Čedalje manj je prič, ki so preživele mučilnico v prostorih Škofijske gimnazije v Šentvidu. Kot znano, se je stavba te prve slovenske gimnazije po drugi svetovni vojni spremenila v koncentracijsko taborišče, za mnoge v zadnjo postajo križevega pota pred brezni Kočevskega roga. Ena redkih še preživelih prič je bil dr. Francè Loretto, ki ga je po dolgotrajni bolezni letos v tednu pred cvetno nedeljo Bog poklical k sebi.
Če se prav spominjam, sem se s Francetom Lorettom prvič srečal pred več kot štirimi desetletji, septembra 1973 v Gentu, središču belgijske Flandrije, na kolokviju klasičnih filologov (Colloquium Didacticum Classicum). Na srečanje je prišla večja skupina latinistov iz Avstrije, več kot dva ducata. Ko smo se med sabo pogovarjali in drug drugemu predstavljali, malo po nemško, malo po latinsko, me je eden od njih na moje presenečenje ogovoril v brezhibni slovenščini. Kmalu sva se spoprijateljila in najino prijateljstvo se je poglobilo na naslednjem kolokviju, čez dve leti v Innsbrucku na Tirolskem, še bolj pa v naslednjem desetletju, ko sem več let kot gostujoči profesor skoraj vsak teden predaval na graški univerzi.
Francè mi je povedal, da je rojen Ljubljančan. Oče mu je bil pravnik, zaposlen v vodstvu podjetja, ki so mu rekli črni konzum. Konzumi so v kriznih časih s plačilom na odlog revnim družinam lajšali nakup osnovnih živil; črni konzum je bil z ugodnimi cenami konkurenca razvejani mreži rdečih konzumov.
Jeseni 1939 se je Francè vpisal v klasično gimnazijo v Ljubljani.V prvi razred je bilo vpisanih 50 dijakinj v paralelki a, več kot 200 dijakov pa v paralelkah b c d e. V gimnazijskem izvestju so imena odličnjakov tiskana s krepkimi črkami: v paralelki 1e sta dva odličnjaka, eden njiju je Franc Loretto. Iz dekliške paralelke (1a) se je Francè spominjal imena odličnjakinje Erike Mihevc, poznejše profesorice grščine in moje dolgoletne najožje sodelavke.
Ko so pred koncem vojne (februarja 1945) razglasili mobilizacijo njegovega letnika (1927), ga je stric, mamin brat dr. Ignacij Lenček, docent Teološke fakultete, ki je bil takrat domobranski vojni kurat, zaradi krhkega zdravja vzel k sebi v pisarno, da mu ne bi bilo treba v nemško delovno organizacijo Todt.
Ker ni nosil orožja, je konec vojne in prihod partizanske vojske mirno in brez zlih slutenj pričakal doma. Toda že čez nekaj dni so prišli ponj trije nekdanji sošolci s klasične gimnazije in mu rekli, da mora z njimi v stavbo Kazine, kjer je bilo vojaško poveljstvo Ljubljane. Od tam je moral v Šentvid, v poslopje škofijske gimnazije, od koder so tovornjaki noč za nočjo vozili zapornike na množične likvidacije v Kočevski rog in na druga morišča.
V osrednji stavbi je na kraju, kjer je bila nekoč gimnazijska kapela, stisnjen kot v ribji konzervi, preživel tri grozljive mesece, najhujše v življenju, ko je s tesnobo v srcu noč za nočjo čakal, kdaj bodo klicali tudi njegovo ime. Ko se je pozneje nekoč, že po naši osamosvojitvi, z mano odpravil v Ljubljano, me je prosil, naj ga najprej peljem v šentviško gimnazijo, da še enkrat vidi svojo nekdanjo ječo. [Stran 137]Čeprav je bila osrednja stavba, potem ko jo je desetletja uporabljala in zanemarjala jugoslovanska armada, povsem neprepoznavna, je Francè v njej takoj našel kraj bridkih spominov. Ob odhodu iz stavbe, ki je takrat že prešla v posest nekdanjemu lastniku, ki jo je začel obnavljati, da bi spet služila svojemu poslanstvu, je daroval za obnovo stavbe večjo vsoto šilingov, v zahvalo za svojo čudežno rešitev, kot mi je pripomnil. Zares je bil zanj to pravi čudež, saj tiste tri mesece ni več verjel, da bo živ prišel iz tega pekla.
