Očitno je Slovenija …
Očitno je Slovenija že drugič doživela Svobodo sprenevedanja in nasilja nad drugimi, ki so ga sejali levičarji prek medijev in nevladnih jasli. Medijska svoboda naj bi bila s to vlado kršena, a je bila tako velika, da so lahko dve leti s servilnimi mediji neovirano preparirali naivne Slovence iz usedlin neprečiščene komunistične polpreteklosti v medijih, sodstvu in drugih trdnjavah paradržave. Ne garaško delo vlade ne vsaj delna medijska drugačnost ne dokumentarec Rada Pezdirja o udbovskih mafijskih poslih niti razkrivanje ropanja premoženja Slovencev nekoč in danes, v katero je domnevno vpleten tudi zmagovalec volitev, niso dovolj prepričali večine volivcev, da ne bi nasedli novemu neznanemu obrazu. Rezultat je pričakovan: denar se bo delil nezakonitim kolesarjem in privilegiranim nevladnikom. Uveljavljajo se servilnost, povprečnost in nedelavnost, zatirali bodo delavnost, samostojnost, ustvarjalnost in sodelovanje, kar je nonšalantno napovedal novi mandatar, in zavirali razvoj sposobnih, odločnih in delavnih ljudi. Laž kot nesmrtna duša komunizma je orodje, ki z asistenco servilnih novinarjev in drugih vzporednih mehanizmov polpreteklosti obvladuje Slovenijo. Nasilno izključevanje se je začelo z medvojnim in povojnim pobojem skoraj 20 tisoč odličnih, vodilnih in zglednih Slovencev, sledilo je izgnanstvo sto tisoč drugih. Na delo v tujino so celo iz samostojne države šli sposobni, marljivi in izobraženi, iščoč boljše priložnosti v bolj razvitih, demokratičnih in urjenih državah, ker doma povprečneži živijo na račun tujih žuljev. Samostojno Slovenijo bremenijo posledice enopartijskega pohabljanja z vzporednimi nepreglednimi finančnimi, sodnimi in medijskimi mehanizmi in zavirajo enakopraven vstop v družbeno demokratično tekmo, rezultat so tudi te volitve. Žalosten sem tudi zaradi vlade, ki se je v zahtevnih časih trudila za ohranjanje najboljše kondicije Sloveni je, krepila njen mednarodni ugled in gospodarsko uspešnost, ni pa dobila še večje podpore Slovencev, ampak so zmagovalci povprečneži in anonimneži življenja na račun drugih; a sadovi ostanejo. Žal so bili od uličnih kričačev, ki so jim mediji dali na razpolago svoja trobila, zavedeni mladi, upokojenci in drugi, da niso prepoznali garanja in delovanja vlade za boljšo prihodnost nas vseh. Očitno so obljube o zagotavljanju denarja ob pomoči interesov določenih medijskih hiš iz nič priklicale goloba, ki naj bi prinesel odrešilno vejico za slovensko ladjo, a se bo ta obračala na istem mestu ali celo vračala v polpreteklost. Bati se je, da bo podobna oni po drugi svetovni vojni, še posebej ker se zdi, da je projekt Svoboda podprlo ne le slovensko tranzicijsko ozadje, pač pa celo mednarodna levičarska internacionala, in ob Putinovem napadu na Ukrajino nas lahko skrbi prihodnost Slovenije. Kljub temu se bo očiščevanje Slovenije nadaljevalo. Karl Popper je sicer zapisal, da je umetnost, kako na dejansko oblast in njene privilegije prisesane spraviti s položajev. Že trideset let bolj ali manj uspešno, z vzponi in padci poteka ta proces. Zadnja vlada je temu dala nov demokratični zagon. Ustvarjala je strateške pogoje in usmerjala k demokratični državi, vladavini prava in svobodi medijev, ki so v veliki meri lojalni trdnjavam privilegiranih iz bivšega režima in njihovim pogosto še bolj nasilnim, nesramnim in vase zagledanim potomcem partijsko-udbovskih povezav. Njihova skrb je le ohranjanje finančno-gospodarskih in prestižnih privilegijev: pridobitev revolucije. Znotraj njih se bohotijo nedelo, neinovativnost ter lojalnost tistim, ki jim omogočajo položaj. Vsak upor temu se kaznuje z izključevanjem tistih, ki se uprejo. Kar so ob medijskih privilegijih kot papige ponavljali levičarski propagandisti in se izčrpavali v ustvarjanju očitnih laži, je obrodilo želene sadove,
