Nova Slovenska zaveza se posveča zgodovini: ljudje, ki se ob njej zbiramo, raziskujemo, poročamo in premišljujemo o dejstvih iz novejše slovenske zgodovine tako, kakor nas dejstva pričakajo in kakor jih tam najdemo. K dejstvom pristopamo v prepričanju, da nismo pomembni mi, ampak dejstva. K dejstvom pristopamo z vedrino, ki stoji na predpostavki, da v dejstva ni potrebno verjeti, dejstva marveč so in nas sama poučujejo, kaj je in česa ni. Za ljudi, ki tako mislijo, je značilno, da če se kdaj zalotijo, da so njihove misli in računi v opreki z dejstvi, brž obtožijo sebe, ne dejstev; korigirajo svojo pamet, da jo spravijo v sklad z dejstvi, ne poskušajo pa prevrniti dejstev, da bi resničnost prikrojili svoji pameti. Načelo, da je resnica uskladitev človekovega uma s stanjem resničnosti, je bila norma človeške pameti skozi vso evropsko civilizacijo. Vse do razsvetljenstva in zlasti 20. stoletja, ko so se stvari zasukale drugače.
Zgodovina zadnjih dveh stoletij je začela postajati čedalje bolj, kot je zapisal Milan Komar, »filozofska zgodovina, to se pravi, zgodovina spopadov in borb med različnimi svetovnimi nazori, med nasprotujočimi si idejami in filozofijami«. (Iz dolge vigilije, str. 58). V očeh teh idejnih tokov je postajala resničnost (in seveda človeške osebe v njej) čedalje manj pomembna materija, ki sama ne govori nikakršne zadnje besede, nima svoje lastne notranje vrednosti, temveč so njen pomen, smisel in vrednost odvisni od »teorije«, ki jih bo »znanstveno« razložila. Tako, denimo, v narodnih gibanjih 19. stoletja, ki so jih zlasti majhni narodi sprožili v obrambo svojih zatiranih pravic, marksizem ni videl dejstev, kakor resnično so: namreč potrebe po omejitvi moči velikih in upoštevanju legitimnih pravic majhnih narodov, temveč je, nasprotno, izdelal »teorijo«, po kateri so narodi (in njihova narodna gibanja) produkt kapitalizma, ki s tem ščiti svojo ekonomsko podlago, torej nekakšna maska, za katero se skriva interes meščanskih družb, in to masko so marksisti imenovali ideologija. Ideja naroda in njegovih pravic je torej po marksizmu le ideologija, za katero se skriva interes kapitala. Resničnost in njen naravni red v takšni misli nista vredna nič, vse je odslej v interpretaciji, ki šele pokaže pravi red in pravi smisel stvari.
Takšno stališče je kot dan in noč različno od tega, kar smo zapisali uvodoma in bi lahko imenovali stališče filozofskega realizma: da se bralci Zaveze zanimamo za dejstva iz slovenske zgodovine, kakor nas dejstva »pričakajo« in kakor jih »najdemo«, kakor torej obstajajo neodvisno od naše volje, pa tudi neodvisno od besed in stavkov, s katerimi jih opisujemo. Z voljo smo se do njih le dokopali in jih odkrili, prekopali enajst pregrad; ko pa smo jih enkrat odkrili, govorijo dejstva sama zase svojo mogočno besedo.
Kako globoko poteka ločnica med zastopniki takšnega realističnega gledanja na dejstva in mnogimi sodobnimi oblikovalci zgodovinskih pripovedi, nas spomnijo razne skažene podobe slovenske zgodovine precej pogosto in nam je dobro znano iz izkustva. Tu se mi je zdelo o tem vredno razmišljati zaradi nekega dodatnega razloga: da bi se jasneje zavedeli dejstva, da namreč skažene, prikrojene podobe zgodovine prinašajo s seboj še nevidno, skrito prtljago: prinašajo neko duhovno sporočilo.
To je neprekosljivo jasno izrazil Carlo Lancellotti, ameriški fizik in prevajalec filozofskih del Augusta del Noceja, z naslednjim stavkom:
»Ključni vidik sodobne “tehnološke”, postmarksistične kulture je, da se njeni svetovni nazori običajno ne izražajo z eksplicitno filozofsko govorico, temveč prihajajo med nas zapakirani kot interpretacije zgodovine.« Jasnost in točnost tega stavka sta občudovanja vredni. Ob njem bi bilo treba premisliti vse mogoče ▶
[Stran 0]
Figure 1. Ko resničnost ne pomeni nič. arhiv Zaveze
stereotipne razlage evropske in posebej slovenske zgodovine, s katerimi nam polnijo ušesa od otroških let. To bi bila po vsej pravici snov obsežne knjige, tu naj omenim le kakšen drobec.
