»Slovenija – še vedno naša ljuba domovina nepozabljena!« »Bog jo živi!«

Tako je zapisala Francka Kopač Kočar iz Prikrnice pri Moravčah po štiriinšestdesetih letih svojega zdomstva v Argentini. Domoljubje, ki ga izžarevata ta dva preprosta stavka, me je nagovorilo, da v jubilejno izdajo Zaveze tokrat ne bom pisala o nikdar dovolj popisanem trpljenju slovenskega človeka med vojno in zločinsko revolucijo, ampak o domoljubju izgnancev, ki so morali pred njenimi strahotami iz domovine pobegniti, a so ohranili vsa plemenita nagnjenja, ki jih oblikujejo v srčno dobre, poštene, resnicoljubne, spravljive in omikane ljudi. Za takega Slovenca ostaja Slovenija desetletja dolgo »še vedno naša ljuba domovina nepozabljena«, še več, to svojo ljubo domovino, svoje versko prepričanje in čustvo blagoslavlja z bogato vsebino treh besedic, nikoli zastarelih ali pozabljenih in vedno uresničljivih, če so iskrene: »Bog jo živi!«

Ob rojstnem dnevu naše, tudi moje, države želim, da bi vsi Slovenci v zdomstvu in tudi mi doma v Sloveniji, poživili in ohranili državljansko zavest in iskreno, dejavno domoljubje. Da bi ji lahko iz srca zaželeli: »Bog jo živi!« To zmorejo mnogi Slovenci po svetu, čeprav jim je bila domovina odvzeta, mi v domovini pa smo okrnili celo slovensko himno, saj smo ignorirali Prešernovo srčno željo: »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je, sinov sloveče matere!«

Kadar pišem v Zavezo pričevanja ljudi, ki so prestali veliko trpljenja in bolečine medvojnih in povojnih let, ugotavljam, da njihovi svojci še vedno trpijo, ker jim nove krivice (namerno zavlačevanje pokopa žrtev, manipulacije, laži, pretvarjanja) in razočaranja povzročajo vedno novo bolečino. Vselej pa se kot rdeča nit kaže navezanost pričevalcev na rodno družino, mamo, ata, brate, sestre, na lepote nekdanjega življenja v družini; pa na otroštvo, šolska leta, mladost, življenje na vasi, na otroške igre, mladostne dejavnosti in kulturno izročilo kraja in njegovih prebivalcev, na praznovanja, na delo na domači kmetiji, in to trdo delo. Spomini pričevalcev na otroška in mlada leta niso vselej le prijetni in lepi. Še kot mladi so spoznali, da je tudi teža in vročina dneva sestavni del človekovega življenja. Privadili so se delu, navadili na pomanjkanje in tudi na odpovedi. Kasneje so hvaležno ugotavljali, da jim je vse to v življenju samo koristilo. Le s pridnim delom in požrtvovalnostjo so lahko preživeli. Velikokrat pa ugotavljajo: kljub vsem težavam smo bili srečni, nismo imeli občutka, da nam kaj manjka.

Danes postaja vedno bolj očitno, da občutek pripadnosti družini in domu od otroštva in mladostništva dalje do zrelih let poraja in krepi tudi občutek pripadnosti domovini in narodu. Pripadnost domačim, ki jo pogojuje medsebojna ljubezen, razumevanje, pogovori, prilagajanje drugemu, krepi v mladem človeku spoznanje, da pripada tudi svojemu narodu in podobno kot do domačih čuti odgovornost tudi do svojega naroda. Večinoma so bili moji pričevalci in njihovi pobiti domači globoko verni ljudje in vedeli so, da človek končno kot eden od otrok nebeškega Očeta pripada širšemu občestvu. Od tod njihova trdna zaveza trem vrednotam: Mati – Domovina – Bog.

