V začetku letošnjega leta je izšla že nekaj časa napovedana knjiga Špiclji Udbe, ki je dvignila kar precej prahu, ne toliko zaradi svoje vsebine, ampak bolj zaradi nenavadne reklame zanjo. Naj takoj povem, da ne mislim pisati recenzije omenjene Leljakove knjige, pa vendar se je bom dotaknil z nekaj stavki. Glede na način, kako je Udba pridobivala sodelavce, jih avtor razdeli v tri skupine: na podlagi patriotskih pobud, iz materialnih razlogov in na tiste, ki so se s sodelovanjem rešili eventualnih kazenskih postopkov, izgubi službe itn. V zvezi s tem avtor zapiše, da ga ne zanima, na kakšen način je Udba koga pridobila za sodelovanje, ki bi se mu seveda lahko uprl, če ga ne bi premamile koristi, ki jih je s tem pridobil.
Za kratek razmislek se ustavimo pri zadnji skupini. Skušajmo se vživeti v položaj komaj 17-letnega domobranca, ki lačen in pretepen stoji pred zasliševalcem in mu ta pomoli popisan list papirja ter osorno ukaže, naj ga podpiše. Ali je izčrpani in ponižani mladenič, ki je pretrpel križev pot od Vetrinja skozi Teharje do tistega zadnjega zaslišanja, sploh sposoben razmisliti o morebitnih posledicah tistega podpisa, ker ga obvladuje podzavestna misel: samo da bo že enkrat konec tega pekla? Seveda so gotovo bile razlike med posamezniki, med izobraženimi in neizobraženimi, v fizični zmogljivosti, toda povprečje je bilo blizu temu. Ali je torej mogoče govoriti o »slabičih« oziroma »koristolovcih«, ki so podpisali, ne da bi tudi ugotovili okoliščine, v katerih so podpisali, in morebitne posledice njihovega podpisa?!
In trditev, da so imeli t. i. desni 25 let časa, da pojasnijo, zakaj in kako so sodelovali z Udbo? Ali vzdrži pošteno presojo? Koliko oblasti je imela t. i. desnica skozi 25 let slovenske samostojnosti? Kdo je povedal, da je problem Hude jame drugorazredna tema?
Za Bitenca do tedaj skoraj nisem vedel
V naslovu sem nakazal, da bom govoril o svojih osebnih izkušnjah. Ko me je Udba februarja 1948 prvič vzela v precep, še nisem bil star 17 let – saj sem rojen 30. maja 1931 v kmečki družini, kjer je bilo poleg mene še pet mlajših bratov in sestra. Oče je bil že pred vojno župan takratne občine Šentjošt nad Vrhniko in je to »čast« obdržal tudi v času okupacije. Ko so partizani po neuspelem napadu na Šentjošt uničevali okolico, so tudi pri nas doma vse požgali in tedaj sem tudi že dobil nekaj klofut od partizanskega komandirja, ki je pri nas pred požigom opravljal »rekvizicijo«. Jeseni 1943 sem začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in do maja 1945 dokončal drugi razred. Ker je oče tedaj kot civilni begunec odšel na Koroško, sem za več kot pet let prekinil šolanje in pomagal doma na kmetiji. Pozimi, ko ni bilo toliko kmečkega dela, sem se doma učil in s privatnim izpitom končal 3. in 4. razred klasične gimnazije.
Sploh nisem vedel, da so se leta 1945 trije mamini bratje skrivali v domačem kraju, odšli nato preko meje v Italijo, se tam povezali z Mirkom Bitencem in potem ilegalno prihajali domov. Tudi mama za skrivanje bratov in njihove ilegalne obiske ni vedela. Oče je bil do decembra 1948 v begunskem taborišču v Avstriji, nato pa je z drugimi odšel v Argentino.
