Zbrani smo po dveh l …
Zbrani smo po dveh letih premora zaradi epidemije. Kakor nas je kuga zaprla vase in oddaljila drug od drugega, tako smo morda danes v [1] šoku zaradi minulih volitev, ko so naši sodržavljani izbrali slabo, namesto dobrega, ki so ga imeli. Še enkrat smo videli, kakšno moč imajo posredniki resničnosti na dogajanje v družbi in nad posameznikom. Ljudje so izbirali goloba na strehi, čeprav jim lastna izkušnja pravi, da se jim pod takimi vladami godi slabo, da se pod njimi bohoti korupcija in raste birokracija, da se laž zasidra v vsako poro naše družbe in našega mišljenja, saj moramo biti pozorni tudi na to, da levičarji po vsem svetu z mantro o politični korektnosti uničujejo jezike tega sveta in jih spreminjajo v neprimerna orodja za komunikacijo.
V božičnem času beremo pri bogoslužju »Beseda je Bog« in tudi »Beseda je meso postala«. Skrivnost božiča je prav v tem, da je smisel in tudi – logos, beseda, postala meso v osebi Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Ker pa je človek ustvarjen po Božji podobi in sličnosti, mora tudi človeške beseda biti podobna Božji besedi. Zato mora naša beseda biti polna smisla in mora postajati meso, torej nekaj konkretnega, otipljivega. Od misli do besede in od besede k dejanjem, vse mora biti prežeto s pomenom, s smislom. Zato je bistveno, da se trudimo, da naše besede ohranijo sposobnost, da se po njih naše misli čim bolj natančno in jasno posredujejo. Brez jezika, ki bi bil sposoben posredovati misel, postane naš svet majhen, postane naš svet samo naš in zato bolj podoben peklu kakor nebesom. Pekel lahko razumemo tudi kot svet, ki ga posameznik ustvari zase in v katerem je prostor le zanj. Biti sam v takem svetu je pravi pekel.
Beseda, o kateri pa govorim, je beseda, ki se odpira k drugemu, ki hoče od drugega prejemati in drugemu dajati, je beseda, ki odpira obzorja duha in tako omogoča stik z drugimi, pa tudi spoznavanje Boga. In čeprav je težko, pa je to pot, ki nas pelje do nebesnih poljan. Kadar sprejmemo torej, da mora biti naša beseda polna smisla, pomena in logike, takrat se pred nas postavi zahteva, da vzljubimo resnico, kajti samo resnica v polnosti izpolni zahteve, ki jih bogopodobna beseda postavlja pred nas. In tu smo v prvobitnem sporu z vsakim manipulatorjem, lažnivcem, zagovornikom politične korektnosti.
Ko vzljubimo resnico, ko hočemo govoriti jasno in razumljivo, takrat, prav tisti hip, smo v sporu z očetom laži, v sporu z močmi in oblastmi tega sveta in stopimo v nenehen boj za ohranitev, rast in razcvet domačega, maternega jezika. Pomen maternega jezika se pokaže takoj, ko sprejmem izhodišča, ki jih pred nas postavlja učlovečenje. Ljubezen do resnice ne pomaga nič, če smo vedno in samo tiho. Kdor ljubi resnico, mora spregovoriti, ko se sreča z lažjo. Laž je namreč treba razkrinkavati, jo osvetliti, s poučevanjem preganjati. In to se najlaže naredi v maternem jeziku. Čeprav lahko osvojimo še mnoge druge jezike, z nobenim nimamo takega odnosa, kakor ga imamo z maternim jezikom, ki ostane vedno fizično zapisan v naše možgane, še bolj pa se usidra v naše mišljenje, čustvovanje in izražanje.
Zato ni čudno, da ljudje, ki se zavežejo politični korektnosti, nič ne skrbijo za lepoto in skladno rast svojega maternega jezika. Zato je v naši govorici ta hip toliko tujk, ki se jih več ne zavedamo, čeprav jih uporabljamo, pa se niti ne potrudimo, da bi s svojimi lastnimi besedami in stavki povedali isto stvar. Ne manjka nam samo ljubezni do resnice, ne trpimo
1 Homilija na spominski slovesnosti v Vetrinju, ki je bila 23. maja. Romarji, ki so napolnili dva avtobusa, so poleg Vetrinja obiskali še Plešivec, Marijo na Otoku ter mesto povojnega begunskega taborišča za Slovence v Šentvidu na Glini.