To spoznavam ob zgodbah mojih pričevalcev iz različnih koncev med vojno preizkušene Slovenije, v zadnjem času iz Moravške. Kot sem se namenila, se bom tokrat omejila le na ljubeče spomine na njihovo domačo družino, na lepote domače pokrajine, ki jo nosijo v svojih srcih (in z njo vred vso Slovenijo), in še na mnoge druge vrline, ki so jih naredile domoljube, dobre in poštene ljudi. Zaradi verske vzgoje tudi kristjane, ki so jih bridke preizkušnje, mnogotere bolečine in krivice prečistile in notranje obogatile.

[Stran 033]Figure 1. Kamniške planine – pogled z Ljubljanskega barja

Nadaljujmo kar s Francko Kopač Kočar, ki svojo zgodbo pričenja pesniško preprosto: »Tam je Moravška dolina, / misli mi k tebi hite, / polna spominov mladosti, / kot čudovite sanje se v meni bude.« In nadaljuje: »Spomini se radi vračajo v brezskrbna otroška leta, ki smo jih srečni preživljali v domači družini. V mali vasici Prikrnici pri Moravčah sem bila doma, samo dvanajst hiš je štela naša vas. Lepe kmetije s sadnimi vrtovi okoli gospodarskih poslopij, obdelana polja, veličastni gozdovi so se raztezali v Mohorski hrib in proti Rožeku, kjer stoji razvalina starega gradu. Pripovedka pravi, da se je grajska hči Liza rada sprehajala po gozdu ob studencu. Nekoč je prijezdil mladenič, jo posadil na konja in odjezdil z njo v daljno deželo in nikoli več se ni o njej ničesar zvedelo. Hrib ob studencu pa se še danes imenuje Lizinberg.

Naj zapišem po Prešernovo: ‘Prikrnica vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta.’ Pri nas doma nas je bilo deset. Ata in mama, sinovi in hčerke: Francelj, Tone, Ivan, Johanca, Francka, Mavricij, Ančka in Mimi. Bilo nam je lepo in radi smo se imeli, četudi smo se kdaj spričkali.

Francelj je študiral v Škofovih zavodih, veseli smo ga pričakovali domov za vsake počitnice, potem pa nam je rad nagajal. Veliko smo peli, Francelj in Ivan in Johanca so peli pri zboru v Moravčah. Bila sta dva zbora, cerkvenega je vodil organist g. Aleš Capuder, moškega pa profesor Mavricij Bergant … V šolo smo hodili v Moravče dva kilometra daleč, poleti bosi, pozimi v podkovanih visokih čevljih in večkrat je bilo treba gaziti sneg po poledenelih potih … Po opravljeni šoli smo se vključili v mladinske organizacije. Vsak je dobil svoje mesto: pri pevskem zboru, pri igrah in športu. Gospoda Jože Ferkulj in Fortunat Majdič sta postavila na oder pred cerkvijo veličastno igro, misterij Slehernik. Imeli smo sestanke, predavanja in razne debate; za vse to so skrbeli gospodje kaplani. Prosvetno delo nas je močno povezovalo v skupnost; nas vse je družilo v veselju in srečni mladostni razposajenosti. V takem zdravem okolju smo odraščali in delali načrte.

Sveta Mohor in Fortunat sta bila naša zavetnika. Na precej visokem hribu se blesti prijazna cerkvica sv. Mohorja, ena od štirinajstih [Stran 034]podružnic moravške dekanije. Radi smo zahajali gor; posebno kadar je bila sv. maša, se je napolnil ves hrib. Na vrhu je zelo lep razgled na vse strani: na Šmarno goro tja do Ljubljane, na pogorje nad Črnim grabnom z vasicami, kot bi se ovčke pasle po planotah. Zadaj pa se raztezajo Kamniške planine. Kako lepa naravna scenografija! Limbarska gora pa kraljuje nad vso Moravško dolino. Pesem poje naprej: Stari gradovi molčijo, / na holmih pa lipa cvete, / bistri studenčki žuborijo, / in utirajo skrivne steze.«

Franckino mladostno veselje je končala okupacija in revolucija, ki njeni družini ni prizanesla. Po vojni je moralo nadaljevati življenje v Argentini. Pričevanje končuje z besedami: »Vse to zmore velika ljubezen do naše drage Slovenije. Dolžni smo tudi priznati, da nam je bila druga domovina Argentina dobra mati. Vse blagoslove obema domovinama, tisoč sreč na vajino pot! Slovenija, moj dom brez mej, / ker nosim Te s seboj, kjer rod je moj, kjer sin je Tvoj, tam si Slovenija!« Tako Francka Kopač Kočar.