Decembra 1947 so h Krvinetu (na mamin rojstni dom) prišli Jakob Žakelj, Mirko Bitenc in bivši domobranski stotnik Božo Berlot. Pred novim letom 1948 je Bitenc odšel v Ljubljano in se skrival v ženinem stanovanju v Šiški, Berlot in Žakelj pa sta ostala v Šentjoštu. Okrog 20. januarja 1948 so Bitenca odkrili in njega ter ženo aretirali, v stanovanju pa postavili zasedo, v katero je 31. januarja padla teta Fanika Žakelj, ki je Bitencu odnesla pošto od brata Jakoba in B. Berlota. Ko se zvečer ob [Stran 041]
Figure 1. Žakljeva (Krvinetova) domačija v Šentjoštu. Fanika Žakelj – na sliki z vnukom iz ZDA – je bila 7 let v zaporu.
določeni uri ni vrnila domov, so bili domači in oba ilegalca zaskrbljeni. Upravičenost te skrbi je kmalu potrdilo tudi ostro lajanje domačega psa. Nenadoma je zaropotalo po vhodnih vratih in v hišo so vdrli knojevci pod vodstvom oznovskih oficirjev. Ilegalca, ki sta se skrivala na hlevu, sta se v temi skušala izmuzniti iz obroča. Prišlo je do streljanja, v katerem sta ranjena obležala Berlot in eden od knojevcev, Žaklju pa je uspelo pobegniti. Oba ranjenca so odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je Berlot po nekaj dneh umrl; takoj zjutraj so v ljubljanske zapore odpeljali 68letno Žakljevo mater, deklo Poldo Martinčič in Žakljevo ženo Marijo, ki so jo prijeli na njenem domu. Na Žakljevi domačiji je ostal oddelek knojevcev in več oznovskih oficirjev, ki so v naslednjih dneh patruljirali po okolici in vodili na zaslišanje vse, za katere so sumili, da bi utegnili imeti kako zvezo z ilegalci.
Nekega jutra so prišli tudi k nam in po površni preiskavi odpeljali mene ter nekaj let starejšo sestrično, ki je bila pri nas za hišno pomočnico. V vasi so nama pridružili še nekaj osumljencev in vse skupaj odgnali na Žakljevo domačijo. Ko sem prišel na vrsto, me je mlajši oznovski oficir odpeljal v sobo v prvem nadstropju Žakljeve hiše. Komaj so se zaprla vrata sobe in sem na čisto mirno vprašanje, kaj vem o Mirku Bitencu, odgovoril, da prav nič, ker ga sploh ne poznam, je pobesnel in me oklofutal. V resnici tedaj o Bitencu nisem nič vedel, o maminih bratih – stricih pa le to, da jih od maja 1945 ni doma, ker so šli na Koroško. Na vsak način je hotel, da priznam, da sem vedel za njihovo skrivanje doma. Postavil me je v kot sobe, mi naravnal obe roki nad glavo v neko posebno pozo, pred oči pa pomolil pištolo in grozil, da me bo kar tam ustrelil, če ne bom govoril resnice. Čeprav v to nisem verjel, ni bilo prijetno, ko je stal za menoj in od časa do časa repetiral pištolo. Vmes je postavljal vprašanja in besnel, ko po njegovem nisem prav odgovarjal. Stati sem moral v tisti čudni pozi [Stran 043]popolnoma mirno; če sem se le malo premaknil, je že vpil, da bo streljal in da bom končno videl Ameriko, ki jo neumni Šentjoščani pričakujemo. Ne vem, koliko časa je to trajalo, najbrž ne tako dolgo, vendar sem bil ves prepoten in komaj sem se še držal pokonci. Ko je zasliševalec spet tulil in grozil s pištolo, so se na stežaj odprla vrata in na pragu se je pojavil starejši tovariš v civilni obleki. Čeprav sem ga le na pol videl, mislim, da je bil »major Mitja«. Nisem razumel, kaj je rekel, in vrata so se spet zaprla. Moj zasliševalec se je umiril; čez nekaj časa me je odpeljal v temno klet, kjer je na repi in krompirju že sedela sestrična. Mislim, da so njo potem kmalu poklicali, mene pa je isti oznovec čez kako uro ponovno odpeljal v sobo, položil pred mene papir in pisalo ter mi narekoval približno sledečo izjavo: Izjavljam, da bom takoj prijavil, če bom karkoli zvedel o ilegalcih oziroma o njihovem delu. O današnjem zaslišanju ne bom niti doma niti drugje nič govoril. Ko sem se potem vrnil domov, je mama postregla s kosilom, vendar sem se ga komaj dotaknil.
