(Ne)prezrta obletnica
Težko razumljiva begunska preizkušnja, ki je po drugi svetovni vojni zadela slovenski narod, je še kako dobro ohranjena v spominu onih, ki so jo okusili na lastni koži in se kasneje povečini razkropili po različnih koncih sveta. Iz daljav pozabe, ignorance ali celo izkrivljenega in zlonamernega prikazovanja pa nam jo pomaga odstreti tudi več tisoč ohranjenih fotografskih posnetkov, ki pričajo o izjemni taboriščni zgodbi, ki ji v povojnem dogajanju v Evropi ni najti primerjave. Rafaelova družba, ki je dragoceni dokument časa od različnih avtorjev prejela v hrambo, si že deseto leto zdržema prizadeva, da bi sporočilo fotografij v obliki potujoče razstave doseglo čim več ljudi. Gre za neprecenljivo delo, ki pa (tudi) zaradi veličine fenomena, o katerem pripovedujejo razstavljene fotografije, ostaja bolj ali manj spregledano celo med tistimi, ki jih razstava sicer nagovarja. Med slednjimi ne manjka takih, ki prevzeti od junaške begunske zgodbe spodbujajo, naj se o tem še več in na različnih mestih pripoveduje, piše, razlaga ter tako bistri pogled na resnico slovenske povojne zgodovine.
Naj častitljiva številka Zaveze zato ne zameri, da se je zapis o tem znašel tudi na njenih straneh. Z njim se želimo pokloniti spominu na udeležence oziroma ustvarjalce slovenskega povojnega taboriščnega čudeža, obenem pa počastiti tudi 110letnico Rafaelove družbe in ji dati priznanje za plemenito delo, ki ga z veliko predanostjo opravlja že toliko časa. Zbiranje in urejanje arhivskega gradiva ter prirejanje fotografskih razstav je le ena izmed dejavnosti, ki jo ustanova vključuje v svoje širše poslanstvo. Z organizacijo različnih dogodkov (najprepoznavnejša sta tradicionalno Romanje treh Slovenij na Svete Višarje ter Višarski dnevi mladih), kulturnih večerov, ekskurzij v zamejstvo, izobraževalnih seminarjev, javnih razprav, s študijami in strokovnim pristopom k problematiki slovenskega izseljenstva, zdomstva in zamejstva ter tudi z rednim izdajanjem mesečnika Naša luč Rafaelova družba skrbi za spremljanje in povezovanje Slovencev po svetu, med ljudmi v domovini pa za prebujanje zavesti o razseljenih rojakih po svetu.
Zaprašena zakladnica spominov najde svoje mesto
Precej stvari se je moralo poklopiti, da škatla, polna fotografij in negativov z motivi begunskega življenja, ni končala med zaprašeno šaro kake podstrešne sobe, ki bi potomce, nezainteresirane za »navlako« prednikov, klicala po odstranitvi. Bogve, če si je sin ljubiteljskega taboriščnega fotografa Marjana Hočevarja, ki je tako zapuščino predal v hrambo Rafaelovi družbi, predstavljal, da je s tem dejanjem sprožil verigo dogodkov, ki so privedli do tega, da so posnetki postali dragocen zgodovinski dokument in pomemben most do spoznavanja in (po)doživljanja koščka tiste slovenske zgodovine, ki je bila desetletja načrtno zamolčevana ali v najboljšem primeru prikazovana hudo izkrivljeno.
