Prvič sem se srečal z njim na Pastoralnem občnem zboru nadškofije Ljubljana. Njegov prepričljiv nastop je razširjal pogled in spodbujal globino. V duhu njegovih klenih besed bi se dalo izstopiti iz ustaljenih družbenih in cerkvenih kalupov in odriniti na globoko. Kasneje je večkrat omenjal katoliški shod, za kar smo se zavzemali še drugi, npr. dr. Marko Kremžar. Poglobljena vseslovenska katoliška razprava o stanju vere in Cerkve bi spodbujala zbornost Cerkve in vključila najboljše moči za prenovo katolištva v tranziciji. Očitno odločevalci v Cerkvi niso bili za to ali sami ali so jim, kot še kak drug projekt – npr. uvedbo verouka v šole – prišepetovalci z levice to skušali preprečiti.
Taka zbornost Cerkve bi bolj krepila njeno duhovno moč in učinkovitost ter preprečila stranpoti, zaradi katerih naj bi Cerkev na Slovenskem – predvsem kleriki – izgubila ugled in naj bi bili duhovniki na dnu priljubljenosti v slovenski javnosti. Kljub medijskim polenom pod noge, ki smo jih deležni člani Cerkve, bi strateška povezanost počistila s stranpotmi iz polpreteklosti ali tranzicijskimi zablodami, morda celo omogočila razčistiti sodelovanje cerkvenih ljudi z bivšim režimom in posledično njihov vpliv na tranzicijo. Predvsem pa bi se katoličani – podobno kot v času katoliške prenove pred stotimi leti – bolj osredotočili na bistvene temelje osebnega in družbenega krščanstva ter postavili prioritete dušnega pastirstva.
Tudi kasneje sem bil očaran ob poglobljenih strateško pretanjenih prispevkih v Zavezi o liberalizmu, komunizmu, krščanstvu in sploh mestu katoličana v moderni prevratni dobi pri nas in v svetu. O tem sva se kdaj ob robu skupnih nastopov tudi osebno pogovarjala: npr. o vlogi slovenskih (svetovnih) liberalcev v boljševističnih projektih. Še bolj tesna srečanja smo imeli ob 50. obletnici konca vojne in povojnih pobojev, ki sta ga v Šentvidu
organizirali skupaj Teološka fakulteta in Nova Slovenska zaveza. Takrat sem posebej povabil na Teološko fakulteto predavat tudi dr. Zdešarja. Ob 70. obletnici povojnih pomorov smo znova v Zavodu sv. Stanislava razpravljali o poteh resnice in sprave. Stanovnik je vsako razpravo znal razširiti tudi na politično področje, zato smo tudi ob 50. obletnici hitro našli soglasje, da k razpravam povabimo tudi voditelje novih strank. O priložnosti mi je Stanovnik dejal, da bi sam ustanovil stranko, če bi bil mlajši, da bi organiziral krščanski družbeni prostor. Bi doživel Pučnikovo usodo? Zaradi obilice drugega dela nisem mogel hoditi na srečanja Zaveze, čeprav sem večkrat maševal na žalnih slovesnostih za pomorjene. Niti nisem spremljal nasprotij, ki so se domnevno pojavljala v društvu. Pri nekaterih članih pa sem občutil določeno distanco do svojih nastopov v javnosti. Me je pa žalostilo, da so celo nekateri duhovniki nasprotovali farnim ploščam. Včasih se mi je zdelo, da tudi znotraj Zaveze ni bilo vedno lahko najti soglasja glede pomembnih zadev tranzicijskega preoblikovanja. Neprijetno sem bil presenečen, da so se zadeve zaostrile tudi pri vlogi svojcev in njihovega zastopanja in nadzora pri odkopavanju pomorjenih. Presenečen pa sem bil, ko mi je Stanovnik nekoč v Šentjoštu dejal: »A Vi pa kar takole govorite.«
Ko so objavljali sezname ‘sodelavcev’, sem imel pred očmi pokojnega duhovnika Joška Kraglja, ki je ob pogovoru v času bivšega režima vnaprej opozarjal: »To, kar se pogovarjava, bom moral povedati naprej.« Ne pozabimo, da je bil podpis lojalnosti izsiljen z revolverjem in podprt s splošnim terorjem. Težje umljivo pa se mi zdi protislovno in neprisebno ravnanje nekaterih na odgovornih mestih v času tranzicije, čeprav vzroke lahko iščemo v povezavah iz preteklosti, a tudi v vsakdanji neprisebnosti in preračunljivosti, ki je lahko skušnjava tudi ▶
[Stran 0]
vernih. Stanovnik je pogosto govoril o prisebnosti in odgovornosti v tranziciji. Razmere pa so bile veliko bolj zapletene v času najhujšega terorja in le Bog ve, kako so se ljudje mogli ali morali odločati: če nisi mogel biti lev, si bil lisica ali celo kača (Adam Michnik). Trezno ali razumno lustracijo otežuje zapletena in prepredena laž in prikrojeni arhivi: mučitelji so jih odstranjevali tudi po logiki, oprati sebe in umazati druge: »Preden fanatični idealist prime za meč, najprej poseže po blatu. Preden sovražnika uniči, ga mora razčlovečiti, onečastiti.« Na tem je temeljilo jakobinsko in drugo brezmejno trpinčenje množic: »Očiščenje je postalo čistka.« Justin Stanovnik je veliko govoril o jakobinskem terorju kot učni uri totalitarnih terorjev in čistk. Nizal je prizore, kako se je kruto in neusmiljeno med vojno začelo pri nas in opisoval zapleteno povojno krvavo maščevanje in skušal odkrivati ozadja in temelje slovenske kalvarije. Pri njem (kot še ob marsikom, ki jih je preživljal) je človek začutil, kako usodno so zaznamovale duše, da so postale eno samo vprašanje, ena sama bolečina, trpljenje in neprestano spraševanje, kako in zakaj. Ob njem si imel občutek, da je kot ozaveščen kristjan sebe in druge s vso silovitostjo duha izmotaval iz teh demonov, ki so obsedli ljudi in deželo ter se kar niso nehali in se nočejo posloviti, pač pa še kar naprej preplavljajo deželo in bremenijo duše. Večkrat je opozarjal, da je že Dostojevski v svoji knjigi Besi nakazal to strahotno borbo zlih duhov, ki je preplavila človeka in svet moderne in ga trajno in usodno zaznamovala. Justin Stanovnik bo ostal v naših srcih kot človek, ki se je z njimi boril ter tudi nam stalno spraševal vest, kako naj sami zvesti duhu in resnici razčiščujemo prostor in osvobajamo druge in sebe z močjo Božjega duha, ki nam je dan. Tako ostaja neutrudni klicar k odrešitvi slovenskega in vsakega človeka sploh. ■