Prezvetnost in prisebnost
Večkrat berem ali slišim, da je dejavnost Nove slovenske zaveze in s tem tudi revije Zaveza anahronistična, da je posvečena izgubljeni stvari in ni kaj prida več kot brezplodno nostalgično objokovanje družbenih razmer pred drugo svetovno vojno, morda celo nekakšen ventil za frustracije zgodovinskih poražencev. Skratka, da je vrtenje zgodovine nazaj, ki je – k sreči – mogoče le v glavah. Takšne sodbe ne prihajajo le iz kontinuitetnih, postkomunističnih krogov, kjer obstaja lahko razumljiv interes za diskreditacijo in marginalizacijo Nove slovenske zaveze (NSZ), temveč tudi od izvorno demokratičnih ustanov ali posameznikov, ne tako redko jih izrekajo tudi kristjani. Kako si lahko razložimo to, da demokratično usmerjeni ljudje in kristjani, ki so bili prve in najštevilčnejše žrtve revolucije, omalovažujejo in pogosto zavračajo delo institucije, ki se že od samega začetka demokratične slovenske države najvztrajneje bojuje proti pozabi tisočev uničenih življenj in uničene kulture iz predtotalitarnega časa? Gotovo obstajajo za to različni razlogi od nezanimanja in slabega poznavanja družbene resničnosti do koristnih sorodstvenih navezav na kontinuitetne (oblastne) strukture in čisto oportunistične naravnanosti posameznikov, ki so hitro uvideli, da bi jim povezanost z Slovensko zavezo vtisnila stigmo in otežila, če že ne onemogočila dostop do javnosti.1 Poleg teh in podobnih zasebnih »moralnih« razlogov, ki so nedvomno zelo pomembni, pa obstajajo tudi
[Stran 007]družbeni: splošni vzorci razumevanja in vrednotenja, ki so več kot očitno proizvod politično krmiljene kulture, a so učinkoviti prav zaradi občutka, da gre za spontan, »naraven« človeški odziv. Družbena pasivnost, ki jo povzročajo, ima različna imena, odvisno od tega, v kakšnem okviru jo opazujemo in kako jo vrednotimo. V zgodnjih letih demokracije se je medijsko oglaševala kot apolitičnost, a jo je bolj realno označeval izraz »cinična ekvidistanca«, ki ga je, če se ne motim, skoval Drago Jančar. Danes se kaže ta načelna pasivnost v negativnih shematičnih predstavah o družbi, ki so v »novih ljudskih medijih« (twitter, facebook) dobile ime »vsegliharstvo«. S to držo je povezana neka značilna »kognitivna disonanca« v polju politike. Sorazmerno veliko ljudi svojih zasebnih prepričanj ne prevaja v ustrezen politični izraz: bodisi sploh ne volijo bodisi ne volijo strank, katerih program je blizu njihovim prepričanjem. To se najbolje pokaže v rezultatih referendumov, kjer skoraj vedno zmaga predlog, ki ga podpirajo izvorno demokratične stranke – v opoziciji. Vzrok temu je, jasno, lahko slaba strankarska ponudba; sploh ne trdim, da na profesionalni politiki ni nobene krivde in da se ne skriva v tem zanjo velik izziv. Vendar se s tem ne da razložiti vsega, predvsem pa ne bistvenega. Takšna drža izraža namreč prepričanje, da aktualno stanje od mene ne zahteva niti minimalne državljanske dejavnosti (udeležbe na volitvah), čeprav ga upravljajo sile s sicer zame nesprejemljivimi zgodovinskimi, kulturnimi in ekonomskimi prepričanji; da je dovolj dobro in bi ga sprememba v smeri mojih prepričanj kvečjemu poslabšala. To lahko pomeni dvoje: ali radikalno nezaupanje v stranke, katerih vrednote naj bi bile bile blizu mojim vrednotam, ali pa to, da moje vrednote v resnici niso čisto take, kot menim, da so. Vsekakor razlog za samopremislek. K temeljem demokratične kulture sodi, da imajo volilci visoke etične zahteve do politikov; toda postavljanje angelskih standardov tistemu, ki bi bil vreden mojega glasu, zastavlja neka povsem druga
vprašanja: kako je z mojo zrelostjo, realnostjo in samokritičnostjo? Kaj si mislim o počeznem obtoževanju strankarske politike, ki ni nič drugega kot spodbujanje sovraštva do demokracije? Kaj o demoniziranju ene osebe, ki je postalo v Sloveniji kulturno-politični žanr? Kaj o demokratični državi, utemeljeni na izročilu komunistične tradicije? Stojim na trdnih tleh? Kaj pa pravzprav sploh hočem?