Zapuščino so že v začetku devetdesetih let dopolnili fotografski spomini še nekaterih drugih taboriščnikov, zlasti Šetine in Kocmurja. Oblikoval se je bogat, zgodovinsko pomemben opus, ki danes obsega skoraj 20.000 posnetkov. Prizori in motivi, ki jih je ujelo fotografovo oko, dajejo vpogled v veličastno begunsko zgodbo več tisoč domoljubnih rojakov – med njimi je bil tudi velik del takratne slovenske družbene elite, ki so v zadnjih dneh pred koncem druge svetovne vojne iz strahu pred totalitarnim nasiljem zapustili svoje domove in se, prepričani, da gre za začasen umik, podali čez Ljubelj na Vetrinjsko polje ter naprej v begunska taborišča Špital ob Dravi, Peggetz [Stran 99]
Figure 1. Razstava v Muzeju novejše zgodovine
pri Lienzu, Feffernitz Kellerberg, Steinfeld, St. Martin pri Beljaku, Judenburg in St. Gertraud na avstrijskem Koroškem. Sredi krutega in negotovega časa jim je v povsem nemogočih razmerah uspelo presenetljivo dobro okrevati, se samoorganizirati in ustvariti neverjetno pester taboriščni vsakdan. Poskrbeli so za lastno zdravstveno in versko oskrbo, razvili kakovosten šolski sistem, prirejali izobraževalne, kulturne, športne in verske dejavnosti … Na fotografijah so ovekovečeni cerkveni dogodki, bogoslužja, kulturne prireditve, šport in dejavnost skavtov, posnetki z izletov, šolski prizori, družinsko življenje … Med prizori je nič koliko takih, ki narišejo nasmeh ali zbudijo začudenje in občudovanje. Ne samo zato, ker so ljudje v skrajno bednih razmerah iz nič ustvarili nepredstavljivo, ampak tudi zato, ker ob vsem, kar jih je doletelo, osebe na fotografijah večinoma ne kažejo ne stiske ne žalosti ne obtoževanja, ampak izžarevajo neomajno vero, optimizem, dostojanstvenost, urejenost in delavnost. Nekaj begunske tragedije je zaznati edino v posnetkih, ki prikazujejo poslavljanje in odhajanje čez ocean v nove domovine. Če ne prej, se ob teh izjemno presunljivih in čustvenih prizorih predramijo tudi najbolj ravnodušni.
Predzgodba, stara 23 let
Panoji s črnobelimi fotografijami, ki prikazujejo čas največjega bega slovenskega človeka, so bili širši slovenski javnosti v matični domovini prvič predstavljeni že pred 23. leti, 26. junija 1993. Tedanji voditelj Rafaelove družbe Janez Rihar – človek s častitljivim odnosom do tematike in veliko ljubeznijo do fotografiranja – je v tišini svoje domače temnice razvijal pridobljene fotografije in poskrbel, da je bil dragocen fotomaterial pripravljen, da se v obliki razstave prvič poda na pot pričevanja. Odmevna
[Stran 100]
Figure 2. Dr. Helena Jaklitsch med predavanjem
na obisku tudi pri Slovencih v Mendozi pod argentinskimi Andi.
Več različic razstave arhivskih fotografij
Oblikoval se je bogat, zgodovinsko pomemben opus, ki danes obsega skoraj 20.000 posnetkov. Sedanji voditelj Rafaelove družbe Lenart Rihar je poskrbel, da se je fotografska zapuščina v celoti digitalizirala in se postavlja na splet, iz obsežnega arhiva pa je nastala razstava, ki se je leta 2006 podala na pot pričevanja po Sloveniji.
Koliko dobre volje, telefonskih klicev, prevoženih kilometrov, medsebojnih usklajevanj, fizične moči in še česa je potrebno, da se na dogovorjeno mesto pripelje in od tam odpelje, postavi in pospravi razstavni material ter nato slovesno odpre razstava, najbolje vedo vse dosedanje sodelavke ter voditelj Rafaelove družbe, ki vse zgoraj našteto počnejo že deseto leto.
Njihov trud ni zaman, saj so v tem času razstavo pod svojo streho sprejele zelo različne ustanove v Sloveniji, zamejstvu in izseljenstvu: župnijske dvorane, muzeji, galerije, prostori kulturnih in turističnih društev, občin, grajske dvorane, knjižnice, prostori političnih strank, avle šolskih centrov, mladinski domovi, domovi slovenskih skupnosti, dvorana muzeja novejše zgodovine …
Zaradi najrazličnejših prostorskih omejitev in specifičnih transportnih možnosti se je oblikovalo kar šest različnih postavitev razstave, od katerih vsaka zase predstavlja vsebinsko zaokroženo celoto. Posebna, lažje prenosljiva razstava je bila na primer narejena leta 2007 v sodelovanju z Unescovim klubom Cerklje in je bila postavljena tudi leta 2008 v Trstu. Razstava, ki je bila v sodelovanju s tamkajšnjimi Slovenci junija 2008 pripravljena za špitalski farni praznik in temelji zlasti na prikazu življenja v špitalskem taborišču, je opremljena z dvojezičnimi nemško slovenskimi podnapisi, zato se je izkazala za primerno tudi med obiskom v Münchnu in Frankfurtu. Posebna razstava s plastificiranimi fotografijami je bila leta 2011 pripravljena za letalski prevoz k Slovencem v Argentino. Najnovejša in najsodobnejša, oblikovana na šestnajstih prostostoječih obojestranskih panojih, pa je bila narejena leta 2014 ob svečanem izidu monografije z naslovom Cvetoči klas pelina, s katero je Rafaelova družba obeležila tudi spomin na 70-letnico umika pred boljševiškim nasiljem. Razstavo uvaja kratek zgodovinski oris. Fotografije so na panojih razdeljene po posameznih tematskih sklopih, ki jih dopolnjujejo citati iz zapisa Beg pred svobodo dr. Kajetana Gantarja, ki je bil kot najstnik skupaj z očetom tudi sam begunec tako v Peggetzu kot Špitalu.