Gospa Kristina Zarnik Jerovšek iz vasi Nasovče pri Komendi je bila ob koncu vojne stara sedem let in pol in težko si predstavljamo, kako je doživljala dogodke vojne in revolucije, kako so se spomini na vse težko in boleče v njej predelali v plemenito in srčno. »Z nami sta živela stari ata in stara mama Teran. Zelo sem bila navezana zlasti na babico, saj me je ona naučila vse molitvice in rožni venec. Hodila sem v drugi razred osnovne šole v Komendi. Pripravljala sem se na prvo sveto obhajilo. Mama mi je že kupila belo blago za obhajilno obleko.

Med petimi otroki sem bila najstarejša. Na vasi smo se veliko igrali s sosedovimi otroki. Pozimi smo bosi tekmovali v teku, se sankali, poleti smo se vozili s triciklom in s kolesi … Prišel je osmi maj 1945. Stari oče in ata sta že nalagala na voz najbolj potrebno. Tudi jaz sem v svoj cekar pripravila zame najdražje in pomembne reči: blago za obhajilno obleko, koraldice, prstanček, slamnik in zvezek. Še danes ga vidim pri vzglavju mamine postelje. Ko je prišla mama domov, mi je stresla vse iz cekarja in dala vanj sladkor za na pot, da ga bom imela pri roki. Nihče ne ve, kako mi je bilo hudo. V taborišču sem vedno mislila na ta cekar.

Potem odhod. Stara mama je želela, naj vsaj mene pustijo pri njej. A ata in mama sta bila odločna, da gremo vsi. Stara mama mi je v roko potisnila rožni venček in mi rekla, naj veliko molim. Vem, da sem držala besedo in že na vozu veliko molila. Nisem jokala, ker se nisem zavedala, kaj se hudega dogaja. Staro mamo sem pogrešala še veliko let … V taborišču v Lienzu sem hodila v drugi razred. Bila sem vesela, ker sem imela veliko družbe in igranja. Šla sem tudi k prvemu sv. obhajilu in sv. birmi. Botra Marica nas je peljala k jezeru in peljali smo se s parnikom. Podarila mi je piškote in sladkorčke … V taborišču v Spittalu smo večkrat s prijateljicami posedale ob progi in ko so nam iz mimoidočega vlaka vrgli kak piškot, smo si ga med seboj razdelile … Vsa srečna sem začela hoditi v četrti razred.«

Mesec dni kasneje je prišel dan odhoda v Argentino.

Magda Gaser Češarek se je rodila na Jesenicah na Gorenjskem. Bila je zvesta vrednotam, ki so bile v njej ukoreninjene, vedno pripravljena, da pomaga bližnjemu. Dva meseca pred svojo smrtjo v Cordobi ji je oče zapisal v spominsko knjigo: Tam pod Golico, kjer narcise cveto, / zagledala si luč sveta, tam tekla ti je zibelka. Pred vojno so živeli v Kranju. Ko so ob okupaciji Nemci zasedli Kranj, je oče ostal brez službe.

Gospa Magda se takole spominja božiča 1942: »Dan pred svetim večerom je mama jokala. Ko sem jo vprašala, zakaj, mi je odgovorila, da nima ničesar, da bi nam spekla potico. Starejši brat Srečko pa ji rekel: ‘Nič zato. Da smo le skupaj!’ Pokadili smo in pred jaslicami zmolili rožni venec. Mama je ves čas jokala, saj maše za sveti večer ni bilo, niti ne za sveti dan. Igrali smo se tombolo za pečen krompir. Ko se [Stran 035]

Figure 2. Ljubljana – vedno živahni Prešernov trg

danes spominjam tega božiča, mislim, da je bil to naš najlepši božič …« Magda se spominja očetove domoljubne vzgoje. »Leta 1944 smo šli z očetom na Golico, da nam je pokazal, kaj vse je bilo slovensko, pa so nam Avstrijci vzeli.« Ob nekem drugem dogodku pa svoje veliko zaupanje v Marijino pomoč. »Nekaj mesecev po izletu na Golico smo se peljali z vlakom na Brezje. Na poti proti postaji Otoče je v zadnjem vagonu eksplodirala bomba, na srečo je bil to poštni vagon. Vlak se je ustavil, ljudje pa so pričeli jokati. S povzdignjenim glasom, da so ga vsi slišali, je oče rekel: ‘Zahvalimo se Mariji, saj nas je ona rešila!’ 6. maja 1945 je oče na poslopje, kjer smo takrat v Kranju stanovali, obesil slovensko zastavo in nam rekel: ‘Zadnjikrat visi, neomadeževana z rdečo zvezdo.’ Visela je ves dan. Šele proti večeru so jo sneli nemški vojaki …«

Po prihodu v Argentino so se zaradi očetovega slabega zdravja sprva naselili v Cordobi, po očetovi smrti so se preselili v Buenos Aires, kjer so skupaj živele tri prijateljske družine z Jesenic.

Gospa Marija Dolinšek Cerar iz vasi Podsmreka v fari Dobrova pri Ljubljani je tiha, mirna, vdana, potrpežljiva in čuteča ženska duša. V družini so bili trije sinovi in tri hčerke. Marija se spominja srečnega otroštva in mladosti, ki se je končalo s smrtjo očeta in matere že pred vojno. »Moja rojstna fara Dobrova je bila pred vojno romarski kraj, saj je znana po božjepotni cerkvi Marijinega vnebovzetja. Ko smo bili še majhni, se spominjam, da je bilo v času od velikega do malega šmarna veliko romarjev. Prišli so z vozovi iz raznih krajev. Skozi našo vas so prihajali iz Brezovice, Goric in okoliških fara. Sprejela jih je vrsta stojnic s spominčki in sladkarijami, ki so bili za nas otroke veliko veselje. Če smo bili pridni in smo radi pobirali sadje in ubogali, so nam ob nedeljah mama, ata, tete in stric dali kakšen dinar, da smo si kaj kupili. Zame je to lep spomin iz otroštva in mladosti.« …

[Stran 036]Figure 3. Novo mesto – Kapiteljska cerkev stolnica sv. Miklavža

Bratje so bili domobranci, zato so se s sestrami umaknili na Koroško in od tam v Argentino.

Kjerkoli se pojavi gospa Albinca Rožnik Kopač, ljudje začutijo njeno dobrohotno navzočnost in toplino in vedno pripravljenost za pomoč človeku v stiski. »Na otroška leta imam najlepše spomine. V srečni družini se nas je rodilo devet otrok. Trije so umrli že zelo majhni, jaz sem najmlajša. S sestro Angelo, ki je kasneje postala usmiljenka, sva se imeli zelo radi. Za igranje ni bilo časa, saj smo morali že zgodaj delati. Na sicer majhni kmetiji je bilo tudi za otroke dosti posla. A bili smo srečni!

Ata in mama sta bila zelo verna in delavna. Vse naše življenje je bilo povezano z vero in Cerkvijo. Mama je kmalu oslepela in s časom zelo oslabela. Starejši bratje so se poročili, da sem morala kar pridno poprijeti za delo. Doma

je ostal le brat Ludvik. Bil je zelo veselega značaja, priden za delo in podjeten za gospodarstvo. Bila sva velika prijatelja. Poročil se je in z ženo Rezko živel doma. Meni, osemnajstletnemu dekletu, je bil v največje veselje njegov prvorojenec. Kmalu se mu je pridružila sestrica. A njegova družinska sreča ni dolgo trajala, ker so komunisti pričeli z revolucijo. Po uboju štirih Mravljetovih družinskih članov iz naše fare Brezovice pri Notranjih Goricah so se vsi protikomunisti v vasi pridružili domobrancem, ki so se po tem strašnem zločinu pridružili postojanki v Notranjih Goricah, tudi brat Ludvik. Po vojni se je Ludvik umaknil z domobranci, starša sta ostala doma, tako sem odšla na Koroško čisto sama.«