Narativ zgodovinske ignorance
V sodobnem političnem in tudi kulturnem življenju se je na široko uveljavilo nekaj, čemur bi lahko rekli narativ zgodovinske pozabe, natančneje, narativ zgodovinske ignorance. Retorični pojem narativ pomeni pripovedni okvir, v katerem se oblikuje kaka tema, in interpretacije oziroma razumevanje le-te. Narativ ignorance uveljavlja takšno interpretacijo življenja slovenske družbe, po kateri revolucionarno nasilje, fizično in psihično, ni pustilo zares pomembnih sledi, ne usmerja sodobnih tokov finačnega in kulturnega kapitala, in zato ne sodi več med aktivne dejavnike družbenega življenja. To je seveda nekaj drugega kot selektivni in idealizirajoči narativ, ki ga uvajajo neposredni dediči finančnega in kulurnega kapitala revolucije s posodabljanjem enobejevske epopeje in slavljenjem dosežkov socializma. Tisti, ki aktivno sprejemajo in uveljavljajo narativ ignorance, so načeloma ostro kritični do revolucionarne prakse in socialističnih idej; ljudje različnih poklicev, različnih kulturnih pogledov in konfesionalnih prepričanj, pripadniki različnih generacij, med njimi so tako veterani z dolgimi in pisanimi političnimi karierami kot v demokraciji izšolani intelektualci na vrhuncu ambicioznosti. (Del tako razmišljujočih piscev se je zbral ob projektu simbolnega oživljanja Nove revije, čeprav so bili tam tudi drugače, veliko bolj retrogradno, socialistično usmerjeni avtorji.) Skupno jim je zaupanje v evropski demokratični formalizem, v katerem se zanesljivo razkrajajo ostanki revolucionarnih miselnih vzorcev in praks, v to, [Stran 008] da je – karikirano rečeno –slovenska zgodovina z vstopom v evropsko unijo končana in evropski državljan zadnji Slovenec, živeč v optimalni obliki zgodovinske skupnosti. (A naj takoj poudarim, da je to nekaj bistveno drugega od demokratičnega formalizma, ki ga je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s povsem pragmatičnimi cilji cinično zagovarjala in izvajala eldeesovska politika in njeni ideologi.) Zelo pomemben temelj tega narativa je tudi prepričanje, da je bilo slovensko narodno telo, ali če rečem politično korektno, prebivalstvo Slovenije v odločitvi za samostojnost in demokracijo premišljeno in iskreno složno. Od tod izvirajo očitki, da pomeni odpiranje vprašanj o živi dediščini revolucije vnašanje zdrah v pomirjeno in enotno narodno telo iz ozkih političnih interesov. V okviru tega narativa je kritičnost usmerjena predvsem v gospodarstvo – tu se še prepoznavajo negativne sledi socialistične preteklosti, ki pa da niso nič drugega kot ostanki države v državi, ali povedano v žargonu tega narativa: udba ni bila nič drugega kot mafija v preobleki partijske tajne policije. Zdaj, ko tiste partije in njene države ni več, je mafija samo še mafija in v zdravi pravni klimi evropske unije bo slejkoprej odmrla. Podobno velja za vsa druga področja: delovanje tržnih načel bo očistilo kulturo in naplavilo na vrh resnično kvaliteto. Kot da je mogoče imeti trg za absolutno merilo v kulturi, v umetnosti, v izobraževanju … Človek se ob tem skorajda vpraša, zakaj potem kdo ne predlaga česa podobnega v pravu: trg sodišč, ki bodo ponujala ugodne in cenovno konkurenčne sodbe … Seveda pa je treba ob tem poudariti, da se kritični avtorji te usmeritve zavzemajo za pravno