Po amnestiji avgusta 1945 se je iz šentviških zaporov vrnil domov, a mu niso dovolili, da bi se vpisal na gimnazijo in nadaljeval šolanje. Tudi očetu so grozili in ga šikanirali, tako da je ostal brez službe in brez izgledov za zaposlitev. Tudi maminim sorodnikom (med njimi sta bila dva brata duhovnika) so že med vojno večkrat grozili. Zato se je najmlajša mamina sestra, slavistka Joža Meze, pred koncem vojne s še ne polletno hčerko Vladko odločila za beg čez Ljubelj. Toda v takratni zmedi je Vladka med potjo zbolela za pljučnico in – kljub takojšnji zdravniški pomoči – na Golniku umrla. Njena mama je bila nato iz Vetrinja – po znani angleški prevari – vrnjena v Jugoslavijo in se nazadnje znašla v istih šentviških zaporih kot njen nečak Francè.1
Nazadnje se je moral Francetov oče sprijazniti s tem, da so ga ob povojnem etničnem čiščenju uvrstili na seznam „folksdojčerjev“, ker se je menda eden njegovih dedov v davnini priselil iz Gornje Avstrije v naše kraje.To je seveda pomenilo izgon z zaplembo vsega imetja. A čeprav je bilo hudo, so Lorettovi ob prehodu iz Jugoslavije čez mejo v Avstrijo začutili pravo olajšanje.
Francè je nato najprej nekaj časa preživel v
Figure 1. France po slovesni podelitvi doktorskega naslova leta 1957
izseljenskih taboriščih. Nato je v Gradcu, kjer je oče kot diplomiran pravnik kmalu dobil službo profesorja na Trgovski akademiji (Handelsakademie), nadaljeval šolanje na gimnaziji in se po maturi vpisal na univerzo. Študiral je klasično filologijo pri velikih učenjakih, kakršen je bil npr. bizantolog Endre von Ivanka ali Viktor Pöschl, takrat še docent, [Stran 138]pozneje profesor na univerzi v Heidelbergu in eden najbolj tenkočutnih interpretov Vergilijeve poezije.2
Študij je zaključil leta 1956 z izdelavo in zagovorom doktorske disertacije z naslovom Sanje in vera v sanje v zgodovinskih delih Grkovin Rimljanov. Temu je 14. marca 1957 sledila slovesna promocija, nato se je zaposlil kot profesor na eni graških gimnazij. Že med študijem je spoznal svojo izvoljenko Ingrid Emersberger, ki je prav tako na graški univerzi študirala klasično filologijo in ki ji je oče, po poklicu profesor telesne vzgoje, zgodaj umrl. Z njo se je leta 1957 poročil. Tudi Francetu je oče že dve leti pred poroko umrl. Pozneje, aprila 1974, mu je v Gradcu umrl tudi stric Nace,3ki se je ob koncu vojne umaknil na Koroško, od tam v Italijo, pozneje pa je deloval med našimi rojaki v Argentini in nazadnje tudi v Nemčiji. Kljub večkratnim prošnjam mu jugoslovanske oblasti niso hotele izdati dovoljenja za vrnitev, niti za obisk domovine. Kot sladkorni bolnik je zadnje mesece živel pri svoji sestri Katarini v Gradcu. Tam je umrl in bil tudi pokopan, saj se mu ni izpolnila poslednja srčna želja, truplo da v zemlji domači leži.4Lorettova mama je kot vdova še za sedemnajst let preživela moža in do smrti (1900) vzdrževala stike s svojima sestrama v Sloveniji. Naj pripomnim, da je Franceta in njegovo mamo pretresel še en žalosten dogodek: februarja 1960 jima je v cvetu mladosti za anevrizmo umrla Katica (Käthe), Francetova tri leta mlajša sestra, po poklicu učiteljica matematike in umetnostne zgodovine na meščanski šoli v Fürstenfeldu pri Gradcu.5
V zakonu so se Francetu in Ingrid rodili trije otroci: Alexander, Andreas in Claudia. Dočakala sta tudi rojstvo šesterice vnukov in petih pravnukov. Vsi otroci so doštudirali in vsi so bili uspešni v svojih poklicih: Andreas kot policijski inšpektor v Gradcu, Alexander kot ravnatelj ene tamkajšnjih osnovnih šol, Claudia pa učiteljica verouka v smučarskem paradižu v slikoviti dolini Aniže (Ennsthal). V svojo filološko znanost se je Francè vse življenje poglabljal in užival ugled dobrega pedagoga, priljubljenega profesorja in priznanega strokovnjaka. Že zgodaj je prejel od Zveznega ministrstva za prosveto na Dunaju kot priznanje naziv višji študijski svetnik (OSTR): tista leta je bil najmlajši Oberstudienrat v deželi Štajerski.
