta 1961 zgradili novo pokopališče pod vasjo, prestavili na mesto, kjer stoji zdaj – pod Šimnovo hišo.«[35]
Križ je simbol trpljenja, namenjen vsakomur izmed nas.
Kar nekaj križev v vasi pa se je ohranilo. Eden od njih stoji na razpotju pred Rovtarjevo hišo. »Zakaj stoji tam, je več razlag. Kot otrok sem slišal, da je nekdo nekega večera na tistem mestu videl, da so mimo nesli belo krsto. Nekdo drug naj bi na istem mestu, ko se je vračal iz gostilne pri Urbanu v vas Na pečeh, videl jezdeca na konju brez glave. Tretja in najbolj verjetna razlaga pa je, da se je v vasi Na pečeh začenjal sosedski spor. Potem ko se je na koncu zadovoljivo rešil, so se lastniki treh kmetij dogovorili, da v znak sprave postavijo ta križ. Eden je dal zemljišče za postavitev križa, drugi je križ naredil in postavil, tretji pa je prevzel dolžnost, da ga obnavlja in vzdržuje. Vse to se je dogajalo že pred več kot stotimi leti, verjetno še v 19. stoletju. Pred Novakovo domačijo je lepo obnovljen križ častitljive starosti. Koliko je star, ni znano, Novakovi vedo le, da naj bi ga po pripovedovanju neke tete naredil Bogkov Janez.« [36]
Dotiki v neposredni bližini Dražgoš
Križ z Jelovice, iz Eggrove lovske koče. »Vem za Eggrovo kočo na Mosteh. Pripovedovali so o njej. To je bila čudovita koča, starinska, zelena, v njej sicer nisem bil. Golcarji smo imeli tam blizu golcarske bajte. Kdaj so jo požgali, ne vem. Hornitzky je bil natančen, imel je tak red, da ga ni bilo. Dražgošanom je dajal delo, 37 odsek lesa. Spomnim se, ko so ga ubili na Mošenjski planini.«
»Pred vojno je bil eden od veleposestnikov v Železnikih tudi Nemec Gustav Egger (dedič nemške veje Globočnikov). Ker je pravočasno spoznal ozadje odpora, je že leta 1942 pobral svoje premoženje v obliki zlatih palic in se umaknil iz Železnikov. Imel je oskrbnika, pisal se je Hornitzky, po rodu sudetski Nemec. Z ženo je živel v Eggrovi sosednji hiši, ki je bila med vojno porušena. Imel je ljubico, Basajevo iz Selc. Z njo je šel v Eggrovo lovsko kočo na Jelovici, kjer so ga partizani ubili. Za ta sestanek ni vedel nihče. Ker je izginil in so ga poleg drugih krajev iskali tudi na Jelovici, so ga tam našli, ko je že razpadal. Nemci so takoj zaprli več domačinov iz Železnikov, da bi jih postrelili kot talce, vendar je Hornitzkyjeva žena to preprečila. Za njegovo ljubico Basajevo je bilo 38 znano, da je šla s partizani, vendar je bila kasneje nekje v okolici Crngroba ubita.«
35 Pintar, Kapelice, str. 266, 267.
36 Enako, str. 266.
37 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), p. d. Hkavščov, Dražgoše, pogovor 6. aprila 2016.
38 Zapis po e-pošti 22. 3. in 24. 11. 2021, Alojz Žumer (1932–2022): »Vilo na Jelovici je zgradil Novak, po rodu sudetski Nemec in lastnik velikega posestva s poljem in gozdovi. Ko je umrl, se je z njegovo vdovo poročil Egger, ki je bil oskrbnik Novakovega in seveda kasneje Eggrovega posestva. Egger je bil doma v avstrijskem Gradcu. Spominjam se ga, ko se je sprehajal po nekdanjem vrtu, kjer je zdaj zdravstveni dom. Tudi v tem vrtu je imel razkošno vilo. Imel je tudi avto Mercedes. Njegov šofer je bil Jaka Tavčar, p. d. Špendalov. Med vojno je bil leta 1942 še v Železnikih, kasneje pa je odšel in se ni več vrnil. V njegovem hlevu je pričela obratovati tovarna NIKO. V njegovi hiši pa je bila dolgo časa špecerijska trgovina.«
»Po vojni so okoli Eggrove koče na Mosteh v Jelovici golcali. Nekje pod smrekicami so našli čudovit križ iz te koče. Vedeli so, da morajo ‘to reč’ dati preč. Pospravili so ga v drvarnico, da ga bodo kasneje zakurili. Genovefa Frelih, p. d. Blaževa, in moja mama (danes stoletnica, op. a.) Ivanka Egart (8. 12. 1922), p. d. Žnajderlova, sta obtesavali les in želi travo okoli smrek. Onidve sta ga prinesli in shranili. Sosed Peter Čufer (1944–2018) ga ni dovolil postaviti na hrib Ekn pred vasjo Zabrdo. S tem
