Največje stvari se v …
Največje stvari se včasih zgodijo tako, da jih ne opazimo, nismo pozorni in zdrsnejo mimo nas v senčno ozadje življenja. Velike stvari vedno prihajajo do nas s svojim sporočilom, prihajajo kot znamenja. In če smo jim pustili, da so neopazno zdrsele mimo nas, smo verjetno preslišali njihov glas. To gotovo velja za nas Slovence, ki smo lani, poleti in jeseni 2022, lahko videli, kako arheologi izkopavajo posmrtne ostanke pobitih domobrancev iz brezna pri Macesnovi Gorici v Rogu. Po več mesecih dela so izkopali ostanke žrtev, pobitih v najhujšem vrtincu zla v slovenski zgodovini; izkopali so kosti fantov, ki so dotrpeli stisko ter grozo, nepredstavljivo običajnemu človeškemu izkustvu, in so prestali količino bolečine, ki uhaja vsemu, kar zmore povedati človeški jezik. Tako hudo, tako neznansko je bilo tisto, kar se je v Rogu dogajalo. Rog je bil dolga desetletja simbol očem zakrite strahote, bil je epicenter občutljivosti prejšnjih generacij na trpljenje, njihovega čuta za človeško stisko in za gorostasnost zla, ki je tam delovalo. Rog je bil žarišče občutljivosti, sočutja in človeške globine naših ljudi: ob misli na Rog in ob romanju tja so vsakokrat znova premerili globino svoje vere. In ne da bi vedeli, so ob misli na Rog vzdrževali velikost svoje človečnosti. Mnogi od njih so zdaj že pokojni. Nam, ki smo ostali, se je v jeseni 2022 zgodilo nekaj zelo drugačnega. Ko so vse ostanke žrtev izkopali iz jame in so dne 13. oktobra začeli podirati delavske odre in lestve v breznu, ker so bila vsa dela končana, se je po vsem tem zgodilo ne to, da bi nastopila zlovešča tišina pred udarcem strele, ne tiho tresenje tal pred močnim potresom, nič takšnega. Zgodila se je banalna, pritlehna, siva pozaba: za veliko večino slovenske javnosti so ekshumirane roške žrtve zdrsnile mimo, nekam v pozabo, kakor zdrsnejo velike in majhne agencijske novice, kakor pač drsi sivi tok dogodkov in izginja v sen ci včerajšnjega dne. Do polnosti se je uveljavilo, kar je pred leti zapisal Justin Stanovnik: da je Rog za Slovence mutast. Da jim ne spregovori, točneje, da ga ne slišijo in ne dojemajo, ker je z njihovo osnovno občutljivostjo za resničnost nekaj narobe. Ker je poškodovana. Nekateri smo (naivno) verjeli, da se bo to spremenilo, ko bodo brezna raziskana, ko bodo žrtve izkopane in prinesene k nam, da bi obudile naše sočutje, da bi odprle naše srce. Zdaj, ko vidimo, kako neopaženo je od jeseni do danes »minilo« in v pozabo poniknilo razkritje Roga, razkritje največje stvari v novejši slovenski zgodovini; zdaj, ko smo slišali karseda brutalno neobčutljive stavke nekaterih javnih oseb o pokopu žrtev; zdaj, ko vidimo, kako malo Slovencem pomeni takšen epicenter moralne problematike, kakršnega Nemcem predstavljajo nacistična taborišča – zdaj, po vsem tem, si moramo resno izprašati vest in pamet vsi, ki smo verjeli (ali hoteli verjeti), da bodo raziskave brezen in ekshumacije potrkale na zavest Slovencev z močnim glasom vesti, da bodo prispevale k pomembnim premikom v naši notranjosti. Raziskave brezen so pomembne, celo zelo pomembne, saj je njihov rezultat to, čemur rečemo zgodovinska resnica v znanstvenem pomenu besede. Toda resnica v znanstvenem pomenu sama po sebi ne more spremeniti naše človeške notranjosti, ne more je tako nagovoriti, da bi se prebudila naša občutljivost, naša človečnost, naše usmiljenje … Tega raziskave s še tako skrbno pridobljeno znanstveno evidenco ne morejo storiti. Za to je potrebna neka druga razsežnost našega bitja. Potreben je drugačen odnos do resnice. To pa je nekaj, kar je skoraj podobno spreobrnjenju, ker ima moralne temelje, moralne zahteve. * * *
Macesnova Gorica, morda najpomembnejše brezno v Kočevskem Rogu, je zdaj prazno. Ekshumirani telesni ostanki so začasno shranjeni v improviziranem skladišču ob pokopališču v Kočevju. Že več mesecev je tako in še več mesecev to lahko traja. Najbolj gorostasen, najbolj neznanski pojav v življenju Slovencev se je spremenil le v nadležno tehnično vprašanje o pokopnem mestu. Ali res, je to mogoče? Kaj se dogaja z nami? Kako da pokojni iz Roga niso postali središče etičnega spraševanja in prenove Slovencev? Nova Slovenska zaveza je od vsega začetka želela, da če in kolikor bi prišlo do pokopa naših pokojnih, jih je treba pokopati v Ljubljani kot središču slovenskega naroda in države. Zato, da bi bili tu simbolno sprejeti v narodno občestvo in bi nam lahko s svojim tihim glasom vztrajno spregovarjala usoda njihovih mladih življenj, končanih v strašni smrti, še bolj pa stvar, za katero so se zavzemali, dokler so bili živi … Zdaj pa se verjetno dogaja to, da naših mučenih in pobitih mnogi Slovenci ne sprejemajo kot sebi enakovrednih članov narodnega občestva, niti na pokopališče