Vse to dopolnjuje tudi razstava na spletu. Digitalizirano gradivo je bilo namreč v obliki nekakšnega virtualnega muzeja postavljeno tudi na domačo spletno stran Rafaelove družbe. Ker gre za medij, ki je v sodobnem času v vsakem trenutku na dosegu rok prav vsakemu,[Stran 103]po eni strani predstavlja bogat študijski in raziskovalni vir, po drugi strani pa omogoča, da na fotografijah prepoznajo sebe, sorodnike in znance tudi tisti, ki so se po vojni razkropili po svetu, spomin na domovino in begunska leta pa za zmeraj ponesli s seboj.
Shrambe spominov se odpirajo, prizori oživijo
Slovesnosti ob odprtju razstav so nekakšna stalnica, ki razstavo pospremi na pot. Pripravljene in oblikovane so navadno v skladu z željami in zmožnostmi gostitelja. Če je le mogoče, se vnaprej najde kak pričevalec iz domačega kraja, ki je bil primoran iz domačih krajev oditi na pot begunstva. Če živega pričevalca ni, se spomnijo na katerega izmed onih, ki se v domači kraj ni več vrnil, bodisi ker je šel v tujino ali ker je ostal brez groba zasut na neznanem koncu slovenske zemlje. Pogosto se zgodi, da se na odprtju spontano oglasi kdo, ki prinaša to ali ono ganljivo osebno izkušnjo iz tega obdobja. Če ne svoje, pa od svojih bližnjih.
Značilnost mnogih doslej izpeljanih razstav je lokalna obarvanost. V Cerkljah na Gorenjskem so denimo fotografije za razstavo izbrali in postavili čisto sami, posvečene pa so bile domobrancem in njihovim družinam iz župnije Cerklje na Gorenjskem. V župniji Preska so odprtje razstave arhivskih fotografij povezali z ogledom dokumentarnega filma
„Čudež“, ki govori o sestri Tončki Krajnik, ki je bila prav tako ena tistih, ki so jo povojna leta zaznamovala z odhodom iz domovine. Za zanimivo spremljevalno kuliso razstavi so poskrbeli na primer tudi krajani Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, ki so na oder postavili lojtrski voz in na njem ponazorili, kako je izgledala odprava, ki se je podala na pot begunstva.
Prostori, kjer gostuje razstava, v tistih dneh postanejo prostori srečevanja starih in novih znancev, nekdanjih taboriščnikov ter drugih prič takratnih dogodkov, njihovih potomcev, sorodnikov ali ljudi, ki so jih okoliščine tja za-
Figure 3. Akademik prof. dr. Kajetan Gantar med predavanjem v katoliškem domu Sodalitas v Tinjah
nesle iz kakega drugega vzroka. Fotografije odpirajo shrambo spominov in oživljajo prizore … Nepopisno lepo in pogosto ganljivo je prisluhniti zlasti tistim, ki jim razstava pričara varen prostor, kjer lahko povsem spontano tudi sami postanejo pričevalci in spregovorijo o svojih najglobljih bolečinah, ko na primer na slikah prepoznajo svoje sorodnike, ko se spominjajo zgodb, ki so zaznamovale njih osebno ali njihovo družino …
Tudi zato, ker je bilo dogajanje, o katerem pripoveduje razstava, več desetletij popoln tabu, v šoli, medijih in drugod obravnavan kvečjemu izkrivljeno, si odločitev dveh kranjskih srednjih šol ter želimeljske in ljubljanske škofijske gimnazije, da se razstavo na ogled postavi tudi v njihovih prostorih, lahko razlagamo kot enega malih čudežev, ki se sem ter tja zgodijo tudi v slovenskem prostoru. Navdušuje zlasti dejstvo, da obstajajo učitelji (in šole?), [Stran 104]
Figure 4. Zakonca Starman, zvesta sodelavca in pričevalca
ki vsebino razstave prepoznavajo kot potrebno in primerno, da se jo pokaže tudi v šoli. Razstava namreč že sama po sebi predstavlja kakovostno učno uro, v kombinaciji s predavanjem in vsebinsko umestitvijo, pa postane nekaj, česar učitelj v svojem rednem učnem procesu skorajda ne more izvesti sam. Navdušujoča so poročanja o tem, s kakšnim zanimanjem so mladi prisluhnili in nemalokrat občudujoče obnemeli ob spremljevalnem predavanju zgodovinarke Helene Jaklitsch, ki je znala vsebino na primeren način približati mladostnikom.