razčiščevanje zločinov revolucije, za odpravljanje njenih materialnih posledic ali za simbolno distanciranje od njenega izročila; vendar – in to je bistveno – brez resnega razmisleka o tem, kaj je revolucija v resnici bila in kako je potekala. Ne da bi naivno mislili, da je mogoče posledice tako globokega zgodovinskega reza scela odpraviti, kaj šele hitro, vendarle ne moremo, da ne bi opazili neučinkovitosti takega prepričanja: podoba je, kot da bi se skupina somišljenikov na bregu neke reke pogovarjala o tem, kje bi morala ta reka, reka zgodovine, teči … Težko je verjeti, da bi intelektualci, ki govorijo ta žargon, na vse to pozabili, tega res ne videli, da bi ne videli, kako malo pomaga, če valove reke zmerjaš s populisti ali revolucionarji, namesto da bi skušal razumeti geografske danosti in jih, če je to potrebno, spremeniti, a upoštevajoč njihovo logiko, ali kot se danes temu reče, delovati sonaravno. Zdi se mi, da ne gre toliko za resnično pozabo kot prej za teoretičen poskus obiti facta bruta, grdo realnost, delovati, kot da je ni, z drugo besedo, jo ignorirati. V tem ni nič specifično slovenskega, to je značilna nad realnostjo vzvišena drža postrazsvetljenskega intelektualca. Neka povsem sociološko določena podoba človeka je bila povzdignjena na raven absolutnega, religioznega ideala: kot kvazi religiozna danost je nedotakljiva za zgodovinske argumente, kot splet stvarnih zgodovinskih danosti pa tudi za vsako spekulativno, religiozno kritiko. Tako so se zaprla zgodovinska vrata in metafizična okna. In kisika v taki hiši je vse manj … Historicizem, ki je hotel človeku postaviti v zgodovini trden dom, je napravil iz njega popolnega brezdomca, če spet enkrat navedem Lea Straussa.
Težka ura in skrb zase
Voda na mlin takšnih in podobnih razmišljanj je pravzprav tudi pojav nove krize, aktualne krize, ki očitno ni le ekonomska, ampak vse bolj postaja tudi politična, kar se v še posebej drastični – in za slovensko državo pereči – obliki kaže v dosedaj najhujši negotovosti evropske unije. Zakaj vendar naj bi izgubljali energijo in čas s preteklostjo v času tako negotove prihodnosti in vse težje sedanjosti? Kot da bi ukvarjanje s preteklostjo bilo nekakšen luksuz in ne bi bila zgodovina edina snov, iz katere lahko vsaj kolikor toliko spoznamo človeka in svet. In kot da bi ne obstajale povsem jasne paralele med tem, kar je bilo pred kratkim, in tem, kar se spet dogaja danes. Kdor bo polistal [Stran 009] po uvodnikih Zaveze, po tistih izpred četrt stoletja, ali teh, ki izhajajo danes, bo videl, da ni nikjer govora o obračanju zgodovine nazaj, nikjer naivne želje po restavraciji stanja iz tridesetih let prejšnjega stoletja, po obujanju nečesa, kar je imelo svoj čas, kot ga ima vse pod soncem. Vedno pa je bila tam pozornost na tisto, kar ostaja, kar je bilo takrat in je danes, čeprav pod različnimi podobami. In je prav zato še posebej vredno zanimanja in etične skrbi, ta pa je osnovno opravilo človeka, ki mu je mar za samega sebe, tistega platonskega človeka, katerega je tolikokrat klical v spomin Justin Stanovnik. Človeka, ki ve, da je samoljubna ignoranca resničnosti nasprotje resnični skrbi za samega sebe, da je druga beseda za smrt. »Z nezanimanjem potuje smrt incognito,« bi lahko to podčrtali z besedami Milana Komarja.