Tudi v znanosti Francè ni stagniral, ampak je ves čas intenzivno sledil novim odkritjem in kritično spremljal pomembnejše objave s področja klasične filologije. O tem pričajo številne in poglobljene recenzije, ki jih je objavljal v strokovnih revijah; pri tem so ga najbolj zanimali predvsem najvišji vrhovi rimske poezije, od Plavtovih komedij do Vergilijeve epike in Horacijeve lirike.6
Še posebej pa je veljal za enega najboljših poznavalcev rimskega misleca in velikega be-[Stran 139]sednega umetnika Seneka. V življenjski usodi in v tragičnem liku Seneke je odkrival sorodno dušo in podoživljal podobne tragične usode svojih sodobnikov. Za ugledno založbo ReclamVerlag je prevedel več knjig Senekovih pisem Luciliju (Epistulae morales ad Lucilium) in drugih besedil, med njimi pretresljiv tolažilni spis materi Helviji (Ad Helviam matrem de consolatione). V graški reviji Janus je objavil več tehtnih prispevkov o Seneki kot najglobljem mislecu poganskega Rima, ki ga je Neron, nastopaški blefer in intrigantski komedijant na cesarskem prestolu, do kraja izmozgal in izigraval, nazadnje pa brez skrupulov pognal v smrt.
Najbrž ni slučaj, da ga je brezobzirna in mračna figura cesarja Nerona, prvega okrutnega preganjalca kristjanov, ob tem pa tudi tragična usoda filozofa Seneka kot Neronove žrtve, vse življenje, do smrti, globoko vznemirjala. Zato tudi ni naključje, da so svojci Francetovi osmrtnici kot motto dodali Senekovo misel: Dies iste, quem tamquam extremum reformidas, aeterni natalis est. „Tisti dan, ki se ga najbolj bojiš, kot da bi bil tvoj zadnji, je rojstni dan večnosti.“ Globoko so mi v spominu najini pogovori v njegovem gostoljubnem graškem stanovanju na Vogelweiderstrasse 44. Spominjam se najinih debat o apokrifni, a morda le ne popolnoma za lase privlečeni korespondenci med filozofom Seneko in apostolom Pavlom.7 Kot znano, je apostol Pavel – verjetno v času, ko Seneka še ni padel v nemilost pri Neronu – v Rimu užival privilegij, da je v nekakem hišnem priporu „z vso svobodo in brez vseh ovir“ lahko oznanjal Božje kraljestvo (Apd 28, 16–31). Kakšna razlika med Pavlovim zaporom v antični davnini v imperialnem Rimu in hermetično zaprtimi, od zunanjega sveta odrezanimi podzemnimi udbovskimi celicami na ljubljanski Povšetovi v barbarskem dvajsetem stoletju! Nič kolikokrat sva vzporejala in secirala relevantna mesta iz Apostolskih del in iz Senekovih traktatov in pisem. Zaključek teh debat je največkrat izzvenel v misli, da je Seneka skoraj že nekak kristjan pred nastopom krščanstva, kar so slutili tudi že cerkveni očetje: Tertulijan najbrž ni brez vzroka o Seneki zapisal, da je „pogosto naš“ (saepe noster). Ali kot bi to najbrž formuliral naš pisatelj Lojze Rebula: katehumen, ki ga je treba samo še krstiti. In nekako v tem smislu izzveni tudi ena Lorettovih najprodornejših razprav, kjer razglablja o podobi Boga pri Seneki, pri čemer svoja razmišljanja s tehtnimi argumenti uokvirja v širši zgodovinski kontekst cesarskega Rima.8