Ko se sem ter tja zazdi, da se spoznanja počasi prebujajo, pa (ravno med pisanjem tega članka) pade novica, podobna tisti o odpovedi predavanja Antonu Krkoviču na eni ljubljanskih gimnazij, da je postavitev razstave za vodiško osnovno šolo (čeprav je niso niti videli) nesprejemljiva, zato je bila postavitev razstave preklicana malodane v trenutku, ko so bili panoji že pripravljeni za prevoz do njih.
Pričevanja in predavanja bistrijo pogled na resnico
Čeprav je razstavljeno fotografsko gradivo zelo zgovorno že samo po sebi in bi obiskovalec pravzaprav ne potreboval velikih besed in dodatnih razlag, pa vendarle obstaja tudi »pika na i«, ki jo znajo s svojim osebnim podoživetjem tistih časov pridodati gostje, ki so delili usodo obrazov na fotografijah, ali pa kdo od poznavalcev, ki zna vsebino razstave osvetliti s strokovnega vidika. Odprtja razstav tako že od samega začetka spremljajo zanimiva predavanja in/ali pričevanja različnih gostov, ki s svojimi prispevki bistrijo pogled na resnico, ki jo prinašajo tihe fotografije na razstavljenih panojih.
Najzvestejša med pričevalci sta zakonca Majda in Alojz Starman, nekdanja taboriščnika, ki sta svoj dom in družino ustvarila v Špitalu ob Dravi, nedaleč od mesta, kjer je nekoč stalo taborišče slovenskih beguncev. Na pot begunstva sta se podala kot 8letna deklica in
12letni fantič. V svojih pričevanjih znata zelo živo predstaviti epizode iz časa, ko sta se iz domačih krajev čez Ljubelj podala na beg v neznano, nato za kratek čas izkusila zavetje Vetrinjskega polja, v nadaljevanju pa svoja mladostniška leta preživela v begunskih taboriščih, kjer sta našla tudi drug drugega, se kasneje poročila, ustvarila družino, v zadnjih letih pa sprejela posebno poslanstvo – pričevati in pred pozabo iztrgati grenak čas svojega begunstva v avstrijskih taboriščih. Njune izmenjujoče se pripovedi so preproste in jasne, prepričljivo in samozavestno znata izraziti tudi izrazito čustvene spomine, kar vedno znova prevzame poslušalca, tudi če jim je prisluhnil že nič kolikokrat. Zakonca Starman pa nista le »aktivna pričevalca, ki rada spregovorita o svoji življenjski zgodbi«, ampak za celotno zgodbo, o kateri pišemo, pomenita precej več. Rafaelovi družbi sta v izjemno pomoč, odkar sta leta 2006 prvič obiskala razstavo arhivskih fotografij. Z velikim zanimanjem sta se lotila zavzetega pregledovanja obsežnega gradiva, vestnega zbiranja podatkov, popisovanja dogodkov, krajev in oseb na fotografijah, razvrščanja fotografij po posameznih temah, se lotila pisanja pojasnil in opremljanja s podnapisi … Za njuno predano delo v teh letih je vsaka zahvala čisto premalo.