V Argentini se je poročila, rodila šest otrok in si sčasoma z možem ustvarila dom v bližini Pristave. »Slovenska maša, slovenska šola in skupne prireditve so nama bile vez z domovino.

[Stran 037]

S starši sem si dopisovala, a videla jih nisem več. To je bila največja žalost tujine. Otrokom sem dala ljubezen do domovine brez vsakega sovraštva do naših preganjalcev. Nikoli nismo zvedeli, kje so ubili mojega brata Ludvika. Le to vemo, da je bil v Teharjah. Na spominski plošči v Notranjih Goricah je zapisano njegovo ime. Na brata smo ponosni, saj je bil na strani pravice in svobodnega življenja Slovencev!«

Zgodba gospodične Ivice Stajnko je posebna, kot je posebno njeno otroštvo v topli družini. Naj bo nekaj njenih spominov slavospev dobri družini, ki je s svojo toploto objemala otroke in jim lepšala težke dni.

Ivica Stajnko pripoveduje spomine v imenu vse družine. Spominja se rojstnega kraja in hiše, kjer so živeli v Novem mestu, na lepem griču nad Krko. Samo cesto je bilo treba prečkati, da so otroci prišli do lesne žage, kjer so delavci vozili otroke sem in tja. »Vsako nedeljo me je očka nesel k maši v cerkev sv. Miklavža. Še sedaj čutim, kako sem imela iz njegovega naročja lep razgled na oltar. Na božični večer je na dreveščku visel majhen otroški rožni venček, rdeč kot rubin. Na oknih so bile ledene rože, v dnevni sobi pa je tako lepo dišalo po piškotih, potici in dimu prižganih svečk na božičnem dreveščku, ki so osmodile iglice. Tega duha ne bom nikoli pozabila. To lepo, mirno življenje je kmalu pokosila vojna.« Ivica je imela pet let, sestrici pa tri in eno leto. Ob koncu vojne sta se oče in mama odločila, da zapustijo Novo mesto in odidejo na Štajersko k očetovi družini, pa ni bilo mogoče. Pridružili so se karavani beguncev in z deklicami na različnih vozovih prišli do Vetrinja, od tam pa v Buenos Aires; ves čas so bili vsi skupaj. Z veliko pridnostjo in trudom so prišli po desetih letih do svoje hiše v Castelarju. Svoje spomine konča gospa Ivica z zahvalo: »Srčno smo hvaležne svojim staršem, ki so tako skrbno in z velikimi težavami, skoraj od njune poroke l. 1938 do našega novega življenja v Castelarju žrtvovala, da sta nam nudila čim boljše življenje v težkih vojnih in povojnih časih.«

Gospo Pavlo Pegan Boh so na Pristavi poznali po tem, da je pogovor začela in vanj vpletala dva stavka: »Vete, moja mama je večkrat rekla … « in »Zmeraj sem naredila, kar je rekel tata … « Med govorom so izstopale zgodbice, polne modrosti in zdrave pameti našega preprostega človeka.