Že 17. februarja 1948 so bili pred okrožnim sodiščem v Ljubljani obsojeni naslednji: 68-letna mati Frančiška Žakelj na leto in pol zapora ter zaplembo vsega premoženja, njena hči Fanika na sedem let zapora, dekla Polda Martinčič na dve leti in pol, žena Jakoba Žaklja prav tako na dve leti in pol zapora ter zaplembo premoženja, Janez Kavčič, ki je pobegnil z zaslišanja na Žakljevi domačiji, pa v odsotnosti na šest let zapora. V Šentjoštu je bila sodba naslednjo nedeljo prebrana na masovnem sestanku. Zaplemba premoženja je stopila v veljavo takoj.
Zvečer po razglasitvi sodbe v Šentjoštu sem obiskal maminega strica, ki je bil tudi naš sosed. Bil je zelo prizadet in v tisti stiski mi je zaupal celotno zgodbo šentjoških skrivačev. S tem se je sam nekoliko olajšal, meni pa je nehote naložil težko breme. Bil je namreč čas, ko je bilo o določenih stvareh nevarno kaj več vedeti. Nekateri možje in fantje so se morali tedaj sredi noči javljati na nenavadnih krajih, na primer na samotni gozdni jasi ali pri opuščenem peskokopu nad vasjo, kjer so jih pričakali do zob oboroženi možje v usnjenih plaščih. Ni čudno, če se je starejši mož pred takim srečanjem resno pripravil na smrt in da so nekaterim pustila trajne posledice.
Poseben proces proti Mirku Bitencu in soobtoženim je potekal pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani od 12. do 16. aprila 1948. Mirko Bitenc in Janko Soklič sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo in na izgubo državljanskih pravic, drugi soobtoženi pa na daljše zaporne kazni in izgubo državljanskih pravic. Skoraj eno leto po aretaciji profesorja Bitenca in dogodkih v Šentjoštu so zaprli štiri člane Malovrhove družine iz Šentjošta: očeta Pavla, ki je potem v zaporu umrl, mater Marijo, sina Adolfa in hčerko Jožefo. Pridružili so jim še šest obtožencev, med njimi vrhovskega, podlipskega in rovtarskega župnika ter 19. maja 1949 uprizorili proti njim sodni proces. Brez dvoma je tudi to vplivalo, da se naša družina dobro leto kasneje ni odločila za ilegalen odhod preko meje.
Na prvo nedeljo v septembru 1950 mi je Angela Žakelj, žena strica Jožeta, po maši na Planini izročila drobno pisemce s pripombo, naj ga preberem na samem in grem tisto popoldne s kolesom po cesti Suhi Dol–Lavrovec, kjer bom srečal strica »Joklja«. Pismo je bilo naslovljeno name in ga je napisal oče v Argentini, češ da se je s stricem dogovoril, da nas bo spravil čez mejo v Italijo in naprej v Argentino, kjer bomo končno spet zaživeli kot družina. Oče je sicer že prej večkrat pisal, da bomo prišli k njemu, takoj ko bo mogoče dobiti potrebna dovoljenja, na nenadni ilegalni odhod od doma pa sploh nismo bili pripravljeni. Nič drugače ni bilo z Jožefo Oblak iz Šentjošta, ki je tudi dobila podobno pismo od svojega moža. Tveganje za tak podvig ob še svežem spominu na nesrečno usodo Žakljevih in Malovrhovih se je zdelo preveliko in k odklonitvi je pripomogla tudi naša navezanost na dom in zemljo. Ne da bi veliko razmišljali, smo [Stran 044]
Figure 2. Šentjoški skrivači: z leve spredaj Tine Duh, Albert Malovrh in Jože Žakelj; zadaj Viktor Tominec, Jakob in Pavel Žakelj.
odločili, da zaenkrat ne gremo in tako me je stric »Jokelj« tisto popoldne zaman čakal v gozdu ob omenjeni cesti.