[Stran 105]
Dragocene trenutke ob razstavi je v obliki osrednjega avtobiografsko obarvanega vsebinskega predavanja kar nekajkrat pripravil tudi akademik prof. dr. Kajetan Gantar (poleg odprtja ob 100-letnici Rafaelove družbe je spregovoril še na razstavi v Cerkljah na Gorenjskem, v Šmihelu pri Novem mestu, v Šentjoštu, v Radovljici, v Tinjah na Koroškem …). Svoj uvodni govor je vsakič priredil v skladu s krajevno zgodovino in z navzočim občinstvom. Beg tisočev prestrašenih družin čez Ljubelj je označil kot tragičen in ironičen obenem. Ljudje, med katerimi je bil profesor Gantar tudi sam, so bežali pred “svobodo”, o kateri so vso vojno sanjali. Na vetrinjsko tragedijo, taboriščna ter kasnejša leta slovenske zgodovine, je v svojih pripovedih pogledal iz obeh perspektiv – iz perspektive mladeniča, ki je v taboriščih preživel kar nekaj težkih let (svojo begunsko zgodbo je popisal tudi v knjigi Utrinki ugaslih sanj), in iz perspektive enega vidnejših slovenskih intelektualcev, ki so ga stiske in beda v letih begunstva utrdile in mu pomagale, da je človeško dozorel ter postal odporen proti vsem preizkušnjam, ki so ga po vrnitvi v domovino čakale na trnovi poti akademskega uveljavljanja in borbe za dostojno službeno mesto.
V zadnjih letih odprtje razstave redko mine brez izredno zanimivih predavanj zgodovinarke dr. Helene Jaklitsch, ki je tematiko zelo natančno raziskala tudi v okviru svoje doktorske raziskave. V uvodu poslušalce rada povabi, naj se poskušajo vživeti v vlogo enega od 6.000 civilistov, ki so se maja 1945 pomikali skozi napol zgrajen ljubeljski predor proti Koroški. Prepričani, da odhajajo za največ tri tedne, v resnici pa se večina izmed njih ni vrnila nikoli več. Ob vsem tem zna dogajanje zelo nazorno umestiti v zgodovinske okoliščine po letu 1945 ter odgovoriti na premnoga vprašanja, ki se ob tem postavljajo poslušalcu: kaj je ljudi gnalo, da so zapuščali domovino, kdo, kako in od kod so odhajali, kako so preživeli … Poslušalca strezni njen poudarek, da smo Slovenci leta
Figure 5. Razstava v nemškem jeziku
1945 izgubili družbeno elito, katere manko se čuti še danes. Predavateljica kaže še posebej veliko mero poznavanja, ko ob konkretnih primerih govori o izredni organiziranosti, bogati prosvetni, kulturni in verski dejavnosti, ki so jo slovenski begunci v taboriščih ustvarili kljub hudemu pomanjkanju. Kot strokovnjakinja za begunsko šolstvo zna poslušalcem nazorno približati tudi to področje: predstavi predmetnik in delovanje begunske gimnazije, opiše veličino profesorskega kadra in drugih karizmatičnih osebnosti kasnejše slovenske emigracije … Helena Jaklitsch zna spregovoriti tako navdušujoče, da tudi najbolj nezainteresiranemu dijaku, ni žal, da se je znašel na njenem predavanju.
[Stran 106]
Izid monografije Cvetoči klas pelina
Najnovejša, tehnično dovršena in vsebinsko posodobljena razstava, je s povsem novo, sodobno postavitvijo zasijala, leta 2014. Pripravljena je bila kot spomin na čas pred sedemdesetimi leti, ko je prišlo do množičnega umika Slovencev pred komunistično represijo v svobodo. Ob tej priložnosti je bilo na novo izbranih 242 arhivskih fotografij, ki so jih avtorji in postavljavci razstave na podoben način kot že v starejših postavitvah razporedili po posameznih tematskih sklopih. Fotografije pripovedujejo o poti beguncev čez Ljubelj na Koroško, namestitvi na Vetrinjskem polju ter utripu v različnih begunskih taboriščih (Peggetz, Špital, Šentvid ob Glini, Liechtenstein pri Judenburgu), kjer so slovenski ljudje kljub hudemu pomanjkanju organizirali pevske zbore, gledališke skupine, skavte, izdajo časopisa, poustvarjali ozračje domačnosti preko praznovanj, obujanja domačih običajev in verskega življenja, organizirali so otroški vrtec, različne delavnice, begunsko šolo in gimnazijo … Velika pridobitev razstave so med drugim tudi skrbno pripravljeni podnapisi ob fotografijah, ki tudi največjemu nevednežu res dobro približajo veličino slovenskega begunskega čudeža.
