Dragi prijatelji, dragi romarji, prav lepo vas vse pozdravljam!1
Naši mučenci so nas spet zbrali na tej veliki slovenski Kalvariji. Nobena zemlja ne krije toliko trupel po končani vojni pomorjenih kot slovenska. Res žalostno in bridko sporočilo mlademu rodu! Brezna, jaški, neštete jame, množični grobovi, zazidani v rudnike – to je živa pridiga celemu narodu. Za pobitimi je ostala praznina, ki je boleče zarezala v družine in celotno narodovo telo. Niso jih samo kruto pobili, vzeli so jim dobro ime in umazali njihov boj. Laži in polresnice poslušamo 74 let. Oni se ne morejo braniti, nas so pa utišali; pa smo edini, da zanje dvignemo svoj glas, še in še ponavljamo, da so bili pošteni ljudje, pokončni kristjani, skrbni in dobri gospodarji in veliki domoljubi, nikakršni izdajalci naroda ne sovražniki ljudstva, kar je v nebo vpijoča krivica. Bali so se komunizma in se mu uprli, se borili za materino besedo in očetov dom, za svobodno misel in evropsko Slovenijo. Za te vrednote so trpeli in izkrvaveli.
Zato smo danes v Kočevskem Rogu, zato ta žalna slovesnost, pri kateri se pomorjenih s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo.