[Stran 093]
Že od sredine tridesetih let je v uporabi izraz antifašizem, ki je genialno premišljeno geslo. V isti koš postavlja nacizem, Mussolinijev fašizem, Francov in Salazarjev režim ter vsak režim, ki nasprotuje komunizmu, nazadnje, v kakšni deželi pod Triglavom, vključuje tudi vsako dejavnost, ki zavrača titoizem. Z govorjenjem o antinacizmu bi zgodovinsko nehote primerjali Hitlerjev režim s Stalinovim. Ugotovili bi, da sta si podobna in da se v naravi razlikujeta od drugih režimov. Takšne in podobne misli se prepletajo ob branju knjige, ki jo je napisal nekdanji član (pet let) francoske komunistične partije. Svoje življenje je nato posvetil večdesetletnemu raziskovanjem totalitarizmov.
Že v Jugoslaviji leta 1971 je izšla knjiga Karla Štajnerja 7000 dni v Sibiriji. Čeprav je avtor v uvod zapisal, da ni njegov namen dokazovati zablode komunizma, bralca ni pustil brezbrižnega. V splošnem pomanjkanju legalnega kritičnega branja na temo komunističnega sistema je knjiga takrat marsikomu pomagala zavrniti razlage o dobrih namenih in slabih partijcih. Leta 1990 je izšla knjiga Rdeči horizonti. Pričevanje šefa Ceausescove obveščevalne službe, ki je iz Romunije pobegnil na Zahod, je druga kultna knjiga, ki jo omenjam in je izšla še v totalitarnem sistemu. Podrobno je opisala diktatorjevo obnašanje znotraj Romunije, odnose med komunističnimi vladarji in vezi z Zahodom. Če si jo v tistem času prebral, si dobil občutek, da je tudi ta pomagala k prebujenju zatiranih narodov in pospešila začetek žametne revolucije. In vendar se odnos do zgodovine ponavlja. Za srednji vek velja, da je bil doba temačnosti. Danes čedalje več ljudi potuje in na lastne oči spoznava in občuduje dosežke tega obdobja. Za nosilko neverjetnega razvoja takratne znanosti je spoznana Cerkev. Inštitucija pa kljub temu še vedno velja za dežurnega krivca za pojav kuge, Turkov, zaostalosti in lakote … Podobno vztrajnost kaže vsesplošni odnos do komunizma, pa tudi do »protifašizma«, v naših krajih pa se vzpostavlja »ljubezen do tovariša Tita«, občudovanje »dražgoške bitke« in podobnih mitov.
Zlo stoletja je knjiga založbe Družina, ki je na 158 straneh natisnjena v 800 izvodih. Njen podnaslov O komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega holokavsta pa že pred branjem daje upanje. Morda pa je končno prav avtorju Alainu Besançonu dovolj jasno
Figure 1.
uspelo pokazati, da ni nič nenavadnega, če si upaš primerjati totalitarizme med seboj. Res pa že na prvi strani avtorjevega predgovora k slovenski izdaji začutimo avtorjevo zavedanje ujetosti v vezi družbene sprejemljivosti komunizma in neprimernosti komparacionizma. Spoznanje, da tudi med francoskimi akademiki veljajo določena pravila, je grenko. In pravila se s časom še zaostrujejo. Vredno je omeniti, da so avtorji vseh treh omenjenih knjig (bivši) komunisti!
Zanimivo je avtorjevo razmišljanje o razmerju med pozabo komunizma in skrajno dobrim spominjanjem nacizma. Judje so prevzeli skrb za spomin na holokavst zaradi verske dolžnosti, ki je vezana na hvalo in spraševanje Boga, ki je obljubil posebno varstvo oziroma kazen za krivico in zločin. Človeštvo se torej mora za zavest o holokavstu zahvaliti judovskemu spominu. Ljudstva, ki so pozabila na lastne usode, so v resnici uganka. Kljub temu je holokavst vstopil v zavest ljudi šele več let po vojni, med drugim je k večji prepoznavi pripomogla ustanovitev judovske države. Svoje pa je prispevala tudi slaba vest krščanskega sveta, ki je dolgo gojil mačehovski odnos do judovstva. Vprašanje holokavsta tako deli odnos do dvajsetega stoletja, ko v ničemer ne obravnava komunizma. Nenavadnost je v tem, da so Judje pri komunističnem eksperimentu sodelovali, pri nacističnem pa so bili že v osnovi izločeni iz igre. Po Eichmannovem procesu je holokavst s svojimi razsežnostmi postal osrednji dogodek, [Stran 094]pa tudi temelj in osnova legitimnosti vsega judovstva, predvsem pa judovske države. Na drugi strani pa je že poročilo Hruščova iz leta 1956, ki govori o boljševiškem terorju, ostalo brez promotorja in mecena. Brez pravega odziva so ostala tudi vsa kasnejša razkritja …
Prvo poglavje knjige nosi naslov Fizično uničenje. Po shemi, ki ponazarja uničenje Judov, primerjalno obravnava tudi komunistične prijeme, ki se nenavadno ujemajo: razlastitev, koncentracija, pohodi morilskih akcij, deportacije, lakota in brezimnost. Vleče zanimive vzporednice med prijemi obeh totalitarizmov. Zanimiva je primerjava številk. Pripadnikov Gestapa je bilo nekaj tisoč, medtem ko je število pripadnikov KGB doseglo pol milijona. V DDR je Stasi zaposloval več ljudi kot Gestapo v vsej Nemčiji.