Odprtje razstave, ki je bilo 13. oktobra v Galeriji Družina, je sovpadlo s še enim pomembnim mejnikom – izidom monografije z naslovom Cvetoči klas pelina. Monografija, ki je izšla v sozaložništvu Rafaelove družbe in založbe Družina, je okronala večletna prizadevanja vseh, ki so zbirali, urejali, pripovedovali ali kako drugače prispevali znanje in čas, da so dragocene arhivske fotografije prišle med ljudi. V uvodu knjige je zgodovinarka Helena Jaklitsch spisala obširen zgodovinski uvod z orisom slovenskega povojnega begunstva, v katerega je umestila tudi fotografije, ki v osrednjem delu monografije, razporejene po posameznih temah in opremljene s povednimi podnapisi, spregovorijo o fenomenu slovenskega begunstva. Recenzenta knjige sta ugledna dr. Marko Kremžar, ekonomist, pisatelj in sam nekdanji taboriščnik ter zgodovinar dr. Andrej Vovoko, ki se je rodil v taborišču Špital in je to delo z navdušenjem opravil ne veliko pred prezgodnjo smrtjo.
Na slovesnem večeru, ki ga je med drugim polepšala tudi pesem Slovenskega okteta, so monografijo in razstavo na pot pospremili tisti, ki so bili najbolj zaslužni, da se je večer sploh zgodil. V pozdravnem nagovoru sta se izmenjala urednik založbe Družina Tone Rode ter voditelj Rafaelove družbe in urednik monografije Lenart Rihar, ki je orisal ozadje pridobivanja arhivskega gradiva ter nastanka monografije in se zahvalil vsem, ki so pri tem pomagali. Zgodovinarka Helena Jaklitsch se je osredotočila na zgodovinsko študijo, s katero je izbrane fotografije v monografiji umestila v prostor in čas, poznavalsko pa je spregovorila tudi o »neverjetni žilavosti, ustvarjalnosti in delavnosti slovenskih beguncev, ki so se znašli v avstrijskih taboriščih«. Posebna gosta večera sta bila tudi zakonca Majda in Alojz Starman iz Špitala, ki sta še enkrat več predstavila svojo begunsko izkušnjo in na kratko orisala tudi svoj prispevek k pojasnjevanju motivov, prizorov in okoliščin nastanka razstavljenih fotografij.
Predstavitve se je udeležilo mnogo poslušalcev iz domovine in zamejstva, posebej razveseljiva je bila prisotnost kar osmih nekdanjih taboriščnikov, ki so se ob klepetu zadržali v Galeriji Družina.
Figure 6. [Stran 107]
Figure 7. Slovenski oktet in polna dvorana ob predstavitvi monografije Cvetoči klas pelina
Foto arhiv kot zakladnica za domače in tuje projekte ter spodbuda za posnemovalce
Arhivsko gradivo, ki ga hrani Rafaelova družba, po eni strani predstavlja bogato zakladnico spominov, po drugi strani pa je dragocen vir informacij za zgodovinarje in vse, ki se na tak ali drugačen način srečajo s tematiko. Kar nekaj takih se je že našlo v preteklih letih, ki so se obrnili na Rafaelovo družbo, saj so v njihovem foto arhivu našli kaj uporabnega za svoje izobraževalne ali raziskovalne namene. S fotografskim materialom so bile v več primerih dopolnjene tudi knjižne izdaje (knjiga Slovenija 1945 avtorjev Johna Corsellis in Marcusa Ferrara, roman Odtrgane spominčice avtorja Jožeta Lenarčiča, knjiga Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden izpod peresa Janka Modra …), z njimi so si pomagali tudi ustvarjalci filma o čudežni ozdravitvi s. Tončke Krajnik, ki se je po vojni prek Koroške odpravila v Argentino.
Razveseljivo je tudi to, da je razstava arhivskih fotografij o povojnem begunstvu, ki jo ima že desetletje na skrbi Rafaelova družba, lansko leto predramila tudi nekatere posnemovalce, denimo društvo Slovenija v Svetu. Njihova dokumentarna fotografska razstava Umik čez Ljubelj pomeni dobrodošlo sopotnico razstavi Rafaelove družbe pri oznanjevanju boleče zgodbe slovenske preteklosti.