39 Ustni vir: Ivan Egart (1944), p. d. Žnajderlov, Spodnje Danje.
nasprotovanjem ga je v bistvu rešil. Nekaj časa je bil križ pri Blaževih v Zabrdu. Zanj so se zanimali zbiralci starin. Jaz sem ga obnovil in je čuvar mojega doma.«[39] Eggrova koča na Mosteh nad Dražgošami je po pripovedi Boštjana Škrlepa pogorela, tako so mu povedali starejši domačini, med veliko nemško ofenzivo leta 1943. Takrat so nemške enote prečesale Jelovico. To je bila zelo lepa vila, v njej so bili med vojno partizani. Verjetno so Nemci našli sledove ognjišča.
Nemci so domačinom pred požigom dovolili, da so iz koče vzeli vrednejše predmete.[40]
Žanova hiša na Sv. Križu
Zofija Demšar, p. d. Žanova iz Kališ, se spomni vsega, kar se je 10. marca 1945 zgodilo na Sv. Križu v neposredni bližini Dražgoš. Pravi, da bi iz njenega otroštva lahko posneli en žalosten film. Pri njih so približno tri tedne kuhali za domobrance. Ob napadu na Sv. Križ so njihovo hišo minirali. »V kotu je ostalo célo razpelo, ki še danes priča v njihovi domači hiši, in portal vrat. Ostal je vogal z bogkovim kotom, miza. Križ je ostal tak, kot je bil, prav tako klop pod njim. Okrog in okrog je bilo polno skal. Minirali so našo hišo, bili so prepričani, da nihče od nas ne bo preživel. Vsi smo preživeli, bile smo nepoškodovane: mama, tri sestre in kuharica Marinka. Sam Bog nam je pomagal in angel varuh. Odgnali pa so očeta Franca
40 Kako mogočna vila je bila, dokazujeta dve ohranjeni fotografiji. Vida Košmelj je v knjigi Železniki skozi čas zapisala: »NaJelovici je Novak zgradil razkošno lovsko kočo. Po očetovem pripovedovanju so imele zidne, ročno izdelane tapete isti vzorec, kot je bil na porcelanastem servisu za 48 ljudi in srebrnem priboru. Med gradnjo je peljal ženo na ogled. Jezdila je po žensko. Na prehodu čez močvirje ji je rob krila večkrat zdrsnil v močvaro. Mož je dal iz jeze takoj posekati veliko mladih smrek. Debelca so položili v dolgi vrsti drugo poleg drugega pravokotno čez močvirje. To je danes znano kot visoko barje na Jelovici, najjužnejše v Evropi. Od tedaj izvira naziv kraja na Mosteh. Leta 1913 je povabila kranjska deželna vlada prestolonaslednika, navdušenega lovca nadvojvodo Franca Ferdinanda na lov na Jelovico. Stanoval je v Novak-Eggrovi vili. Pripeljal se je po dolini v odprtem avtomobilu, v katerem so ga leto dni kasneje ubili z ženo Zofijo v Sarajevu. V koči je ostal nekaj dni. Ni znano, kaj in koliko so nalovili. Leta 1941 so v tej koči ubili zadnjega Eggrovega skrbnika Hornitzkyja. Kasneje je koča pogorela.«
Šolarja (1898–1963) in brata Cirila (1927– 1976). Imeli so ju zaprta v nekem bunkerju na Blegošu, a sta se rešila in se vrnila. Taka je bila božja volja. Brat je umrl mlad zaradi posledic mučenja na škofjeloškem gradu po vojni.«[41]
Cerkev sv. Jederti
V Lajšah v bližini Dražgoš je bila lepa podružnica selške župnije, romarska cerkev sv. Jederti z zelo lepo oblikovanim baročnim zvonikom. Cerkev in oltar v njej sta baročna. 11. marca 1945 so jo partizani iz razlogov minirali in do temeljev porušili. Nikoli v strateških njej ni bilo domobranske postojanke. Res pa je, da je iz tega zvonika streljal partizan na svoje ljudi in štiri ubil, ti imajo danes 42 postavljen partizanski spomenik, ki je omenjen v literaturi. »Danes na cerkvi ni zapisa, kdaj in kdo jo je rušil. Ruševina se je s časom tako zasula, da ni bil viden niti talni obris. Iz nje so rešili obleko in perilo, vse drugo je bilo uničeno. Obleka je bila dana v hrambo cerkvi na Jamniku, ki pa je bila med vojno popolnoma izropana.«[43] »Ob rušenju sta ostala dva zvonova. Po ostankih sodeč, je bila v baroku tako temeljito predelana, da je lahko služila za primer baročne cerkve s porezanimi robovi na ladji, s čimer se je krepila centralna zasnova.«[44] »Cerkev je zaminiral … iz … Umrl je v dneh oz. naslednji dan, ko je bila posvečena nova cerkev v Lajšah, 21. 9. 1992,« je pripomnil eden od domačinov. Nevidne niti, vezi. »Slovesnost je 20. septembra 1992 vodil nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je v nagovoru dejal, da so to cerkev izprosili slovenski mučenci. Domačini so povedali, da je bilo s samo gradnjo te cerkve kar precej zapletov. Nekateri v vasi so se leta 1948 prijeli nove oblasti in so gradnji nasprotovali. Že takrat so imeli pripravljen les za obnovo svetišča, pa je večer pred postavitvijo prišel odlok o prepovedi gradnje. Zvonova sta bila potem v hrambi v gospodarskem poslopju Franca Rihtaršiča, kjer sta, založena med butare, dočakala leto 1990. Da ljudje niso obupali, da je bila njihova želja in s tem veselje nepopi