zaradi katerih nas bo vse bolela glava. A nacionalni medij je prav tako naš kot vaš in verjamem, da kot demokrati znate šteti ne le do 45, ampak do 90. In vsaka vlada je vlada vseh državljanov, zato ne moremo sprejemati partijskih teženj, po katerih naj bi bila (druga) polovica ljudi izključena. Volilni rezultat in povolilne razprave odslikavajo neurejeno tranzicijsko stanje demokracije v Sloveniji. Premislek velja tudi Katoliški cerkvi in slovenskim katoličanom. Ne verjamem čisto komentatorju iz Gorenjske, da so po jutranji maši katoličani (množično?) volili Svobodo, a so brez dvoma med katoličani privrženci levičarske agende, ki sega celo v vplivne kroge Cerkve v Sloveniji, kar tudi njej, njenim gibanjem in organizacijam postavlja vprašanje, kako smo opravili s tranzicijo. Celo duhovnik reče, da je bil Janša v partiji, a mu očitno ni mar, da se z veliko srčnostjo že trideset let bori za demokratično slovensko državo, tudi zdaj na čelu te vlade. (V krščanstvu npr. veliko šteje apostol Pavel, ki je pred spreobrnjenjem preganjal kristjane!) V partiji pa Janša ni imel večjega vpliva, le da se ji je uprl in so ga iz nje izključili in nato še (dvakrat) zaprli. Istih kritikov ne moti, da je Kučan (in drugi vodilni komunisti) le zamrznil partijsko knjižico in vseskozi iz ozadja ovira vzpostavitev demokratične države. Na mestu je premislek, ali in koliko je po imenu katoliški Slovenec še načelno katoličan. O tem se sicer sprašujejo tudi drugod, kjer kot pri nas sekularizacija, tj. družba brez Boga, opravlja svoj uničujoč multikultularističen pohod nad človeštvo. Pri nas samostojnost vernih Slovencev in državljanov še dodatno otežuje organsko in načrtno usmerjeno ateistično razkristjanjanje družbe. Tako imenovani samoupravni komunizem kot laž na kvadrat še vedno deluje kot protiverska in proticerkvena komunistična socializacija. Ta medijsko utrjuje negativistično podobo in smeši katoliško identiteto ter načelno držo demokratov, ki ne sprejemajo teh lažnih postavk. Katoličane je sram javno pokazati, da so katoličani, večina državljanov pa ne misli s svojo glavo, se ne odloča po lastnem preudarku niti se ne upre lažnemu konstruiranju resničnosti. Šolski sistem in mediji načrtno – celo nasilno – izločajo katoličane in demokrate iz družbe. Izginja tudi družinska idila, v kateri se otroci po starših krščanskodemokratsko socializirajo. V družinah se redko pogovarjajo o vrednotnem obnebju vere Cerkve, še manj si utrjujejo krščanska družbena in vrednotna prepričanja, ki jih povrhu sesuvajo sekularni proticerkveni medijski načrtovalci, zasvojeni s komunističnim sindromom ločenosti vere oziroma Cerkve in družbe, ki še vedno straší po Sloveniji. Čeprav se politiki radi slikajo s papeži in mediji vabijo škofe, da nagovarjajo Slovence ob praznikih, Bog ne daj, da bi se verni javno opredeljevali do stranpoti politične prakse in nespoštovanja resnice in družbene pravičnosti. Žal je znotraj Cerkve še vse preveč lažne ponižnosti, a tudi povezav s paradržavo, kar v odločilnih trenutkih vpliva na podporo nedemokratičnim in protikrščanskim vzorcem, mehanizmom in celo vrednotam. Cerkveni mediji in oznanjevanje se vse premalo posvečajo tem dilemam, izogibajo se kočljivim družbenim temam, tudi promociji ljudi, ki delajo v dobro Slovenije in katoličanov. Žal so številni ljudje nasedli propagandno-kulturno-bojni gonji medijev zoper to vlado in njenega premierja. Verjetno niti ne iz zavesti, da ta vlada ne bi delala prav, pač pa bolj iz strahu in naveličanosti rovarjenja, ki ga je počel protidemokratični medijski stroj. Poznamo to čutenje, ki