Ob delu na kmetiji in učenju – tedaj sem se pripravljal na privatni izpit za četrti razred gimnazije – sem na tisti dogodek skoraj pozabil in niti nisem nanj pomislil, ko so me miličniki slabo leto kasneje neko nedeljo dopoldne pobrali s pevskih vaj in z avtom odpeljali v Polhov Gradec ter izročili oznovcu v elegantni civilni obleki, ki pa ni mogla zakriti njegove grobosti. Klical me je samo »Jankec« in se pri tem ostudno smehljal. Kot otroku so mi doma res tako rekli, toda iz njegovih ust je to ime zvenelo zaničevalno in ponižujoče. Ni me klofutal, toda njegovo spakovanje je bilo hujše kot klofute. Ko sem rekel, da z Jakobom Žakljem nimam nič, me je zavrnil, da sem se z njim dogovarjal o pobegu v Italijo. Bilo je očitno, da marsikaj ve, zato sem udaril nazaj: »Mogoče veste tudi to, da sem tedaj sicer res dobil očetovo pismo, na sestanek s stricem Jakobom pa nisem šel, ker smo se doma brez pomišljanja odločili, da se v take neumnosti ne bomo spuščali.« Zastavil mi je še nekaj vprašanj, nato pa odšel iz sobe. Čez kake pol ure se je vrnil in mi povedal, da me domov ne bodo peljali, da pa so mi pripravili prijetno družbo in naj se v torek zvečer s kolesom pripeljem v Polhov Gradec, da bom povedal, kako smo se imeli na poti. Seveda o tem ne smem nikomur govoriti. Če me pa ob določeni uri ne bo na postaji, pridejo pome in tedaj se bom peljal še kam dlje kot v Polhov Gradec.
Na cesti sem pospešil korake in po kakem kilometru dohitel Angelo Žakelj in menda še dve sovaščanki, ki so se tako kot jaz vračale z zaslišanja. Niso bile posebno presenečene, ko so me zagledale, saj so na zaslišanju govorili tudi o meni in naši družini. Ugotavljale so, da se zdi, da vse vejo, in ugibale, kaj se bo iz tega izcimilo. Niti one niti jaz pa tedaj nismo vedeli, da je bila kurirka, ki je iz Gorice nekajkrat prinesla Žakljevo pošto, dvojna agentka.
V torek sem doma rekel, da sem zmenjen s prijatelji, in se odpeljal. Bil sem zadovoljen, ko me je na postaji milice namesto nedeljskega odurneža pričakal mlajši tovariš. Delal se je, kot da komaj kaj ve o zadevi, ki smo jo obravnavali v nedeljo, in da ga niti ne zanima. Vedel je za moje privatne izpite in da bom kmalu spet začel redno obiskovati klasično gimnazijo v Ljubljani. Zanimalo ga je, kje bom stanoval. Ko sem povedal, da v Teslovi ulici, je takoj ugotovil, da bomo blizu skupaj, saj je njegova pisarna na Rimski cesti. Torej se bomo verjetno kmalu spet videli. Ves razgovor je bil vljuden, nobenega pisanja in podpisovanja ni bilo in poslovila sva se skoraj kot znanca.
S čudnimi občutki sem se tisti večer po temni cesti peljal proti domu. Že prej me je skrbelo, kako se bom po tolikih letih kmetovanja spet privadil na šolske klopi, kako se bom vživel v pet do šest let mlajše sošolce, sedaj pa se mi je obetalo še nekaj težjega. Slutil sem, da prijaznost, ki sem je bil pravkar deležen, ne pomeni nič dobrega in da v Ljubljani ne bom imel miru, čeprav bi ga bil še kako potreben, da bi se vključil v normalen študij.