samo zaradi premalo samozavesti in poznavanja naše ljube slovenščine, temveč smo tudi leni in se izogibamo intelektualnemu naporu, ki je potreben, da bi premagali ovire in izzive, ki nam jih postavlja čedalje bolj povezan svet. Pri tem so na poseben način izpostavljeni prevajalci uradnih besedil iz v slovenščino. To je tista množica večinoma neznanih, bruseljščine a dobro plačanih birokratov v evropskih ustanovah, ki malomarno in površno prevajajo v slovenščino uradne dokumente Evropske zveze. Potem pa se njihova lenoba in neznanje ali pa pomanjkanje ljubezni do svojega jezika pozna kot osiromašena latovščina, ki jo mnogokrat govorimo. Politična izbira, ki smo ji pravkar priča, je torej bila mogoča najprej zato, ker je okužen naš jezik in naša misel zamegljena zaradi politične korektnosti. Prišli smo tako daleč, da je tisočkrat ponovljena laž za mnoge postala samoumevna resnica. Tako so – prepričani od zunaj, pa brez izkustvene potrditve te resnice – premnogi volili proti demokratični vladi v prepričanju, da živimo v ne vem kako hudem totalitarizmu, ki so mu nadeli celo ime janšizem. In ker je želja po svobodi v vsakem izmed nas močna in neumrljiva, so izbrali seveda svobodo. A prav ta izbira mora biti nam vsem opomin, da brez prisotnosti duha in brez prave ponižnosti ni mogoče ohranjati svobode. Kajti mislijo, da so izbrali svobodo, pa so dejansko znova izbrali isto sužnost, ki nam je povzročila že tolikšno narodno gorje. Tu pa nastopita spet pomen in potreba današnjega dneva in našega početja, da, lahko bi rekel našega romanja. Danes smo romali k »izviru mučeništva naših bratov«, da bi ohranili svobodo, ki so jo plačali s svojo krvjo. To dejanje se mora ponavljati leto za letom, da ne bi pozabili, ampak bi ohranili kompas v morju laži, ponarejenih besed in mitičnih interpretacij, ki nam jih ponujajo na oni strani Karavank. Mučeništvo naših bratov domobrancev se je začelo z izdajo in kupčijo. Komunisti so ku-
pili naše fante za svoje maščevanje. Plačali so jih pa s slovensko Koroško. Velikim duhovnikom tega sveta – angleški zavezniki, prestreljeni s komunističnimi agenti – ni bilo mar za naše narodne zahteve in potrebe. Komunistom tudi ne! Ne moremo mimo podobnosti s Kristusom, ki ga je izdal eden izmed dvanajsterih za 30 srebrnikov. Na začetku je izdaja. Potem pa se začne vsakovrstno poniževanje, mučenje in trpinčenje do brezen, raztresenih vsepovsod po naši deželi. Komunistom je bilo maščevanje potrebno, ker so na njem utemeljili svojo strahovlado, ki je neprekinjeno obstala do leta 1990, zdaj pa se kihajoče vrača z grožnjami o uničenju vsake različnosti in neodvisnosti, predvsem pa o izbrisu vsake pluralnosti pri izražanju in posredovanju resničnosti skozi medije. Prihajajoča vlada bo poskušala zabetonirati medijsko enoumnost in tako tudi doseči zmago laži. Na to karto stavijo, da bodo lahko
obstali vsaj »dva mandata« … Pa se motijo! Laž ne more premagati resnice in je tudi ne bo. Točno tu nastopimo mi, ki smo danes prišli sem, da se spomnimo začetka mučeniške poti domobranske vojske in z njimi tudi poti našega naroda v suženjstvo. Naroda, ki so ga leta 1945 oropali demokratičnosti, pa je bil na prvih komunističnih volitvah še vedno sposoben voliti proti njim, tako da so takrat morali volitve ponarediti. Morda se je to še kdaj ponovilo, pa nismo bili dovolj pozorni? Kdo ve!? Potem pa so nadeli okove sužnosti in tiranije, ki smo jih – spet v mogočni povezanosti z narodnimi mučenci – dosegli v blaženih trenutkih naše zgodovine, ko se je strašna vojska mučencev dvignila iz brezen in morišč, pregnala iz zgodovine svoje krvnike, komunistične tirane, ter nam podarila svobodo, neodvisnost in demokratičnost, ki jih nismo bili tedaj niti jih nismo danes vredni. Ker pa se nebo ne kesa svojih odločitev in darov, vse te darove še vedno uživamo in jih bomo, dokler jih bomo znali braniti pred otroki tega sveta, ki hočejo vladati z manipulacijami in lažmi, da bi živeli brez dela in skrbi, v zemeljskem bogastvu in privilegijih, ki jih zbirajo in grabijo zase v strastnem pohlepu in želji, da bi bili nekaj posebnega. Romarji k izvirom, da bi postali zveste priče tega, kar se je zgodilo, tako kot se je zgodilo, in obstali kot pomnik neprijetne resnice za tiste, ki se imajo za »ponosne dediče komunizma«. Dovolj je eden, ki v temi prižge luč, da premaga temo. Dovolj je ena luč, da povzroči razpad sistema laži. Zato je tako pomembno, da starejši, ki se še spominjate vetrinjske tragedije, vnukom posredujete zgodbe, ne le zgodbe trpljenja, temveč tudi zgodbe poguma in junaštva, resnične zgodbe, ki pripovedujejo o moči ljubezni do Boga, resnice in pravice, svobode, tradicije in samobitnosti našega naroda. Zgodbe, ki bodo kot semena, ki bodo nekoč vzkalila, kajti z zgodbo premagamo mitologijo laži in prazne slame, s čimer pitajo zgodovine željni narod. Zgodba pa je zgodovina, ker je resnična.
In kmalu bomo mi, ki smo tretja generacija pričevalcev, morali najti pot, da baklo predamo naprej. Ne le v upanju, temveč predvsem v prepričanju, da četudi morda čez štirideset let, pa vendar gotovo in zanesljivo resnica zmaga nad zmoto in lažjo. Zgodovina zmaga nad mitologijo in pravljicami in bo zato prišel nekoč trenutek, ko bo narod razumel pomen in smisel domobranskega upora, edinega resničnega in pravega upora proti okupatorju duha, tiranu komunizma, očetu vsakega sodobnega levičarstva. Trd bo boj in potrebni bodo nečloveški napori, predvsem pa vztrajnost do groba od nas, ki smo tukaj, pa tudi razumnosti in skrbi, da bomo našli poti do mlajših, ki bodo prevzeli nalogo za nami. Do mladih ljudi, ki jih bomo navdušili za zgodovino, za resnico, za smisel in besedo, z ljubeznijo do matere in domovine, polne vere v Boga.
[Page 88]