se polasti človeka, namesto da bi se upiral zlu, si skuša pomiriti vest z gnilimi kompromisi. Razlog je seveda, da se nismo pripravljeni boriti z razpredenim zlom polpreteklosti, ker to terja od vsakega izmed nas odločnost in zavzetost. Ehrlich je med vojno dejal: »Kdo se bo uprl, če se umaknem,« ko so ga nagovarjali, naj se umakne iz Slovenije. Verjetno smo se o tem uporu lažnim mehanizmom tudi premalo pogovarjali, si v javnosti dajali poguma in se temu primerno tudi organizirali. Razmere zdaj nas bodo prisilile spričo volitev in razvoja dogodkov v svetu, da se bomo morali bolj odločno opredeliti, podobno kot se je Evropska zveza ob Putinovem napadu na Ukrajino. Napoved Svobode, da sledi vsestransko utišanje, zatiranje in izločanje drugačnih, nas bo streznila. Smo dovolj pozorni na besede tako imenovanih svobodnjakov, ki z dvignjenimi glavami in javno brezsramno razglašajo izločanje drugih!? Za ohranitev demokracije na vseh nivojih je na mestu odločnost do take svobode v družbi in v Cerkvi kot njenem pomembnem delu, če nočemo, da ta svoboda postane res enaka oni z leta 1945. Dodatno gre tudi za organiziranost krščanske in preostale demokratične civilne družbe, ki kljub desnim duhovnim gibanjem in organizacijam še ni vplivno primerljiva s kolesarskimi NVO. Torej: treba bo dejavno nastopati, če hočemo, da si bomo še ohranili demokratične standarde, na katerih lahko temeljita družba in Cerkev kot njen pomemben del. Tudi sinodalni proces je odlična priložnost za odločenost, iti v to smer. Nujen je upor proti procesom, po katerih namerava Svoboda v imenu svobode (zase) izključiti ne le SDS in NSi – torej politično opozicijo – iz soodločanja, pač pa kar izključiti volivce desnice – verne – iz družbene deležnosti, kar pomeni uveljavljanje enopartijske zasnove družbe. V klasičnih demokracijah volilni zmagovalci po volitvah obljubijo vladanje za vse državljane. Potencialni slovenski mandatar, ki je kot meteor priletel v tranzicijski prostor, v brk demokratični ustavi napoveduje, da bo odstranil ne le vse, ki so politično delovali doslej, pač pa ogroža celo pridobitve demokratičnega razvoja, kar bi moralo sprožiti alarme v treznih glavah. Ni torej čas za čakanje, ali in kdaj se bi to zgodilo, pač pa so nujni trezen premislek, odločno ravnanje in deležnost vseh, se pravi, treba je okrepiti odločenost civilne pobude kot alternativo enopartijskemu enoumju Svobode na vseh področjih, posebno v šolstvu in medijih. Sestavni del teh procesov je objektivnost in korektnost poročanja o stanju v Sloveniji. Predvideni mandatar napoveduje izročitev RTV Slovenija njenim delavcem. Kaj pa javnost, ki plačuje in ki ima pravico biti korektno obveščena? Mediji in tudi RTVS so po ocenah analitikov ustvarili volilno zmago. Napihnjene izjave zmagovalcev in njihovih botrov v nacionalni hiši napovedujejo nadaljevanje izključevanja drugačnih in prikrivanje lastnih stranpoti. To se izrojeva celo v nasilje levičarski krogov nad drugače mislečimi kolegi. Kakšna je torej ta svoboda, ki ne dopušča drugačnosti, tepta resnico in dopušča potvarjanje dejstev? Ta kritična neodvisnost naj bi bila, kot je v Odmevih po volitvah voditelj lepo brez problemov in kritičnih vprašanj vse pošlihtal, kako se bo oblikovala nova koalicija. Tudi Tarča je imela neoprijemljiv intervju s predvidenim mandatarjem, v katerem je ta kot doslej govoril o potezah, ki jih bo napravil, vse brez od daleč Tarčinih kritičnih vprašanj o domnevnih njegovih koruptivnih poslih v BiH ali bančnih računih v tujini. Primerjajmo ta odnos voditeljice z njenim odnosom do Zdravka Počivalška ali Franca Kanglerja! Cinizem je tudi vključitev enega glavnih kadrovikov tranzicije, ki celo očita davčnemu strokovnjaku