[Stran 045]
Načrti za ugrabitev se niso posrečili
Preden povem, kako sem jeseni 1951 spet začel obiskovati klasično gimnazijo, naj posežem še nekoliko nazaj. Žena Jakoba Žaklja, ki so jo zaprli januarja 1948, se je po dobrih dveh letih vrnila domov in vzela k sebi otroke, ki so v času njene odsotnosti živeli pri sorodnikih. Vedela je, da jo na vsakem koraku zasledujejo, zato ni bila presenečena, ko jo je nekega dne obiskal oznovec in ji po daljšem razgovoru predlagal, naj se z možem dogovori za srečanje na bloku v Gorici oziroma ji kar sam narekoval pismo in ga potem oddal na pošto. Ni se mu upala upreti, bila pa je tudi prepričana, da bo mož razumel, da je pisava v pismu njena, besede pa ne.
14. septembra 1950 so oznovci Marijo odpeljali v Gorico in v spremstvu enega od njih je šla proti mejnemu bloku. Na drugi strani je opazila moža in še nekoga, ki pa sta se že odmikala in ji pomahala v slovo. Še isti dan je Jakob Žakelj napisal pismo, ki je bilo pravzaprav namenjeno Ozni: »Kot si videla, sem se Tvojemu pismu odzval in se hotel srečati s Teboj, toda takoj sem prepoznal namen Tvojih spremljevalcev. Pišeš, naj o tem nikomur ne govorim. Ustregel Ti bom, če ta dogodek ne bo imel zate in za nikogar drugega nobenih posledic, v nasprotnem pa bomo poskrbeli, da bo prišel v javnost in na merodajna mesta.« Načrt za ugrabitev Jakoba Žaklja – če ni bilo to samo zastraševanje in maltretiranje sorodnikov – se torej ni posrečil.
Ko sem jeseni 1951 prišel v Ljubljano, o »organiziranem srečanju« Jakoba Žaklja in njegove žene nisem nič vedel in tudi na »znance« na Rimski cesti sem skoraj pozabil, saj sta me sprememba med Šentjoštom in Ljubljano ter ponoven začetek šole za nekaj časa popolnoma zaposlila. Zdi se, da so tudi »znanci« to vedeli in so mi nekaj časa dali mir. Toda – ko sem neko jutro z aktovko v roki stopil iz hiše na Teslovi ulici, je k meni pristopil moški srednjih let in vprašal, ali sem ta in ta. Pritrdil
Figure 3. Janez Maček – v sredini – s prijateljema, preden se je vkrcal na ladjo Bovec za odhod v domovino.
sem, on pa se je predstavil kot Konobelj iz pisarne na Rimski cesti. Priimek mi tedaj ni še nič pomenil, za pisarno na Rimski cesti pa sem vedel iz Polhovega Gradca. Spremljal me je del poti do klasične gimnazije in mi postavljal preprosta vprašanja o šolskem urniku, kje se hranim, ali kaj grem domov v Šentjošt itn. Na koncu mi je predlagal datum in uro, ko naj bi se oglasil na Rimski cesti. Ko sem določenega dne tam pozvonil, mi je odprl prav on, mislim pa, da je bil prisoten tudi starejši, sivolas in zelo resen tovariš Roman. Na vrsto so že prišla vprašanja o očetu, sorodnikih, šentjoškem župniku itn. Presenetilo me je vprašanje, ali oče večkrat v pismu pošlje dolarje in zakaj mama tega ni prijavila. Verjetno jo bodo zato morali poklicati na zaslišanje.
[Stran 046]
Odgovoril sem, da vem za vsako očetovo pismo, saj potem nanj odgovorim, četudi je naslovljeno na mamo, vendar vem, da je le enkrat tako dobila 20 dolarjev, ki jih je takoj prodala sovaščanu, ker je bila čisto brez denarja. Sledilo je opozorilo, da je od mojega sodelovanja odvisno, kaj bodo naredili z njo, naj torej upoštevam, da tako njo kot mene že zaradi njenih bratov lahko vsak trenutek strpajo v zapor. Potem je morala res priti na zaslišanje v Ljubljano, kaj hujšega pa ni bilo.