Gospa Pavla je bila rojena v družini desetih otrok v Vipavi l. 1924, zato jo je doletelo trpljenje zaradi slovenstvu sovražnega fašizma. Oče je opravljal zidarska dela. Bil je z otroki strog, a jih je imel rad, vzgajal jih je v poštenju in v ljubezni do slovenskega jezika. Gospa Pavla se spominja, da je še deklica pri sosedi utrgala rdeč nagelj in ga občudujoče prinesla domov. »Ko je oče to videl, me je dal čez kolena in mi jih s tenko šibo naložil. Podobnih skušnjav me je ozdravil za vse življenje. Oče nas je učil slovensko. Vsak od nas otrok je moral prebrati po eno poglavje kake knjige in če česa nismo razumeli, nam je oče razložil. Otroci smo rasli in morali veliko delati. Spomladi smo morali vstajati že ob štirih zjutraj, da smo šli na goro po travo za živino. Mama je rekla, da si je treba zajtrk zaslužiti. Mama mi je nekoč ukazala, naj za večerjo skuham prežgano juho. Vzela sem preveč moke in še žgala sem jo preveč, tako da juhe niso marali jesti. Oče pa jo je pojedel kar dva krožnika in mi rekel, da se bom že navadila in drugič bolje skuhala. Oče je bil moder in pravičen, mama pa zelo dobra. Če smo se otroci kdaj kregali med seboj, nam je rekla: ‘Otroci, imejte se radi, če se nimate radi, se spoštujte, če se ne morete spoštovati, pa niste vredni, da vas sonce obsije.’ Vsi otroci smo bili delavni in pošteni. Zimski večeri so bili pri nas doma zelo lepi. Ker so bile moje starejše sestre luštkane, so jim fantje prihajali pet in z violino igrat pod okna spalnic, ki so bile v prvem nadstropju. Ko je oče to opazil, je dal napraviti take ‘gartre’, da še maček ne bi mogel skozi. Vse štiri so se kmalu srečno poročile.«

Ko je Pavlica imela petnajst let, se je pričela vojna. L. 1943, po razpadu Italije, so z Nanosa v dolino prišli partizani in pričeli v veliko [Stran 038]razočaranje vseh z boljševistično revolucijo. Njenih uničujočih posledic za Pavlino rodno družino ne opisujem, naj omenim le, da je po zaslugi dekana, ki mu je bilo dobro znano Pavlino poštenje, dobila priporočilo in potrebne papirje za pot v Rim, tam pa dokumente in potni list za Argentino.

Vsi našteti drobci iz pričevanj nekaterih žensk, ki so kot otroci na lastni koži občutile in doživljale divjanje revolucije, jasno kažejo, da so jih starši in stari starši v najtežjih časih narodove preizkušnje vzgajali k domoljubju, poštenju, v dobre in delavne ljudi, saj so vedeli, da bodo lahko samo z delom in odpovedjo preživeli.

Prav tako je pomembno dejstvo, da se je po domovih veliko molilo, med vojno še več molilo, in pred vojno versko vzgajalo v šolah, v raznih društvih in ustanovah. Otrokom in mladim so bili poleg staršev največji zgled vere predvojni duhovniki, ki so skrbeli v raznovrstnih društvih za zdravo duhovno in telesno rast. Vera je staršem in mladim pomagala tudi v hudih preizkušnjah. Jože Javoršek, sin kmečkih staršev iz Moravč in družine devetih otrok (spoznali ga bomo v prihodnji številki Zaveze) je bil prisilno mobiliziran k partizanom. Toda po vsem, kar je tam videl in spoznal, se je trdno odločil, da ob prvi priliki pobegne; pridružil se mu je še prijatelj. Ko sta na dogovorjenem mestu ob njivi koruze čakala, da se zmrači, se je spomnil napotka moravškega župnika Jerneja Hafnerja, da je treba večkrat moliti v čast božji previdnosti. Zmolila sta večerni Ave in dodala še Oče naš, naj jima božja previdnost pomaga pri begu. Uspelo jima je in Jože je bil vse življenje prepričan, da je njun pobeg načrtovala in vodila božja previdnost.