političnost, obenem so ga polna usta besed o nepolitičnem kadrovanju, ki naj bi bilo vodilo nove vlade. Torej, če so se državljani prej sekirali zaradi tega, ker so mediji vse, kar je ta vlada naredila dobrega, postavljali na glavo kot slabo, se bomo tudi zdaj sekirali. Novi oblastniki bodo lahko delali dobro ali slabo, le da državljani tega ne bomo vedeli, ker nam bodo mediji to ustrezno prikrili. Poleg vojne in draginje pa bomo doma deležni še vseh tranzicijskih ropov, ki pa jih bo zlatila ta medijska propaganda. Če so bili državljani doslej nervozni zaradi negativnega prikaza vlade s strani medijev, jih bodo ti zdaj pomagali peljati žejne in mirne čez vodo, kar se bo pa občutno poznalo v njihovem žepu. Ne obeta se torej nič kaj rožnata enoumna prihodnost; zoper njo pa se bo pač treba prisebno in zavzeto boriti, saj verjamem, da je dejansko večina vendar noče več. Ehrlich je ob tragični vojni za Slovence leta 1941 dejal: »Božja volja nas je hotela imeti za priče naše sramote in majhnosti … Treba je spet začeti, zakaj božja volja je, da se življenje vsak trenutek znova rodi.« Prepričan sem, da nas ob takih prednikih, ki so živeli in umirali za državo Slovenijo, le čaka boljša prihodnost. Odprtih oči in složnih src si bomo z zavzeto opozicijo in pristno civilno družbo zato še naprej prizadevali za resnično svobodo in vlivali upanje Slovenkam in Slovencem in vsem državljanom naše domovine.
Dodatek
Pred dnevi je iz časopisov v nas zakričal napis: “V petih dneh sedemnajst samomorov.” Človeka stisne, ko pomisli, kaj vse se za tem stavkom skriva. Potem pa se vpraša: kaj pa se je vendar zgodilo, da je življenje postalo ali tako neznosno težko, da ga ni mogoče več prenašati, ali pa tako lahko, da ga je mogoče kar tako odložiti? Res, kaj se je zgodilo? Namesto da bi iskali odgovor, se rajši zazrimo v neki prizor. Ko so domobrancem v Kočevju z žico vezali roke, tako da so se bali, da jim bodo odmrle, so jim že vzeli nekaj življenja; in ko so jih potem na kamionih tepli – nekatere do smrti – jim je odtekel drugi del; in ko so pred jamo klečali, da jim odvzamejo še tisti del, ki jim je ostal: kaj mislite, če bi takrat kdo prišel ali če bi se nekaj zgodilo, da bi lahko vstali in bili prosti, kaj mislite, kakšen izbruh življenja bi to bil, kakšna radost nad tem, da so – da preprosto so. Kaj mislite, če bi kdo od tistih, ki se odločijo za prostovoljni odhod, spremljal te ljudi – v spominu, če bi poznal njihovo zgodbo – od Kočevja pa do sem, ali bi še mogel narediti to, kar je naredil? Ali ne bi bila misel na prostovoljni odhod spričo tolikega nasilnega in krivičnega jemanja življenja tako groteskna in neznosna, da bi razlogi za odhod postali malovredni in klavrni in nazadnje nedopustni? Toda koliko od teh pa pozna zgodbo o Rogu? In če jo površno poznajo, ali sploh kdaj pomislijo nanjo? Ali jih kultura na to opozarja? Ali ni tudi to razlog, da bi Rog moral stopiti v slovensko zavest? Da bi nas postavil v prava razmerja; da bi v njegovi zgodbi zagledali vrednost življenja; da bi nas na prvinski način vedno znova poučeval o bistvenih rečeh, ki so Bog, življenje, svoboda, kruh. Da bi nas naredil za normalne ljudi in za normalen narod. Fantje in možje, ki ležijo v jamah po Rogu in drugod po Sloveniji, so postali, kot pravi Czesław Miłosz, naša mera. Tu na Rogu – Rog je metafora za vse jame in vsa brezna in za vse samotne in neznane grobove – se učimo, kako živeti zvesto in trdno, da bomo stali in obstali. Duhovne energije Roga so neizčrpne: trajale bodo mnogo stoletij. In če bodo Slovenci imeli to v sebi, da bodo prihajali sem, se manj bojimo, da ne bi ostali zvesti sebi. Kar pomeni: Bogu, narodu in domovini. JUSTIN STANOVNIK
[Page 86]