ne. Stare in na novo obujene ideologije ter porabniška brezbrižnost preprečujejo, da potrebno zbližanje ni mogoče niti ob pragu smrti, ko smo eni še živi, drugi pa že tako dolgo mrtvi. Ne vemo, kako na to odgovoriti. Toda če je tako, potem tudi pri pokopu na ljubljanskih Žalah nima smisla vztrajati. Zmožnosti za sobivanje ni mogoče izsiliti; vzajemnega človeškega sprejetja ni mogoče uveljaviti na silo. Morda so posledice totalitarne poškodovanosti, pomnožene še z deviacijami sodobnega časa, večje kakor smo si predstavljali. Po vsem tem se pri Novi Slovenski zavezi nagibamo k stališču, da je slovenski realnosti bolj primerno, bolj ustrezajoče, če naše pobite domobrance in druge žrtve revolucije pokopljemo pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kakor je predlagal ljubljanski nadškof, na pokopališču v lasti nadškofije. Če zorenje slovenske državnosti še ni doseglo tega, da bi bili nasprotniki revolucije sprejeti v državno središče vsaj kot mrtvi – kaj šele, da bi sprejeli njihovo stvar – potem je edino konsekventno, da se mrtvi »zatečejo« v duhovno središče svojega ljudstva, tja, kamor so se zatekali tudi v poslednjih urah, dokler so bili še živi: k Materi Božji, k Mariji pomagaj. Da najdejo poslednje pribežališče pri njej, ki jih je z rožnim vencem takrat spremljala do roba brezna. Še vedno verjamemo, da bodo naši pokojni nekoč sprejeti v osredje slovenske države; da bo prišel čas, ko bodo v osrčje slovenske družbe sprejeti ne le ostanki njihovih zemeljskih teles, temveč bo slovenska družba razumela, cenila in sprejela tudi stvar, za katero so se zavzemali. Toda kakor stvari stojijo zdaj, se nam zdi, da je poprej potrebna njihova pot na Brezje. Od državnega središča k Brezjam kot duhovnemu središču se torej nagibamo zato, ker se od trenutka, ko so domobranci padali v brezno, do danes nekaj temeljnega, nekaj zelo bistvenega ni dovolj spremenilo. Kaj je tisto, kar se ni spremenilo? Ni se v zadostni meri spremenil odnos Slovencev do tega, kar je revolucija v svojim napadom hotela pretrgati, branilci pa so želeli ohraniti: dotedanji red krščanske kulture, red civilizacije, red izročenega in danega slovenskega sveta, red ustvarjene človeške osebe. V čisto temeljnih in zadnjih vprašanjih vedno pridemo do tega – za kaj je šlo branilcem, ko so hkrati reševali svoje golo življenje, svojo hišo in vas? Da, v resnici je šlo za te stvari, a hkrati za mnogo več. Naš odnos do tega »mnogo več« je tisto, kar odloča, ali bodo naši pobiti sprejeti v občestvo Slovencev ali ne – in jim bo dan grob v središču slovenstva ali pa jim ne bo dan. Če ta odnos ni dozorel in v spoznanju zgodovinske resnice ni primerno dorastel, potem so prizadevanja za pokop naših mrtvih na ljubljanskih Žalah nerealna in nespametna. Ni defetistično, pač pa je le realistično priznati, da slovenska državnost zori počasi, ob tem pa kdaj zapade celo v regresijo – upamo, da ne za dolgo in da se bo spet vzpela pokonci z neko prenovo. Pokop pobitih pri Mariji Po magaj bi zato bil priznanje, da je slovenska državnost še daleč od doraslosti, kar vsi vemo, in da je krščanska duhovna resničnost, ki nam jo pooseblja Mati Božja, tisto ozadje, tisti fundament, na katerega smo se Slovenci opirali več kot tisoč let in v določenem pogledu še danes v bistvenem ni drugače. * * * Ko se nam torej bliža pomlad v letu 2023, z njo pa meseci maj, junij, julij, meseci komaj pojmljivih grozot, se torej oziramo proti gozdovom Kočevskega Roga, kjer je eno, morda najpomembnejše brezno zdaj izpraznjeno. S tem se, upajmo, čim prej spremeni to, da bomo s pokopom poplačali vsaj najbolj osnovni dolg, ki ga imamo do njih kot ljudi. Dolg do najbolj osnovnega spoštovanja človeške osebe. Pri tem ne gre prezreti, da bomo ta dolg moralno »poravnali« le tisti, ki to cenimo in želimo, ne pa vsi Slovenci kot narod, in da bo zato dolg v nekem pomembnem pomenu besede ostal neporavnan. Ne spremeni pa se v Kočevskem Rogu to, da je Rog kraj in simbol neznanske slovenske bolečine. V Rog bomo še vedno hodili, ker je to pot spomina na trpljenje, koder so vozili s tovornjaki naše zvezane in pretepene fante, kjer so prehodili najhujšo izmed možnih človeških poti … Ta pot spomina na poslednjo pot ima značaj romanja: ko gremo v gozdove Roga, se tam srečamo z nečim svetim. Ob breznu čutimo, da smo na svetem kraju. Ker je ta kraj posvečen s trpljenjem nedolžnih. Ali smemo reči: da so se tam, v zadnjem trenutku, darovali in tako posvetili ne le Rog, marveč Slovenijo in tudi naša življenja? Rog ne more izgubiti svoje strahovite stature in v njej svoje izjemne moralne veličine. Moralno veličino lahko izgubimo mi. Od nas je odvisno in nam prepuščeno, da se k veličini Roga odpravimo, da se k njej vedno znova namerimo.
[Page 7]