[Stran 108]
Intermezzo o gospe Majdi Starman in njenem delu
Majda Starman iz Špitala ob Dravi je gospa temperamentnega duha, zavidanja vrednega spomina in dobrega občutka za jasno besedo. Na pot čez Ljubelj, kamor se je po koncu druge svetovne vojne z valom beguncev podala kot osemletna deklica, ter na dogodke povojnih taboriščnih let še danes ohranja živ spomin.
Nič nenavadnega torej, da se še kako dobro spomni tudi dneva »okoli vseh svetih 2006«, ko sta bila z možem obveščena, da Rafaelova družba ob svoji 100letnici v Ljubljani pripravlja razstavo begunskih fotografij. Čutiti je iskrenost, ko priznava, da je bil obseg razstavljenih fotografij za oba z možem Lojzetom, ki ga je prav tako zaznamovala begunska izkušnja, zares prijetno presenečenje. »Petsto fotografij, in to večina takih, ki jih še nisva videla!!!« Do tedaj sta bila namreč prepričana, da njuni štirje albumi predstavljajo veliko zbirko. Brez pomisleka sta se od zvala prošnji, naj obiskovalci razstave v posebnem zvezku komentirajo oštevilčene fotografije, pripišejo morebitne vtise, označijo imena oseb, krajev ali dogodkov, ki jih prepoznajo … Vrnila sta se naslednji dan, kajti fotografskega materiala je bilo veliko preveč, da bi se vanj poglobila že tisti večer. Sodelavka Rafaelove družbe Mihela, ki je bila tedaj priča živahni izmenjavi vsemogočih dragocenih informacij, ki so se ob podoživljanju begunskih let priklicale v spomin, je simpatična zakonca kar takoj povabila k nadaljnji pomoči pri urejanju pridobljenega arhivskega gradiva. Takrat se je začela zgodba o njihovem rednem sodelovanju.
Razstavo, ki je začela krožiti po slovenskih župnijah, sta nekdanja taboriščnika s svojim obiskom sprva še nekajkrat počastila kot obiskovalca in navadno na koncu povsem spontano spregovorila tudi o lastni begunski izkušnji. Zelo kmalu pa so njuna pričevanja na pobudo gospoda Janeza Riharja postala redna točka ob robu odprtja razstave. Kar nekaj odmevnih diavečerov, zlasti na avstrijskem Koroškem, sta v naslednjih letih pomagala soorganizirati tudi sama. Med najbolj nenadomestljivo delo, ki sta ga sprejela, pa se uvršča njuno zavzeto pregledovanje obsežnega arhivskega gradiva. Več kot 18.000 posnetkov se je nabralo v tem času in čisto vse sta skrbno pregledala in popisala. Težko si je predstavljati, koliko vloženega truda, časa in iznajdljivosti je bilo potrebno, ko sta osebam in krajem na fotografijah iskala imena, dogodke pa razvrščala po času in tematiki. Tudi sama priznavata, da sta bila na začetku prepričana, da bo delo hitro opravljeno. »Pa se je obrnilo eno celo leto, nama pa je gradivo uspelo šele prvič na hitro pregledati. Takrat se nama je zdelo, da ta stvar ne bo kaj prida … In da se za to ne bo nihče zanimal. Škoda časa.«
Težka bolezen, ki je leta 2010 presenetila gospo Majdo, je botrovala odločitvi, da ne bo odnehala, dokler bo zmogla. Dela sta se z možem s še večjo natančnostjo lotila potem, ko se jima ni bilo več treba »matrati« z brskanjem po škatlah, v katerih je bila shranjena nepregledna množica filmov oziroma negativov. Na Rafaelovi družbi so jima digitalizirano fotografsko gradivo namreč izročili shranjeno v elektronski obliki. Gospa Majda priznava, da se je dela z računalnikom sprva otepala, saj se ji je zdelo, »da se na vse gumbe oziroma tipke nikoli ne bo spoznala«. S pomočjo domačih, ki so ji za 70-letnico kupili nov računalnik, ter priskočili na pomoč tudi pri »spoprijateljevanju s to mehaniko« pa je počasi steklo. »Ko lahko povečaš sliko, je čisto drugačen pogled. Kar nekaj znanih oseb sem spoznala šele tako: sošolcev in učiteljev, sobeguncev iz iste ali sosednje barake.«
Pogosto se zgodi, da se pri pregledovanju fotomateriala kakšna malenkost v Majdinem spo-[Stran 109]minu ne sestavi povsem. V takih primerih se najlažje posvetuje z možem. »On je štiri leta starejši in je imel drug prijateljski krog, zato spozna čisto druge osebe in tudi kraje. On je na primer takoj vedel, ali je baraka iz Peggetza ali Spittala. Pegeške so imele deske pokonci, špitalske počez. Zame je ugotovitev lažja, če je bilo malo več okolice, tudi hribi so merodajni …« Največje presenečenje za gospo Majdo je bilo v nekaj primerih, ko je na fotografiji, za katero niti ni vedela, da obstaja, našla samo sebe.