Vrnil se je domov in odšel služit v Domžale k trgovcu z vinom, ki pa je bil terenec, prav tako njegova dekla. Tega ni vedel, padel je v past in ob neki priliki so ga zajeli partizani. »Aha, zdaj te imamo, zdaj nam ne boš več ušel! Zate je škoda šusa!« mu je zagrozil partizan velike postave, debel in rdeč, ko so ga na vrvi privezanega kot žival, prignali v klet Sršenove vile, kjer so popivali. Od tod so ga ob dveh ponoči znova odgnali v hlev Jurkovčeve domačije v vasi Vašemberg in z zvezanimi rokami zaprli v hlev. Še vedno ga je stražil partizan. Jože se spominja: »Zdaj mi je začelo biti pri srcu res težko. Obhajale so me strahotne misli, zlasti misel, da zame ni več rešitve. Zavedal sem se, kaj je v Sršenovi vili rekel partizan. Težki trenutki, ki se ne dajo popisati. Ni mogoče povedati, kaj človek čuti v taki stiski. Bil sem čisto iz sebe, brez vsake moči in volje, da bi se rešil. Dve stvari sta me posebno tolažili: prvič, da sem bil zadnjo nedeljo, na praznik sv. Jožefa, pri sv. spovedi in sv. obhajilu; drugič pa, da je bila sobota, ki je Mariji posvečena in praznik Marijinega oznanjenja. Vedel sem tudi, da domači, zlasti pa ata in mama, doma zame molijo. Mislil sem res na to, da bosta Bog in Marija v tem hudem trenutku uslišala molitev staršev in mi pomagala. Kar naprej sem se tolažil: ‘Hvala Bogu, da sem bil v nedeljo pri sv. spovedi in sv. obhajilu!’ Dodal pa sem pogosto prošnjo: ‘Marija Pomagaj z Brezij, pomagaj mi!’ To sem ponavljal kar naprej. Le to sem še zmogel.«

Stražar v hlevu je zaspal. Z zvezanimi rokami je Jože odšel proti vratom hleva in pogledal skozi špranjo. »V hiši luč, harmonika, ples, vriskanje. Zunaj, pred vrati hleva, pa partizanski stražar. Toda ta se je obrnil od vrat hleva proti hiši in šel za hlev. Jaz sem se obnašal, kot da grem na malo potrebo. Moj osebni stražar v hlevu je zaspal, stražar pred hlevom jo je mahnil za hišo. Odprl sem vrata, naredil nekaj korakov, pogledal okrog sebe: nič nisem opazil. Rekel sem: ‘Bog in sveti križ božji’ in stekel navzdol proti Dobu. Tekel sem, padal, vstajal in spet tekel naprej. Zelo me je oviralo, da sem imel roki zvezani.« Skrit pod grmovjem ob reki Bistrici je z zobmi razgrizel vrv in si razvezal roki. Jože je prepričan, da ga je tudi tokrat rešila božja previdnost in brezjanska Marija Pomagaj.

Jože Javoršek se takole spominja zadnje velike noči l. 1945 v domovini.