Vendar so pri komunizmu stvari praviloma bolj zapletene, prikrite, zabrisane. Nacizem pa se da lažje razkrinkati, morda tudi zato, ker je bil zasačen sredi akcije. Med težje določljive prijeme sodijo na primer sodne usmrtitve, ki so značilnost komunističnega sistema. Dejstvo, da so se le-te v Sloveniji dogajale v manjši meri, pove prav malo, saj je naše področje po tem kazalniku bližje nacističnemu prijemu z izvensodnimi poboji.
Drugo poglavje govori o moralnem uničenju. Avtor najprej opozori na poneumljanje, ki je sad vsakršne ideologije. Je pa tudi pogoj za moralno uničenje. Del tega demonskega načrta je tudi vzpostavitev liturgičnega jezika. Poglavje razloži, kako družba reagira na totalitarizma. Nacizem je s ponarejanjem dobrega mobiliziral ljudi za »obnovo naravnega reda«, ki naj bi ga porušili krščanstvo, demokracija, vladavina zlata, boljševizem in Judje. Avtor trdi, da so v resnici ljudje Hitlerju sledili zaradi nacionalizma, ne zaradi nacizma. Nacistična vzgoja, ki so jo izvajali nekaj let, je po vojni vsaj v zahodni coni takoj izpuhtela. Komunizem pa je s ponarejanjem dobrega bolje uspel. Obuditi naj bi želel naravo brez hierarhije, ki ni kruta in neizprosna, kakršno je občudoval nacizem. Ljudem naj bi vrnili izgubljeni raj. Od komune do komunizma. Za komuniste so dobra vsa sredstva, ki omogočajo prehod in izhod iz stanja Rdečega morja do končnega cilja. Svet, ki ga hoče komunizem uničiti, je res poln krivic in zatiranj. Komunistov namen pa ni vzbuditi zavesti o pomanjkanju zakonov, temveč željo po družbi, v kateri ureditev ne bi potekala prek zakonov. Kljub vsemu komunizem daje vtis, da gre za dober cilj. Poleg tega v partiji vedno ostaja nek delež »poštenih ljudi«, ki jih še ni dosegel moralni propad. Ta pa vedno sledi, saj je že za uvod pobitih deset odstotkov prebivalstva. Pobijanju sledijo nagrade, nato pa želja po ohranitvi oblasti in rutinsko vodenje ter predvsem zagotavljanje lastne varnosti. S kopičenjem privilegijev in ugodnosti pa vstopi tudi korupcija (in Orwelove svinje). Komunizem vedno zapre svoje meje, sledi nadzor informacij in nadomestitev resničnosti s psevdoresničnostjo. V ta namen se pojavi tudi nov liturgični jezik. Komunistični režim svojih tekočih zločinov ne skriva, vsaki obsodbi sledi miting odobravanja. Ljudstvo, ki je poslej vedelo, da dela hudo, se je zateklo v posebne užitke: neodgovornost, lenobo, životarjenje. Homo sovieticus je doživljal gnus nad samim seboj.
V tretjem poglavju razmišlja o političnem uničenju. Primerja totalitarizma, kot so ju nosilci izvajali v političnem smislu. Četrto poglavje pa se ukvarja s teološkim pogledom. V posameznih razdelkih obravnava različne teme. Najprej obdela zlo. Naslovu Demon in oseba sledi poglavje o odrešenju, kot so razumeli svoje poslanstvo nosilci režimov. Na koncu izpostavi nacistični in komunistični biblicizem. Pri ideologijah tako pokaže na različna poslanstva, prehode v idealizirani svet in podobno. V razdelku Krivoverstva opozori na nekatere kvazi nove ideje, ki so bile zavrnjene že v zgodnejši zgodovini. V petem poglavju se posveti spominu. Razlikuje med pogansko pozabo (Kitajska) ter krščansko in judovsko pozabo komunizma. Posebej pa v različnih lučeh osvetli judovski in krščanski spomin na nacizem. Prav krščanski spomin na nacizem se v teološkem smislu nasloni na priznanje edinstvenosti holokavsta.
Kot dodatek pa je objavljen avtorjev govor na Francoskem inštitutu z naslovom Spomin in pozaba boljševizma. Reakcije nanj so avtorja Alaina Besançona, trikratnega doktorja, vzpodbudile, da je nastala knjiga, ki vam jo priporočam v branje. Vsebino zaokroža še prispevek mag. Jurija Emeršiča, ki knjigo lepo umešča v naš čas in prostor.
Glede na izkušnje, ki jih pri nas sproži že samo omemba podobnosti totalitarizmov 20. stoletja, je objava takih knjig nujno in hvalevredno dejanje založbe Družina. Po branju pa mi vendarle ostaja odprtih nekaj vprašanj. Kako naj se v naši družbi uveljavi mnenje, da je ime za kulturni dom neprimerno, če se le ta imenuje po španskih borcih? Kakšne vrste branje na to temo bi zajelo (kaj) več bralcev? Kaj pomeni dejstvo, da Zahod ni sposoben obsodbe komunizma? Ali je zlorabi žrtev (v primeru holokavsta) za politične namene, na škodo srednje- in vzhodnoevropskih narodov, podlegel prav Zahod? Se še vedno ne zavedamo, da je usoda kmetov na šahovnici odvisna od trenutne situacije?