Pri razjasnitvah so gospe Majdi doslej pomagali številni še živeči sobegunci. Taki, ki so se za zmeraj ustalili na Koroškem in tudi tisti, ki so se po osamosvojitvi vrnili v Slovenijo. »Vsak je imel svoj prijateljski krog in bili so različnih starosti.« Sicer pa je osebe najlažje prepoznati po družinah ali po dogodkih: ve se, kdo so bili sošolci ali igralci v gledaliških igrah, kdo je bil tisto leto pri prvem svetem obhajilu … V nekaterih primerih so bili v pomoč tudi drugi ohranjeni dokumenti. Pri »dešifriranju« oseb na fotografijah z romanja v Rim, kamor se je jeseni 1950 s skupino beguncev kot eden najmlajših odpravil tudi gospod Lojze, je na primer zelo pomagal ohranjeni seznam z imeni udeležencev.
Gospa Majda opisuje proces sestavljanja drobcenih detajlov, pomembnih za celosten vpogled v sporočilo fotografije. »Na fotografiji dva otroka z resno mamo. Kje je oče? Za marsikoga sem kasneje izvedela, kje je bil. Tudi posamezni možje so se večkrat slikali. Tam sem razmišljala drugače. Ali je družina ostala v Sloveniji? Kasneje sem zvedela, da so se čez deset let preselili k očetu.« V želji, da takim podrobnostim pride do dna, informacijo poišče pri znancih ali neznancih tudi na drugem koncu sveta, če je to potrebno. »Če sem na fotografiji spoznala osebo, za katero sem vedela, da še živi, in dobila naslov, sem se ji oglasila. Dobila sem kar nekaj pozitivnih odgovorov iz Kanade, Severne Amerike in Argentine, med katerimi so se našli tudi taki, ki so pripisali, da se oglašam dvajset let prepozno. V teh desetih letih so mi najboljše »žive priče« že ušle, umrle ali se borijo z boleznijo.«
V veliko zadovoljstvo je predanima zakoncema dejstvo, da se za arhivsko gradivo zanimajo tudi mladi oziroma tisti, ki tega obdobja sami niso okusili. Posebno zadoščenje jima je prinesla nova, kronološko urejena postavitev razstave, še bolj pa izid monografije Cvetoči klas pelina.
»Zdaj bi pa lahko rekla, da je nekaj za slovensko zgodovino ohranjeno in da je krona vsega knjiga, ki je izšla.« Še vedno pa se iz srca priporočata za vse morebitne fotografije ali informacije, s katerimi bi kdor koli mogel dopolniti njun prispevek.
Za konec
Naj se ob koncu nekoliko vrnemo na začetek. Rafaelova družba z zbiranjem in urejanjem arhivskega gradiva ter prirejanjem razstave opravlja neprecenljivo delo za izjemno slovensko zgodbo vsaj zaradi dvojega. Ohranjeno fotografsko gradivo je slovensko javnost seznanilo s premalo znanim segmentom naše polpretekle zgodovine, ki so ga številni obiskovalci, s tem, ko so pričevali ali pomagali pri prepoznavanju oseb ali dogodkov na razstavljenih posnetkih, pomagali še dodatno približevati in razjasnjevati. Desetletna pričevanjska pot razstave pa je za slovensko zgodovino in slovensko narodno (samo)zavest izjemnega pomena tudi zato, ker zgodba ljudi, ujetih v fotografske objektive, med nas prinaša upanje, da smo Slovenci, četudi oropani vsega, zmožni iz sebe iztisniti prav vse, da bi kot skupnost preživeli in ohranili svojo vero, kulturno izročilo ter zvestobo domovini in jeziku. Naj nam Bog pomaga pri tem, Rafaelovi družbi in vsem, ki se v tej smeri trudijo, pa bogato poplača.
[Stran 110]