Opisal bom še en dogodek, ki je kasneje pripeljal do napetega zaključka mojih obiskov na Rimski cesti. Neko jutro me je na poti v šolo spet ustavil moj »znanec« in ukazal, da moram takoj z njim v pisarno. Brez uspeha sem prosil, da bi zadevo preložila, saj smo tisti dan pisali latinsko šolsko nalogo. V pisarni na Rimski cesti naju je čakal tovariš Roman, še bolj hladen in mrk kot navadno. Kmalu sem izvedel, zakaj so me klicali: Odločili so se končno ustaviti delovanje Jakoba Žaklja. Ker ima doma ženo in pet majhnih otrok ter kopico sorodnikov, ki so že itak veliko trpeli zaradi njega, nudijo še eno možnost, da se spametuje in začne drugače obnašati. V nasprotnem bodo sledili ukrepi proti njegovi družini in sorodnikom. Verjamejo, da bi mu jaz znal vse to pojasniti in da bi me poslušal, zato naj mu napišem daljše pismo in se dogovorim za srečanje v Gorici. Imam dva dni časa, da pismo napišem, odposlali pa ga bodo oni in poskrbeli tudi, da bom ob dogovorjenem času v Gorici. Moje dopovedovanje, da strica Jakoba nisem videl od leta 1945, da ga komaj poznam, da dvomim, če bo sploh hotel govoriti z menoj, ni pomagalo in sledilo je opozorilo o posledicah morebitnega nesodelovanja, ki je zvenelo kot resna grožnja.
Bil sem v hudi stiski, kaj naj naredim. Prijatelj, kateremu sem to potožil, me je napotil k znanemu ljubljanskemu odvetniku. Proti pričakovanju me je sprejel, poslušal mojo zgodbo, nato pa rekel nekako takole: »Zelo težko vam kaj svetujem. Vaš slučaj je tak, da lahko ukrepajo proti vam, če boste ubogali, zlasti pa, če ne boste. Če ne ubogate, vas sicer lahko zaprejo, toda imeli boste mirno vest in obdržali notranjo svobodo, če pa ubogate, se zna zgoditi, da se bo zanka, ki si jo boste s tem sami nadeli, zadrgnila in se je zlepa ne boste rešili.« Odločil sem se, da ne bom ubogal. Ko se po dveh dneh nisem oglasil na Rimski cesti, me je tretji dan»znanec« spet čakal na ulici in moral sem z njim v pisarno, kjer je že bil tudi tovariš Roman. Sprejem je bil izredno hladen: »Ali si napisal pismo?« »Nisem in ga tudi ne bom, ker je Žakelj moj stric in se v to nočem vtikati, kot se tudi njegovemu nagovarjanju pred časom nisem odzval.« Ni bilo nobenih klofut in ne vpitja, pač pa sem spet dobil papir in pisalo ter pisal in podpisal izjavo.
Nedolgo zatem sem na Tromostovju srečal tovariša Romana. Šla sva blizu drug ob drugem, toda on je gledal vstran in ni odgovoril, ko sem ga pozdravil. Junija 1955 smo imeli maturo. Kak mesec pred tem me je ravnatelj poklical v pisarno in vprašal, ali vem, da ni gotovo, če bom smel delati maturo. Brez olepševanja sem mu na kratko povedal svojo zgodbo. Pozorno me je poslušal in motril skozi svoja debela očala, nato pa poslal nazaj v razred. Čeprav sem se do zadnjega bal, se ni zgodilo nič in maturo sem naredil s prav dobrim, čez kaka dva meseca pa že odšel na služenje 18-mesečnega vojaškega roka.
Mislim, da bi bila ta zgodba nepopolna, če ne bi na koncu povedal še nekaj o očetu. Ker se mama in otroci nismo mogli odločiti za odhod v Argentino, je začel razmišljati, da bi se on vrnil domov. To gotovo ni bilo lahko, saj tedaj v emigraciji še niso bili niti malo naklonjeni vračanju v »komunistično Slovenijo«. Po drugi strani tudi ni bilo nobene prave garancije, da bo v domovini dobro sprejet. Kjerkoli smo glede tega vprašali, smo dobili približno enak odgovor: »Seveda, naj kar pride. Če nima krvavih rok, se mu ne bo nič zgodilo.« Dobro smo vedeli, kdo in kako odloča glede »krvavih rok«. Njegovo hrepenenje po družini in do-[Stran 047]mači zemlji je pa bilo vendarle močnejše kot vse drugo in v začetku leta 1963 je s slovensko ladjo Bovec prispel v Koper. Šel sem ga tja počakat in mu pomagal prenesti skromno prtljago z ladje na avtobusno postajo tam v bližini. Skupaj z njim sta pripotovala še dva Šentjoščana: Marija Jesenovec in Ivan Oblak, katerega žena Jožefa in sin naj bi tedaj hkrati z našo družino ilegalno odšla preko meje v Italijo.