41 Ustni vir: Zofija Demšar (1930), por. z Lojzetom Demšarjem (1923–2005), pogovor leta 2018 in 23. 10. 2022.
42 Pomniki NOB na Škofjeloškem, založba Borec, 1986, urednik Stane Krapež, str. 278, 280.
43 NŠAL, Popis cerkva 1954, Župnija Selca, Pavel Kržišnik.
44 Tušek, Anamarija, Zgodovina župnije Selca, Železne niti, štev. 11, Železniki, Muzejsko društvo Železniki, 2014, str. 66.
sno, je dokaz, ko je bila cerkev postavljena, sta zvonila in pela od štirih popoldne do druge ure naslednjega dne. Vztrajnost je bila poplačana,« imajo v spominu domačini. »Ob takih primerih se znanstvena razlaga ustavi. Naredili bi usodno napako, če bi preprosto rekli, da kar ni razumljivo, tega ni! Zagotovo pa lahko rečemo, da so globoko verne žrtve s svojim trpljenjem vpete tudi v neki drug svet, ki presega svet zla in žrtvi pomaga, da ohrani svojo človečnost.«[45] »Če verujemo, da Bog obstaja, potem moramo verovati, da so čudeži mogoči. Kristjani živimo od vere, vendar nam Bog kdaj pa kdaj pošlje kakšno sporočilo in nas opozori, da obstaja in da nas ni zapustil.«[46]
Na križ pribit!
Križ, simbol trpljenja. V Dražgošah so se ohranila le nekatera božja znamenja: križi, kapela, znamenje, svete podobe in kozolci. Ali je to možno zanikati oz. prezreti? Zakon narave in božji zakon sta neizpodbitna. Izgubljena mladost in cvet vasi. Nenadomestljivo. Smrt in trpljenje sta najsvetejše v človekovem življenju. Sveta zemlja, grob ubitih, zanikanje, pozabljenje, zanemarjena krivda … Neobčutljivost na vsakoletnih dražgoških spominskih prireditvah. V betonski spomenik umeščena kostnica s posmrtnimi ostanki ubitih domačinov in partizanov, brez imen, le njihovo število. Vpitje, rohnenje na grobu, da ne bi podvomili o resničnosti njihovega mita. Strah jih je. To ni spomin, ampak strah pred spominjanjem, resnico, zatiranjem duhovne zgodovine. Življenje je bilo uničeno tudi tistim, ki so bili prisiljeni to delati. In društvom v naročje mečejo denar. To je bistvo njihovih praznovanj. Narod, pribit na križ. A so drobne stvari, pojavi, čutno zaznano, kar je še vedno močnejše od nas.
Svetloba ali črnina dogodkov, velika teža ali neka popotnica. Kako vedeti z duhom in razumeti življenje? Močan duhovni svet je pomagal preživeti. Ne gre samo za fizični, ampak za pretanjen duhovni dotik. Vse je mogoče, sestavljeno v celoto po nam neznani logiki. Naslanjamo se le na minljive reči. Nerazumljive in neminljive: blagost, modrost, razmišljanje, tipno nedosegljivo, občutenje nevidnega, neopisljivega, težko razložljivega, preskok teme, neizbrisljiva sled, prikrit zaklad krščanstva. V spomin in v opomin. Zlati pomen ohranjenih predmetov, nenavadnost obstoja, svetloba v
45 Cukjati, France, Slovenske podobe zla, Celjska Mohorjeva družba, 2018, str. 146.
46 Dreher, Rod, Ne živite od laži, založba Družina, Ljubljana, 2021, str. 163.
črno-belih fotografijah. Tenkočutno sporočilo? Veličina velikonočnega časa? Neodgovorjeno.