Naj ob koncu dodam, da Francè tudi popkovine s slovenstvom, ki ga je vezala po materi Katarini in po narodno zavedni družini Lenčkovih, ni pretrgal, čeprav je bil brez dvoma (povsem upravičeno) razočaran nad mačehovskim odnosom Slovenije do njega in njegovih najbližjih. Morda si je – kot Goethejev Faust – kdaj pa kdaj mislil: Zwei Seelen wohnen, ach, in meiner Brust. „Dve duši, ah, mi v prsih bivata.“ Seveda so njegovi otroci, vnuki in pravnuki organsko vraščeni v avstrijsko okolje. Vendar pa npr. Lorettova žena Ingrid slovenščino tako dobro obvlada, da je lahko vedno brez težav sledila najinim slovenskim pogovorom in me kdaj kar sama od sebe presenetila s kakim lepim slovenskim stavkom. Tudi kulturno in politično dogajanje v nekdanji domovini je Francè z zanimanjem spremljal in gojil stike s slovenskimi kulturniki in razumniki, zlasti z disidenti in oporečniki. Če je npr. pokojni pisatelj Žarko Petan kdaj potoval skozi Graz, se je z njim, če je le mogel, vedno rad srečal in dolgo pogovarjal. In ko je pred četrt stoletja v posebni seriji revije Živa antika izšla zbirka latinskih verzificiranih prevodov in tudi nekaterih izvirnih pesmi profesorja Silva Kopriva, je eno najtehtnejših [Stran 140]ocen te zbirke objavil Francè v graški reviji Janus.99
Tudi za fenomen slovenščine kot jezika se je – kot rojen filolog – živo zanimal in v pogovoru ob konkretnih primerih rad načenjal razna terminološka, dialektološka ali pravopisna vprašanja. Nekoč me je npr. vprašal, zakaj je Sovrè v priimku nad črko e v zadnjem zlogu vedno zapisal krativec. Pojasnil sem mu, da so v zasavskih hribih, od koder je Sovrè doma, ta priimek spočetka naglašali na prvem zlogu (Sóvre), šele pozneje se je po vzoru podobnih priimkov (Stelè, Rodè, Molè, Remšè, Tomè, Mezè) akcent pomaknil na zadnji zlog. „Potem pa bi moral v slovenščini tudi jaz svoje ime na koncu vedno opremiti s krativcem,“ je pripomnil. In res se mi je v knjige svojih prevodov, ki mi jih je s posvetili poklanjal, poslej vedno podpisal kot Francè (čeprav je bil v uradnih dokumentih seveda Franz).10
Svojim posvetilom je rad lastnoročno pripisal tudi kak daljši citat iz Seneke v latinskem izvirniku, najrajši kako misel s poudarki na ekološki osveščenosti. Takšna je npr. misel iz 120. pisma Luciliju, ki mu je bilo še posebej pri srcu:11 Ideo magnus animus conscius sibi melioris naturae dat quidem operam ut in hac statione qua positus est honeste se atque industrie gerat, ceterum nihil horum quae circa sunt suum iudicat, sed ut commodatis utitur, peregrinus et properans. „Zato pa si plemeniti duh, ki se zaveda bistva svoje boljše narave, prizadeva, da bi se dostojno in dejavno zadrževal na mestu, na katero je bil postavljen; ničesar od tega, kar ga obdaja, ne šteje za svojo last, ampak vse to koristi le kot nekaj sposojenega, kot tujec, ki se mu nekam mudi.“12
Kot osveščen in odgovoren okoljevarstvenik, o čemer je pričalo tudi že samo geslo na vhodnih vratih njegovega stanovanja, je z Ingrid velikokrat prepešačil in prekolesaril vso bližnjo in daljno graško okolico. Dokler mu je zdravje dopuščalo in je bil pri močeh, je rad hodil na sprehode in izlete na bližnje vzpetine, v mlajših letih tudi na kak višji vrh, zlasti rad na 1445 metrov visoki Schöckl, od koder je občudoval lepote dežele Štajerske, ki velja za „zeleno srce Avstrije“, in vso neokrnjeno naravo Božjega stvarstva.
In zato najbrž tudi svoje nemškoslovenske dvojezičnosti ni občutil kot neko breme ali zavoro, ampak kot nekakšno čisto naravno danost, kot svojevrstno notranjo obogatitev, kot od Boga poklonjeni blagoslov.
Figure 2. Profesor dr. Francè Loretto
(Ljubljana 3. junij 1927– Graz 9. marec 2016)