Še isti večer in naslednji dan, ko je bila nedelja, se je pokazalo, da hitre »integracije« doma ne bo. 18 let ločitve je naredilo svoje. Najmlajši brat, ki je bil ob očetovem odhodu na Koroško star komaj pol leta, je bil sedaj odrasel mladenič, pa je pravzaprav prvič videl očeta. Tudi jaz, ki sem mu tolikokrat pisal, sem začutil, da si nisva blizu. Mama, ki je 18 let sama nosila breme skrbi za dom in otroke, je s tem postala samostojna in odločna, kar je bilo močno v nasprotju s tem, česar je bil oče nekoč vajen in kar je v tujini ves čas pogrešal. Oba sta medtem – vsak po svoje – veliko pretrpela, sedaj pa se je pokazalo, da marsičesa ne vidita ali ne razumeta. Oče, ki je bil prej lastnik in gospodar kmetije ter župan, je tudi v tem pogledu čutil bolečo praznino, če ne še kaj hujšega.
Pa to še ni bilo vse. Tisti, ki so nam obljubljali, da se mu ne bo nič zgodilo, so vedeli, kaj je treba narediti, da ga bo prizadelo, čeprav na zunaj ne bo nič videti. Enkrat ali morda dvakrat se je moral javiti v Kotnikovi ulici v Ljubljani. Pospremil sem ga tja in počakal v hodniku ali na ulici. Čeprav je prišel ven po dobri uri, je bil utrujen in čisto spremenjen. Niti besedice ni povedal o tem, kaj so ga spraševali oziroma zahtevali od njega. Bil sem prepričan, da je podpisal, da bo molčal in morda še kaj drugega. Popolnoma pa ga je vrglo s tira neko pismo, napisano z nerodno otroško pisavo, ki pa ga je očitno pisala roka odraslega in bržkone izobraženega človeka. Meni ga je le za hip od daleč pokazal, o vsebini pa kljub prigovarjanju ni hotel nič povedati. Od strica, njegovega brata, smo kasneje zvedeli, da je bilo v zvezi z mamo. Ko sem po očetovi smrti – umrl je leta 1975 doma in bil pokopan v Šentjoštu – prvič bral spomine dr. Ceneta Logarja na Goli otok, sem se posebno zamislil nad tem, kaj vse so mu tvezili o njegovi ženi, da bi se ločil od nje. Naenkrat mi je postalo jasno, da je bila to preizkušena, zločinska metoda, s katero so »demonske sile«, kot piše dr. Logar, načrtno vplivale na takratno družbo in mnogim na neopazen način zagrenile ali celo uničile življenje. Pa še nekaj vprašanj se mi odpira ob tem. Ali je mogoče obtoževati t. i. desnico, da v 25 letih ni povedala vsega o sodelovanju z Udbo? Ali ni o nekaterih zadevah silno težko govoriti? Ali se sploh spodobi, da otrok spregovori o najbolj ranljivih čustvih svojih staršev, ki jih v potankosti niti ne pozna in zato tudi težko razume? Seveda s tem ne mislim, da naj bi se o skrajno nizkotnih in zločinskih metodah Udbe sploh ne govorilo, pač pa, da je pri tem potrebna skrajna obzirnost in previdnost. Odločitev za tole pričevanje res ni bila lahka, najbolj enostavno bi bilo molčati, toda prevladala je potreba po uveljavitvi resnice, saj verjamem besedam, ki so zapisane v knjigi vseh knjig: „In resnica vas bo osvobodila!“ Bog daj, da bi se napoved kmalu izpolnila!
Figure 4. Janez Maček na obisku [Stran 048]