[Stran 039]Figure 4. Vipavska dolina in cerkvica sv. Hieronima na pobočju Nanosa

»Lepi so velikonočni prazniki. Lepe so tudi velikonočne navade, lepe so bile v cerkvi, posebno pa v družinah. Kako prijetne spomine imam na velikonočne praznike, kot fant sem ministriral. V vojskinih letih ni bilo več tako. To sem še posebej občutil pomladi 1944, ko sem bil daleč od doma. (Potem ko je drugič pobegnil od partizanov, se je umaknil v Lienz.) Tisto veliko noč sem se z žalostjo spominjal prejšnjih. Ob zadnji veliko noči v domovini sem bil domobranec na postojanki v Št. Vidu pri Lukovici, nedaleč od doma. Z lepimi pomladanskimi dnevi je prišla tudi velika noč. Že v mraku velikonočne sobote je bil sklican zbor domobrancev. Odrejene so bile štiri močne patrulje za nočne obhode. K eni sem bil dodeljen tudi jaz. (Danes smo od teh fantov ostali živi le tri je, šest pa je bilo vrnjenih iz Vetrinja. Bog ve, kje počivajo?) Dali so nam povelje za odhod in smer. Kljub polni luni je bilo temno. Nebo je bilo prekrito z oblaki. V nočni tišini ni bilo čuti nič drugega kot lajanje psov in skovikanje sov. Bila je tišina brez vsakega slavnostnega razpoloženja, drugače kot prejšnja leta v noči pred nedeljo vstajenja. Patrulja je v tišini šla na izvidnico. Prišli smo na rob gozda, kjer se prične moja rojstna vas. Iz župnijske cerkve je bilo slišati uro, ki je bila polnoč: prišel je dan vstajenja. Oblaki so se razpršili, postalo je svetleje. ‘Fantje, ostanite tukaj v zasedi, midva s sosedom pa skočiva pogledat domov.’ In res sva z vso previdnostjo, a pogumno odšla v vas, vsak na svoj dom. Nekaj mesecev prej so našo dolino že zasedali partizani. Potrkal sem na vežna vrata in rahlo poklical. Povedal sem, kdo sem. Čez čas je prav previdno in potiho k vratom prišla mama, me spoznala in odprla, a luči ni prižgala, zaradi varnosti. Ostal sem samo za nekaj minut. Odšla je in prinesla potice in mesa, oboje blagoslovljeno. Spravil sem v nahrbtnik in odšel. Tisto veliko noč naša mama niso hranili velikonočnih jedil v hiši, ker so govorili, da jih bodo prišli iskat partizani. Skrila jih je na skednju, zame jih je šla tja iskat.

[Stran 040]Figure 5. Triglav – pogled z Osolnika

Hotela je ohraniti za dom vsaj nekaj, kajti prejšnji dve leti so partizani pobrali vsa velikonočna jedila.

S sosedovim fantom sva se našla na dogovorjenem mestu in se vrnila k patrulji. Vsi smo bili deležni velikonočnega ‘žegna’. In spet je šla pot naprej na drugo stran vasi na neki grič. Tišina. Takoj nato pa smo se razporedili v strelce, kajti zaslišali smo ropot partizanskih voz, ki so bili namenjeni v vas ropat in ‘osvobajat’. Že so bili v bližini znamenja Žalostne Matere božje z mrtvim Sinom v naročju, torej tik pred vasjo. Tedaj je zapela Viktorjeva strojnica, zadonel Mihov minometalec, odmevale so brzostrelke in karabinke. Partizanska kolona se je v trenutku razpršila – ni je bilo več.

Povelje: ‘Naprej!’ Prešli smo dve vasi, Sotesko in Pogled. Vse je bilo mirno, vse v redu. Še dalje je šla naša pot tisto velikonočno jutro: skozi velik gozd in v hrib do cerkve sv. Mohorja, podružnične cerkve moravške fare. Ura je bila že več kot tri; nekateri so šli k cerkovniku po ključe od zvonika, drugi smo ostali v zasedi; celo uro so fantje pritrkavali v čast velikonočne nedelje in Kristusovega vstajenja. Začelo se je svetliti in krenili smo preko gozdov do Prikrnice, od koder je lep razgled na vso Moravško dolino in na same Moravče s cerkvijo sv. Martina.

Obstal sem. Nepopisno lepo pomladansko jutro se je rojevalo. Ob žvrgolenju ptičkov mi je pogled uhajal preko gozdov in njiv na rojstno vas. Tam je že zapel veliki farni zvon, na katerega sem tolikokrat zvonil. Nepozaben je spomin na tisto jutro, ko sem zadnjikrat slišal glas zvona naše farne cerkve. Zadnjikrat sem s tako lepega mesta mogel s pogledom objeti vso vas. Bog daj, da ne bi nikdar pozabil tistega velikonočnega jutra. Danes je še živ spomin v meni, tako živ, kakor bi bilo včeraj.«

Viri:

Moja zgodba, izdala Zveza slovenskih mater in žena – odsek Pristava. Uredila ga. Marjana Batagelj, Buenos Aires, oktober 2005.

Revolucija okoli Limbarske gore Dokument XIV. Za tisk pripravil, izdal in založil dr. Filip Žakelj, Buenos Aires 1979.

[Stran 041]