Sveta Lucija
Janez Evangelist Krek je v lepoti svojih brezčasnih sporočil leta 1913 napisal igro v treh dejanjih Sveta Lucija. V tistem času je imel v Dražgošah dobrega prijatelja, takratnega župnika Antona Pfajfarja, s pomočjo katerega je dobro spoznal razdeljenost vaščanov. S spominjanjem na čudežna ozdravljenja, ki so se dogajala pred stoletji in so pomagala vaščanom do sprave, jih je hotel opozoriti na to, da bodo kot prebivalci majhne vasi nekaj lahko dosegli le skupaj. Igro Sveta Lucija so v Dražgošah uprizorili v prosvetnem domu na predvečer praznika sv. Lucije leta 1937. Govori o čudežih. V določenem trenutku so bile Dražgoše popolnoma na tleh. Pred osemdesetimi leti Dražgoš sploh ni bilo več. A danes so Dražgoše izjemno lepa, polna vas. Govorimo o čudežu? Dražgošani so igro znova predstavili leta 2007, in sicer v zahvalo vsem, ki so po drugi svetovni vojni na novo zgradili vas, ponovili so jo leta 2019. Uprizorili so jo na prostem, na kraju, ki mu rečejo gledališče Za plotom, kot je ledinsko ime zemljišča. Igra nosi globoko sporočilo. Legenda pravi, da je včasih v Dražgošah zlato teklo. Kadar je veliko denarja, blaginja, obilo materialnih dobrin, se ljudje kregajo, so spori, razprtije. Rok Pintar je v gledališkem listu zapisal, kar pove ena izmed deklet: »Saj je še v evangeliju povedano, da ljudje, ki živijo blizu božjih potov, niso najboljši. Razlogov je (lahko) več, od tega, da so izkoriščali nekatere že tako revne in uboge romarje, do številnih gostiln, v katerih se marsikdaj pretirava v vsem … Seveda so svoje v nekaterih obdobjih prinesli tudi
konkretni denarci 47 v cerkveni blagajni in ko razpolaganje s takšnim denarjem …« »Igra je značilen odraz Krekovega delovanja z neizmerno željo pokazati narodu pot k izboljšavam. Majhna vas ali majhen narod lahko nekaj doseže le, če združi svoje moči in sledi istemu cilju, a najprej mora videti tudi svoje napake 48 in odpustiti napake drugim. Brezčasna sporočila za Dražgoše in ves slovenski prostor.« Janez E. Krek je v tistem obdobju tudi za dražgoške razmere priredil besedilo znamenite italijanske pesmi Santa Lucia (Sveta Lucija), ki jo Dražgošani še vedno pojejo – pravzaprav je to njihova himna.[49] Sveta Lucija Bodi pozdravljena, naša patrona: sveta Lucija, sveta Lucija! Lep je naš rodni kraj, nam domačija, biser najlepši, sveta Lucija. Varuj nas, brani dom vsem Dražgošanom, sveta Lucija, sveta Lucija.[50] Kaj v našem življenju pomenijo ta znamenja, simboli? Simboli nas spodbudijo k razmišljanju o povezanosti z vsem, kar obstaja, in spoštovanju do vsega. Tudi v razmerju do drugega človeka. Simboli imajo vpliv na naše odločitve med različnimi možnostmi, na vedenje, govorijo o našem odnosu do življenja. O nas samih pa govori tudi neupoštevanje simbolov, omalovaževanje njihovega pomena, brezobzirnost in celo nespoštljiv odnos do svetih stvari. Kaj pa danes razdvaja prebivalce te idilične vasi? Vem, da bodo nekoč ali pa kmalu zmogli pokazati slovenskemu narodu, da znajo ohraniti spomin na tragedijo z velikim, globokim spoštovanjem, moralno, na pieteten način. Da bi se slepljenje vendarle končalo. Bomo lahko spet govorili o čudežu?
47 Zapis po e-pošti 12. 12. 2022 Rok Pintar (1978).
48 Režiser Rok Pintar: https://casnik.si/sveta-lucija-drazgose/, ogled 11. 12. 2022.
49 Sveta Lucija: https://casnik.si/sveta-lucija-drazgose/, ogled 11. 12. 2022.
50 Krek, Janez Evangelist, Sveta Lucija, igra v treh dejanjih, Dražgoše, Izobraževalno društvo, 1913. Sv. Lucija simbolično prinaša luč oz. svetlobo v dolge noči. Sv. Lucija je zavetnica slepih (telesno in duhovno), bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev in mnogih drugih poklicev; je priprošnjica za zdravje oči …
[Page 36]