A to je seveda samo del dogajanja. Na drugi strani se je kritična zavest o dediščini revolucije v družbi močno okrepila. Nastale so državne institucije (npr. Komisija vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč, Študijski center za narodno spravo), ki so s svojimi odkritji močno poglobile naše vedenje o polpreteklosti; nekatere televizijske oddaje so na bistveno odmevnejši ravni osvetlile realne učinke revolucije v vsakdanjem življenju navadnega človeka (zlasti zelo gledani Pričevalci Jožeta Možine, katerih usoda – od neugodnega termina do ustanovitve »protioddaje« in absurdne prepolovitve števila oddaj – je sama nazorno pričevanje o kulturnem boju v Sloveniji na začetku 21. stoletja). Vendar lahko mirno rečem, da so vsa ta odkritja in osvetljave kakor tudi razvoj slovenske družbe v samostojni državi potrjevali ugotovitve in napovedi Zavezinih komentarjev. Ti so bili, in so še zmeraj, marginalizirani, torej brez večjega kulturnega odmeva (sodobna kultura sicer močno povzdiguje marginalno, a to naj vam ne dela težav: tudi za marginalce velja, da so nekateri bolj enakopravni od drugih). Z nepopustljivo vztrajnostjo, ki bi ji težko našli par v tem prostoru in času, pa so Zavezina besedila opozarjala na realno antropologijo, na vprašanje, kaj in čemu je človek v konkretni zgodovinski resničnosti. Gotovo ni kaj dosti uporabljala besede »antropologija«, ne vem, če jo je sploh kdaj, a na njenem obodu je bila vedno: s spoštljivostjo do velike, do neizmerne bolečine, ki je bila naložena človeku v 20. stoletju, še posebej do zamolčane, z lažjo prikrite bolečine žrtev slovenske revolucije, je raziskovala to uganko vseh ugank. In se trudila, da bi povezala njegove rane in ohranila njegovo dostojanstvo.
Danes smo nedvomno v zahtevnem položaju, morda celo pred usodnimi družbenimi odločitvami. Izkazalo se je, da je res, kar so nekateri govorili že dolgo dolgo nazaj: da ekonomija, birokracija in sociologizirana kultura ne zadoščajo dlje časa za življenje človeške skupnosti. Za evropsko unijo v tem smislu prihaja ura resnice. To je nova, resnejša ura evropske resnice. Skrajno resna za Slovenijo, ki izven tega okrilja nima resnih možnosti za preživetje. Toda v sobi brez kisika, v kar se spreminja Evropa v sociološkem stanju zavesti, postaja vse teže. Človek ne more obstajati brez zgodovine in prihodnosti. Tudi brez misli na večnost očitno ne gre prav dolgo. Vse bolj podoben postaja svojemu novemu najboljšemu prijatelju – androidu. In vse dlje je od resničnosti – o tem govorijo tako birokratske tirade o evropskih scenarijih kot primitivno, vulgarno besnenje populističnih tviterašev. Antropologinja Svetlana Slapšak je pred kratkim dala dolg intervju za Delo. Z redko katero njeno trditvijo v njem se strinjam – kot ponavadi. Še zlasti ne s tisto, ki je postavljena za naslov: »Ko smo nehali kritično razmišljati o preteklosti, smo izgubili prihodnost.« Avtorica namreč namiguje, da je v času komunistične oblasti v (uradni) kulturi prevladovalo kritično razmišljanje o preteklosti, kar je dokazljivo neresnično. Je pa ta naslov tako jasno izklesan nesmisel, da ga je z malenkostnimi popravki mogoče spremeniti v zelo smiselno trditev, ki dobro povzema prizadevanja Zaveze: »Ko bomo nehali nekritično razmišljati o preteklosti, bomo dobili prihodnost.« ■