Razlaga, da se je ves napredek v Evropi začel z razsvetljenstvom in da si brez razsvetljenske miselnosti, ki temelji na racionalizmu, ni mogoče misliti ne razvoja ne družbene pravičnosti ne blaginje, šele ko so meščanske revolucije zmanjšale vpliv Cerkve, naj bi bil napredek sploh možen itn. – vse to je več kot le enostranska in v marsičem fabricirana pripoved. Vanjo so zapakirane teze o krščanstvu kot »ideologiji« obvladovanja ljudi in družbe, ki pomeni ne samo »retrograden projekt«, ki nasprotuje napredku, marveč nasprotuje človekovi sreči in dobrobiti, ker nasploh nasprotuje človekovi naravi.
Ena od takšnih pripovedi je tudi teza, ki se v zadnjem času močno uveljavlja, da naj bi Slovenci kot narod nastali šele sredi 19. stoletja, zlasti s t. i. pomladjo narodov leta 1848; pred tem naj bi slovenskega narodnega samozavedanja in s tem identitete ne bilo, ampak le pokrajinska pripadnost. Tudi s to tezo je povedano mnogo več kot le pomanjkljiva zbirka dejstev. (Obstajala je namreč vsaj zavest o skupnem slovenskem jeziku, brez katerega bi ne bilo ne trgovanja ne romanj ne ljudskih pesmi itn.). Toda pomembna je ideološka prtljaga, ki je v to tezo zapakirana: naj so se avtorji teh tez zavedali ali ne, je v njih posredno sporočeno, da slovenski narod ni naravno »bitje«, ki je v dolgem kulturnem procesu šlo skozi različne stopnje, kakor gre človek od detinstva in mladosti do starosti, in da torej slovenska identiteta ne sloni na dolgi kontinuiteti slovenskega jezika, rodu, materialne in duhovne kulture, temveč je dolgo sploh ni bilo, potem pa se je zgodilo nekaj zunanjega – kapital, politika, družbena gibanja – zaradi česar so Slovenci šele postali Slovenci. Skratka, v to tezo je zapakirana ideja, da slovenski narod ni nekaj, kar ima temelj v lastni kontinuiteti in kulturi, torej v samem sebi, ne obstaja torej naravni red stvari, v katerem je naša individualnost nastala, ampak je slovenski narod rezultat nečesa umetnega in prigodnega, produkt njemu samemu zunanjih, tujih sil. Nima temelja v sebi, ampak v nekakšnih transcivilizacijskih procesih, ki so ga včeraj naplavili na naš breg, jutri pa ga bodo morda odplavili.
Če bi s tega gledišča premotrili – dosti bolj poglobljeno kot v teh nekaj drobtinah – skrito idejno prtljago, ki nam jo prinašajo teze zgodovinopisja o slovenski zgodovini 20. stoletja, bi se imeli čemu čuditi. Po drugi strani pa bi verjetno prepoznali ideje, o katerih je lucidno in vztrajno razmišljal Justin Stanovnik, ko je mdr. opozarjal, da ne poznamo dovolj boljševizma in da ne razumemo njegovega skritega jedra.
Ob tem bi rad navedel besede, ki jih je gospod Justin izrekel ob nekem pogovoru o prekopu in pokopu žrtev iz Hude Jame na drugi lokaciji, ki je svoj čas povzročil številne, zelo raznolike misli in občutja. Ko smo ga vprašali, kaj meni o tem, je po kratkem molku povedal te temeljne stavke: »Z vsem tem, kar ste povedali, je nedvomno opravljeno veliko delo, ki ga je treba spoštovati. Toda ne zdi se mi, da bi ob vsem tem šla poglavitna stvar Slovencev kaj na bolje. Ne verjamem, da se je ob vsem tem izboljšal naš odnos do resnice. Ali smo ob vseh teh aktivnostih Slovenci kaj napredovali pri tem, da bi dosegli večje, globlje razumetje tega, kar se je tem ljudem zgodilo?«
To je tisto veliko vprašanje, edino vprašanje. ■
[Stran 0]